Maffeo Barberini pri tridesetih letih Caravaggio okrog1598
Maffeo Barberini je zagledal luč sveta v Florenci kot peti od šestih sinov. Datum rojstva je neznan, krščen pa je bil 5. aprila 1568[6]. Oče je bil bogat trgovec in florentinski plemič AntonioBarberini, mati pa Camilla Barbadoro.
Rodom je bil izBarberino Val d'Elsa vToskani s priimkomCastellini;[7] izgleda pa, da so njegovi neposredni predniki spremenili izvirni priimek (po nekaterih je to bilTafani=obadi) vBarberini (=Barberinski; najdemo tudi oblikoBarberino); prav tako so zamenjali triobade, prisotne na njihovem grbu, s tremičebelami; po mnenju nekaterih so to bileose, ter so torej zamenjali »struponosne ose z medonosnimi čebelami« [8][9].
Maffeo se je rodil v plemiški palači Barberinijevih napiazza Santa Croce. S tremi leti je postal sirota brez očeta, in mati ga je vzela s seboj vRim, kjer je prevzel zanj skrb njegov stric,protonotar Francesco Barberini.[10] S 16-timi leti ga je stric postavil za svojega dediča.[11] Na stričev nasvet je študiral leposlovje na rimskem zavodu, ki so ga vodilijezuiti; na Pisanskem vseučilišču pa je doktoriralin utroque iure 1589.[12]
7. aprila 1586 je prejeltonzuro; 24. junija 1592 je bil posvečen vdiakona, vduhovnika pa 24. septembra 1604. Pri srcu mu je bila latinska literatura, h kateri je prispeval izvirne pesmi, kakor tudi v pogovorni italijanščini in klasični grščini. Njegove latinske pesnitve je izdal za časa njegovega papeževanja v Florenci Clemente Ferroni pod naslovomMaphei Cardinalis Barberini poemata; druga izdaja je izšla v Rimu 1638.
1603 je predsednik XIII. združbe (zadolžene za izgradnjo in vzdrževanje cest, mostov in vodovodov);
od 20. oktobra 1604 do 27. oktobra 1608 je bil naslovni nadškofNazareta. Stoloval je vBarletti vApuliji.[13]
4. december 1604: imenovan zanuncija vParizu; ta položaj je zasedal do leta 1606, ko se je vrnil vRimsko kurijo.
11. september 1606: povišan vkardinala. Škrlatni klobuk mu je del na glavo francoski kraljHenrik IV.; francoski kralji so imeli posebno pravico, da so deli kardinalski klobuk apostolskemu nunciju v Parizu. Ta pravica je prešla tudi na današnje predsednikeFrancoske republike.
Kljub dejstvu, da jeGregor XV. imenoval vkardinalski zbor lepo število škrlatnikov, so še vendarle prevladovali kardinaliPavla V., ki so bili izrečni frankoljubi. Kardinalov je bilo zdaj 67. Volitve so bile zelo zapletene, saj je bilo kar 15 kardinalovpapabilis. Zato ne čudi, da so mesec dni po Gregorjevi smrti izvolili kot sporazumnega kandidata za papeža Maffea, ki je služboval svojčas v Parizu in svoje naklonjenosti do Francozov in do njihove politike – ki je bila večinoma v škodoCerkve – pravzaprav nikoli ni prikrival.[14]
Maffeo Barberini, ki si je nadel ime Urban VIII., je bil torej izvoljen za papeža 6. avgusta 1623 v Vatikanski palači, ko ga je še kuhala vročina; posvetil ga je 29. septembrakardinal protodiakonAlessandro d'Este. Posvečenje, kronanje inustoličenje so odložili zaradi njegove boleznimalarije, ki ga je napadla že sredi dolgotrajnega konklava, med katerim je umrlo kar pet kardinalov in 40 njihovih sodelavcev.[15] Vkonklavu, ki je trajal v hudi poletni vročini od 19. julija do 6. avgusta, je sodelovalo 55 kardinalov. KardinalMontalto je zapustil konklave 3. avgusta, in tako je ostalo 54 kardinalov. Urbana so izvlolili v 37. seji s 50-imi glasovi. Pred tem jeMellini prejel 22 glasov. -Lateransko baziliko je prevzel v posest 19. novembra.
Pravijo, da je ta omikani pisatelj in pesnik – kardinal Maffeo, - ko so ga izvolili za papeža, dejal kiparjuBerniniju:
»Gran fortuna la vostra, o cavaliere, di vedere papa il cardinale Maffeo Barberino; ma assai maggiore é la nostra, che il cavalier Bernino viva nel nostro pontificato.«
»Imate veliko srečo, o vitez, da vidite kot papeža kardinala Maffea Barberina; toda veliko večja je naša, da vitez Bernini živi v našem pontifikatu.
Urban VIII. je bil star 55 let, ko so ga izvolili za papeža. Visok, mišičast, dostojanstvenega vedenja, brezmadežnega življenja, cela njegova preteklost – vse to ga je napravilo za vrednega najvišjega položaja. Nadaljeval je politiko svojih prednikov, ki so začeli opravila za okrepitevPapeške države, saj je celaEvropa odmevala od žvenketanja orožja. Na bolonjskem področju je zgradilCastel Franco;Angelski grad je oskrbel s strelnimi linami in živežem; vTivoliju je dal postavitiorožarno; število papeške vojske je bistveno pomnožil in stalno vadil. K vsemu temu ni prosil nasveta škrlatnikov; če mu je kdo očital, je odvrnil, da se na te zadeva bolj razume kot vsi kardinali skupaj.
V škripcih so bili tudi diplomati. Pri sprejemih je največ govoril on sam; poslance je sicer poslušal, vendar niso mogli ugotoviti, ali je na poročilo odgovoril pritrdilno ali nikalno. ZvitiBenečani so izvrtali, da ljubi ugovarjanje; da bi dosegli cilj, so govorili prav nassprotno od svojih namenov, in so s tem uspeli pridobiti Urbana na svojo stran.
