Palatinat (nemško:Pfalz [pfálc]) aliRenski palatinat (Rheinische Pfalzgrafschaft,Pfalzgrafschaft bei Rhein) aliVolilni palatinat (Kurpfalz) jegrofija nemškegapalatina ob srednjemRenu involilna kneževina vSvetem rimskem cesarstvu.
Grofijo je sestavljal konglomerat nestrnjenih posestev na obeh straneh srednjega Rena med porečjiMozele inNeckarja z glavnim mestomHeidelberg (oz. od 1720Mannheim). Slaba tri stoletja (1339-1623) je grofiji pripadalo tudi povsem ločeno ozemlje na področju porečja rekeNaab (ki teče proti jugu vDonavo) inČeškega gozda (ozemlje je začetkom 19. stoletja v okviru kraljevine Bavarske dobilo ime Zgornji palatinat -Oberpfalz).
Od leta 1214 so Palatinatu vladale različne veje bavarske rodbineWittelsbach. Grofi so si kmalu zagotovili častvolilnega kneza in v času Ruperta III. dosegli tudi položaj rimsko-nemškega kralja (1400-1410). Grofje so razvili deželo v eno najnaprednejših in najbolj cvetočih v Nemčiji. Leta 1556 so sprejeliluteranstvo in potemkalvinizem in postali vodje nemškega protestantskega gibanja, kar je bilo za deželo usodno. Vtridesetletni vojni so jo katoliške vojske opustošile in Palatinat je bil priključen vojvodiniBavarski. Zvestfalskim mirom so bila ozemlja ob Renu leta 1648 grofu vrnjena; spet je tudi dobil glas v kolegiju volilnih knezov. A agresivnost francoskega sosedaLudvika XIV. deželi ni dopustila, da bi dosegla prejšnji sijaj. V letih (1688-97) jo je ponovno opustošilanasledstvena vojna, ki jo je vodil Ludvik XIV. Ponapoleonskih vojnah je bila leta 1803 razdeljena po strugi Rena med Francijo in nemške dežele.
.jpg)
Frankovski kralji, ki so živeli v Aachnu, so svojemu prvemu plemiču in namestniku,palatinu, poklonili grofijoLotaringijo. Iz nje se je kasneje razvil Palatinat, ki se je prvotno raztezal na prostoruAachen-Köln. Že v prvi polovici 11. stoletja na ozemlju Palatinata najdemo fevdalno družinoSpanheimov, ki so že kmalu pričeli igrati pomembno politično vlogo naKoroškem.[1] V 11. in 12. stoletju se je, tudi zaradi nasprotij s kölnskim nadškofom, težišče palatinovih ozemelj selilo proti jugu v porečje srednjega Rena in njegovih pritokovMozele inNeckarja, s centrom najprej v mestu Alzey in potem vHeidelbergu. CesarFriderik I. Barbarossa je s prenosom grofije na svojega polbrata Konrada leta 1156 pritegnil Palatinat vstaufovsko ozemeljsko politiko. S poroko Konradove hčere Agnes s Henrikom Dolgim (†1227), sinom bavarskega vojvodeHenrika Leva, je prišel Palatinat leta 1195 za dve desetletji podWelfe.
.svg)
Leta 1214 je cesarFriderik II. Palatinat podelil v fevd bavarski rodbiniWittelsbach. Že v 13. stoletju, takoj ko je začel delovati kolegijvolilnih knezov, si je rodbina pridobila tudi sedež v njem. Zato se je v nemščini za Palatinat uveljavil nazivKurpfalz (Volilni Palatinat, Palatinat volilnega kneza).
Leta 1317 je vojvoda ZgornjeBavarske,Ludvik IV. Bavarec (†1347), kasnejši cesar, pod svojo oblastjo združil vse bavarske posesti. Leta 1329 je končal dolgoletne spore med svojo in bratovo (Rudolf I., †1319) družino tako, da je, v družinskem sporazumu sklenjenem vPavii, odstopil svojima nečakoma Rudolfu II. (volilni knez v letih 1329-53) in Rupertu I. (1353-90) poleg posesti ob Renu tudi del severne Bavarske, (kasneje poimenovan) Zgornji palatinat. S tem se je bavarska rodbina Wittelsbachov razdelila v t. i. starejšo palatinsko (pfalško) in mlajšo bavarsko vejo. Sedež v kolegiju volilnih knezov sta si veji po dogovori v Pavii izmenjavali do leta 1356, ko je cesarKarel IV. Luksemburški zzlato bulo dal prednost palatinskemu grofu, ki je postal stalni član volilnega kolegija. Palatinski (oz.pfalški) grof je s tem postal najpomembnejši posvetni knezSvetega rimskega cesarstva. (Ta Karlova odločitev je potem motila odnose med rodbinama vse do leta 1648, ko sta obe veji dobili prostor v kolegiju volilnih knezov.)
