Ohotsko morje (ruskoОхо́тское мо́ре,latinizirano:Ohótskoje móre;japonskoオ ホ ー ツ ク 海,latinizirano:Ohōtsuku-kai) jerobno morje zahodnegaTihega oceana.[1] Leži med ruskim polotokomKamčatka na vzhodu,Kurilskimi otoki na jugovzhodu, japonskim otokomHokaido na jugu, otokomSahalin na zahodu in odsekom vzhodne sibirske obale na zahodu in severu. Severovzhodno je zaliv Šelihova. Morje je dobilo ime po Ohotskem, prvem ruskem naselju na Daljnem vzhodu.
Ohotsko morje pokriva površino 1.583.000 kvadratnih kilometrov, s srednjo globino 859 metrov in največjo globino 3372 metrov. Povezano je z Japonskim morjem na obeh straneh Sahalina: na zahodu skoziSahalinski zaliv inTatarski preliv oz.Preliv Nevelskega ter na jugu skoziLa Pérousov preliv.
Pozimi plovbo po Ohotskem morju ovirajo ledene plošče.[2] Ledene plošče nastanejo zaradi velike količine sladke vode iz rekeAmur, ki znižujeslanost zgornjih nivojev in pogosto dviguje ledišče morske površine. Porazdelitev in debelina ledenih plošč je odvisna od številnih dejavnikov: lokacije, letnega časa, vodnih tokov in temperature morja.[3]
Hladen zrak izSibirije tvori morski led na severozahodu Ohotskega morja. Ko se tvori led, ta izriva sol v globlje plasti. Ta težka voda teče proti vzhodu proti Tihemu oceanu in prenaša kisik in hranila, kar podpira obilno življenje v morju. Ohotsko morje se je od predindustrijskih časov ponekod segrelo tudi za 3 stopinje Celzija, kar je trikrat hitreje od svetovne povprečja. Ogrevanje zavira nastajanje morskega ledu in tudi poganja populacije rib na sever. Ulovlososa na severni japonski obali se je v zadnjih 15 letih zmanjšal za 70%, medtem ko se je ulov ruskega lososa štirikrat povečal.[4]
Z izjemo Hokaida, enega od japonskih domačih otokov, je morje z vseh strani obdano z ozemljem, ki ga upravlja Ruska federacija. Južni Sahalin in Kurilske otoke je Japonska upravljala do leta 1945. Japonska trdi, da so južni Kurilski otoki njihovi in jih imenujeseverna ozemlja.[5]
Na jugozahodu. Severovzhodna in severna meja Japonskega morja [v prelivu La Perouse (Sôya Kaikyô). Linija, ki povezuje Sôni Misaki in Nishi Notoro Misaki (45 ° 55'S). Od rta Tuik (51 ° 45'S) do rta Suščeva].
Na jugovzhodu. Linija, ki poteka od Nosyappu Saki (rt Noshap, 43 ° 23'N) na otoku Hokusyû (Yezo) skozi Kurilske ali Tisimske otoke do rta Lopatka (južna točka Kamčatke) tako, da so vse ozke vode med Hokusyûjem in Kamčatko vključene v Ohotsko morje.
Nekateri otoki Ohotskega morja so precej veliki, vključno z drugim največjim japonskim otokomHokaido in največjim ruskim otokomSahalin. Praktično vsi morski otoki so bodisi v obalnih vodah bodisi pripadajo različnim otokom, ki tvorijo verigo Kurilskih otokov. Ti spadajo pod nesporno japonsko ali rusko lastništvo ali sporno lastništvo med Japonsko in Rusijo.Otok Joni (ruskoОстров Ионы,latinizirano:Ostrov Ioni) je edini otok, ki je v odprtih vodah in spada vHabarovski okraj Ruske federacije. Večina morskih otokov je nenaseljenih, zaradi česar so idealna gojišča za tjulnje, morske leve, morske ptice in drugo morsko otoško favno. Velike kolonije z več kot milijonom posameznih čopastih alk (Aethia cristatella) uporabljajo Ohotsko morje kot gnezdišče.
↑Watanabe, Tatsuro; Ikeda, Motoyoshi; Wakatsuchi, Masaaki (2004). »Thermohaline effects of the seasonal sea ice cover in the Sea of Okhotsk«.Journal of Geophysical Research: Oceans (v angleščini).109 (C9).doi:10.1029/2003JC001905.ISSN2156-2202.
↑Bruce A. Elleman, Michael R. Nichols and Matthew J. Ouimet,A Historical Reevaluation of America's Role in the Kuril Islands Dispute, Pacific Affairs, Vol. 71, No. 4 (Winter, 1998–1999), pp. 489–504
