Annibale Francesco Clemente Melchiorre Girolamo Nicola della Genga 2. avgust1760({{padleft:1760|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[2][3][…] ali 22. avgust1760({{padleft:1760|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[5] Genga[d],Papeška država
Hanibal se je rodil 1760 na graduCastello della Genga na področjuFabriana[8] v starodavni plemiški družiniGenga. Kraj se sedaj imenuje preprostoGenga. Mestece se nahaja vpokrajini Anconi, ki je takrat spadala kPapeški državi.
Njegova starša sta bila grof Ilario della Genga in Maria Luisa Periberti di Fabriano ter sta imela deset otrok, od katerih je bil Hanibal šesti; med sedmimi sinovi je bil peti; hčerke pa so bile tri.
Njegov stric je bilGabrijel della Genga, ki je bil v 19. stoletju edini kardinal-nečak, ki ga je kak papež povišal v škrlatništvo.[9]
Leta 1790 je bil Hanibal določen, da je imel vSikstinski kapeli žalni govor. Njegova privlačen nastop in bistra osebnost sta žela priznanje vseh poslušalcev ter pritegnila pozornost in naklonjenostpapeža Pija VI. Z izbranimi besedami in premišljeno razlago v spomin na pokojnegasvetorimskega cesarjaJožefa II., ki je Cerkvi med svojim vladanjem prizadel veliko neugodnosti in s svojim samodržnim vmešavanjem v cerkvene zadeve napravil veliko škode, je svojo nehvaležno nalogo opravil na občudovanje vseh poslušalcev: saj mu je uspelo, da ni užalil občutljivosti Avstrije niti ogrozil ugleda Svetega sedeža.[12][13]
Za časa delovanja v Nemčiji mu jepapež Pij VI. zaupal več častnih in težkih zadev, ki so ga povezale s kraljevskimi dvori vDresdenu, naDunaju, vMünchnu in vWürttembergu, kakor tudi zNapoleonom. Njegovo zasebno življenje je bilo ves čas neoporečno; glede denarnih zadev pa mu je bolj trda predla.[12]
Po Napoleonovem zatrtjuCerkvene države (1798) se je moral vrniti v Rim v izgnanstvo, kjer je bil priča sramotitvam, ki so jih Francoski okupatorji zganjali nad Pijem VII. Pretresen se je umaknil v opatijoSanta Maria in Monticelli, ki mu jo je dosmrtno podelil papež Pij VI. Tu je preživljal svoj čas ob glasbi, ko je svoj kmečki zbor učil igranja orgel in petja.[14]
V prepričanju, da bo to njegovo zadnje službeno mesto in da bo tukaj dokončal svoje zemeljsko življenje, je v opatijski cerkvi dal zgraditi grobnici za svojo mater in zase.[12][15]
8. marca 1816 ga jepapež Pij VII. imenoval zakardinala duhovnika priSveti Mariji v Trasteveru; škrlatni klobuk je prejel 11. marca, svojo naslovno cerkev pa sprejel v posest 29. aprila 1816. Kasneje je bil imenovan za nadduhovnika priMariji Snežni ter zaškofa v Senigalliji, čemur pa se je 1818 odpovedal iz zdravstvenih razlogov,[12], a da menda sploh ni vstopil v svojo škofijo.
Portret papeža Leva XII. izpod čopiča neznanega umetnika iz leta1825
»Grand Gala Berlin« Ta razkošna kočija je bila izdelana v Rimu (prva polovica19. st.); služila je od 1824 papežemaLeonu XII. terGregorju XVI. za slovesne prilike.
Papež Pij VII. je umrl 20. avgusta 1823 po dolgem papeževanju, ki je trajalo več kot dve desetletji. Nakonklavu 1823 je bil Hanibal della Genga kandidat strankezelantov in kljub aktivnemu nasprotovanju Francije so ga kardinali 28. septembra 1823 izvolili za papeža, ki si je privzel ime Leon XII.[12]
Izvolili so ga toliko rajši, ker so mislili, da bo kmalu umrl; vendar se mu je kritično zdravstveno stanje kmalu po izvolitvi nepričakovano popravilo.[12] Kardinale je celo sam opozoril na svoje krhko zdravje in rekel, da bodo izvolili "mrtvaka - okostnjaka".[17] Na konklavu je dvignil svoja oblačila, da bi kardinalom pokazal svoje otekle in razjedene noge, da bi jih odvrnil; toda zaradi tega so se za njegovo izvolitev še bolj vneli.[14]
Pred začetkom konklava jeNeapelj nakazal, da nasprotuje petim kandidatom na volitvah, med katerimi je bil tudi Hanibal. Medtem ko na prvem in drugem glasovanju ni prejel niti enega glasu, jih je na tretjem dobil sedem, na petem pa štiri. Že se je zdelo, da bo kardinalSeveroli 21. septembra zmagal, saj je imel glasove tik pod potrebnim zneskom; vendar je prav takrat kardinalAlbani vložil v imenuAvstrije proti Severolijuveto. Pozneje je pa kazalo, daFrancija ne bo dovolila izvolitve della Genga. Ko se je Severoli moral odpovedati svoji kandidaturi, je pregovoril zaradi vloženega veta besne zelante, naj takoj dajo svoj glas za Hanibala, ki bi ga mogel ogroziti francoski veto. Preden so oblasti ugotovile, kaj se dogaja, so ga 28. septembra zjutraj sporazumno izvolili: tako je prejel 34 glasov ter bil izvoljen za papeža tako hitro, da ni bilo več časa za kakršnokoli nasprotovanje.[18]
Sprva papež-izbranec ni hotel sprejeti službe in jih je s solznimi očmi rotil, naj ne volijo mrliča. Pregovarjali so ga, češ da je to Božja volja in torej njegova dolžnost, da sprejme to službo. S solzami v očeh je kardinale spomnil na svoje slabo zdravje: »Izvolili ste mrliča,« je rekel; toda ko so le vztrajali, da mora sprejeti papeško breme v teh težkih časih, je končno popustil in oznanil svojo namero, da se bo imenoval Leon XII., čeprav so vsi pričakovali, da se bo imenoval po predhodniku tudi on Pij.[19]
Leon XII. je bil ob izvolitvi star 63 let in je bil pogosto hudo bolan. Bil je visok in suh, asketskega videza in melanholičnega obraza, sicer pa privlačnih potez.