Po ureditvi lastništva se je Palatinat gospodarsko in kulturno uspešno razvijal. Prvi vrh je dosegel že v času Ruperta I., ki je nasledil brata, podedoval veliko posesti in si še druga pridobil z dobrim sodelovanjem s Karlom IV. Leta 1386 je ustanoviluniverzo v Heidelbergu. Višek političneg vpliva je Palatinat dosegel v času Ruperta III. (1398-1410), ki je leta 1400 postal tudi rimsko-nemški kralj, vendar svoje kraljevske oblasti nikdar ni mogel v celoti uveljaviti.
Sinovi Ruperta III. so po očetovi smrti razcepili rodbino na štiri veje: od osrednje veje , ki je obdržala glavni središči Heidelberg v Porenju in Amberg v Zgornjem palatinatu ter naslov volilnih knezov, so se odcepile vejePfalz-Neumarkt v Zgornjem palatinatu (izumrla 1448), vejaPfalz-Mosbach (izumrla 1499) inPfalz-Simmern-Zweibrücken, ki je prevzela dediščino in čast volilnih knezov potem, ko je leta 1559 izumrla starejša veja.
-DE.svg)
Ozemlja volilnih knezov ob Renu niso bila strnjena. Med njimi je bilo vse polno drugih gospostev, majhnih in velikih, cerkvenih in posvetnih. Palatinski knezi so jih na miren način pridobivali zase (z odkupom zastavljenih posestev), širili svoja ozemlja in utrjevali svojo oblast. Bili so vodilna politična in gospodarska sila na področju.
Miren razvoj je prekinil Friderik I. Zmagovalec (1452-76), ki se je kot regent svojega mladoletnega nečaka vrinil v verigo volilnih knezov. Uspešno se je vključil v spor, ki je nastal ob nastopu novega nadškofaMainza, in v nekaj spopadih pridobil obsežna zemljišča na področju zgornjega Rena (Alzacija), predvsem na račun knežje nadškofije Mainz, grofije Wüttemberg in mejne grofije Baden. Svojo oblast je notranje utrdil z administrativnimi reformami (mreža uradov, centralna uprava, dvorno sodišče). Leta 1465 se je povezal z burgundskim vojvodoKarlom Drznim. Čeprav si je nakopal jezo cesarjaFriderika III. in si prislužil celo izgon iz cesarstva (ki ni bil nikdar uveljavljen), je svoje vladanje končal s precej povečanim ozemljem. Njegov naslednik, nečak Filip Odkritosrčni (1476-1508) je poskušal s to politiko nadaljevati, a je bil manj uspešen. Potem ko je ob smrti očeta svoje snahe skušal z vojsko prevzeti tudi njeno dediščino v Zgornjem palatinatu (s tem je kršil v Paviji dogovorjeno družinsko pravilo nasledstva), je v letih 1504-5 koalicija njegovih nasprotnikov-sorodnikov, ki jo je podpiral tudi cesarMaksimilijan I., vlandshutski nasledstveni vojni zavzela Zgornji palatinat in potem opustošila tudi ozemlja v Porenju. Po razsodbireichstaga v Kölnu leta 1505 je moral Filip zasedena ozemlja vrniti (nekaj pa si jih je vzel cesar "za posredovanje v sporu").
Njegov naslednik, volilni knez Ludvik V. (1508-44) je potem zastavil bolj umirjeno politiko. Bil je prizanesljiv do kmetov, da bi zaustavil upore in čim prej prišel do urejenih razmer. Leta 1538 je dovolilluteranstvo, ki ga je volilni knez Oton Henrik (1556-59) leta 1556 (poaugsburškem verskem miru) določil za deželno veroizpoved. Z Otonom Henrikom je izumrla starejša veja volilnih knezov.
