Papež Bonifacij I. se je rodil v Rimu okrog leta 350. Njegov oče je bil rimski prezbiter Jukund (Jucundus). Njegov prednik na papeškem prestolu svetiInocenc ga je večkrat poslal kot svojega odposlanca v Carigrad, da je tam uspešno opravil važne in zapletene naloge.[2]
Zapapeža je bil izvoljen 28. decembra 418; cesarKonstantin III. je v začetku bil bolj naklonjen njegovemu nasprotnikuEvlaliju. Da bi rešil zmedo, je izdal odlok, po katerem je prepovedal obema rimskima škofoma bivanje vRimu. Kljub temu pa se je Evlalij vrnil iz izgnanstva in opravil 30. marca 419 slovesnovelikonočnobogoslužje; za kazen mu je cesar odvzel škofovsko čast in ga poslal v izgnanstvo. Šele takrat se je lahkoBonifacij vrnil v Rim ter se posvetil številnim perečim nalogam. Zahodnorimski cesarHonorij (395-425) je priznal izvolitev Bonifacija 3. aprila 419; službo je nastopil nato 10. aprila 419.
ObZosimovi smrti se je mudilo v Rimu devet za Cerkev zaslužnih škofov, ki so skupaj z duhovniki in ljudstvom izvolili na sedež apostola Petra že starejšega duhovnika Bonifacija.
Diakoni – upravniki cerkvenega premoženja – in del ljudstva pa so dan poprej, že 27. decembra 418, oklicali za papeža arhidiakona Evlalija. Ko so iz Zosimovega pogreba napravili pohujšanje, so zasedliLateransko baziliko in prisililiostijskega škofa, da je posvetil Evlalija v škofa. Za Evlalija, ki je po odloku sinode v Raveni moral odstopiti,Liber pontificalis poroča, da je umrl 423 kot škof v Kampaniji.[3][4]
Sicer pa si je Bonifacij precej prizadeval, da bi po nepremišljenih potezah svojega predhodnika spet vzpostavil mir v Cerkvi: z močno afriško Cerkvijo je zgladil spor zaradi vprašanja priziva na najvišjo sodno oblast, v Galiji je ponovno vzpostavil metropolije Arles, Marseille, Narbonne in Vienne.
Ko je vzhodni cesar Teodozij II. leta 421 solunski vikariat (vzhodni Ilirik) priključil carigrajskemu patriarhatu, je Bonifacij s pomočjo zahodnega cesarja Honorija dosegel, da je ta odlok preklical; kljub temu pa ga je cesar prevzel vCodex Theodosianus. Tudi drugače si je prizadeval, da bi rimsko Cerkev obvaroval pred premočnim vplivom bizantinskega cesarja ter jo ohranjal svobodno v njenem delovanju.[5]
- Na pokopališču svete Felicite v Rimu je dal sezidati molilnico.
- Da bi se izognili zmedi, ki je nastala ob izvolitvi dveh papežev, je na Bonifacijevo prošnjo cesar izdal odlok, po katerem je v prihodnje v podobnih primerih treba ravnati takole: oba izvoljena škofa se morata odpovedati službi, rimska duhovščina in ljudstvo pa morajo izvoliti za to službo tretjega človeka. Čeprav je bil dobro zamišljen, vendar odlok nikoli ni stopil v veljavo; omogočil pa je vmešavanje vladarjev v papeške volitve, kar je skozi zgodovino povzročalo mnogo težav.
- Prepovedal ježenskam – četudi sonune – dotikanje cerkvenih oblek in dajanje kadila v kadilnico.
- Prepovedal je podeljevanje duhovništva sužnjem, dvorjanikom (=uradnikom na dvoru) in trgovcem.[6]
