Oganeson je sintetičnikemični element ssimbolomOg inatomskim številom 118. Prvič ga je leta 2002 naSkupnem inštitutu za jedrske raziskave vDubni blizuMoskve vRusiji sintetizirala skupina ruskih in ameriških znanstvenikov. Decembra 2015 ga je Skupna delovna skupina mednarodnih znanstvenih telesIUPAC inIUPAP priznala kot enega od štirih novih elementov. Formalno je bil imenovan 28. novembra 2016.[13][14] Ime je v skladu s tradicijo imenovanja elementov po znanstvenikih, v tem primeru po jedrskem fizikuJuriju Oganesjanu, ki je imel pomembno vlogo pri odkrivanju najtežjih elementov v periodnem sistemu. Je eden od le dveh elementov, poimenovanih po osebi, ki je bila v času poimenovanja živa (drugi jesiborgij), in edini element, katerega soimenjak je danes še živ.[15]
Oganeson ima najvišje atomsko število in največjoatomsko maso od vseh znanih elementov.Radioaktivni atom oganesona je zelo nestabilen in od leta 2005 je bilo zaznanih le pet (mogoče šest) atomov izotopaoganesona-294.[16] Čeprav je to omogočilo zelo malo eksperimentalnih karakterizacij njegovih lastnosti in možnihspojin, so teoretični izračuni privedli do številnih napovedi, vključno z nekaterimi presenetljivimi. Na primer, čeprav je oganeson član 18. skupine (žlahtni plini) in prvi tovrstni sintetični element, je v nasprotju z vsemi drugimi elementi te skupine občutno reaktiven. V preteklosti je veljalo, da gre za plin priobičajnih pogojih, zdaj pa naj bi bil zaradi relativističnih učinkovtrden. Na periodnem sistemu elementov je elementp-bloka in zadnji vsedmi periodi.
Grafični prikazjedrske fuzijske reakcije. Dve jedri se zlijeta v eno in oddajatanevtron. Reakcije, ki so do sedaj ustvarile nove elemente, so bile podobne, z edino možno razliko, da je včasih prišljo do emisije več singularnih nevtronov ali pa do emisije sploh ni prišlo.Neutron je angleška beseda za nevtron.
Najtežja[a]jedra nastanejo v jedrskih reakcijah, ki združijo dve drugi jedri neenake velikosti[b] v eno; v grobem velja, da bolj, kot sta jedri glede na maso neenaki, večja je možnost, da bosta reagirali.[22] Iz materiala iz težjih jeder se naredi tarča, ki jo nato bombardira snop lažjih jeder. Dve jedri se lahkozdružita v eno samo, če se dovolj približata; normalno se jedra (vsa pozitivno nabita) med seboj odbijajo zaradielektrostatičnega odbijanja.Močna interakcija lahko to odbojnost premaga, vendar le na zelo kratki razdalji od jedra; jedra žarka se tako močnopospeši, da postane taka odbojnost nepomembna v primerjavi s hitrostjo jedra v snopu.[23] Samo približevanje ni dovolj, da se dve jedri zlijeta: ko se dve jedri približata, običajno ostaneta skupaj približno 10−20 sekunde in se nato ločita (ne nujno v isti sestavi kot pred reakcijo), namesto da tvorita eno jedro.[23][24] Če pride do fuzije, je začasna združitev, imenovana sestavljeno jedro,vzbujeno stanje. Da bi izgubilo energijo vzbujenja in doseglo stabilnejše stanje, se sestavljeno jedrorazcepi ali izvrže enega ali večnevtronov,[c] ki odnesejo odvečno energijo.[25][d]
Žarek prehaja skozi tarčo in doseže naslednjo komoro – separator; če novo jedro nastane, potuje skupaj s tem žarkom.[28] V separatorju se novo nastalo jedro loči od drugih nuklidov (prvotnega žarka in vseh drugih reakcijskih produktov)[e] in prenese v pregradno-površinski detektor, ki jedro ustavi. Tam je zaznana natančna lokacija prihajajočega udarca na detektor; prav tako tudi njegova energija in čas prihoda.[28] Prenos traja približno 10−6 sekunde; da jo lahko zazna, jedro med tem ne sme razpasti.[31] Jedro se ponovno zabeleži, ko se zabeleži njegovo razpadanje in izmeri lokacija, energija in čas razpada.[28]