V tem času jepasijonistVincencij Strambi[20] bil škof v škofijiMacerata-Tolentino; zaradi bolehnosti se je že večkrat za časa papeževanjaPija VII. hotel odpovedati škofovanju. Njegov naslednikLeon XII. pa je sprejel njegov odstop in ga povabil vRim za svojega svetovalca. Papež je po izvolitvi oziroma kronanju nenadoma hudo zbolel - po mnenju zdravnikov na smrt; tedaj je Strambi prosilBoga, naj vzame njegovo življenje namesto komaj izvoljenega papeža. Leon je na splošno presenečenje res ozdravel - Strambi pa je zakapjo v teku enega tedna umrl.[21][8]
Kardinal protodiakonFabrizio Ruffo ga je 5. oktobra 1823 okronal za papeža. Sicer je Leon XII. že takrat bolehal, vendar se mu je bolezen takoj po kronanju, ki je bilo povezano s hudimi napori, hudo poslabšala in so se bali najhujšega; po nenadni ozdravitvi pa je pokazal presenetljivo marljivost in vzdržljivost pri opravljanju svojega zahtevnega dela; v svojem načinu življenja pa je bil izredno preprost, tako prej kot slej.[14]
Njegovo delovanje protiprostozidarjem. Opozarjal je na skrita, nevarna početja teh ljudi kot na hudo nevarnost, ki grozi tako prestolu kot oltarju, ter obnovil izobčenje nad člani te zlovešče družbe.
Njegovo delo za znanost in šolo.Collegium Romanum je predal nazaj jezuitom. Za različne vede, kot so fizika, kemija, govorništvo, je ustanovil ustrezne stolice. Bil je poseben pokrovitelj novih irskih in nemških visokih papeških zavodov. IzSeznama prepovedanih knjig je izbrisalGalilejeva dela.
Gradnja veličastne bazilike svetega Pavla. Ta najbolje ohranjena starokščanska bazilika je pogorela podPijem VII. oziroma med njegovo agonijo, ko ni bil več zmožen ukrepati. Potem, ko je sam dal velike vsote za dragoceno novogradnjo, je k prispevku pozval tudi druge. Prispevali so kralji in cesarji, na primer francoski in avstrijski. Tako je nastala ta čudovito lepa cerkev, ki jo občudujemo še danes.
Skrb za papeško državo. Zmanjšal je davke in dajatve, uredil carine, preuredil hipotekarske predpise, pogosto sam in nepričakovano obiskoval samostane, nasprotoval beračenju delomrznežev, zatiral roparje in uvedel strog nadzor nad javno moralo; med drugim je prepovedal tudipustne norčije zlasti zato, ker je bilo navadno z njimi povezanopijančevanje, ki ga je poleg beračenja delomrznežev najhuje sovražil in dosledno preganjal.[22]
Papež Leon XII. je kljub pomislekom nekaterih kardinalov in hudemu nasprotovanju skoraj vseh takratnih vladarjev slovesno razglasil, odprl in obhajal jubilejno sveto leto 1825, ko je vRim poromalo veliko vernikov, da bi sodelovali pri slovesnostih in zadobiliodpustke. Sveto leto za večno mesto je napovedal z okrožnicoQuod hoc ineunte z dne 24. maja 1825. 25. decembra 1825 je z okrožnicoCharitate Christi razširil jubilej na vesoljno Cerkev.[23]. Z buloExultabat spiritus pa je končno istočasno izrazil veselje nad množičnimi romanji med svetim letom ter podaljšal odpustke po vesoljnem svetu še za pol leta.[24]
Področje, na katerem se je papež Leon osebno izkazal, pa je bila javna dobrodelnost, kot je nakazal v »motupropriju« z dne 16. decembra 1826, ko je ustanovil skupnost za razdeljevanje pomoči revnemu prebivalstvu ter za odpravo beračenja in potepuštva.[25]
Papež namreč ni le drugim priporočal vsakovrstne dobrodelnosti, ampak je osebno dajal zgled ljubezni do bližnjega že pred izvolitvijo za papeža; potem pa je isto nadaljeval tudi kot papež, zlasti med svetoletnim jubilejem 1825, kot odkrivajo sodobne ilustracije. Za romarje so takrat skrbele nekatere v ta namen ustanovljene bratovščine, najsi bo glede hrane, prenočišča, zdravljenja ali pa duhovne oskrbe. Pri svojem prihodu niso le romarji poljubljali papeževih nog, ampak jim je umival in poljubljal noge tudi sam papež, ki je osebno sprejemal in tudi stregel nekaterim romarskim skupinam; tako na primer prišlecem z Bližnjega vzhoda in drugim izrednim romarjem.
Podobno so delale tudi nekatere odlične romarice, med njimi tudi kronane glave kotMaria Teresa d'Este, vdova po neapeljskem kralju Viktorju Emanuelu I., ki sta ji v tem pomagali hčerkiMaria Carolina Pia – bodoča avstrijska cesarica inMaria Cristina, bodoča neapeljska kraljica. Poleg njih sta v izkazovanju gostoljubja romarjem tekmovali skupaj s španskim kraljevičemKarlom Ludvikom[26] njegova ženaMaria Teresa di Savoia ter njegova sestraLuigia Carlotta.[27]
Tako lahko beremo v dnevniku takratnega znanega prevratniško usmerjenega politika, književnika in umetnikaMassima d’Azeglia, ki je delj časa preživel tudi vVečnem mestu – a ga je prav zaradi boljrazsvetljenskega pogleda na svet kot posvetno naravnan mladenič ravno v času jubileja zapustil; zanimivo je vsekakor njegovo pričevanje o resnih in strogih zahtevah, s katerimi je hotel vse sloje papež tako rekoč prisiliti k spoštovanju pobožnosti in obredov, ki so se v drug za drugim odvijali v skladu z izročenimsvetoletnimi slovesnostmi - s čimer je zlasti pri nekaterih mladih, okuženih s svobodomiselnostjoFrancoske revolucije, dosegel prav nasproten učinek.
«Uno dei primi pensieri di Papa Leone era stato di pubblicare il gran Giubileo universale per l'anno ‘25; la qual cosa significavac Roma trasformata per dodici mesi in un grande stabilimento d'esercizi spirituali. Non teatri, non feste, non balli, non ricevimenti, neppure in piazza i burattini; ed invece prediche, missioni, processioni, funzioni, ecc.»
