Sultan je postal leta1326 po smrti svojega očetaOsmana I. ustanovitelja Osmanskega (Otomanskega) cesarstva. Kmalu po prevzemu oblasti je osvojil večino zahodneAnatolije in prestolnico države prenesel vBurso. Po njegovih velikih uspehih je prišlo do kratkotrajnega zatišja, ker je vBizantinskem cesarstvu prišel na prestol cesarAndronik III. Paleolog (1328-1341). Vsi Andronikovi poskusi, da bi ponovno osvojil izgubljena maloazijska ozemlja, so propadli, enako kot otomanski poskusi prodora vEvropo. Orhan je leta miru izkoristil za utrjevanje notranjih odnosov v državi.
Po Andronikovi smrti je prišlo v Bizantinskem cesarstvu do državljanjske vojne medIvanom V. Paleologom (1341-1347,1354-1376,1379-1390 in1390-1391) inIvanom VI. Kantakuzenom (1347-1354), kar je Orhan spretno izkoristil. Poročil se je s Teodoro, hčerko bizantinskega cesarja Ivana VI. Kantakuzena, in vstopil v politični prostor propadajočega Bizantinskega cesarstva. Za nagrado za to prestižno poroko je pomagal Kantakuzenu vreči s prestola Ivana V. in njegoveregente.
Leta1354 je potres uničil polotok Gallipoli. Grško prebivalstvo je polotok zapustilo, kar je spretno izkoristil Orhanov sin Sulejman paša. Zasedel je polotok in ustvaril mostišče za turški prodor v Evropo.
Orhan je postalsultan po smrti svojega očeta Osmana Gazija. Po prevzemu oblasti je bratu Alaeddinu predlagal, da si cesarstvo razdelita. Alaeddin je ponudbo odklonil, sprejel pa je ponudbo, da postaneveliki vezir. Tako kot mnogo njegovih naslednikov vezirjev se ni prav pogosto udeleževal vojnih pohodov, pač pa se je ukvarjal z ustanavljanjem, organiziranjem in upravljanjem civilnih in vojaških državnih institucij.
Ključ uspeha otomanske dinastije je bila verjetno prav Alaeddinova civilna in vojaška zakonodaja, ki je bila v veljavi še naslednjih nekaj stoletij, pri njenem snovanju pa je upošteval običaje različnih narodov v cesarstvu. Nekateri avtorji trdijo, da je prav on svetoval Orhanu, da preneha biti vazal vladarja vKonyi, preneha kovati denar z njegovo podobo in preneha omenjati njegovo ime v javnih govorih. Med drugim je uzakonil stalno vojsko discipliniranih plačanih pešcev in konjenikov in zagotovil vire za njeno financiranje. Prve podobne vojaške enote vEvropi je šele sto let kasneje ustanovil francoski kralj Karel VII. Alaeddin je ustanovil tudijaničarske enote, kar evropski zgodovinarji običajno pripisujejoMuratu I.
Orhanova predhodnika Ertughrul in Osman sta v svoji vojski že imela enotevazalov in prostovoljcev. Enote so se zbrale pred vsakim vojnim pohodom, po vojni pa so jih razpustili. Alaeddin se je odločil, da bo stanje v vojski izboljšal, zato je ustanovil enote plačanih pešcev, ki so bile stalno pripravljene na vojaško intervencijo. Imenovali so jihyaya alipiyade. Razdeljene so bile na enote po deset, sto in tisoč vojakov, katerim so poveljevali desetniki, stotniki in polkovniki. Njihove plače so bile visoke in njihova samozavest je pri vladarju kmalu začela vzbujati strah. Orhan si je hotel zagotoviti nadzor nad njimi, zato je ustanovil svet, v katerem sta bila brat Alaeddin in Kara Khalil Çandarlı, ki je bil poročen v otomansko vladarsko hišo. Alaeddin in Kara Khalil sta Orhanu predlagala ustanovitev janičarskih enot, ki so kasneje postale strah in trepet krščanske Evrope, pa tudi nekaterih turških vladarjev.
Çandarlı je Orhanu predlagal, naj bodo enote janičarjev sestavljene izključno iz otrok iz podjarmljenih držav. Predlog je utemeljil z izjavo:
"Za poražence je odgovoren osvajalec, ki je njihov zakoniti vladar, vladar njihove zemlje, premoženja, njihovih žena in otrok. Z njimi ima pravico postopati enako kot s svojimi podložniki. Postopek, ki ga predlagam, ni samo zakonit, ampak tudi dobronameren: po prisilni vključitvi v našo vojaško službo bomo upoštevali njihove posvetne in verske interese, jih izšolali in jim dali boljše življenjske pogoje."
Trdil je tudi, da bo ustanovitev janičarjev vzpodbudila ostale pripadnike podjarmljenih narodov, da bodo kot prostovoljci vstopili v otomansko vojsko. Orhan je po njegovem nasvetu izbral tisoč najboljših fantov iz krščanskih družin. Novačenje po tisoč fantov letno se je nadaljevalo do leta1648, ko je sultanMehmed IV. zakon o novačenju janičarjev (devşirme) ukinil. Janičarje je popolnoma razpustil šele sultanMahmud II. leta1826.