Stabilnost jedra zagotavlja močna interakcija, vendar je njegov obseg zelo kratek; ko jedra povečamo, vpliv močne interakcije na najbolj oddaljenenukleone (protone in nevtrone) oslabi. Prav tako jedro raztrga elektrostatično odbijanje med protoni, saj ima neomejen domet.[32] Za jedra najtežjih elementov je tako teoretično napovedan[33] in doslej opazovan[34] predvsem propad z razpadnimi načini, ki jih povzroča takšna odbijanje:alfa razpad inspontana cepitev;[f] ti načini prevladujejo za jedra supertežkih elementov. Alfa razpadi so zaznani z oddajanjemalfa delcev, produkte razpada pa je enostavno določiti pred dejanskim razpadom; če takšno razpadanje ali niz zaporednih razpadov ustvari znano jedro, lahko prvotni produkt reakcije aritmetično določimo.[g] Spontana cepitev proizvaja različna jedra kot produkte, zato prvotnega nuklida ni mogoče določiti od njegovih produktov.[h]
Informacije, ki so na voljo fizikom, katerih namen je sintetizirati enega najtežjih elementov, so torej informacije, zbrane na detektorjih: lokacija, energija in čas prihoda delca na detektor ter podatki o njegovem razpadu. Fiziki analizirajo te podatke in skušajo ugotoviti ali jih je dejansko povzročil nov element in ali jih ni mogel povzročiti drugačen nuklid od tistega, katerega so iskali. Pridobljeni podatki pogosto ne zadoščajo za sklep, da je bil nov element vsekakor ustvarjen in če za opažene učinke ni druge razlage, so bile narejene napake pri interpretaciji podatkov.
Možnost sedmegažlahtnega plina poheliju,neonu,argonu,kriptonu,ksenonu inradonu je bila obravnavana skoraj takoj, ko je bila odkrita skupina žlahtnih plinov. Danski kemikHans Peter Jørgen Julius Thomsen je aprila 1895, leto po odkritju argona, napovedal, da obstaja cela vrsta kemično inertnih plinov, podobnih argonu, ki bodo med skupinamihalogenov inalkalijskih kovin: pričakoval je, da bo sedma skupina končala periodo z 32 elementi, ki je vsebovalatorij inuran, ter da ima atomsko težo 292, blizu 294, ki je sedaj znana po prvem in edinem potrjenem izotopu oganesona.[41]Niels Bohr je leta 1922 ugotovil, da bi moral ta sedmi žlahtni plin imeti atomsko število 118, in napovedal njegovo elektronsko strukturo kot 2, 8, 18, 32, 32, 18, 8, kar ustreza sodobnim napovedim.[42] Po tem jeAristid von Grosse leta 1965 napisal članek, v katerem je napovedal verjetne lastnosti elementa 118. Po Thomsenovi napovedi je minilo 107 let, preden je bil oganeson uspešno sintetiziran, vendar njegove kemijske lastnosti še vedno niso raziskane, da bi ugotovili, ali se obnaša kot težji kongener radona. V članku iz leta 1975 jeKenneth Pitzer predlagal, da mora biti 118. elementplin ali hlapnatekočina zaradi relativističnih učinkov.[43]
Konec leta 1998 je poljski fizikRobert Smolańczuk objavil izračune o fuzijiatomskih jeder za sintezo supertežkih atomov, vključno z oganesonom.[44] Njegovi izračuni nakazujejo, da bi bilo mogoče oganeson izdelati tako, da bi v skrbno nadzorovanih pogojih lahko jedrisvinca inkriptona združili in da bi bila verjetnost fuzije (prerez) te reakcije blizu reakciji svinec-krom, ki je ustvarila element 106,siborgij . To je nasprotovalo napovedim, da se bodo preseki reakcij s svincem alibizmutovimi tarčami eksponentno zniževali, ko se bo atomsko število nastalih elementov povečalo.