»Ena prvih zamisli papeža Leva je bila objava vesoljnega velikega jubileja za leto 1825; Rim se je za dvanajst mesecev spremenil v odlično ustanovo za duhovne vaje. Nobenih gledališč, nobenih zabav, nobenih plesov, nobenih sprejemov, niti predstav na trgu ne; in namesto tega pridige, misijoni, procesije, obredi itd.«
To sveto leto pa je ostalo v spominu zlasti Rimljanom, ki so bili priče navala romarjev, kakor tudi izrazom velike gostoljubnosti in krščanske ljubezni. Dvakrat rimski - doslej skoraj pozabljeni pesnikBelli - ki ga sedanji rod takorekoč na novo odkriva in se vrstijo drug za drugim prevodi vangleščino,italijanščino (saj je takratna rimščina skoraj nerazumljiva celo današnjimRimljanom) in druge sodobne jezike njegovih v rimskem narečju zapisanih pesmi - se je tega jubileja spominjal še čez leta. Naj nas ne preseneti prostaški jezik, ki ga uporablja - posnemajoč rimsko sodrgo - v mnogih svojih narečnih pesmih, tudi v tej. Če bomo prebrali to pesem - ki je sicer ena od pobožnejših, bomo dojeli, zakaj za življenja ta ugledni pesnik, pisatelj in politik, teh svojih pesmi ni objavil. Prav zaradi krepkih izrazov, ki "bogatijo" večino njegovih narečnih pesnitev, jih ni hotel objaviti za življenja; ob smrtni uri pa je dal naročilo, naj jih vse sežgejo. Če torej kake opolzke ali neotesane izraze in nekatere danes nesprejemljive misli odmislimo, (druge njegove pesnitve so z njimi veliko bolj "oplemenitene"!) lahko izluščimo pozitivno misel in nauk; tako tudi v tej svetoletni pesmi: kaj sveto leto prinaša kristjanom, ki ga iskreno sprejmejo.
Giuseppe Gioachino Belli: L’anno-santo (izvirnik v rimščini)[29][30]
Giuseppe Gioachino Belli: L’année-sainte (francoski prevod)[31]
Jožef Joahim Belli: Sveto leto (slovenski prevod,Stebunik)
Arfine, grazziaddio, semo arrivati All’anno-santo! Alegramente, Meo:[32] Er Papa ha spubbricato er giubbileo Pe ttutti li cristiani bbattezzati.
Bbeato in tutto st’anno chi ha ppeccati, Ché a la cusscenza nun je resta un gneo![33] Bbasta nun èsse ggiacobbino o ebbreo, O antra razza de cani arinegati.
Se leva ar purgatorio er catenaccio; e a l’inferno, peccristo, pe cquest’anno, Pòi fà, ppòi dí, nun ce se va un cazzaccio.
Tu vva’ a le sette-cchiese[34] sorfeggianno, Méttete in testa un po’ de scenneraccio, E ttienghi er paradiso ar tu’ commanno.
Terni, 7 novembre 1832
Enfin, dieu merci, nous v’là arrivés à l’année-sainte ! Réjouis-toi, Bastien : le Pape a publié le Jubilé pour tous les baptisés et bons chrétiens.
Bienheureux cette année ç’ui qu’a péché, car il n’a plus un poil sur la conscience ! Suffit qu’il soit pas juif ou jacobin, ni un chien renégat d’la même engeance.
On enlèv’ le verrou au purgatoche ; et en enfer, d’dedieu, pour cette année, tu peux fair’ tu peux dire, on n’y va nib.
Rends-toi aux sept églis’s en marmonnant, mets-toi sur les cheveux un peu de cendres, et pour le paradis, c’est dans la poche.
(7 novembre 1832)
Hvala Bogu, da smo končno prispeli Veselo, Jernej, dosvetega leta: Papež je razglasil jubilej Za vse krščene kristjane.
Blagor v celem tem letu tistemu, ki ima grehe, Ker se bo njegova vest sedaj obnovila! Dovolj, da ni bil Jakobinec ali Žid, Ali kaka druga pasma odpadlih psov.
Če vzleti v vice, se odpre zapah; in v pekel, po Kristusu, vsaj za letos, Potem ne govori in ne delaj več takega sranja.
Pojdi v sedem za to določenih cerkva, Posuj si na glavo malo pepela, In bodi prepričan, da so nebesa tvoja.
Terni, 7. november 1832
Pri uspešnem poteku svetega leta se je zlasti izkazalvsestranski mojster[35]Giuseppe Valadier. On ni bil le nadzornikApostolske palače, načrtni urejevalec trga Piazza del Popolo in Pincio, ampak tudi prireditelj izvirnihognjemenih prizorov, ki so rimsko ljudstvo in goste-romarje očarali in navdajali z navdušenjem:
Bartolomeo Pinelli:Srečanje med nadžupnikom Pellegrinijem in razbojnikom Gasbarronejem 19. septembra 1825
MedNapoleonovimi vojnami se je pred služenjem dolgoletne vojaščine umaknilo v gozdove ali druga skrivališča veliko mladeničev, a od vojakov je pred smrtno nevarnostjo bojevanja pobegnilo precej starejših in izkušenih vojakov, ki so ustvarili tako imenovanizeleni kader. Podobno tako gibanje je nastalo pri koncuPrve svetovne vojne ob razpaduAvstro-Ogrske,[38] kakor tudi po razpaduStare Jugoslavije. Posledično so se v podobnih okoliščinah poNapoleonovih porazih oblikovale razbojniške tolpe, ki so ogrožale varnost prebivalstva in oblastnikov naApeninskem polotoku, pa tudi vPapeški državi.
