Kitajski izdelovalci so 500 let dobro varovali skrivnost izdelave papirja.
Leta 610 je informacija prvič prišla v Korejo in nato na Japonsko. Surovinska baza se je razširila. Nadomestijo jih z ličjem murvinih dreves, s konopljinimi vlakni, z riževo slamo. Poenostavil se je postopek izdelave.
Okoli 751 leta so prinesli postopek izdelave v arabske dežele. Papirnice vSamarkandu so tehnologijo izboljšale. Vlaknom dodajajo polnila in lepila (v glavnemškrobova). Bambusova sita zamenjajo z drobnimi kovinskimi siti.
Na Slovenskem je poraba in potreba po papirju narasla v dobi reformacije, v drugi polovici 16. stoletja. Iz Italije pripeljane količine papirja niso več zadostovale, zato je nastala prva domača delavnica papirja. Leta 1579 jo je na Fužinah ob Ljubljanici postavilJanž Kisl, ki je bil ugleden zaščitnik protestantske književnosti. V omenjeni delavnici je mojster Pankrac izdelal prvi list papirja na Slovenskem.
1871 gradnja tovarne papirjaSladki Vrh (Feuerloscher)
Izmed tovarn papirja, ki so bile zgrajene konec 19. st., velja omeniti še tovarno papirja v Tržiču (l. 1881), izmed tovarn papirja, postavljenih poprvi svetovni vojni pa papirnico v Količevem, ustanovljeno leta 1920.
Kartice in papir zaročno uporabo so na voljo v številnih teksturah in barvah.
Debelina papirja je normalna razdalja med vzporednima stranema papirja, spodnjo in zgornjo stranjo, in je izražena v [mm]. Debelina vpliva na fizikalne, optične in električne lastnosti papirja. Merimo jo zmikrometrom. Njeno določanje je predpisano s standardom SISTISO 534.[1] Za merjenje debeline se uporabljajo različni merilniki debeline s specifičnim obsegom merjenja (v mikrometrih). Debelina je običajno premosorazmerno povezana s težo (teža enega kvadratnega metra izdelka je izražena z enoto g/m2). V ZDA je debelina običajno podana v tisočinkah inča.[2] Papir je lahko debel med 0,07 in 0,18 milimetra.[3]
Težo papirja v Evropi in drugih regijah, ki uporabljajo sistem velikosti papirjaISO 216, merimo v gramih na kvadratni meter (gsm ali g/m2). V pogovornem jeziku za težo papirja oziroma pole uporabljamo izrazgramatura. Papir za tiskanje je običajno težak med 60gsm in 120gsm. Karkoli težjega od 160gsm velja za karton. Teža snopa je torej odvisna od dimenzij papirja in njegove debeline.
V ZDA je teža predstavlja težo snopa (običajno 500 listov) različnih "osnovnih velikosti", preden se papir razreže na velikost, ki se prodaja končnim uporabnikom. V ZDA je papir za tiskanje običajno težek 20lb, 24lb, 28lb ali 32največ lb. Karton za naslovnice je običajno težak 68 lb, karton, ki tehta 110 lb ali več, pa se šteje za kartonski papir.
SistemISO 216, ki se uporablja v večini evropskih držav, temelji na površini lista papirja, ne na širini in dolžini lista. Ta sistem je bil prvič sprejet v Nemčiji leta 1922 in se je široko razširil, ko so države sprejele metrični sistem. Največja standardna velikost papirja v tem sistemu je A0 (A nič), ki ima površino enega kvadratnega metra (pribl. 1189 × 841).mm). A1 je polovica velikosti lista A0 (tj. 594mm × 841mm), kar pomeni, da sta dva lista A1, položena drug poleg drugega, skupaj enaka velikosti enega lista A0. A2 je polovica velikosti lista A1 in tako naprej. Med najpogosteje uporabljenimi velikostmi v pisarniškem in domačem okolju sta A4 in A3 (A3 je velikost dveh listov A4).
Večina komercialnega papirja, prodanega v Severni Ameriki, je razrezanih na standardnevelikosti papirja, ki temeljijo naobičajnih enotah in so določene z dolžino in širino lista papirja. Standardne velikosti papirja v Severni Ameriki vključujejo velikosti, kot so Letter (8,5 x 11 palcev), Legal (8,5 x 14 palcev), in Tabloid (11 x 17 palcev). Te velikosti so zasnovane tako, da ustrezajo različnim potrebam tiskanja in dokumentacije ter so pogosto uporabljene v pisarnah, šolah in drugih ustanovah za ustvarjanje pisnih del, uradnih dokumentov in publikacij.
Gostota papirja se giblje od 250 kg/m³ za toaletni papir do 1500 kg/m³ za nekaj posebne vrste papirja. Papir za tiskanje ima približno gostoto 800 kg/m³.[4]
Pred iznajdbo papirja so različne kulture sveta uporabljale raznovrstne materiale za posredovanje pisnih informacij. Vlogo prenašalca iz časa v čas so prevzemali kamen, glina, les, kovina, papirus, pergament, blago, lubje, »papir«iz stržena riževih stebel.
Osnovne surovine so ostanki svilenega snutka, ter razcefrani, obrezani ostanki svile, ki je pisalna osnova za pisanje s čopičem ter tušem. Namakanje vlaken omogoča boljšo cefranje in s tem manjša delce. Na bambusovih sitih zbirajo vlaknino, s stresanjem sita pospešijo odtekanje vode ter plastenje vlaken na situ. Rezultat takšnega tehnološkega postopka je bil papir, po izdelavi in po izgledu podoben današnjemu.
.svg)