Leta 2001 so objavili retrakcijo, potem ko raziskovalci v drugih laboratorijih in laboratorij v Berkeleyu niso mogli ponoviti rezultatov.[46] Junija 2002 je direktor laboratorija sporočil, da je prvotna trditev o odkritju teh dveh elementov temeljila na podatkih, ki jih je pridobil glavni avtorVictor Ninov.[47][48] Novejši eksperimentalni rezultati in teoretične napovedi so potrdile eksponentno zmanjšanje presekov s tarčami svinca in bizmuta, ko se atomsko število nastalega nuklida poveča.[49]
Prvi potrjen razpad atomov oganesona je leta 2002 naZdruženem inštitutu za jedrske raziskave (JINR) vDubni v Rusiji opazila skupna skupina ruskih in ameriških znanstvenikov. V skupini, ki jo je vodilJurij Oganesjan, ruski jedrski fizikarmenske narodnosti, so bili tudi ameriški znanstveniki izNarodnega laboratorija Lawrence Livermore vKaliforniji.[50] Odkritje ni bilo objavljeno takoj, saj se je energija razpada294Og ujemala z energijo212mPo, običajne nečistoče, ki nastane v fuzijskih reakcijah, namenjenih proizvodnji supertežkih elementov, zato je bila napoved odložena do potrditvenega eksperimenta leta 2005, ki je bil namenjen proizvodnji več atomov oganesona.[51] V poskusu iz leta 2005 je bila uporabljena drugačna energija snopa (251 MeV namesto 245 MeV) in debelina tarče (0,34 mg/cm2 namesto 0,23 mg/cm2 ). 9. oktobra 2006 so raziskovalci objavili, da so posredno odkrili skupno tri (morda štiri) jedra oganesona-294 (eno ali dve v letu 2002[52] in dve še v letu 2005), ki so nastali zaradi trkov atomovkalifornija-249 in ionovkalcija-48.[53][54][55][56][57]
Leta 2011 jeIUPAC ocenil rezultate sodelovanja Dubna-Livermore iz leta 2006 in zaključil: "Trije dogodki, ki so poročali za izotopZ = 118 imajo zelo dobro notranjo redundanco, vendar brez povezave z znanimi jedri ne izpolnjujejo meril za odkritje."[58]
Zaradi zelo majhne verjetnostifuzijske reakcije (fuzijski prerez je ~0,3–0,6 pb ali(3–6)×10−41 m2) je poskus trajal štiri mesece in je vključeval25×1019kalcijevih ionov, ki jih je bilo potrebno ustreliti v tarčokalifornija, da se je ustvaril prvi zabeleženi dogodek, za katerega se domneva, da je sinteza oganesona.[59] Kljub temu so bili raziskovalci zelo prepričani, da rezultati niso lažno pozitivni, saj je verjetnost, da so bili zaznani naključni dogodki, ocenjena na manj kot enega na100000.[60]
V poskusih so opazili alfa-razpad treh atomov oganesona. Predlagan je bil tudi četrti razpad z neposrednospontano cepitvijo. Izračunanarazpolovna doba je bila 0,89 ms.294 Og razpade na290 Lv zalfa razpadom. Ker so bila narejena samo tri jedra, ima razpolovna doba, ki izhaja iz opazovanih življenjskih življenj, veliko negotovost (089+107 −031.)
294Og →290Lv +4He
Identifikacija294 Og jedra je bila preverjena z ločenim ustvarjanjem domnevnega pridukta290 Lv neposredno z bombardiranjem245 Cm s48 Ca ioni,
245Cm +48Ca →290Lv + 31Nt,
in preverjanjem, da se290 Lv razpad ujema z verigo razpada294 Og jedra. Hčerinsko jedro290 Lv je zelo nestabilno z življenjsko dobo 14 milisekund in nato razpade na286 Fl, ki lahko razpade s spontano cepitevijo ali z razpadom alfa v282 Cn, ki bo razpadel s spontano cepitvijo.
En atom težjega izotopa295Og je bil mogoče proizveden v poskusu leta 2011 vCentru za raziskave težkih ionov GSI Helmholtz vDarmstadtu vNemčiji, katerega cilj je bila sintezaelementa 120 v reakciji248Cm +54Cr, vendar negotovost podatkov pomeni, da opazovane verige ni mogoče natančno dodeliti299Ubn ali295Og. Podatki kažejo, da ima295Og razpolovni čas 181 milisekund, daljšega kot294Og, ki je 0,7 milisekund.