V skladu s svojim načrtom obnove krščanskega življenja jeLev XII. kljub nasprotnemu mnenju nekaterih kardinalov in hudim pritiskom evropskih velesil napovedal in razglasilsveto leto. Nasprotniki jubileja so se predvsem bali, da bi se med res pobožne romarje lahko pomešali tudi manj pobožni ali celo brezverni razbojniki in prekucuhi.[39]
Za zagotovitev varnosti je papeška vlada 1824 in 1825 objavila celo vrsto predpisov glede nadzora nad prišleki, nad zborovanji, kakor tudi strogih ukrepov glede nravnosti in založništva.[40]
Od 365.000 romarjev jih je prišlo največ izPapeške države inNeapeljskega kraljestva. Na vstopnih krajih je bil postavljen strog nadzor, ki je uspešno preprečeval, da bi se med »veri devoti« (resnične pobožneže) ne vrinil kak «il Malintenzionato e proclive al delitto» (zlonamernež in nagnjen k prestopkom). S temi pregledi so zavarovali mestno življenja, saj so na ta način reševali mejne prehode med Kraljevino obeh Sicilij in Papeško državo; obstaja obsežno dopisovanje glede tega meddržavnim tajnikom kardinalomSomagliom in neapeljskimi oblastmi.[41]
Temu papežu je uspelo nemogoče: najprej s hudo strogimi ukrepi in drakonskimi kaznimi, nato pa v duhu svetega leta prek pridig in kesanja, pa tudi z odpuščanjem smrtne kazni in pomilostitvijo, spraviti v ječo razbojniško tolpo in njenega voditelja z imenom Gasperone oziromaGasbarrone.[42]
Največji uspeh svetega leta je bilo torej zatrtje razbojništva v Papeški državi; najprej je veljal izredno strog pregon razbojnikov; ob svetem letu pa je bila razglašena sporazumna pomilostitev; v postopku torej niso krivcev spraševali o njihovih početjih, ampak le o tem, na kak način so se pridružili razbojniškim tolpam. To je pomenilo konec razbojništva v Papeški državi. Največjo zaslugo so imeli pri tem ravno duhovniki in redovniki, ki so pridigali prek poudarjanje Božjega usmiljenja možnost pomilostitve in pridobitev odpustkov ter pozivali na svetoletno odpuščanje in spravo.[43]
Na njegovo glavo so bile razpisane najvišje nagrade, toda razbojnik se je na vse požvižgal in izsiljeval odkupnine: šest tisoč škudov za brate Monte Maschio; pet tisoč za župnika v Casamassimi; pet tisoč za avstrijskega polkovnika Cotenoferja; dvanajst tisoč za brate Monte Duchessa; šestdeset tisoč za žandarje, ki so spremljali kardinala Lante della Rovere. Kardinal Consalvi je ukazal, da ga morajo žandarji na vsak način ujeti – vendar je 25. januarja 1825 zopet pobegnil iz grmičevja Cisterna ter pustil v rokah žandarjev samo svoje zlato-srebrno bodalo.
Zdaj se je pa nenadoma v duhu svetega leta sam razglasil za spreobrnjenca skupaj z vsemi svojimi privrženci, ter se na vrhu gore Surmino predal papeževemu predstavniku.
Zatrtje razbojništva lahko štejemo za največji podvigLeva XII.. Motili bi se, če bi mislili, da je Annibale Della Genga, papež Leon, lahko računal na podporoSvete zveze, nastale kot odporniško gibanje zoper nore Napoleonove pohode in zoper širjenje prevratniških idej Francoske revolucije. Sveta zveza namreč ni imela ničesar od "svetega", saj je tudi sama bila - podobno kot prostozidarji - naslednica podobnih tajnih družb oziroma gibanj:razsvetljenstva ter njegovegaavstrijskega odtenkajožefinizma - skratka liberalne protikatoliške usmeritve.[44]
Nadžupniku Pietru Pellegriniju, vikarju v Sezzeju, razbojnik Gasbarrone do konca življenja ni odpustil, da ga je izročil papeškim žandarjem; podobno mu trdega nastopa zoper prostozidarstvo in karbonarstvo nikoli niso odpustili italijanski levičarski nacionalisti, ki so o papežu Leonu XII. skupaj s katoliškimi liberalci ustvarili "črno legendo": ne priznavajoč mu nič dobrega, zmanjšujoč število svetoletnih romarjev; obtožujoč ga nastopanja zoper cepljenje protičrnim kozam; da je pa podvrgel učni načrt papeških univerz pod osrednji nadzor, ostro nastopal zoper svobodmiselne tokove ter omejeval svobodo tiska, obenem pa med svetim letom prepovedal vse zabave in skrupulozno zahteval v javnosti spodobno oblačenje, pa niti ni izmišljotina.[45]
Jenner cepi tudi svojega otročička, da bi dokazal varnost cepljenja (vakcinacije): sinčka drži njegova žena Skozi okno gleda krava (vacca) - od todvakcinacija (naslikano v slogu Viktorijanske šole okrog leta1800)
ZdravnikEdward Jenner je v Evropi pravzaprav začetnik načrtnega zatiranjakuge aličrnih koz, nalezljive bolezni, ki je skozi stoletja pustošila tudi poEvropi. Ugotovil je, da je varneje uporabljati cepivo iz kulture kravjih koz namesto človeških, kar je povzročilo hudo nasprotovanje zlasti med preprostim ljudstvom.
Konec 18. stoletja so zdravniki odkrili možnost, da prek cepljenja napravijo ljudi odporne zoperkugo,črno smrt, pa tudi zoperčrne koze, ki so skozi stoletja terjale ogromno število žrtev; v skoraj pravilnih časovnih razmakih je ta vseokužba pomorila od četrtine do treh četrtinevropskega prebivalstva v posameznihdeželah, ki jih je prizadela. Že od začetka tega postopka pa se je pojavilo vprašanje, ali je tak poseg v človeško organizem in potek bolezni v skladu z Božjim načrtom, ali je torej nravno dopusten, kakor tudi, ali je sploh uspešen. Našlo se je oporečnikov tako glede enega in drugega.
V klasičnih moralno-teoloških delih priznanih avtorjev, kot soGöpfert (1849-1913),Prümmer (1866-1931)[46] aliNoldin (1838-1922)[47], kot tudi v katekizmih in teoloških enciklopedijah, cepljenje (=vaccinatio) pravzaprav niti ni omenjeno. Prav tako ga ne omenja niti najnovejši uradniKatekizem iz leta 1993.[48]
Čemu torej te osnovne listine ne omenjajo cepljenja? Ker ne spada med redna in nujna sredstva za ohranitev zdravja, kot so hrana, higijena, primerno delo, zadostno gibanje in podobno, ampak "le" med priporočena sredstva, ki pa v času vseokužbe oziroma pandemije postanejo lahko nravno nujna in obvezna: za zaščito lastnega, pa tudi zdravja bližnjega, ki ga obravnavajo katekizmi in moralne teologije v okviru 5. Božje zapovedi: "Ne ubijaj!" - torej skrbi tudi za zdravje!