Nedvomno pa je njegova protihabsburška politika ovirala katoliško obnovo. To pa ni bila čustvena politika, kot so nekateri napak tolmačili;Fraknói glede tega pravi:
Papež Urban VIII. ni bil naklonjen politikiFerdinanda II.; njegove zmage ni imel niti za želeno niti za možno. Preklinjal je tiste poskuse, ki so nameravali versko enotnost v Evropi doseči z močjo orožja. Poznavanje nauka preteklih časov in sedanjih okoliščin ga je prepričalo o tem, da v Severni Evropi vladajočegaprotestantizma ni mogoče več uničiti nasilno. Bal se je, da bo verska vojna, ki jo je sprožil Ferdinand II., ovekovečila sovražnosti med katoliškimi in protestantovskimi ljudstvi ter bo tako ovirala zbližanje skozi stoletja. V tem prepričanju ga je utrdil vsemogočni ministerfrancoskega kraljaLudvika XIII.kardinal Richelieu, nedvomno najsposobnejši državnik svoje dobe. Njegova pisma in poslanci v Rimu so papeža stalno plašili, da vladoželjnostHabsburžanov ogroža evropsko ravnotežje in neodvisnostSvetega sedeža. Obenem mu je uspelo prepričati papeža, češ »da so orožja protestantskih zaveznikov uperjena le zoper avstrijsko hišo in ne zoper katoliško Cerkev; potemtakem Sveti sedež ni dolžan nuditi pomoči Ferdinandu.«
Le tako lahko razložimo, čemu je Urban VIII. razdrl načrte za poroke, ki jih je tako skrbno snovalGregor XV. in ni pomagal Ferdinandu II. v vojskovanju protišvedskemu kraljuGustavu Adolfu,[17], vse dokler niso njegove tolpe vdrle vItalijo.[18]
Kazno je, da bolni papež zadnje desetletje ni mogel odločilno vplivati na dogajanja, ki so ustrezala ne toliko koristi Cerkve kot njegovim sorodnikom. Zadnja leta papeževanja mu je zagrenila zlasti osvajalnavojna zaCastro (guerra di Castro 1641-1644), ki je sprožila veliko sovraštva in nezadovoljstva z Barberiniji, ki so ljudstvu naložili visoke davke in pristojbine, - ter je popolnoma izpraznila papeško blagajno. Nadaljevala se je še pod Urbanovim naslednikomInocencem X. (1646-1649) – ter se končala z zavzetjem kneževine in popolnim porušenjem Castra.[19][20]
V verskem smislu je Urbanov pontifikat sila pomemben. V začetku vladanja je določil štirideseturno češčenje predNajsvetejšim za uspeh službe. Zakon o stalnem bivanju (rezidenca) je izvajal tako strogo, da se celokardinali-škofje niso smeli oddaljiti s svojega sedeža, ne da bi poskrbeli za zameno ali namestnika.
Pri predelaviBrevirja je sodeloval osebno; himne v klasičnem metru so prispevali tudi najznamenitejši sodobni pesniki:Sarbiewski[21], Strada, Galuzzi, Petrucci…[22].
1643 je izdal in potrdil ter obvezal k molitvi noviBrevir inMisal.
On sam je porabil velikanske vsote denarja za polepšanje Rima in gradeč utrdbe v njem.Berniniju je zaupal dokončanje novegaSvetega Petra, ki mu je dodalbaldahin (nebo) nad glavnim oltarjem – ki ga je postavil zbronom, pobranim izPanteonovegastebrišča (nadsteberje).Bron, ki je podpiral nosilce rimskega Panteona, je dal pretopiti vtopove in druge obrambne naprave. Pravijo, da je pravljico, češ da ga je uporabil za baldahin pri Sv. Petru, dal razširiti med ljudstvom sam papež.[27]
Berniniju je zaupal tudi izgradnjoPalazzo Barberini in drugih imenitnih rimskih stavb ter spomenikov. Urbanovi sorodniki so tudi bili največji zavetniki umenosti svojega časa; tako je bilo med njegovim papeževanjem ustvarjenih mnogo stavbarskih in umetniških mojstrovin.[28]
Zasveto leto 1625 Bernini ni uspel dokončati umetnine, ki bo pričevala o njegovi nadarjenosti,Neba nad veroizpovedjo in grobomsvetega Petra: dela nove umetnosti, izvirne, nepredvidljive, presenečujoče, navdušujoče. Štirje stebri rastejo kot neposredno iz zemlje, z izredno malimi podstavki in kot plameneči v vibo se dvigajo, prenoseč svojo moč v uperjene zavojke. Nikakršnih obokov, nikakršnih tramov. Nič načelkov, nič kapitljev: popolnoma nov način, brez kakega predhodnega. Ta veličastna gradnja je bila tako lahkotna, da se je zdela neznatne teže in kot brez snovne vrednosti. Ne moremo pa si predstavljati, koliko brona so pogoltnile talilne peči, ki jih je noč in dan kuril Bernini. Ni zadoščala kovina pobrana po mestu, in so se morali zateči k bakrenemu orodju ter rabljenim žebljem. Nato so papeževi odposlanci nakupovali bakra vLivornu inBenetkah. Premalo, zato so se lotili bakrenih reber Michelangelove kupole. Med svetim letom – zahvaljujoč papeževi oskrbi – niso imeli težav z nabavo hrane – toda papež in njegov priljubljeni kipar sta gladovala za bronom. Bruna, ki so pokrivala preddvor Panteona, so bila že izrimskih časov opažena z bronom. Urban VIII. jih je dal sleči. Takrat pa se je spomnilPasquino na svojo glasovito zbadljivko:
What the barbarians did not do the Barberini's did
Česar niso storili barbari, so storili Barberini.
Ni pa dodal, da je Bernini v zameno napravil biserna dela s pozlačenimi čebelami, ki so do dandanaes kras in ponos Večnega mesta.