Decembra 2015 staMednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC) inMednarodna zveza za osnovno in uporabno fiziko (IUPAP) prepoznala odkritje elementa in prednost odkritja dodelila sodelovanju med Dubno in Livermorom.[61] To je bila posledica potrditve dveh lastnosti produkta294Og,286Fl v letih 2009 in 2010 v Nacionalnem laboratoriju Lawrence v Berkeleyu, pa tudi opazovanja druge konstantne verige razpada294Og skupine Dubna leta 2012. Cilj tega poskusa je bila sinteza294Ts z reakcijo249Bk(48Ca, 3n), vendar je kratka razpolovna doba249Bk povzročila, da je velika količina berkelija razpadla na249Cf, kar je povzročilo sintezo oganesona namestotenesa.[62]
Skupina Dubna je od 1. oktobra 2015 do 6. aprila 2016 izvedla podoben eksperiment s snopom48Ca, ustreljenim proti kalifornijevi tarči z mešanico izotopov249Cf,250Cf in251Cf z namenom ustvariti težje izotope oganesona295Og in296Og. Uporabili so dve energiji48Ca (252 MeV in 258 MeV). Pri nižji energiji atomov je bil opažen le en atom, katerega razpadna veriga je ustrezala že prej znanemu294Og (ki se je končala s spontano cepitvijo286Fl), pri višji energiji snopa pa nobenega. Poskus se je nato ustavil, saj je lepilo iz okvirjev sektorja prekrilo tarčo in preprečilo uhajanje ostankov izhlapevanja do detektorjev.[63] S to reakcijo je možna tudi proizvodnja293Og in njegovega produkta,289Lv ter še težji izotop297Og. Izotopi295Og in296Og lahko nastanejo tudi v fuziji248Cm s50Ti projektili.[64][65] Iskanje295Og, ki se je začelo poleti 2016 pri RIKEN v 3n kanalu te reakcije, ni bilo uspešno, čeprav naj bi študijo nadaljevali; podrobna analiza in meja preseka nista bili objavljeni. Ti težji in verjetno bolj stabilni izotopi so lahko koristni pri raziskovanju kemije oganesona.[66][67]
Element 118 je bil poimenovan po Juriju Oganesjanu, pionirju pri odkrivanju sintetičnih elementov, z imenomoganeson (Og). Oganessian in razpadna veriga oganesona-294 sta bila na armenski znamki, izdani 28. decembra 2017.
Z uporabo Mendelejevega poimenovanja za neimenovane in neodkrite elemente je oganeson včasih znan koteka-radon (do šestdesetih let 20. stoletja koteka-emanacija, saj je emanacija staro ime zaradon). Leta 1979 je IUPAC neodkritemu elementu dodelil sistematično nadomestno imeununoktij s simbolomUuo[68] in priporočil, da se uporablja do potrjenega odkritja elementa.[69] Čeprav so bila priporočila pogosto uporabljena v kemijski skupnosti na vseh ravneh, od učilnic kemije do poglobljenih učbenikov, so bila med znanstveniki s tega področja večinoma prezrta, ki so ga imenovali "element 118" s simbolomE118(118) ali celo preprosto118.
Pred retrakcijo leta 2001 so raziskovalci iz Berkeleyja nameravali element poimenovatigiorsij (Gh), poAlbertu Ghiorsu (vodilnem članu raziskovalne skupine).[70]
Ruski odkritelji so o svoji sintezi poročali leta 2006. V skladu s priporočili IUPAC imajo odkritelji novega elementa pravico predlagati ime.[71] Leta 2007 je vodja ruskega inštituta izjavil, da ekipa razmišlja o dveh imenih novega elementa:flerovij, v častGeorgija Fljorova, ustanovitelja raziskovalnega laboratorija v Dubni; inmoskovij, v znak priznanjaMoskovski oblasti, kjer se nahaja Dubna.[72] Izjavil je tudi, da čeprav je bil element odkrit kot ameriška kolaboracija, ki je zagotovila kalifornijsko tarčo, bi ga morali upravičeno poimenovati v čast Rusije, saj je bil Laboratorij za jedrske reakcije Fljorov pri JINR edini na svetu, ki bi lahko dosegel ta rezultat.[73] Ta imena so bila pozneje predlagana zaelement 114 (flerovij) inelement 116 (moskovij).[74] Flerovij je postalo ime elementa 114; končno ime, predlagano za element 116, je bilolivermorij,[75] kasneje pa je bilmoskovij predlagan in sprejet zaelement 115.[15]
Do sedaj se imena vsehžlahtnih plinov končajo na "-on", z izjemohelija, za katerega ob odkritju ni bilo znano, da je žlahtni plin. Smernice IUPAC, veljavne v trenutku odobritve odkritja, pa so zahtevale, da se vsi novi elementi poimenujejo s končnico "-ij" (v angleščini "-ium"), tudi če se izkaže, da sohalogeni (ki se v angleščini končajo z "-ine") ali žlahtni plini.[76] Začasno ime ununoktij je tej konvenciji sledilo, novo priporočilo IUPAC, objavljeno leta 2016, pa priporoča uporabo končnice "-on" za noveelemente skupine 18, ne glede na to, ali imajo kemijske lastnosti žlahtnega plina.[77]
