| P-64 | |
|---|---|
 P-64 CZAK | |
| Opis | |
| Tip | polavtomatska pištola |
| Uvedena v službo | 1961 |
| Proizvajalec | Radom |
| Mere | |
| Kaliber | 9x18 mm |
| Naboj | 9 mm Makarov |
| Dolžina | 160mm |
| Širina | 27 mm |
| Višina | 117 mm |
| Dolžina cevi | 84,6 mm |
| Teže | |
| Prazna | 1100g |
| Bojna masa | 620 g s praznim okvirjem |
| Karateristike | |
| Nabojnik | 6 |
| Način streljanja | polavtomatsko |
P-64 (znana tudi kot9mm pistolet wz. 1964) jepoljskapolavtomatska pištola za potrebe poljskihoboroženih sil inpolicije.
P-64 naj bi nadomestila starejšo pištolosovjetskega porekla, pištoloTula Tokarev 33 (TT-33), slavno »tetejko«, izdelana pa naj bi bila okolinaboja 9mm Makarov. Razvoj novega orožja se je začel vpetdesetih letih20. stoletja, serijska proizvodnja pa je stekla v sredinišestdesetih.
Pištola P-64 je dobila neuradno oznako CZAK, kar so začetne črkepriimkov konstruktorjev, ki so sodelovali pri razvoju (Mieczysław Adamczyk, Witold Czepukajtis, Romuald Zimny, Henryk Adamczyk, Stanisław Kaczmarski, Jerzy Pyzel). Pri tem so črko P izpustili, saj se je Pyzel ekipi pridružil kasneje, črka A pa je v priimkih dveh konstruktorjev in se zato pojavlja samo enkrat.
Pri razvoju nove pištole so sePoljaki zgledovali po dveh pištolah, sovjetskemMakarovu innemškemWaltherju PPK. Vzporedno je potekal razvoj dveh različic pištole in tako sta nastala modelamodel M (Milicyjny - policijski) termodel W (Woyskowy - vojaški).
Modela sta se razlikovala po kapaciteti okvirja (kar je posledično privedlo do povišanja ročaja pištole) ter po dolžinicevi terzaklepišča. Vojaški model je imel tako kapaciteto 7 nabojev in je bil od policijskega za spoznanje večji. Model M je začel prihajati v službeno uporabo že leta 1961, model W pa ni nikoli prišel vserijsko proizvodnjo, ker je bil po mnenju nekaterih odgovornih ljudi, prevelik za nošenje.
Masovna proizvodnja nove pištole je stekla sredi šestdesetih pod službeno oznako9mm pistolet wz. 1964. Leta 1972 so na pištoli izvedli nekaj manjših sprememb, saj so se uporabniki pritoževali nad pretrdimsprožilcem, predvsem pri dvojnem delovanju (za proženje prvega naboja z dvojnim delovanjem sprožilca je bilo treba uporabiti kar 120 N sile). Poleg tega je imela pištola še nekaj drugih slabosti. Prva je premajhna kapaciteta enorednega okvirja, druga velik odsun zaradi prekratkega ročaja pištole ter tretja praveč poenostavljeni nenastavljivi in nasploh majhnimerki. Poleg omenjenih pomankljivosti je bilo tu še cel kup neposrečenih rešitev. Tako je bila pištola izdelana samo za desničarje, saj so se vsivzvodi za upravljanje z orožjem nahajali na levi strani. Tudi varovalka, ki je imel po vzoru PPK dva položaja (zgornji - odklenjeno, spodnji - zaklenjeno). Hkrati je varovalka služila tudi kot »dekoker« oz. vzvod za varno spuščanje kladivca, kadar je bil le-ta napet. Tako je pištola za prvi strel delovala v načinu dvojnega delovanja sprožilca.Vzvod za izmet praznega okvirja se je nahajal na spodnjem delu ročaja, kar je bila slabša rešitev od klasičnega gumba za izmet ob braniku sprožilca, kakršnega je imel Walther.
Naslednja slabost te pištole je bila v tem, da ni imela vzvoda za spuščanje zaklepišča po ponovnem polnjenju orožja in je bilo potrebno zaklepišče po vstavljanju novega okvirja potegniti nazaj in ga spustiti.
Dobra lastnost pištole je bil pokazataelj polnega ležišča naboja, ki se je nahajal na zadnjem delu pištole, tik nad kladivcem.
Spremembe v pištoli, ki so bile zaradi omenjenih pomankljivosti nujne, so privedle do nekaj novihprototipov, na koncu pa je P-64 našel zamenjavo v novi pištoliP-83, ki je vosemdesetih letih začela nadomeščati P-64.