V mestuRimu so povzročile »blazne izgrede« - kot so govorili nasprotniki Berninija – njegove novogradnje kotPalazzo Barberini,Collegio di Propaganda fide,Chiesa di Santa Bibiana,Sant'Andrea al Quirinale,Fontana del Tritone, vodometBarcaccia terFiumi na Piazza Navona. VVatikanu paScala regia,Statua equestre di Constantino,Angioli del Ponte Sant'Angelo terColonnato na Trgu sv. Petra.[29]
Nanj še danes spominjajo od njega ustanovljeniPalazzo, Biblotheca inGaleria Barberini, ki so jih dokončali njegovi sorodniki-kardinali.[30]
Redno sveto leto je potekalo leta 1625 poKristusovem rojstvu in v spomin nanj.
29. aprila 1624 je zbuloOmnes Gentes plaudite manibus napovedal 13. jubilejno sveto leto. Z buloPontificia sollicitudo je dovolil redovnikom v klavzuri, bolnikom in jetnikom, da lahko prejmejoodpustke, ne da bi se podali vRim. Zaradi vojnega časa ni prišlo v Rim toliko romarjev kot navadno; toda pri odpiranju je bil navzoč poljski prestolonaslednikVladislav, a pri zapiranju avstrijskinadvojvoda Leopold[31].[32]
Sveta vrata je odprl popoldne naSveti večer. Med jubilejem je poromalo v Rim okoli pol milijonaromarjev – izredno število, če upoštevamo, da je potekalo sredi grozotTridesetletne vojne (1618-1648), ki je divjala 21 let njegovega papeževanja. Papež je olajšal obisk sedmerih cerkva, zlasti zaradi divjanja kužnih bolezni, ko je zamenjal tiste zunaj obzidja (San Sebastiano,Sveti Pavel inSan Lorenzo) z mestnimi cerkvami:Santa Maria del Popolo,Santa Maria in Trastevere inSan Lorenzo in Lucina. Da bi odpravil nevšečnosti v zvezi s pridobivanjem odpustkov, je omogočil pridobivanje odpustkov vsakič, ko je romar opravil ponovno predpisane pobožne vaje. Ta praksa se je ohranila tudi pozneje - vse doDrugega vatikanskega koncila, ko je mogoče prejeti odpustke le enkrat na dan.[33]
Med svojim dolgim papeževanjem je Urban VIII. spodbujal misijonsko delo. Ustanavljal ješkofije invikarijate v različnih misijonskih področjih in utemeljil Zavod za pripravo misijonarjevUrbanianum. Ukinil je izključno pravico, ki so jo dobilijezuiti 1585 glede misijonarjenja poKitajskem inJaponskem, ter je odprl te dežele za misijonarje vsem redovom.
Razširil jeDružbo za širjenje vere[35] in ji podredil na novoustanovljeniCollegium Urbanum, ki ima še zmeraj v grbu njegove tri čebele. Ta zavod sprejema klerike, ki so pripravljeni žrtvovati svoje življenje za širjenje vere in oditi v misijone, kamor jih pošljejo.[30]
Od tod so odhajali apostolski obiskovalci (vizitatorji), ki so onemogočali protikatoliško dejavnostkalvinstvu naklonjenegacarigrajskegapatriarhaLukarisa, ki se je nalezel kalvinizma med bivanjem v Ženevi.[36][37]
V Perziji je uspelo Urbanu naselitikarmeličane in urediti metropolijo vIṣpahānu; vBagdadu je ustanovil škofijo. Misijonarje je pošiljal v Burmo, Siam, kjer je 1624 zgrajena prva cerkev; na Moluke, Filipine in na Japonsko.
V tistem času je večina vedežev zastopalageocentrični sistem. Po nepričakovanih odkritjihKopernika,Keplerja – zlasti paGalileja, so začeli v znanosti vedno bolj upoštevatiheliocentrični sistem, ki ga je podpiralo Galilejevo opazovanje nebesnih pojavov z izpopolnjenim daljnogledom. Galileo je razlagal heliocentrizem kot podmeno oziroma znanstveno metodo, po kateri je lažje razložil gibanje planetov in njihovih lun. Težave so nastale v znanstvenih krogih, ko ga je začel razlagati kot znanstveno dejstvo in se je spustil na bogoslovno področje kljub prijateljskim svarilom.
1614 je bil prisiljen odgovoriti na obtožbo, da njegova “nova veda” nasprotuje nekaterimsvetopisemskim navedkom. Zagovorniki dobesedne razlage so navajali navedek, ki govori,da je sonce obstalo na svoji poti, po kateri je krožilo[39]; podobno se izražastara zaveza še večkrat[40] v smislu, da se nebesna telesa gibljejo, zemlja pa stoji. Sicer je žesveti Avguštin opozarjal, dasveto pismo nima namena učiti o potovanju sonca in meseca, ker nas ne želi napraviti za matematike, ampak za kristjane. V tem duhu je tudi Galilei odsvetoval dobesedno razlago navedenih mest.
Ko pa je prišel znanstvenik v Rim na obisk kPavlu V., je papež izročil zadevo Svetemu oficiju, in kardinalBellarmino je 1616 stopil na stran geocentrizma. Po srečanju z novimpapežem Urbanom VIII. je Galilei smel heliocentrizem razlagati kot znanstveno podmeno, ne pa kot dokazano dejstvo, kar je za nekaj časa pomirilo duhove. V svojem delu»Galilejev pogovor o dveh največjih svetovnih sestavih: Ptolomejskem in Kopernikovskem«, ki je izšlo v Florenci 1632, pa je prekršil to prepoved. Še več: stari pogled je v knjigi zastopal Simplicio (Preprostež, Naivnež), v katerem je papež prepoznal samega sebe; zameril se je pa tudijezuitom; to je privedlo do obsodbe 1633, ki je brez potrebe zasekala prepad med vero in vedo.[41]
Papež Urban je najprej kazal podobno naklonjenost kot do Berninija tudi do svojega someščana in prijatelja Galileja, saj mu je posvetil celo svojo pesnitev; toda Galilei ni posedoval mehkobe in prilagodljivosti kiparja, in je končal s tem, da je prebudil v Urbanu VIII. oso Barberinijev. Poslanik, ki je zagovarjal Galilejev primer, je res pisal toskanskemu nadvojvodu, da je našel papeža »in molta collera« (hudo jeznega). Pozabil je tako na omikanost, ko je podprl to obsodbo k molku in preklicu kopernikanskega pogleda na vesolje, ki še danes teži rimsko Cerkev.[9]
Leta 1633 je torej papež v Rim na zagovor poklicalGalileja, ki se je moral po procesu javno odreči svojim »heretičnimheliocentričnim nazorom« in preživeti zadnja leta življenja v hišnem priporu.
