V prvihstoletjih krščanstva je bila besedapatriarh samo častni naslov za višje cerkvene dostojanstvenike. Šele vosmem indevetem stoletju se začne beseda uporabljati kot uradni naziv za poglavarjaškofov na čelumetropolitov. Patriarhova oblast in ozemlje pod njegovo upravo se od tedaj imenujetapatriarhat.
Preden se jepravoslavna cerkev ločila, je obstajalo pet patriarhatov, ki so bili hierarhično nadrejeni ostalim cerkvenim skupnostim po manjših mestih:Jeruzalem,Antiohija,Aleksandrija,Carigrad inRim. Doprvega nicejskega koncila (325) so bili priznani samo trije patriarhi: Rimski, kot nasledniksvetega Petra tudi škof, metropolit,papež in patriarh; Aleksandrijski na čelu škofov in metropolitov vEgiptu; Antiohijski na čelu škofov in metropolitov vSiriji, pozneje tudi vMali Aziji,Grčiji in ostalih vzhodnih deželah. Omenjeni koncil je priznal posebni položajJeruzalema, a ga ni povišal v patriarhat, kar se je zgodilo šele leta451 sKalcedonskim koncilom. Ta koncil je tudi sprejel status patriarhata zaCarigrad, ki je bil sicer še leta381 proglašen sCarigrajskim koncilom, ki ga pa Rimska cerkev ni priznavala. Rimska cerkev tudi Kalcedonskega koncila in njegovih odločb ni sprejela. ŠeleČetrti lateranski koncil je leta1215 odobril nazivpatriarhat za Carigrajsko enoto.
Tudi Carigrajski patriarh ni priznaval Rimske nadoblasti. Po osvojitvi ostalih patriarhatov s straniTurkov inArabcev na vzhodu terGermanskih plemen v Rimu, se je smatral za edinega preostalega cerkvenega voditelja. Prav vprašanje avtoritete patriarhov (enakopravnost petih cerkvenih poglavarjev) oziroma papeža (odvisnost štirih patriarhov od papeža) je privedlo dovelike shizme medrimokatolicizmom inpravoslavjem.