Znanstveniki, ki so sodelovali pri odkritju elementov 118,117 in115, so 23. marca 2016 organizirali konferenčni klic. Za element 118 se je ime določilo zadnje; potem ko so oganessiana pozvali, naj zapusti klic, so se preostali znanstveniki soglasno odločili, da ga bodo po njem poimenovali »oganeson«. Oganessian je bil že šestdeset let pionir v raziskavah supertežkih elementov, ki so segali nazaj do temeljev področja: njegova ekipa in predlagane tehnike so neposredno privedle do sinteze elementov od107 do 118. Mark Stoyer, jedrski kemik pri LLNL, se je kasneje spominjal: "To ime smo nameravali predlagati iz Livermora, vendar je bilo predlagano hkrati z več krajev. Ne vem, ali lahko trdimo, da smo ime dejansko predlagali, vendar smo ga nameravali."[78]
V medsebojnih razpravah je IUPAC vprašal JINR, ali želijo, da se element, ki se sedaj kliče "oganeson", bolj ujema z ruskim črkovanjem. Oganessian in JINR sta to ponudbo zavrnila in navedla sovjetsko prakso transkripcije imen v latinsko abecedo v skladu s pravili francoskega jezika (takšna transkripcija je "Oganessian") in trdila, da bi bilo "oganeson" lažje povezati z osebo.[79][i] Junija 2016 je IUPAC objavil, da odkritelji nameravajo elementu dati imeoganeson (simbolOg). Ime je postalo uradno 28. novembra 2016.[15]
Slovesnost poimenovanja moskovija, tenesa in oganesona je bila 2. marca 2017 v Ruski akademiji znanosti vMoskvi.[80]
Z izjemo jedrskih lastnosti niso bile izmerjene nobene lastnosti oganesona ali njegovih spojin; to je posledica izredno omejene in drage proizvodnje ter dejstva, da zelo hitro propada. Tako so na voljo le napovedi.
oganeson (vrstica 118) je nekoliko nad "otokom stabilnosti" (beli krog) in so zato njegova jedra nekoliko stabilnejša, kot je bilo napovedano.
Stabilnost jeder se hitro zmanjša s povečanjem atomskega števila pokiriju, elementu 96, katerega razpolovni čas je štirikrat daljši od katerega koli naslednjega elementa. Vsi izotopi z atomskim številom nad101 razpadejo in imajo razpolovne čase manj kot 30 ur. Noben element z atomskim številom nad 82 (posvincu) nima stabilnih izotopov.[81] To je zaradi vedno večjegaCoulomovega odbijanja protonov, tako damočna jedrska sila ne more dolgo držati jedra skupaj predspontano cepitvijo. Izračuni kažejo, da v odsotnosti drugih stabilizirajočih dejavnikov ne bi smeli obstajati elementi z več kot104 protoni,[82] vendar so raziskovalci v šestdesetih letih predlagali, da bi zaprte jedrske lupine okoli 114 protonov in 184 nevtronov morale odpraviti to nestabilnost in ustvariti otok stabilnosti, v katerem bi lahko razpolovni čas nuklidov dosegel tisoče ali milijone let. Medtem ko znanstveniki še vedno niso prišli do otoka, že sam obstoj supertežkih elementov (vključno z oganesonom) potrjuje, da je ta stabilizacijski učinek resničen, in na splošno znani supertežki nuklidi postanejo eksponentno daljši, ko se približujejo predvideni lokaciji otoka.[83][84] oganeson jeradioaktiven in njegovrazpolovni čas je krajši od milisekunde. Kljub temu je to še vedno dlje od nekaterih napovedanih vrednosti,[85][86] kar daje nadaljnjo podporo ideji o otoku stabilnosti.[87]
Izračuni z uporabo modela kvantnega tuneliranja napovedujejo obstoj več težjih izotopov oganesona z razpolovnimi časi alfa razpada blizu 1 ms.[88][89]
Teoretični izračuni in razpolovna doba drugihizotopov so pokazali, da bi lahko bili nekateri nekoliko stabilnejši od sintetiziranega izotopa294Og, najverjetneje293Og,295Og,296Og,297Og,298Og,300Og in302Og (zadnji dosežeN = 184 oz. polno lupino).[90]297Og bi lahko zagotovil najboljše možnosti za pridobitev stabilnejših jeder[85] in bi tako lahko postal središče prihodnjega dela s tem elementom. Nekateri izotopi z veliko več nevtroni, na primer nekateri, ki se nahajajo okoli313Og, bi lahko zagotovili tudi dolgotrajnejša jedra.[91]
Vmodelu kvantnega tuneliranja naj bi bila razpolovna doba alfa razpada294 Og066+023 −018[85] z eksperimentalno vrednostjo Q, objavljeno leta 2004.[92] Izračun s teoretičnimi vrednostmi Q iz makroskopsko-mikroskopskega modela Muntian-Hofman-Patyk-Sobiczewski daje nekoliko nižje, a primerljive rezultate.[93]
oganeson je član18. skupine, elementov brezvalenčnih elektronov. Člani te skupine Običajno ne reagirajo (na primer gorijo), ker je zunanja valenčna lupina popolnoma napolnjena zosmimi elektroni. To ustvari stabilno, minimalno energetsko konfiguracijo, v kateri so zunanji elektroni tesno vezani.[94] Podobno je najbrž tudi pri oganesonu, ki naj bi prav tako imel polno zunanjo valenčno lupino, v kateri so njegovi valenčni elektroni razporejeni v konfiguraciji 7s2 7p6.