Uspešno cepljenje (protičrnim kozam) obstaja že od konca 18. stoletja. ZdravnikJenner (1749-1823) je prvo uspešno cepljenje opravil 1796.[49]
VNemškem cesarstvu je bilo cepljenje obvezno že v 19. stoletju. Zastoj je nastal po »Libeškem smrtnem plesu«[50], ko je 1930 umrlo za jetiko 77 dojenčkov zaradi vakcinacije; ni pa bila napaka v vakcini, ampak v njeni pripravi. Zaradi nepravilne priprave (mrtvo kulturo so vzgajali skupaj z živo), nestrokovnosti medicinskega osebja ter zaradi odsotnosti zdravniškega nadzora je prišlo do cepljenja z okuženo vakcino. Obsodbe izrečene po sodnem procesu»Calmette« (»Calmette-Prozess) leta 1932 so zaustavile cepljenje dojenčkov proti TBC vse do iznajdbe uspešnega zdravila-antibiotikastreptomicina po Drugi svetovni vojni.[51]
Vakcinacijo proti črnim kozam je zapovedal vPapeški državiPij VII.. Istočasno - nekje od 1801 dalje so jo opravljali tudi pri nas po slovenskih deželah: zaGoriško in okolico je poskrbelMuznik, ki je sledil zgledu naKranjskem (v Ljubljani) delujočegaKerna, osebnega kirurga cesarjaFranca, a njima so sledili še mnogi drugi zdravniki. Važno vlogo pri osveščanju o pomembnosti cepljenja pa je imel naŠtajerskem inKoroškem tudi prvi mariborski škofSlomšek.[52]
Različni pisci pripisujejo Leonu XII. prepoved cepljenja proti črnim kozam. Tako na primer pišeBenedetto Croce, da se je "papež, ki je prav tako odpravil zakonike in sodišča, ki so jih ustanovili Francozi, želel vrniti k ureditvi iz starega časa in je Jude znova zaprl v geto ter jih prisilil, da so prisostvovali prakticiranju vere, ki ni bila njihova, in celo prepovedal cepljenje proti črnim kozam, ki je zmešalo sok živali s sokom ljudi: nepotreben trud, saj je pozneje papež bolj ali manj popustil potrebam časa"[53].
Nasprotniki papeštva še danes trdijo, da je to isto vakcinacijo, ki jo je Pij VII. zaukazal kot obvezno, njegov naslednik, Leon XII., prepovedal. S to izmišljotino hočejo vnesti razdor v papeštvo, češ:Pij VII. je uvedel obvezno cepljenje protičrnim kozam, njegov naslednikLev XII. pa ga je prepovedal, kar naj bi govorilo zoper papeško nezmotljivosti; kar pa pravzaprav ne drži: saj tukaj ne gre za cerkveni nauk o veri in nravnosti, ampak o čisto in strogo zdravstveno-znanstveni zadevi. Iz dostopinih listin pa je razvidno, da je sicer med njima bila res razlika: Pij je cepljenje sicer zapovedal, vendar ga Leon ni prepovedal, ampak ga je zaradi hudega odpora proti obveznemu cepljenju prepustil svobodni odločitvi staršev s priporočilom, naj se mu vendarle podvržejo kot Božjemu daru človeštvu; zdravnike pa je zadolžil, naj ga opravljajo zastonj, da ga bodo lahko deležni tudi najrevnejši sloji.
Papež Leon XII. je objavil med svojim vladanjem več okrožnic zlasti v zvezi s tajnimi prevratniškimi prostozidarskimi družbami, glede na potek Svetega leta 1825 kakor tudi zoper širjenje raznih ločin prek delitve neodobrenih izvodov svetega pisma; obenem pa je preuredil škofije na Škotskem, v Dalmaciji in drugod.
Leon XII. je bil krhkega zdravja že od časapapeške izvolitve; to je bil tudi glavni razlog, zakaj se je tako branil sprejeti breme, ki ga nosi papeška služba s seboj. Živel pa je vendarle še 6 let po izvolitvi; znano je bilo, da je potrpežljivo prenašal bolečine.
Čeprav se praksa obdukcije na papeževem truplu izvaja že od 16. stoletja, se poročila o obdukciji le redko analizirajo in nikoli z namenom, da bi raziskali resnične vzroke smrti s sočasnega medicinskega in zgodovinskega vidika. Tu prvič poročamo o odkritju novih neobjavljenih dokumentov iz Vatikanskih tajnih arhivov in njihovem raziskovanju z znanstvenim in interdisciplinarnim pristopom. Ta analiza nam omogoča nove sklepe o pravem vzroku skrivnostne smrti Leona XII. V javnosti je še posebej odmevala njegova nenadna smrt, ki je nastopila 10. februarja 1829 po kratki bolezni.
Sumi o zastrupitvi ali neizkušenosti kirurga in celo senca spolne bolezni so prispevali k ustvarjanju »črne legende« o njegovem pontifikatu nasploh in še posebej o smrti. Nasprotno temu pa pričujoča paleopatografska analiza kaže na nov zaključek: redna uporaba kateterizacije s srebrno brizgo je omogočila enostaven dostop do bakterijske superinfekcije, kar potrjuje opažena zgodnja emfizematozna faza trupla. Torej, najbolj utemeljena hipoteza o vzroku smrti Leona XII kaže nahudo obliko sepse, ki jo je še poslabšalo oslabljeno stanje zaradi kroničnih hemoroidov.[62]
Narečni rimski pesnikBelli se je papeža Leva XII. spomnil s pesmijo, ki bi jo lahko videli uresničeno pri marsikaterem vladarju: nasprotje med naklonjenostjo oziroma prilizovanjem ljudskega javnega mnenja za življenja in opravljanjem, celo preklinjanjem po smrti. Pesem pa se glasi takole:
Giuseppe Gioachino Belli: Papa Leone (rimščina)[64]
Giuseppe Gioachino Belli: Papa Leone (italijanski prevod)[65]
Jožef Joahim Belli: Papež Lev (slovenski prevod)
Prima che Ppapa Ggenga annassi sotto a ddiventà cquattr’ossa de presciutto, se sentiva aripète da pertutto ch’era mejjo pe nnoi che un ternallotto.
Cquer che fasceva lui ggnente era bbrutto, cuer che ddisceva lui tutto era dotto: e ’gni nimmico suo era un frabbutto, un giacubbino, un ladro, un galeotto.
Ma appena che ccrepò, tutt’in un tratto addiventò cquer Papa bbenedetto un zomaro, un vorpone, un cazzomatto.
E accusí jj’è ssuccesso ar poveretto, come li sorci cuann’è mmorto er gatto je fanno su la panza un minuetto. Roma, 25 novembre 1832
Prima che papa Genga andasse sotto terra1 per diventare quattro ossa di prosciutto, si sentiva ripetere dappertutto che era per noi meglio d’un terno al lotto.
Nulla di quello che faceva lui era cattivo; tutto quello che diceva era dotto, ogni suo nemico era un farabutto, un giacobino, un ladro, un galeotto.
Ma non appena morì, all'improvviso quel Papa benedetto diventò un asino, un volpone, uno scimunito.