Po 350 letih obsodbe Galileo Galileja na molk in preklic, je Cerkev napravila simboličen korak nazaj 31. oktobra 1992 v zgodovinskem posredovanjuJaneza Pavla II. Cerkev je rehabilitirala Galileja in priznala, da »je bila pogreška njegova obsodba k molku.« Papež je dodal, da je bilo kaznovanje Galileja storjeno »in bona fide« (»v dobri veri«).[42]
Vendar ni pošteno govorjenje o Galileju, češ da ga je »trpinčila Cerkev, ki je bila ljubosomna na svoje znanje«. Tudi Galilejevi sodniki imajo pravico, da jih sodimo pravično. Da bi razumeli Galilejev primer, moramo izhajati iz predpostavk njegovega časa. Gledati moramo dogodke z očmi njegovih sodobnikov. Nemogoče si je zamisliti, da bi bila sodba nad Galilejem čisto znanstveno vprašanje, saj so mu sodili ljudje, ki niso bili zmožni razmišljati drugače kot bogoslovno. Takrat se je širil protestantizem tudi s pomočjo nekatoliškega načela, da lahko vsak sam razlaga sveto pismo – brez cerkvenega vodstva – in v teh napetih okoliščinah je bila Galilejeva sicer pravilna razlaga – vendar razlaga enega laika – več kot sumljiva. Pa tudiLuter je zagovarjal mnenje, da je Zemlja središče vesolja.[43]
Po celih 359 letih, 4 mescih in 9 dneh postaja Galileo Galilei ponovno »zakonit sin« katoliške Cerkve. Jutri (tj. 31. oktobra 1992) bo namrečVatikan dokončno izbrisal zgodovinsko obsodbo “k molku”, ki jo je naložil pisanskemu vedežu 22. junija 1633 Sveti oficij, ki ga je tistihmal vodil kardinal Robert Belarmin.
Poskusi rehabilitacije so obstajali tudi poprej.
Cerkev ni nikoli razglasilakopernikanske teorije[44] zaherezijo, niti ni objavila kakega odloka, ki bi jo lahko štel za nepopravljivo. 1741 jeBenedikt XIV. dalImprimatur za prvo izdajo celotnih Galilejevih del. 1757 je nova izdajaIndexa[45] dovoljevala pisanje, ki je podpiraloKopernikovo teorijo.[46] Istega leta (1757) jeSveti oficij povrnil čast njegovi osebnosti s priznanjem, da znanstvene trditve, ki jih je zastopal, držijo.[47]
1820 jePij VII. pooblastil objavoSettelovih zvezdoznanskih vaj, kanonika, ki je zagovarjal galilejski heliocentrizem. Sveti oficij je že takrat objavil odlok o končanem sporu med vero in znanostjo brez kakega hrupa.[48]
Začetki vojaške duhovne oskrbe segajo v leto 1551, ko je bil imenovan prvi vikar cesarske vojske. Navadno so bili vojaški vikarji hkrati tudicesarjevi spovedniki.Papež Urban VIII. je leta 1643 spovedniku habsburšekga cesarjaFerdinanda III.[51]s posebnim apostolskim pismom podelilškofovska pooblastila nad cesarsko vojsko, ki pa je urejala le vojni čas.[52]
18. novembra 1626 je slovesnoposvetil baziliko sv. Petra. Po njegovem naročilu je Bernini 1633 nad glavnim oltarjem v baziliki postavil bronast baldahin (=nebo).[53]
Razpustil je 1631 ustanovoangleških gospodičen.[54] 1609 jih je ustanovila Marija Ward, Urban VIII. pa je družbo razpustil 1631, s tem da smejo še naprej delati; naslednje leto je dovolil delovanje v Rimu s spremenjenimi pravili. Skrbele so zlasti za dekleta plemiških družin, ki so pred preganjanjem pobegnile iz Anglije.
Med njegovim pontifikatom je začelo delovatijanzenistično gibanje. V zvezi s tem je izdal Urban VIII.bulo, s katero je obsodil knjigoAugustinus, ki jo je napisal Cornelius Jansen. To gibanje je vznemirjalo Cerkev skozi več rodov; učilo je skrajne poglede sv.Avguština (354-430) o milosti in predestinaciji.[28]
Augustinus je bilo res obsežno delo. Po pripovedovanju samega Jansena je delal na njem skozi dvajset let in je prebral vse Avguštinove spisetridesetkrat. (Kolikeri od nas bi hoteli prebrati vse Avguštinove spise vsaj enkrat?) Jansena se je lotila bolezen in je umrl, ko je vendarle dokončal delo. To delo sta predložila z nenarejeno ponižnostjopapežu Urbanu VIII. dva njegova privrženca 1640.[57]
6. marca 1641 je papež z buloIn eminenti Ecclesiae militantis obsodil janzenistično učenje - brez navedbe dela ali avtorja.[58]Glede te bule, ki je prepovedalaAugustinus-a, se je razširila govorica, da ni prava, češ da papež izrečno ni obsodil niti enega stavka iz knjige, ampak da so to bulo prenaredili jezuitje ter jo podtaknili papežu; Jansen naj bi učil čisto nekaj drugega kot Bajus, ki ga je papež izrečno obsodil; njegova obsodba pa naj ne bi prizadela Jansena.[25]
Na dobro jedačo in pijačo pri Urbanu VIII. živi spomin še danes vcastelgandolfovskih jedilnikih z obroki, ki so jih nekdaj uživali ugledni papeški gostje.