Nekateri zato pričakujejo, da ima oganeson podobne fizikalne in kemijske lastnosti kot drugi člani njegove skupine, z največjo podobnostjo z žlahtnim plinom takoj nad njim v periodnem sistemu,radonu.[95] Po trendu v periodnem sistemu naj bi bil oganeson nekoliko bolj reaktiven kot radon. Teoretični izračuni pa so pokazali, da bi lahko bil bistveno bolj reaktiven. Poleg tega, da je bolj reaktiven kot radon, bi lahko bil oganeson še bolj reaktiven odflerovija inkopernicija, ki so težji homologi več kemijsko aktivnih elementovsvinca inživega srebra. Razlog za morebitno povečanje kemijske aktivnosti oganesona glede na radon je energijska destabilizacija in radialno širjenje zadnje zasedene 7ppodlupine. Natančneje, precejšnje interakcije med spinom in tirom med 7p elektroni in inertnimi 7s elektroni učinkovito privedejo do drugačnega zaprtja valenčne lupine prifleroviju in občutnega zmanjšanja stabilizacije zaprte lupine oganesona. Izračunano je bilo tudi, da oganeson v nasprotju z drugimi žlahtnimi plini veže elektron s sproščanjem energije, ali z drugimi besedami, kaže pozitivnoelektronsko afiniteto[96][97] zaradi relativistično stabilizirane ravni energije 8s in destabilizirane 7p3/2 ravni,[98] medtem ko napovedujejo, da kopernicij in flerovij nimata elektronske afinitete.[99][100] Kljub temu, kvantno-elektrodinamični popravki so se izkazali za zelo pomembne pri zmanjševanju afinitete z zmanjševanjem v vezave vanionu Og− za 9%, kar potrjuje pomembnost teh popravkov v supertežkih elementih.
Oganeson naj bi imel izjemno širokopolarizacijo, skoraj dvakrat večjo od radona. Z uporabosimulacij Monte Carlo in metod molekularne dinamike, primerjanih z zelo natančnimi izračuni relativističnih skupkov, bi lahko pokazali, da ima oganeson tališče325±15 K in vrelišče450±10 K. Glavni razlog za to vedenje lahko najdemo v spin-tir relativističnih učinkih (nerelativistični oganeson bi se topil okoli 220 K). Točno določeno tališče za oganeson se zelo razlikuje od predhodno ocenjenih vrednosti 263 K[101] oz. 247 K za vrelišče.[102] Tako se zdi malo verjetno, da bi bil oganeson vobičajnih pogojih plin in ker je obseg tekočega stanja drugih plinov zelo ozek, med 2 in 9 kelvini, bi moral biti ta element pod standardnimi pogojitrden. Če je oganesonplin pri standardnih pogojih, bi bil eden izmed najgostejših plinastih snovi pri standardnih pogojih, četudi je monoatomski kot drugi žlahtni plini.
Zaradi svoje izjemne polarizirabilnosti naj bi imel oganeson izjemno nizkoionizacijsko energijo (860,1 kJ / mol), podobno kot prikadmiju in manjšo kot priiridiju,platini inzlatu. To je bistveno manjše od vrednosti, predvidenih zadarmštadtij,rentgenij in kopernicij, čeprav je večja od vrednosti, predvidene za flerovij.[103] Tudi na strukturo lupine v jedru in elektronskem oblaku oganesona močno vplivajo relativistični učinki: valenčna in jedrna elektronska podlupina v oganesonu naj bi bili "zabrisani" v homogenemFermijevem plinu elektronov, za razliko od tistih iz "manj relativističnega" radona in ksenona (čeprav v radonu obstaja nekaj začetne delokalizacije) zaradi zelo močne spin-tir delitve 7p orbital v oganesonu. Podoben učinek se pojavi tudi pri nukleonih, zlasti nevtronih, vendar se začne šele v jedru polne nevtronske lupine302Og in še posebej velja za hipotetično supertežko jedro zaprte lupine472164 s 164 protoni in 308 nevtroni.[104] Poleg tega lahko učinki med spinom in tirom povzročijo, da je oganesonpolprevodnik, medtem ko so vsi lažji žlahtni pliniizolatorji sprepovedanim pasom15±06 eV (zaradon bi morala biti71±05 eV).