Otona Henrika je nasledil Friderik III (1559-76) iz vejePfalz(-Zweibrücken)-Simmern (srednja veja volilnih knezov). Z njim je postal Palatinat središče protestantskega gibanja. Vzpodbudil je nastanek novekalvinistične cerkvene doktrine, utemeljene vheidelberškem katekizmu (1563), ki pa je bila bolj opažena zunaj nemških meja (Nizozemska, Francija, Švica, Škotska) in zavrnjena pri luteranski nemških knezih. Friderik III. in njegovi nasledniki zato niso togo vztrajali pri kalvinizmu, temveč so svoje sile usmerili v podporo protestantstva na splošno in proti katoliškiprotireformaciji. Palatinat je postal zatočišče številnim verskim izgnancem, ki so se, mnogi s precej bogastva, naseljevali v mestih Palatinata, po letu 1607 zlasti v utrjenemMannheimu.
Ko je nestrpnost med katoliki in protestanti v Nemčiji naraščala in jeMaksimilijan I. Bavarski (s pristankom cesarjaRudolfa II.) z vojsko zavzel protestantsko mestoDonauwörth in ga priključil Bavarski, se je palatinski volilni knez Friderik IV. (1583-1610) leta 1608 postavil na čelo protestantskeauhausenske zveze, ki naj bi v bodoče z vojsko preprečevala takšne dogodke[2]. Njegov sinFriderik V. (1610-23) je leta 1619 sprejel češko krono in s tem prispeval k začetkutridesetletne vojne, ki je postala za Palatinat pogubna. Friderik V. je leta 1620, po porazu protestantskih sil naBeli gori, izgubil češki prestol ter leta 1623, potem ko so katoliške čete zavzele in opustošile deželo, tudi Palatinat in volilni glas, ki sta oba pripadla Bavarski. S tem je bilo konec upanja palatinskih knezov, da bi si pridobili vlogo stalnega močnega igralca v evropski politiki.
Zvestfalskim mirom (1648) je bil sinu Friderika V., Karlu I. Ludviku (1648-80) Renski palatinat vrnjen (vrnjena so bila ozemlja v Porenju, Zgornji palatinat je ostal Bavarski) in spet je dobil tudi glas v kolegiju volilnih knezov (kjer se je število sedežev povečalo na 8). Karel Ludvik se je zavzeto lotil obnove dežele, vabil priseljence, obljubljal versko svobodo in gospodarske ugodnosti. Vendar mu je pri tem stala na poti reunionistična[3] politikaLudvika XIV., politika ponovnega priključevanja Franciji tistih ozemelj, ki so že kdaj prej bila francoska. Od leta 1679 si je tako postopoma nasilno prisvajal koščke Palatinata. Ko je s Karlom II. (1680-85) leta 1685 srednja veja palatinskih volilnih knezov izumrla in bi jo morala naslediti vejaPfalz-Neuburg, je Ludvik XIV. zahteval nasledstvo za svojo svakinjo Elizabeto Šarloto Orleansko, Karlovo sestro (pa čeprav se je ta ob poroki nasledstvu izrecno odrekla). Proti Palatinatu je začelnasledstveno vojno (1688-97), v kateri je sistematično pustošil deželo. Porušena in požgana so bila cela mesta,Heilbronn, Heidelberg, Mannheim,Philippsburg, badenska rezidencaPforzheim, cesarski mestiWorms inSpeyer, razstreljen je bil heidelberški grad. Z mirom vRijswijku (1697) se je moral Ludvik sicer na zahtevo Velike alianse (cesar, nemške države, Nizozemska, Anglija, Španija, Savoja, Švedska) z zasedenih ozemelj umakniti, a je v mirovnih pogojih uveljavil nadaljevanje pod Francozi začete rekatolizacije Palatinata. Ta je ustrezala katoliškim volilnim knezom iz mlajše veje (Pfalz-Neuburg[4]), ki je nasledila Karla II. Intenzivnost rekatolizacije je bila nekoliko omiljena šele leta 1705 na posredovanjeBrandenburga-Prusije.
Verska nesvoboda in težke gospodarske razmere v opustošeni deželi so v začetku 18. stoletja povzročile največje izseljevanje v zgodovini nemškega jugozahoda ali morda celo celotne Nemčije, največ v severno Ameriko (pensilvanski Nemci) in Prusijo.