Nekateri otomanski zgodovinarji poveličujejo modrost in pobožnost ustanoviteljev te institucije in si domišljajo, da so z vstopom med janičarje rešili pekla tristo tisoč krščanskih otrok.
Orhan je v prvem letu svojega vladanja (1326) osvojil Burso in jo izbral za svojo prestolnico. Leta1329 je v bitki pri Pelekanonu porazil bizantinskega cesarjaAndronika III. ki je hotel ustaviti njegovo osvajanjeAnatolije.Nikeja, drugo največje mesto vBizantinskem cesarstvu, se je po treh letih obleganja vdala leta1331, leta1337 pa je padla tudiNikomedija. Orhanovi vojski je poveljeval najstarejši sin Sulejman paša, ki je vodil obleganja mest, porazilGrke in nazadnje tudi uporniškega kneza Karasije (antična Misija). Njegovo glavno mesto Berghama (antični Pergam) je priključil Orhanovi državi. Leta1336 je osvojil skoraj celotno zahodno Anatolijo, mesta Bursa, Nikeja, Nikomedija in Pergam pa so postala njegova glavna vojaška oporišča.
Tugra Orhana I. Orhan I. je bil prvisultan, ki je uporabljal tugro
Osvojitvi Karasije je sledilo dvajset let relativnega miru. V tem času se je Orhan ukvarjal predvsem z izpopolnjevanjem civilnih in vojaških institucij, ki jih je uvedel brat Alaeddin, utrjevanjem notranjega reda v državi, ustanavljanjemmošej in šol in obnavljanjem obstoječih javnih zgradb. Orhan je po osvojitvi vsake nove province naredil nekaj premora, da so se vojaške in civilne ustanove osvojene province asimilirale in popolnoma vključile v cesarstvo. Na ta način se je Anatolija popolnoma homogenizirala in stabilizirala. Taka politika je zagotovilaOtomanskemu cesarstvu, v primerjavi z drugimi cesarstvi na vzhodu, relativno dolg obstoj.
V evropskem deluTurčije,Siriji inEgiptu Otomani takšne politike niso izvajali tako dosledno, zato na ozemljih zahodno odHelesponta in južno odTaurusa njihova moč nikoli ni bila tako izrazita kot v Anatoliji.
V zadnjih letih tega obdobja so državljanske vojne v Bizantinskem cesarstvu izčrpale vse njegove rezerve, zato so na pomoč pogosto poklicali turške vojaške enote. Leta1346 je kasnejši cesarIvan VI. Kantakuzen (1347-1354) prizal, da je Orhan najmočnejši turški vladar. Po prihodu na prestol si je prizadeval, da bi ga za vedno vpregel v svoje interese, zato je z njim poročil svojo hčerko Teodoro. Pri tem ga ni ovirala niti razlika v veri niti razlika v letih, saj je bil Orhan takrat star že šestdeset let.
Orhanova prisotnost vBizancu je Bizantince ščitila pred napadi Turkov, kmalu po njegovi vrnitvi v Malo Azijo pa so turške bande prvič oplenile nekaj mest vTrakiji. Bizantinci so plenilce ujeli in pobili.
Sovražnosti med Orhanom in tastom Ivanom VI. so sprožile vojno med italijanskima pomorskima republikamaGenovo inBenetkami, ki je na koncu povzročila prihod Otomanov v Evropo. Ker so Genovežani posedovali predmestjeKonstantinopla, Galato, jeBospor postal prizorišče zagrizenih spopadov med njihovim ladjevjem in ladjevjem njihovih rivalov. Orhan je Benečane sovražil, ker je njihovo ladjevje ogrožalo njegove obmorske province, njegovediplomate pa so obravnavali kot poslance nepomembnega barbarskega poglavarja. Benečani so bili tudi Kantakuzenovi zavezniki, zato je Orhan poslal v Galato svoje čete, ki so podprle Genovežane. Podprl je tudi cesarjevega zeta Ivana Palmagusa, ki je bil cesarjev nasprotnik v državljanski vojni. Sredi stiske in zmede, ki je vladala v Bizantinskem cesarstvu, je Orhanov najstarejši sin Sulejman paša leta1356 zavzel grad Tzympe (Cinbi) na polotoku Gallipoli in Otomani so dobili prvo stalno oporišče na evropski strani Helesponta. Orhan je sinovo osvojitev razglasil za prvo otomansko zmago v Evropi.
Orhan je po osvojitvi gradu Tzympe in Gallipolija živel samo še tri leta. Po triintridesetih letih vladanja je leta1359 umrl star 75 let. Med svojim vladanjem je osvojil večino zahodneMale Azije in ustanovil nekaj najpomembnejših otomanskih civilnih in vojaških institucij. Med njegovim vladanjem so Otomani prvič prodrli na evropsko celino, od koder so jih pregnali šele po petih stoletjih.
Orhan je imel skladno z islamsko zakonodajo več žena in priležnic. Vrstni red njegovih porok ni povsem zanesljiv. Imel je najmanj tri otroke, katerih mati ali matere niso znane:
Sulejmana pašo (okrog1316-1357), ki je bil najstarejši znani sin