E al poveretto è successo proprio quello che succede quando muore un gatto: i topi sulla sua pancia ballano il minuetto. Roma, 25 novembre 1832
Preden je papež Genga odšel pod rušo, da postane štiri pršutove kosti, ponavljalo se je povsod da je bil za nas boljši kot glavni zadetek na tomboli.
Nič, kar je naredil, ni bilo slabo; vse, kar je povedal, je bilo modro, vsak njegov sovražnik je bil podlež, jakobinec, tat, kaznjenec.
Toda takoj, ko je umrl, nenadoma taisti blaženi papež je postal osel, lisica, bedak.
In z revčkom se je zgodilo prav isto, kar se zgodi, ko je mačka mrtva: miške na njenem trebuhu plešejo kolo.
Rim, 25. november 1832
Omenjeni rimski pesnikBelli mu je napisal tudi pohvalni sonetEr linnesto[66] v zvezi s cepljenjem, kjer pesnik pravzaprav porogljivo pravi, da je dal Bog oziroma narava glede zdravja ali bolezni in iz nje izhajajoče smrti svobodno odločitev v roke ljudem, ki jim je s tem omogočil, da pridejo v nebesa takrat, kadar je to določil in ne pozneje, če namreč uporabijo cepljenje za odlašanje umiranja. Zveličanje jim pa naj bi preprečilo ravno cepljenje, ki je po njihovem primitivnem mnenju proti Božji volji. Od tukaj verjetno izhaja napačno mnenje, da je ta papež bil proticepilec, ki je prepovedal cepljenje v nasprotju s svojim predhodnikom.
Ta istiBelli, ki je napisal več tisoč sonetov - dvakrat več torej koPetrarca, je napisal tudi sonet v rimskem narečju ob svetem letu 1825. S satiričnim sonetomPapež Leon se je spomnil papeža tudi ob njegovi smrti. Tam lepo razvija misel, kako so tega papeža za življenja hvalili, češ da je vse napravil dobro; ko je pa umrl, pa so ga začeli zmerjati z najgršimi pridevki: ko miši, ki razposajeno plešejo po mrtvi mački.
Belli je torej napisal med več tisoči sonetov tudi pesem v pohvalopapežu Leonu XII.Er linnesto, ker je odpravil obvezno cepljenje, katerega je uvedel njegov predhodnikPij. Poznavalci pravijo, da se tukaj pravzaprav norčuje iz tistih, ki zavračajo cepljenje proti smrtonosnimčrnim kozam pod pretvezo, da bi s cepljenjem svoje otroke oropali možnosti, da pridejo v nebesa; čeprav bi jih cepljenje obvarovalo pred prezgodnjim odhodom na pokopališče - torej pred zgodnjo smrtjo - saj je do tedaj - do iznajdbe cepljenja -črna smrt kosila neusmiljeno po Evropi in drugod po svetu. Zato pesnik posmehljivo pravi, da ne bi bilo prav, če bi se ji ustavljali (z uporabo cepiva), saj so zaostale množice - med njimi tudi nekateri manj izobraženi duhovniki - gledale z praznovernimm nezaupanjem na to "novotarijo"; - podobno kot še danes nekateri "razsvetljeni" ponekod gledajo z nezaupanjem na cepljenje nasploh, zlasti pa na cepljenje protikoroni ali tudiošpicam - zelo podobna miselnost.
Giuseppe Gioachino Belli: Er linnesto (rimščina)[67][68]
Giuseppe Gioachino Belli: L'inoculazione (italijanski prevod)[69]
Jožef Joahim Belli: Cepljenje (slovenski prevod)
Sia bbenedetto li Papa Leoni, e ssin che cce ne sò[70], Ddio li conzoli; c’ha llibberato li nostri fijjoli da st’innoccolerie[71] de vormijjoni[72].
Vedi che bell’idee da framasoni[73] d’attaccajje[74] pe fforza li vaglioli pe ffajje arisvejjà[75] ll’infantijjoli[76] e stroppiàcceli[77] poi, come scroppioni![78]
Iddio scià[79] mmessa la Madre Natura su st’affari, coll’obbrigo prisciso de mannà[80] cchi jje pare in zepportura.[81]
Guarda mó, ccazzo!, pe ssarvajje[82] er viso da du’ tarme,[83] se[84] leva a una cratura[85] la sorte d’arrobbasse[86] er paradiso.[87]
21 aprile 1834
Sia benedetto papa Leone, e fin che ce n’è Dio li consoli: ha liberato i nostri figli da queste inoculazioni dei virus.
Vedi che bell'idea da massoni, attaccargli per forza il vaiolo per far loro risvegliare le convulsioni e storpiarceli poi come scorpioni!
Dio ha affidato a Madre Natura queste cose, con l’obbligo preciso di mandare chi vuole al cimitero.
E guarda oggi, invece! Per salvargli il viso da due cicatrici si toglie a una creatura la fortuna di guadagnarsi il Paradiso.
21 aprile 1834
Bodi blagoslovljen, papež Lev, naj ga Bog vedno tolaži: osvobodil je namreč naše sinove od tega cepljenja proti virusu.
Poglej, kako lepa je ta prostozidarska zamisel: Na silo jih napadejo s črnimi kozami, da bi jim povzročili notranje krče in jih potem pohabili kot škorpijoni!
Bog pa je zaupal materi naravi te zadeve z natančno dolžnostjo, da pošlje na pokopališče kogar pač hoče.
Nasprotno pa danes poglej! Da bi jim rešili življenje, Napravijo ustvarjencem dve zarezi, a s tem jih oropajo možnosti, da bi sploh prišli v nebesa.
