Gregor ali Gregorij se je rodil v Rimu v zelo verni premožnipatricijski družini iz rodovine Anicijev (latinsko: Anicius). Svetnika sta oba njegova starša: očeGordijan (latinsko: Gordianus), ki je bil senator, ter matiSilva (latinsko: Sylva ali Sylvia, Silvija) ter dve teti: Tarzila in Emicijana (latinsko: Tarsilla, Emitiana). Njegov starejši brat je bil rimski prefekt ali upravnik. Gregor je bil v veliki meri samouk, ki pa se niti med bivanjem v Carigradu ni naučilgrščine. Zanimalo pa ga jepravo inpolitika. Očitno je bil zelo nadarjen, saj ga je že 571 imenoval cesarJustinijan za rimskegaprefektja, ki je imel na skrbi dobavo hrane in lajšanje nadlog, ki so jih zlasti revnemu prebivalstvu povzročali dolgotrajni langobardski napadi, ter je vodil javno upravo in seje senata. Po nekaterih virih je bil rimskipretor[7]
Po kakšnih petih letih (575) se je službi odpovedal, ker je čutil klic pomeniškem življenju. S podedovanim premoženjem je dal zgraditi šestsamostanov naSiciliji in enega v Rimu, kamor je tudi sam vstopil. Menihi so živeli po pravilihsvetega Benedikta. Gregorij se je v tem času posvetilmolitvi ter študijuSvetega pisma in cerkvenih očetov, zlastiAvguština. Verjetno si je v tem času zaradi stroge pokore nakopal hudo želodčno in črevesno bolezen, ki ga je spremljala vse življenje.
Prizadevnega meniha je kmalu opazil papežPelagij (579-590). Verjetno ga je leta 579 poslal vCarigrad zaapokriziarija (nuncija, zastopnika). Gregorij si je izprosil spremstvo nekaj menihov, s katerimi je tudi v Carigradu nadaljeval z meniškim življenjem. V tem obdobju je začel pisati svojaeksegetska dela (Moralia) ter navezal mnoga pomembna osebna poznanstva.Leta 585 se je vrnil v Rim in pet let ponovno živel mirno meniško življenje. Nastopila pa jekuga, ki je med mnogimi drugimi zahtevala tudi življenje Pelagija, kateremu je ostal svetovalec. Ljudstvo inkler sta za novega papeža hotela prav Gregorija. Čeprav se je ta težkemu bremenu na vso moč upiral, ga je po potrditvi s stranicesarjaMavricija le sprejel. Papež je postal 3. septembra leta 590.
Služborimskega škofa je imel v težkih časih. Papeštvo ni imelo pomembne moči. Mesto Rim, daleč od svoje nekdanje slave, je bilo zaradi kuge zdesetkano, kmalu pa je pritisnila šelakota. V veliko korist so mu bile gospodarske izkušnje iz nekdanje službe. Ni lajšal le duhovne, temveč tudi telesno bedo. Pri tem je imel težave še z odnosom do Carigrada, na severu pa so Rim ogrožaliLangobardi.
Z vztrajnodiplomacijo, reformami ter neutrudnegaoznanjevanjem je moč Cerkve za časa svojega papeževanja utrdil. Odlikovala sta ga odločnost in človeška modrost. S svojimi kar se da prizanesljivimi in vljudnimi pismi je zelo jasno nastopal tako proti cesarju kot proti političnim nasprotnikom. Leta 597 je npr. dosegel prekliczakona cesarja Mavricija, ki je prepovedoval vstop v samostan vsem državnim uslužbencem in vojakom. Uspelo mu je, da so Langobardi sprejelikrščanstvo in se vključili v krog tedanjih kulturnihnarodov, hkrati pa se mu je posrečilomisijonsko delo naBritanskem otočju, kamor je poslalbenediktince pod vodstvomAvguština Canterburyjskega.
V načinu življenja je bil kljub aktivnemu delovanju na vseh področjih bolj podobenkontemplativcu. Njegov vsakdan so zaznamovali neutrudna molitev,post in pokora. Svojo službo je pojmoval kot služenje; ko si je Carigradcarigrajski patriarh začel prisvajati visokodoneči nazivekumenskega patriarha, je Gregor vrsti papeških nazivov dodal še»servus servorum Dei«, »služabnik božjih služabnikov«.
Magna Moralia je razlagaJobove knjige, nastala med letoma 579 in 585 na pobudo menihov, ki so z njim prišli v Carigrad ob njegovi službi apokriziarija. Gregorijeve govore so si menihi sprva prosto zapisovali, nato jim je začel narekovati, že kot papež pa je govore še sam pregledal in jih razdelil na 35 knjig. Razlaga je predvsemmoralna inalegorična. Še stoletja so jo uporabljali kot nekakšen priročnikmoralke.