Kakor hitro je po izvolitvi za papeža ozdravel od mrzlice, je Urban odprl pot prirejanju takih mikavnih praznovanj, da je Rimljanom priklical v spomin lepe čase dveh drugih veseljaških papežev Florentincev:Leona X. inKlemena VII. Tako kot njegova predhodna someščana, je tudi Urban imel rad praznovanja in gostije, veselice in izbrana jedila. Te je začinjal s kolobarjem duhovnega uživanja z branjem svojih pesmi, ki jih je navdihoval slog velikih klasikov, kot so biliPindar,Katul inOvid, očiščenih odpoganskih čutnih vsebin, ki so jih nadomeščalekrščanske nravne spodbude. Obkrožali so ga prijatelji-pesniki, kotChiabrera[59] inCiampoli[60]. Našli so tudi slučajno zapisane spomine nekegaupnika, ki natančno opisuje te pojedine.
Ko so zapustili težečo poletno rimsko vročino, se je papež s svojim dvorom odpravil v Castel Gandolfo. Potovanje je trajalo dva dni s postanki, med katerimi so se osvežili z obilnim pitjemvina iz Castelov. Medtem so tja že prej prispeli gospodar, kuharji, služinčad, kletarji, peki, pisarji, miloščinar, pa tudi spovednik in osebni zdravnik, da bi bilo vse pripravljeno ob prihodu papeškega dvora. Njihov prihod je oznanilo zvonjenje vseh okoliških cerkva in pokanje možnarjev. Končno je prispela kočija s papežem, ki jo je vleklo šest konj, pred njo pa do zob oboroženašvicarska garda.
Jedilnik je bil bogat in raznolik, ter nikoli ni vseboval manj od desetih »riht«. Miza Urbana VIII. je bila miza plemiča starega porekla, ki je bil navajen na srebrne krožnike označene s čebelami (bivšimi obadi) rodbine, ki so bili pripravljeni sprejemati okusne predjedi: salame, fige, melone, maslo in čisto svežo skuto. Nato se je potoskanski navadi pojavila krepčilna juha iz kruha ali zelenjave z rižem, ali pomešana s svežimi jajci. Sledile so tople jedi, kopunovi vrati nadevani z raznimi omakami. Nato so prišli na vrsto kuhani kopuni v belem vinu, rezine salam in vrtna solata, pa tudi telečje prsi okrašene s svežimi cvetlicami. Ko je bilo končano kuhano meso, je prišla na vrsto pečenka, kokošja in telečja, poljnena z grenko pomarančo in limono. Z dobro belo torto so končavali kosilo. Sadje letnega časa s kosom sira je pomenilo konec obeda.
Navigilije inpostne dneve jemeso pomenilariba: najprej kuhana, nato na ražnju, končno ocvrta. Na ceni so bila tudijajca:al piatto alla francese alisperdute[61]. Tudikruh za Urbana VIII. je bil poseben, imenovanpapalino: bel in mehek. Za druge je zadostovalbasso incasereccio[62]. To je bila zlata vsakdanjost pri mizi, kjer so nazdravljali z najboljšim doma pridelanim vinom.
Urban VIII. si je s svojo strogostjo in samovoljnim ravnanjem nakopal mnogo nasprotnikov. Sodobniki so ga dolžili zanepotizem, poznejše obdobja pa zaGalilejev primer. Res je oblekel nekaj sorodnikov v škrlat, ki pa jim zgodovina nima kaj očitati: enega je imenoval za kneza v Fanu, drugega v Palestrini; ker pa so glede tega nepotizma bile pritožbe vedno glasnejše, je zavoljo pomiritve svoje vesti pozval k sebi nekaj bogoslovcev, ki pa v tem niso videli krivičnega ravnanja.
Mnogo dela, zlasti pa grozoteTridesetletne vojne in vojne za Castro - ki ni bila v interesu Cerkve, ampak njegovih sorodnikov - so mu povzročile dušne bolečine, ki so strle njegovo železno postavo. Zaradi hude bolezni so verjetno - zlasti v zadnjih letih življenja - praznili blagajno in vodili politiko v prid lastni rodbini njegovi sorodniki.
Zadnje desetletje življenja ga je namreč vse bolj mučila bolezen. To lahko sklepamo iz skopih poročil o raznih »nezgodah«, ki so se mu pripetile. Stanje papeževega zdravja je spadalo karcana imperii[64]; slabše ko je bilo zdravstveno stanje vladarja, manj poročil je prihajalo v javnost. Šlo je za vrsto napadovkapi inmrtvoudov, ki jih je verjetno povzročalopoapnenje vratnih žil, ki ga je spremljal stalnivisok krvni tlak.[65] Prva takanezgoda se je pripetila že 1. aprila 1635, ko je Urban prisostvoval v kapeli dolgotrajnim petim obredomCvetne nedelje, nakar je dokaj hitro okreval. V hujši obliki se mu je to pripetilo 27. aprila 1637, ko se je pripravljal na odhod v Castel Gandolfo, kamor so ga potem odnesli 5. maja, a opomogel si je šele avgusta. V naslednjih letih je bil vedno večkrat odsoten od verskih obredov in civilnih praznovanj. 22. junija 1639 je prvič vodiltelovskoprocesijo ne več peš, ampak nasedia gestatoria. Po 1639 ga opisujejo kot oslabelega od starosti, zgrbljenega, shujšanega - ponekdaj pa še vedno polnega izvirne čvrstine; njegove umske sposobnosti so ostale nedotaknjene.