Glede na zunanji videz je Leon XII. verjetno eden najlepših moških med vsemi nosilci tiare. Odlikovala ga je tudi izredna nadarjenost in bogate, praktične izkušnje in prijetno tekoča govoric; prav zaradi takih lastnosti je bil primeren za diplomatsko službo, saj je kaj lahko sklepal prijateljstva z ljudmi na najvišjih položajih, z različnimi, tudi ženskimi osebami, prek katerih je najlažje našel stik z njihovimi možmi in je včasih to postalo povod za razne čenče.[88]
Šušljalo se je, da je med služenjem v Nemčiji zaplodil tri nezakonske otroke.[89]
Govorilo se je tudi, da je v Rimu imel zvezo z ženo švicarskega gardista Pfifferja. Šušljanje je prišlo na uho tudi papežu Piju VI., ki se je srečal s prelatom, da bi ugotovil, kaj je na stvari. Hanibal je zavrnil vse govorice o resni zvezi s kako žensko in o otrocih; Della Genga pa je potrdil, da sta se on – ki je veljal za pravega lepotca - in tista žena rada videvala prej ko slej.[90]
Tega papeža vendarle vsepovsod spremlja neresnična zgodovinska predstava tako na primer glede uspešnosti svetega leta kot tudi glede zatrtja razbojništva. Celo tako znamenit zgodovinar kot jeMonge, je zapadel tej črno-beli predstavi in mu po eni strani daje priznanje:
»Njegovo papeževanje se je začelo zelo konzervativno do nazadnjaško, vendar se je kmalu odprl in poskušal zgraditi dobre odnose ter je v cilju napredovanja Cerkve razvijal znanost, literaturo in umetnost.« Po drugi strani pa nepreverjeno, kljub znanim dejstvom, daje v nič področje, na katerem je bil ta papež najbolj uspešen:
»1825 je slavil sveto leto. To ni bila radostna slovesnost in je prišlo le malo romarjev, ker so razbojniki zalezovali ceste ter je bilo zadušeno svobodno ozračje. Za to slovesnost so bile dokončaneŠpanske stopnice.«[91]
Za časa izgnanstva v Rimu, ko je njegovo poslansko delo prenehalo zaradiNapoleonovih vojn in so gafrancoski okupatorji internirali, se je bil prisiljen vrniti vRim, kjer je bil njegov hišni pripor v opatijiSanta Maria in Monticelli. Dolgčas je preganjal s pevskimi vajami za okoliške kmete, pa tudi z lovom na ptice, kar je nadaljeval tudi po izvolitvi za papeža. Ta lovska strast do streljanja na ptice ga je tako zasvojila, da se je govorilo, da je baje ubil kmeta, s katerim sta se prepirala o lovskih pravicah.[14]
Obnova je pomenila za Leona XII. in kardinale, ki so ga podpirali, ponovno utrditev vseh predpravic, prepovedi in zlorab l'Ancien Régime (= stare vladavine), pravzaprav nemogočo vrnitev na fevdalni način vladanja; ker je imel samodržen značaj, je papež hotel izvajati stroga načela absolutizma: obnovil je državna sodišča, sodnijska pravila in strogo prakso kot edino možno za reševanje težavnih razmer na nekdanji način, ko da bi napoleonski zakoni sploh nikdar ne obstajali. Na ta način je hotel zatreti svobodomiselne tokove; med drugim je zanikal tudi svobodo tiska.
Pri ljudstvu je bil zatorej kljub nekaterim izredno uspešnim ukrepom - podpiral je svobodno trgovino, umetnost in arheologijo - vendarle bolj malo priljubljen; zlasti ga niso marali tisti, ki so hoteli svojo vernost povezati s posvetnimi užitki, kratkočasnimi zabavami in dosežki svojega časa - zlasti pa se je zameril roparjem in nacionalistom. Jude je potisnil z odlokom novembra 1826 nazaj v geto; spodbujal je javno pobožnost in spodobnost, posegal pa je tudi za ostrimi kaznimi, tako da so nekateri imenovali njegovo vladavino „utopia punitiva”.
Ob njegovi smrti je Paskvin – „govoreči rimski kip” – izrazil to nezadovoljstvo takole:
Pasquino su papa Leone XII(italijanski izvirnik)[92]
Paskvin o papežu Levu XII.(slovenski prevod)
“Qui riposa Della Genga per la sua pace e la nostra”
Odziv papeštva na prihod cepljenja v Italijo je bil dokumentiran v članku"Pratique de la vaccination antivariolique dans les provinces de l'État pontifical au 19eme siecle", ki sta ga napisala Yves-Marie Bercé in Jean-Claude Otteni za Revue d'Histoire Ecclésiastique.[93] Po mnenju Bercéja in Ottenija življenjepisci in sodobniki Leona XII. ne omenjajo nobene tovrstne prepovedi. Avtorja pripisujeta izvor mitske prepovedi cepljenja, ki jo podtikajo Leonu XII., osebnosti kardinala Della Genga, ko je leta 1823 postal papež. Njegova nepopustljivost v nauku in globoka pobožnost, zlasti pa njegova strogost pri prepovedi posvetnih norčij, sta mu zelo hitro odtujila liberalno mnenje. Zaradi svoje stroge duhovnosti, zlasti pa zaradi avtoritarnega in konzervativnega načina vladanja je bil tarča kritik in posmehljivih pripomb. Angleški popotniki, ki so obiskali polotok, in številni diplomati v Rimu, pa so vendarle prav zato občudovali resnost tega papeža.
Po mnenju nekaterih sodobnih avtorjev, kot je judovska zgodovinarka Georgina Sarah Godkin, naj bi Leon XII. prepovedalcepljenje.[94]
Novejši znanstveniki pa kljub velikemu trudu niso mogli najti nobenega odloka, ki bi podprl trditev, da je papež Leon XII. ali njegova uprava resnično prepovedala cepljenje zoperčrne koze.
Donald J. Keefe navaja v svojem prispevku"Tracking the footnote" ("Sledenje opombi")[95]da je sicer izsledil citat Leona XII., ki ga navaja dr. Pierre Simon vLe Contredes Naissances; papež v njem sicer res ostro obsoja cepljenje, vendar ne cepljenja na splošno, ampak le"cepljenje na nepreverjen način".
Za trditev torej, da je Leon XII. cepljenje proti črnim kozam prepovedal, ni nobenega dokaza; papežu namreč pogosto vse do danes pripisujejo tale citat:
La fake news contro Leone XII accusato di essere no-vax (italijanski izvirnik)[96]
Časopisna raca proti Levu XII. češ da je bil proticepilec (slovenski prevod)
Chiunque procede alla vaccinazione cessa di essere figlio di Dio: il vaiolo e un castigo voluto da Dio, la vaccinazione e una sfida contro il Cielo.
Kdorkoli se da cepiti, preneha biti Božji otrok: črne koze so kazen, ki jo hoče Bog; cepljenje pomeni izzivanje nebes.