Gregorij je napisal tri pastoralna vodila, ki jih je naslovil na različne cerkvene voditelje. Spodbujal jih je, naj svojo službo opravljajo premišljeno in z odgovornostjo. Najbolj znanoVodilo je naslovljeno na Janeza, škofa mestaRavena, nastalo leta 591.
Pisma zavzemajo posebno mesto v njegovem pisnemopusu. Napisal je okrog 850 pisem, naslovljenih na ljudi vseh stanov, od cesarja do navadnihlaikov. Razodevajo nam mnogo pomembnih informacij ozgodovini in miselnosti takratnega časa, pa tudi o Gregorijevi naravi in pogledu na svet. Tako kot vsa njegova ostala dela so nastala izpastoralnih in življenjskih potreb. Po njegovi smrti so jih razdelili v 14 knjig.
Dialogi so nastali v letih 593 in 594 na pobudo sobratov, naj pripoveduje o življenju in delih velikih svetnikov. Gregorij je zadano nalogo izpolnil v oblikidialoga. Je bolj spodbudno kot zgodovinsko delo, veliko pozornosti pa je v njem namenjenosvetemu Benediktu. Delo je bilo zelo priljubljeno, kar nam pove tudi pridevek »Dialogus«, ki so ga Gregoriju dali na Vzhodu.
Gregorij Veliki se je že kmalu po nastopu svojegapontifikata lotilliturgičnih reform. Najpomembnejša je njegova ureditev liturgičnih knjig inliturgičnega petja. Pri tem sta pomembnaZakramentarij, knjiga nedeljskih in prazničnihmašnih molitev terhvalospevov, inAntifonarij, knjiga tekstov, ki so jih peli pevci pri liturgičnem obredu. Za nove tekste so bile potrebne tudi novemelodije. Koliko je Gregorij naredil za cerkveno petje na glasbenem področju, ni zanesljivo. Da je teoretično razpravljal oglasbi ter da je zlagalhimne, so verjetnolegende. Imel pa je pomembno vlogo pri ureditvi pevskegasemenišča»Schola cantorum«. Verjetno je že obstoječo ustanovo gospodarsko podprl in ji dal primerna pravila. V tem času zapisovanja melodij še niso poznali, zato so se jih učenci te šole učili na pamet. Gregorij je morda sodeloval tudi pri razvojukoralnega cerkvenega petja, ki se po njem imenujegregorijanski koral, vendar so pevske knjige tega korala iz poznejšega obdobja, ko so že začeli s prvimi zapisi melodij.
Gregorja so tekom let vedno bolj mučile razne bolezni intrpljenje. Večkrat ga je bolezen priklenila na posteljo. Umrl je 12. marca 604. Njegovi ostanki sedaj počivajo pod oltarjem sv. Gregorija v levistranski ladjibazilike svetega Petra v Rimu.
Njegov god rimskokatoliška Cerkev obhaja 3. septembra; prej je bil njegov god 12. marca, na njegov smrtni dan.
Non Angli, sed angeli – "Oni nisoAngleži, ampakangeli". Izročilo pravi, da je te besede spregovoril Gregor, ko se je prvič srečal s svetlopoltimi angleškimi fanti na trgu sužnjev. »Oni so Angleži, toda pogani – a iz njih bomo po krstu napravili angele – Božje otroke.« Poslal jesv. Avguština Canterburyjskega v Britanijo, da bi spreobrnil Angleže, kakor navajaBeda Častitljivi: »Lepo jih imenujejo Angleže, ker imajo angelske obraze – pa morajo postati deležni sreče angelov v nebesih po svetem krstu.« [9][10]
ProtestantovskiteologKalvin je občudoval Gregorja in je izjavil v svojem spisuUstanova krščanske vere (L'Institition de la religion chrétienne - 1536), da je bil Gregor»zadnji dober papež«.[11]
Ne drži na toliko mestih - tudi v Wikipediji na raznih jezikih - ponavljana trditev, da je bilGregor Veliki prvi papež iz meniških vrst.Menih-benediktinec je bil že tudiSilverij, ki ga jeBelizar prisilil, da se je odpovedal papeštvu; dal je 18. marca 537 strgati z njega papeška oblačila in ga obleči v redovno kuto - in tako je postal zopet navaden redovnik.[12]
↑imenovan tudilatinsko:Gregorius Dialogus,grško:Γρηγόριος ο Διάλογος (Gregorios o Dialogos),srbsko:Grigorije Dvojeslov
↑Papež je bil od 3. septembra 590 do svoje smrti; prvi papež iz vrstmenihov, vvzhodnem pravoslavju je poznan tudi kotGregorius Dialogus zaradi svojega delaDialogi
↑F.L. Cross, ur. (1515). »Institutes of the Christian Religion Book IV«.Institutes of the Christian Religion Book IV. New York: Oxford University Press.