V usodnih stopnjah svoje bolezni ni bil sposoben opravljati niti najmanjših dolžnosti vladarja ali skrbeti za upravne zadeve; tako je že 1637 nečak Antonio ponekdaj podpisoval v njegovem imenu apostolska pisma. Ostaja torej odprto vprašanje, če in v koliki meri je bil Urban osebno zaveden, odgovoren in delazmožen v zadnjih letih, zlasti pa še v zadnjih mesecih svojega življenja, glede na odločitve papeške vlade na vseh področjih. Konec 1643 je moral leči papež skoraj za stalno v posteljo; v javnosti se je pokazal le 27. marca 1644 ob priliki velikonočnega blagoslova, ki ga je podelil z oknaVatikanske palače. Junija se je njegovo stanje še poslabšalo in začel je drgetati, ker so ga pestile hude črevesne motnje.
Umrl je okrog sedmih v petek, 29. julija, 1644, v starosti 76 let. Novica o njegovi smrti je povzročila takojšen izbruh veselja in sovraštva. Rimska sodrga je poskušala razbiti Urbanov spomenik, Berninijevo delo, ki so ga hranili od 1640 vKapitolskih muzejih; ko jim to ni uspelo, so razbili na drobne koščke njegov vzidani portret na dvoriščnem vrtuRimskega zavoda.
Poobdukciji, ki jo je opravil zdravnikTrullio brez posebnih ugotovitev, je bilo njegovo truplo tri dni izpostavljeno pri Sv. Petru in potem položeno v še ne dokončan grob vapsidiBazilike svetega Petra.[68][30]
Še kot kardinal je Urban hotel imeti svoj grob v podedovani družinski kapeli Barberinijev v San Andrea della Valle. Ko pa je postal papež, je moralo priti drugače. Bernini je prejel naročilo, da naj pripravi za Urbana VIII. v Petrovi stolnici nagrobnik. Poldrugo desetletje po letu 1640 je morda najbolj plodovito obdobje Berninijeve življenjske poti. V to časovno razdobje pada 1628. začeto končno oblikovanje nagrobnika za Urbana VIII. pri Svetem Petru. S smrtjo papeža 1644 spomenik še ni bil dokončan, vendar so ga kljub temu položili v ta nedokončani grob. Grobna oprema je bila dokončana končno 1647.[70][71]
V nišo postavljen stenski nagrobnik se s svojimi motivi naslanja na dogodke 16. stoletja: na dveh straneh sarkofaga stoji po en poosebljeni lik čednosti:Ljubezen (Caritas) inPravičnost (Iustitia), najbolj zgoraj pa zavzema mesto upodobljena figura vladajočega papeža. Na nagrobniku sedi likSmrti, ki zapisuje papeževo ime v knjigo večnega življenja. Ena od Berninijevih slikarskih novosti kaže na književnostno mešanje med nagrobnikom in spomenikom: blagoslov deleča, veličastna podoba prestolujočega lika spominja na značilnost na javnih trgih postavljenih papeževih častnih spomenikov. V snovi nagrobnika združuje bron in marmor postavljajoč ju v nežno nasprotje ter s simbolično vsebino odeva temnobarvne in belobarvne dele. Ves srednji del je sestavljen iz brona, ki ga deloma pokriva zlato: lik Smrti in papežev kip, ali tisti deli, ki so povezani s pokojnikom. V nasprotju z njimi pa označujeta iz belega marmorja napravljeni alegorični podobi Ljubezen in Pravičnost od gmotnega sveta neodvisna, odtegnjena pojma. Alegorična ženska lika s svojimi človeškimi, življenja polnimi gibi in mikavnimi čari tudi predstavljata nasprotje s papeževim kipom, ki se zdi, da s svojo mrko barvo, odrevenel, s pobožno držo - stoji zunaj zemeljskega življenja in časa.[72]
Papež Urban je Berniniju že za življenja dal naročiti razkošen nagrobnik, sestavljen od raznobarvnega marmorja, zlata in brona. Ko je bil končan, je to zopet spodbudilo Pasquina k zbadljivki:
Urban VIII. je omenjen vManzonijevemromanu Zaročenca (Promessi sposi): omenjen je kot papež, ki je vladal za časa opisanih dogodkov.
On je tudi glavna osebnost v romanuLa Strega Innamorata, ki ga je 1985 napisalPasquale Festa Campanile; v njem se glavna junakinja, čarovnica Izidora, pomotoma zaljubi v pontifika, čemur sledi zgodba platonske ljubezni.
Bilo bi lahko, toda najbrž prenagljeno, dajanje pretežno odklonilne sodbo o papeževanju Urbana VIII., ki je bilo izredno dolgo in označeno s poraznim koncem. Od izredne množice arhivskih virov, ki bodo lahko razjasnili mnoge še neraziskane vidike in služili k boljšem pojasnilu tolikerih vprašanj, ki so se jih zgodovinarji komaj dotaknili bolj po izbiri kot po načrtu, so doceloma uporabili doslej le delček in izdali od množice šele manjši del, ki se tiče predvsem diplomacije. Zgodovinske raziskave pa so se v zadnjem času raztegnile s politično-diplomatskega območja na cerkveno, vedno bolj pa tudi na področjezgodovineumetnosti (od stavbarstva do glasbe), naomiko na splošno, vključno z dvornim ceremonialom in zustanovami. Zdi se pa, da je skoraj nemogoče strniti zaključke že opravljenih raziskav na vseh področjih: odbogoslužnega alimisijonskega prekblagajniškega dosodnega inprehrambenega. Mnoga umetniška dela so bila ustvarjena prav z velikodušno podporo Urbana in rodbine Barberini. Cerkvi je uspela naČeškem inMoravskem pospešena rekatolizacija. Isti papež, ki je zatrl naprednejezuitinje, je potrdil mnogo novih redovnih družb, kot solazaristi 1632 inusmiljenke 1634 – obojne je ustanovil svetiVinko Pavelski[73] alired obiskanja BDM[74] alibosonogi prenovljeni karmeličani 1631.