XeF4 ima kvadratno planarno molekularno geometrijo.OgF 4 naj bi imel tetraedrično molekularno geometrijo.
Edini potrjeni izotop oganesona,294Og, ima veliko prekratek razpolovni čas, da bi mu lahko eksperimenalno določili kemične lastnosti, zato še niso bile sintetizirane nobene spojine oganesona.[51] Kljub temu se izračuni zateoretične spojine izvajajo od leta 1964. Predvideno je, da če boionizacijska energija elementa dovolj visoka, ga bo težkooksidirati, zato bi bilo najpogostejšeoksidacijsko stanje 0 (kot pri žlahtnih plinih);[105] kljub temu se zdi, da temu ni tako.
Izračuni nadvoatomni molekuliOg 2 so pokazalivezno interakcijo, ki je približno enakovredna tisti, izračunani zaHg 2 indisociacijsko energijo 6 kJ/mol, približno 4-krat več kotRn 2. Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da je bilo izračunano, da ima dolžino vezi krajšo kotRn 2 za 0,16 Å, kar bi kazalo na pomembno vezno interakcijo. Po drugi strani pa spojina OgH+ kaže disociacijsko energijo (z drugimi besedamiprotonsko afiniteto oganesona), ki je manjša od energije RnH+.
Vezava med oganesonom invodikom v OgH naj bi bila zelo šibka in jo je mogoče obravnavati kot čistovan der Waalsovo interakcijo in ne kot pravokemično vez. Po drugi strani pa izgleda, da z zelo elektronegativnimi elementi tvori več stabilnih spojin za razliko od na primerkopernicija aliflerovija. VfluoridihOgF 2 inOgF 4 naj bi obstajala oksidacijska stanja +2 in +4.[106] Oksidacijsko stanje +6 bi bilo manj stabilno zaradi močne vezave podlupine 7p1/2. To je posledica istih interakcij med spinom in tirom, zaradi katerih je oganeson nenavadno reaktiven. Na primer, pokazalo se je, da reakcija oganesona sF 2, ki bi tvorila spojinoOgF 2 sprosti energijo 106 kcal/mol, od tega približno 46 kcal/mol iz teh interakcij. Za primerjavo, interacija vRnF 2, najbolj podobni molekuli, je približno 10 kcal/mol od celotne energije 49 kcal/mol. Ista interakcija stabilizira tetraedrično konfiguracijo Td zaOgF 4, za razliko od kvadratno planarne D4h, ki jo ima XeF4 in najbrž tudiRnF 4; to je zato, ker naj bi imel OgF4 dva inertna elektronska para (7s in 7p1/2 ). Kot tak se pričakuje, da OgF6 ne bo vezan, kar bo nadaljevalo pričakovani trend destabilizacije oksidacijskega stanja +6 (RnF6 naj bi bil tudi manj stabilen kotXeF6).[107][108] Vez Og-F bo najverjetnejeionska in nekovalentna, zaradi česar bodo oganesonovi fluoridi nehlapni.[109] OgF2 naj bi bil delnoionski zaradi visokeelektropozitivnosti oganesona.[110] Za razliko od drugih žlahtnih plinov (razen po možnostiksenona in radona) je[111][112] napovedano, da je oganeson dovolj elektropozitiven da tvori Og-Cl vez sklorom.
↑Vjedrski fiziki se element imenuje težek, če je njegovo atomsko število visoko;svinec (element 82) je en primer takega težkega elementa. Izraz "supertežki elementi" se običajno nanaša na elemente z atomskim številom, večjim od103 (čeprav obstajajo tudi druge opredelitve, kot na primer, večje od100[17] or112;[18] sometimes, the term is presented an equivalent to the term "transactinide", which puts an upper limit before the beginning of the hypotheticalsuperactinide series).[19] Izraz "težek izotop" (danega elementa) in "težko jedro" pomenita tisto, kar bi lahko razumeli v običajnem jeziku – izotop z veliko maso (za dani element) oziroma jedro z veliko maso.