Omenjeni ameriškijezuitKeefe[97][98] je znanstveno preiskoval papeške listine, vendar za tak navedek ni našel nobenega dokaza.[99]
O odsotnosti prepovedi priča tudi dejstvo, da je leta 1828 Medicinsko-kirurško društvo v Bologni lahko izvedlo cepljenje.[100]
Sklepati torej smemo, da so leta nenatančnega (ali bolje rečeno: tendencioznega in sovražnega liberalno-levičarsko usmerjenega) zgodovinarstva obdala Leonovo podobo z izmišljenočrno legendo, češ da je bil zagrizen proticepilec; - kar pa ni bil, saj je ukazal cepljenje protičrnim kozam svojim zdravnikom tudi vPapeški državi - vendar zaradi hudega odpora ne kot obvezno, ampak kot prostovoljno. To je osupljivo, zlasti glede na njegovo nepopustljivo strogost v drugih zadevah.[101]
z veliko vnemo je nadaljeval arheološka izkopavanja ter temeljito obnovo pogoreneBazilike svetega Pavla, k čemur so pomagali prispevki tako ljudstva kot vladarjev;
obnovil je izročilosvetega leta, ki ga je kljub hudim nasprotovanjem znotraj in zunajCerkve oznanil in uspešno izpeljal.[102]
Leon XII. je pogumno nadaljeval prenovitveno delo Cerkve svojega predhodnika; odlikovala ga je velika vnema in doslednost za notranjo prenovo Cerkve. Lotil se je prenove rimske kurije, zmanjšal je število njenih uradnikov, podprl je prenovo univerzitetnega študija ter ustanavljanje novih knjižnic in akademij; zahteval je temeljito prenovo redovnega življenja. Sklenil je konkordat z Nizozemsko. Veliko si je prizadeval za ureditev cerkvenih razmer v Latinski Ameriki, ter povečal ugled in vpliv papeštva.[103]
Metod Benedik:Papeži od Petra do Janeza Pavla II.,Mohorjeva družba Celje1989, 0013798400, CIP 262.13(091); 929:262.13; Opremil Julijan Miklavčič, ilustracije iz različnih virov, 318 strani.
August Franzen:Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
J. Holzer:Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
J. Marx:Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia:I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
Juan María Laboa:La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
Biagia Catanzaro, Francesco Gligora:Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
Piero Bargellini: L'anno santo nella Storia, nella Letteratura e nell'Arte, VallecchiFirenze1974.
Piero Bargellini:Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
John N.D. Kelly,Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989,ISBN 88-384-1326-6
M. Rossi:Il conclave di Leone XII. Lo Stato Pontificio e l’Italia all'indomani del Congresso di Vienna. 1935
John N.D. Kelly:Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p. 700
(madžarsko)
Ferenc Chobot:A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
Jenő Gergely (1982).A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456.ISBN963 09 1863 3.
Gergely Jenő:A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982.ISBN963-09-1863-3
Konrád Szántó OFM:A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
B. Bangha:Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
Gy. Goyau:A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
(francosko)
John Norman Davidson Kelly:Dictionaire des papes. Brepols 1996.
Frédéric Schoell:Cours d'histoire moderne des États européens, Paris, 1830-1834, en 46 volumes.
Artaud de Montor:Histoire du Pape Léon XII. 2 vols., 1841
↑»Exultabat spiritus«. Papež Leon XII. 25. december 1825. Pridobljeno 25. decembra 2022.
↑Giuseppe Monsagrati (2000).»Leone XII«. Enciclopedia dei Papi. Pridobljeno 28. novembra 2022.
↑Karel Ludvik (1799-1883) je bil edinec: njegov oče je bil knez Piacenze Ludvik, mati Infanta Maria Luisa; vladal je pod raznimi imeni raznim italijanskim kraljestvom
↑P. Bargellini (1974).L’Anno Santo. Vallecchi Firenze. str. 213.
↑P. Bargellini (1974).L’Anno Santo. Vallecchi Firenze. str. 210.
↑Edizione: Giuseppe Gioachino Belli. Sonetti romaneschi. A cura di Luigi Morandi. Città di Castello, S. Lapi Tipografo - Editore, 1886. Fonte: Internet Archive
↑Visita di sette chiese privilegiate, rimunerata dai Papi con infinite indulgenze. (sl.: Obisk sedmih privilegiranih rimskih cerkva, ki so jih papeži obdarili z obilnimi odpustki.)
↑pri Latincihfactotum (ki naredi vse), pri Ogrihezermester (mojster za tisoč reči), pri Slovencihdeklica za vse
↑P. DICORI, Sacre misure. Spazio e tempo a Roma durante l’Anno Santo 1825, v: S. BOESCH GAJANO-L. SCARAFFIA, Luoghi sacri e spazi della santità, Torino 1990, pp. 445-463; M. I. PALAZZOLO, “Per impedire la circolazione dei libri nocivi alla Società e alla cattolica Santa Religione”. Politica pontificia e diffusione libraria nella Roma della Restaurazione, in BONELLA – POMPEO – VENZO v: Roma fra la Restaurazione e l’elezione di Pio IX, pp. 695-676; M. CALZOLARI, Le fonti archivistiche sugli spettacoli di piazza a Roma tra antico regime e Restaurazione, in E. SILVESTRINI v: Spettacoli di piazza a Roma. Le fonti, Bologna 2001, pp. 61-88,spec. pp. 65-66; CASSIANI, L’Anno Santo del 1825 pp. 76-86
↑ASRM, Direzione generale di polizia, Protocollo ordinario, b. 2098: fasc. «Miscellanea per la Sorveglianza dei Forastieri al Confine dello Stato»
↑Katekizem Katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993. Prevod po latinskem izvirniku (editio typica)Catholicae Ecclesiae Catechismus oziromma po italijanskem prevoduCatechismo della Chiesa Cattolica, Libreria Editrice Vaticana, Cittá del Vaticano 1993.
↑[Giuseppe Gioachino Belli - Papa Leone italijanski prevod (lyricstranslate.com) »Sonetti romaneschi/Papa Leone«]. doctorJoJo. 31. avgust 2019. Pridobljeno 28. januarja 2023.{{navedi splet}}:Preveri vrednost|url= (pomoč)
↑"Er linnesto" - tako se namreč imenuje sonet, ki se začenja s pohvalo papežu: "Blagoslovljen, papež Lev..."
↑Il vajuolo arabo. Si allude all'abolizione fatta da Leone XII dell’istituto di vaccinazione ecc., ed allo scioglimento de’ sudditi della Chiesa dall'obbligo di vaccinare (inoculare) i loro figliuoli
↑jezuit oče Donald J. Keefe (*14.VII.1924 †27.II.2018 Murray-Weigel Hall, Bronx, New York, ZDA) v Družbo Jezusovo vstopil v St. Andrew-on-Hudson, Poughkeepsie, New York 7.IX.1953; v duhovnika posvečen 20.VI.1962 v Canisius College, Buffalo, New York; večne zaobljube 2.II.1971
↑Donald J. Keefe:Tracking the footnote.Arhivirano[Manjka datum], at catholicscholars.orgNapaka: neznan URL arhiva, Volume 9, Number 4, September 1986, S. 6–7.
.jpg)
.jpg)