Kar se tiče političnega sveta, je težavno ugotoviti kakršenkoli daljnosežen Urbanov program, ki bi presegal namen varovanja, utrjevanja in krepitve Papeške države in preprečevanje porasta španske prevlade v Italiji. V obilnem dopisovanju Državnega tajništva je opaziti popolno neuvrščenostApostolskega sedeža in papeževo trpljenje zaradi katoliških žrtev med tekočo vojno v Evropi. Papeževa navodila nuncijem se nanašajo na odnos do oseb, na posamezne politične ali vojaške dogodke in na dobro opisane cerkvene, disciplinske in pravne zadeve. Zaman bi iskali navodila, ki bi jih lahko povezovali s splošnim načrtom za sedanjost ali prihodnostEvrope, ki jo je kruta vojna versko razdelila in politično raztrgala na nasprotne strani. Urban je že od vsega začetka igral na karto zaupanja zmagoviti Franciji, čeprav je doživljal pri tem huda razočaranja. Tako je bilo glede skritega sodelovanja zRichelieujem v odločilnih letih 1628-32 Tridesetletne vojne, ki po eni strani ni ostalo skrito Habsburžanom, po drugi strani pa je moglo izpostaviti Papeško državo francoskemu izsiljevanju. Ko je 1642 postal kardinal Jules Mazarin prvi minister Francije – istiGiulio Mazzarino, ki je desetletje poprej bil steber tajne papeške diplomacije, ter je vse predobro poznal tudi njene slabosti. Došpanskega sveta je Urban gojil očitno nepremagljivo nezaupanje, anemški svet mu je ostal skoraj popolnoma tuj.
Navsezadnje – prevlado političnega stremljenja nad verskim in prevlado videza nad bistvom, ki jo je podpirala baročna omika, je dobro povzel kritični Urbanov sodobnik z besedami: "Princeps potius videri voluit quam pontifex, rector quam pastor"[75][76]
Zadnja leta papeževanja so bila porazna. Ne ve se, ali je stvarno on vladal in prinašal najpomembnejše odločitve, ali pa je morebiti postal tako nezmožen, da je moral prepustiti drugim vajeti poveljevanja. V vsakem primeru lahko zatrdimo, da je prevladoval v njegovem pontifikatu politični interes nad verskim, videz nad bistvom, kar je tako značilna lastnostbaročnekulture, katero je izvrstno prestavljal.[77]
V tridesetletni vojni je zavzel zelo sporno stališče. V začetku je z vsemi sredstvi podpiral katoliško-cesarsko stranko, nič pa ni storil, ko se je francoski prvi minister kardinalRichelieu povezal s protestantskim švedskim kraljem Gustavom Adolfom. Posledica te zveze je bila, da so precejšnji deli nemškega cesarstva prestopili v protestantizem. Urban se je zanašal na obljubo švedskega kralja, da bo v osvojenih deželah ohranil katoliško vero, vendar kralj ni držal besede. Papež je formalno hotel ostati v tej vojni nevtralen, dejansko pa je to pomenilo podporo Franciji in prineslo veliko škodo katolicizmu v Nemčiji. Zadnja leta svojega pontifikata si je Urban prizadeval, da bi vojskujoče se strani sklenile mir, pa ni žel uspeha. Tudi v svojih nastopih proti galikanizmu in janzenizmu ni imel srečne roke. Hudo je podlegel nepotizmu. Na njegov pontifikát meče senco tudi obsodba Galileja.[78]
Kot papež je bilfrancosko usmerjen in se odvrnil od politike svojega predhodnikaGregorja XV.. Pri tem je storil več napak in doživel precej neuspehov: ustavil je denarno podporocesarju inSveti ligi - kar je opravičeval tudi s prazno blagajno; polomijo je doživeloBarberinijevo poslanstvo 1625 v Španiji in Franciji; v mantovski nasledstveni vojni si je prizadeval oslabitiHabsburžane, doseči politično ravnovesje vItaliji in posredno podpiratiFrancijo; sprejel je 1629 francosko-angleški mir kakor tudi 1631 francosko-švedsko zvezo kljub protestom Španije; njegov poskus, da bi 1632 privolil katoliškekneze kmiru, je propadel… Izredno usodne posledice za odnose medCerkvijo insodobnimznanstvenim svetom je imela disciplinskaGalilejeva obsodba.[79]
Katoliška enciklopedija meni, da je težavno napraviti pravilno sodbo o Urbanu VIII. Celo če upoštevamo, da je vprašljivo njegovo denarništvo in nekatere odločitve vevropski politiki, je bilo njegovo zasebno življenje več kot brezgrajno; zdi se, da je bilo skupno dobro Cerkve glavno prizadevanje njegovih papeških naporov.[28]
Urban VIII., prepričani podpornik najvišje cerkve oblasti, se je pokazal ljubosumnega tudi glede na svoj osebni ugled. Izvedel je številne reforme znotraj cerkvene hierarhije ter se trudil za večjo močinkvizicije. 1631 je pripojilPapeški državiVojvodino Urbino. Bil je človek, ki je ljubil blesk in velik mecen, izobraženhumanist, nazvanatiška čebela.[80][81] V njegovem času je bil Rim obogatem s pomemnimi umetninami. Uresničeval jetridentinske odloke; odkardinalov inškofov je zahteval, da bivajo v svoji škofiji; določil je pravila pribeatifikaciji inkanonizaciji (poblaženju in posvéčenju) in jih pogosto sam izvajal. Njegova zunanja politika je doživljala neuspehe, medtem ko je bila italijanska politika uspešnejša – večkrat v prid sorodnikov. Okrepil je oborožitev, utrdbe, orožarne, vendar je to imelo za posledico, da je temeljito izpraznil papeško blagajno.[82]
Malahijeva prerokba pravi o njem, da jelilija in vrtnica. (latinskoLilium et rosa.;angleškoLily and rose.). To geslo poskušajo povezati s čebelami na njegovem grbu, saj čebele gredo na rože nabirat med; pa nalilijin cvet njegovih rodnihFirenc, ali pa z njegovim bivanjem vFranciji (lilija) inAngliji (vrtnica).[83][84]
↑9,09,19,2P. Bargellini.L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. str. 152.