Naslednja vojna med avstrijskim in francoskim taboromza nasledstvo v Španiji (1701-14) je bila nekoliko bolj oddaljena in je ozemljem ob srednjem in zgornjem Renu omogočila ponovno ureditev zemljiških razmerij in delno obnovo gospodarstva. Ker je v tej vojni Bavarska stopila na stran Francije in bila poražena in ker je bila tudi Francija v vojnih operacijah ves čas v podrejenem položaju, si je volilni knez Ivan Viljem (1690-1716) obetal vrnitev Zgornjega palatinata. A po nenadni smrti mladega cesarjaJožefa I. leta 1711 se je Anglija ustrašila, da bi Habsburžani pod enim vladarjem (Karlom VI.) postali premočni in je spremenila taktiko. Tako je bila na mirovnih pogajanjih Francija spet dovolj močna, da je zaščitila interese svoje zaveznice Bavarske.
Leta 1720 je Karel III. Filip (1716-42) rezidenco Palatinata prenesel vMannheim. Popolnoma porušeno mesto so zgradili na novo po tlorisu šahovnice in po dvajsetletni gradnji je knez dobil drugo najrazkošnejšo palačo zaVersaillesom. Rodbino je leta 1724 uspel združiti (ni bilo več razlik med verama dežel) v zavezništvu s Prusi proti Avstrijcem. Leta 1745 je njegov naslednik Karel IV. Teodor (1742-99) iz vejePfalz-Sultzbach (tudi podvejaPfalz-Zweibrücken) spet prestopil na avstrijsko stran. S smrtjo bavarskega vojvode Maksimilijana III. Jožefa, ki ni imel naslednikov, je leta 1777 dobil tudi bavarsko krono. Čeprav nerad, je moral dvor preseliti vMünchen. Bil je pripravljen sprejeti ponudbo cesarjaJožefa II., da zamenja Bavarsko zaAvstrijsko Nizozemsko; na ozemlju Palatinata in Avstrijske Nizozemske bi lahko tako ustanovil kraljevino Burgundijo, Avstrija cesarja Jožefa II. pa bi z Bavarsko pridobila na veljavi. Načrt je preprečil pruski kraljFriderik II., ki je bil tudi volilni knezcesarstva (z brandenburškim volilnim glasom).
Sedeminpetdesetletno prosvetljeno vladanje Karla IV. Teodorja je bilo za Palatinat obdobje blagostanja, razcveta gospodarstva, znanosti in kulture, zlasti glasbene v Mannheimu. Leta 1799 ga je nasledil Maksimiljan IV. Jožef iz vejeZweibrücken-Birkenfeld, ki je končno spet združil vse posesti Wittelsbachov in leta 1806 postal prvi bavarski kralj.
Francoska revolucija innapoleonske vojne so spremenile razmerja moči velikih evropskih igralcev. Z mirovnim sporazumom v Lunévillu leta 1801 so bila ozemlja Palatinata na levem bregu Rena in vojvodina Jülich dodeljeni Franciji. Ozemlja na desnem bregu Rena so na osnovi sklepov zadnjega zasedanjareichstaga 25. februarja 1803 vRegensburgu pripadla večinoma Badnu (tedaj vojvodina), vojvodina Berg pa Vestfaliji.
Po porazu Francije je prišlo leta 1816 do nove politične ureditve. Nekdanja ozemlja Palatinata na levem bregu Rena in nekdanja vmesna cerkvena in posvetna ozemlja državnih stanov (razpadlega Svetega rimskega cesarstva) so bila vključena v bavarsko-rensko okrožje na novo nastaleNemške zveze. Leta 1838 so dobila imeRhein-Pfalz. Druge dežele nekdanjega Palatinata so pripadle v glavnem Prusiji in državi Hessen-Darmstadt.
V nemirnih letih "pomladi narodov" je bilPfalz od maja do junija 1849 prizorišče t. i.pfalške vstaje, ki so jo zatrle pruske čete.
Poprvi svetovni vojni je bilRhein-Pfalz od decembra 1918 do junija 1930 pod francosko zasedbo. Leta 1920 je prišel poversajski mirovni pogodbi pod nadzor komisijeDruštva narodov. V letih 1923-4 so francoske zasedbene sile podpirale prizadevanja nekaterih politikov, da biPfalz ločili od zveze z Bavarsko in Nemčijo in ga vključili v načrtovano Rensko republiko. Vendar so ta prizadevanja propadla inRhein-Pfalz je ostal v sklopu Bavarske do leta 1940, ko je bil sPosarjem združen vSaar-Pfalz. Podrugi svetovni vojni je od leta 1945 pripadalfrancoski zasedbeni coni, tvoril v letih 1946-68 pokrajinoPfalz in je od leta 1968 del pokrajineRhein-Hessen-Pfalz nemške zvezne deželePorenje - Pfalška.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