↑Ott, Michael T. (1912).»Pope Urban VIII«.The Catholic Encyclopedia. Zv. XV. New York: Robert Appleton Company. Pridobljeno 7. septembra 2007.
↑Keyvanian, Carla. "Concerted Efforts: The Quarter of the Barberini Casa Grande in Seventeenth-Century Rome".Journal of the Society of Architectural Historians 64, no 3 (2005): 294.
↑Giuseppe Allegrini:Elogj degli uomini illustri toscani, Volume 3, Lucca 1772), ss. 377-381.
↑Renato Russo.La storia (Rotas, Barletta 2004). str. 159.
↑ Maciej Kazimierz Sarbiewski (lat. Matthias Casimirus Sarbievius; 1595 – 1640) je bil zadnji latinski pesnik srednjega veka. Imenovali so gaHoratius Christianus inHoratius Sarmaticus
↑usmiljeni bratje(congregatio fratrum a caritate) jekatoliški cerkveni red, ki ga je ustanovil svetiJanez od Boga (1495-1550) in se skrbi za bolnike, zlasti najbolj potrebne, tako doma kot v bolnišnicah; ustanovnik goduje 8. marca
↑»Janez od Boga«. Radio Ognjišče. Pridobljeno 21. novembra 2018.
↑25,025,1A. Ender.Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 747.
↑»Pope Urban VIII«. The Galileo Project. Pridobljeno 28. septembra 2018.
↑»Pope Urban VIII«. Papal artifacts. 2018. Pridobljeno 28. septembra 2018.
↑Družba za širjenje vere (lat: Congregatio de propaganda fide - skrjšano kar "Propaganda"
↑Ciril Lukaris (grškoΚύριλλος Λούκαρις, 1572 – 1638),grško-pravoslavni duhovnik, od 1601 do 1620 z imenom Ciril III. večkrat pravoslavni patriarh Aleksandrije, od 1612 do 1638 pa nekajkrat carigrajski patriarh. Znan je po nagnjenosti dokalvinizma in nestrpnosti dokatoličanstva. 1638 ga je dal zadaviti turški sultan Murat IV., a 2009 so ga pravoslavci razglasili za svetnika-mučenca.
↑»Urbano VIII papa«. Enciclopedia Italiana. 1937. Pridobljeno 1. oktobra 2018.
↑Ustavilo se je sonce in mesec je nepremično stal, dokler se ni ljudstvo maščevalo nad svojim sovražnikom.« Ali ni takole zapisano v Knjigi Pravičnega: »Sonce se je ustavilo sredi neba in ni hitelo, da bi zašlo, skoraj ves dan.« (Joz 10,13)
↑psalm 93 in 104, kakor tudi Pridigar 1,5: »Sonce vzhaja in sonce zahaja, hiti k svojemu kraju, od koder spet vzhaja.«
↑Marija Magdalena Paciška (Maria Maddalena de' Pazzi; 1566 – 1607) je bila italijanska karmeličanka in mistikinja. Za svetnico jo je razglasil 1669Klemen IX.
↑M. Benedik.Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 224.
↑angleške gospodične so papeškopravna redovna ženska družba, ki se ukvarja z vzgojo deklet. Od 2002 se uradno imenuje polatinsko:Congregatio Jesu (CJ), poprej paInstitutum Beatae Mariae Virginis (IBMV), na angleškem območju paLoreto Sisters.
↑Gately, Iain (2001).Tobacco: A Cultural History of How an Exotic Plant Seduced Civilization. Simon & Schuster.ISBN0-8021-3960-4.
↑Cutler, Abigail. "The Ashtray of History",The Atlantic Monthly, January/February 2007.
↑Brian E. Strayer,Suffering Saints: Jansenists and Convulsionnaires in France, 1640-1799, (Sussex Academic Press, 2012), 67.
↑Gabriello Chiabrera (1552 – 1638) je bil italijanski pesnik, ki so ga včasih imenovaliItalijanskiPindar. Izšlo je več izdaj njegovih lirskih pesmi – vse drugo njegovo delo je šlo v pozabo.
↑Giovanni Ciampoli (1589 – 1643) je bil italijanski duhovnik, pesnik in humanist; bil je prijatelj in zaupnik Galileja, ter je posredoval za tiskanjeDialogov; večina njegovih pesmi je izšla posmrtno.
↑si trattava di una serie di distanziati e gravi colpi apoplettici o apoplettiformi, causati probabilmente da trombosi vascolar-cerebrali e collegati a una ipertensione cronica
↑Luigi Albrizzi (1579-1655) italijanski jezuit, znamenit pridigar, spovednik in predstojnik v jezuitskih zavodih
↑»Urbano VIII«. Enciclopedia dei Papi. Pridobljeno 1. oktobra 2018.
↑Francesco Barberini (1597 – 1679) je bil kardinal in nečak papeža Urbana VIII., kar mu je prineslo njegovo naklonjenost. Opravljal je razne službe pri vodstvu Cerkve in bil velik podpornik umetnosti. Bil je starejši brat kardinalaAntonia terTaddea, ki je postal knez v Palestrini
↑1. Borgolte, Michael, Petrusnachfolge und Kaiserimitation, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen, 1989, S. 314.
John Norman Davidson Kelly:Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(nemško)
Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler:Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
Anton Ender:Die Geschichte der Katholischen Kirche in ausgearbeiteten Dispositionen zu Vorträgen für Vereine, Schule und Kirche…. Benziger& Co. A.G. Einsiedeln..., 1900.
(italijansko)
Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia:I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
Juan María Laboa:La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
Piero Bargellini:L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. Vallecchi, Firenze 1974.
(madžarsko)
Ferenc Chobot:A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
Jenő Gergely (1982).A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta.ISBN963 09 1863 3.
Konrád Szántó OFM:A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
_-_Google_Art_Project_-_edited.jpg)
.jpg)