↑Leta 2009 je skupina pri JINR pod vodstvom Oganessiana objavila rezultate svojega poskusa ustvaritihasij s simetrično136Xe + 136Xe reakcijo. V takšni reakciji niso opazili niti enega atoma, pri čemer je bila zgornja meja preseka, merilo verjetnosti jedrske reakcije, 2,5 pb.[20] Za primerjavo, reakcija, ki je privedla do odkritja hasija,208Pb + 58Fe, je imela prerez ~ 20 pb (natančneje 19+ 19 −11 pb), kot so ocenili odkritelji.[21]
↑Večja kot je energija vzbujenja, več nevtronov se izvrže. Če je energija vzbujanja nižja od energije, ki veže posamezen nevtron na preostanek jedra, se nevtroni ne izvržejo; namesto tega se jedro spojine de-ekscitira z oddajanjemžarkov gama.[25]
↑Definicija Skupne delovne skupineIUPAC-a inIUPAP-a pravi, da jekemični element mogoče prepoznati kot odkritega le, če njegovo jedro ne razpade v 10−14 sekunde. Ta vrednost je bila izbrana kot ocena, koliko časa jedro potrebuje, da pridobi svoje zunanjeelektrone in tako prikaže svoje kemijske lastnosti.[26] To število označuje tudi splošno sprejeto zgornjo mejo za razpolovno dobo sestavljenega jedra.[27]
↑Ta ločitev temelji na tem, da se nastala jedra počasneje premikajo mimo tarče kot nereagirana jedra žarka. Ločilec vsebuje električna in magnetna polja, katerih učinki na premikajoče se delce se pri določeni hitrosti izničijo.[29] Takšnemu ločevanju lahko pomaga tudi meritev časa potovanja delca in meritev energije odboja; kombinacija obeh lahko omogoči oceno mase jedra.[30]
↑Ker se masa jedra ne meri neposredno, temveč se izračuna na podlagi mase drugega jedra, se takšna meritev imenuje posredna. Možne so tudi neposredne meritve, ki pa večinoma niso na voljo za najtežja jedra.[36] O prvem neposrednem merjenju mase težkega jedra so poročali leta 2018 pri LBNL.[37] Masa je bila določena z lokacijo jedra po prenosu (lokacija pomaga določiti njegovo smer, ki je povezana z razmerjem med maso in nabojem jedra, saj je bil prenos opravljen v prisotnosti magneta).[38]
↑Spontano fisijo je odkril sovjetski fizikGeorgij Flerov,[39] glavni znanstvenik pri JINR in je bil to za ustanovo "hobi".[40] Za razliko so znanstveniki pri LBL menili, da informacije o cepitvi niso zadostne za trditev o sintezi elementa. Verjeli so, da spontana cepitev ni bila dovolj raziskana, da bi jo lahko uporabili za identifikacijo novega elementa, saj je bilo težko ugotoviti, da je jedro spojine izvrglo samo nevtrone in ne tudi nabite delce, kot so protoni ali delci alfa.[27] Tako so nove izotope raje povezali z že znanimi zaporednimi alfa razpadi.[39]
↑V ruščini se ime Oganessian napiše Оганесян /ˈɐgənʲɪˈsʲan/; prečrkovanje v skladu s pravili slovenskega jezika bi bilo "Oganesjan". Podobno bi bilo tudi z ruskim imenom elementa оганесон, "oganesjon".Oganessian je rusificirana različica armenskega priimka Hovhannisyan (Հովհաննիսյան /hɔvhɑnnisˈjɑn/), karpomeni "sin Hovhannesa", torej "Janezov sin".To je najpogostejši priimek v Armeniji.
↑2,02,12,2Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). »Transactinides and the future elements«. V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.).The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands:Springer Science+Business Media.ISBN978-1-4020-3555-5.
↑3,03,13,23,3Smits, Odile; Mewes, Jan-Michael; Jerabek, Paul; Schwerdtfeger, Peter (2020). »Oganesson: A Noble Gas Element That Is Neither Noble Nor a Gas«.Angew. Chem. Int. Ed.59 (52): 23636-23640.doi:10.1002/anie.202011976.
↑Pershina, Valeria. »Theoretical Chemistry of the Heaviest Elements«. V Schädel, Matthias; Shaughnessy, Dawn (ur.).The Chemistry of Superheavy Elements (2nd izd.). Springer Science & Business Media. str. 154.ISBN9783642374661.
↑Grosse, A. V. (1965). »Some physical and chemical properties of element 118 (Eka-Em) and element 86 (Em)«.Journal of Inorganic and Nuclear Chemistry. Elsevier Science Ltd.27 (3): 509–19.doi:10.1016/0022-1902(65)80255-X.
↑»Популярная библиотека химических элементов. Сиборгий (экавольфрам)« [Popular library of chemical elements. Seaborgium (eka-tungsten)].n-t.ru (v ruščini). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 23. avgusta 2011. Pridobljeno 7. januarja 2020. Reprinted from»Экавольфрам« [Eka-tungsten].Популярная библиотека химических элементов. Серебро — Нильсборий и далее [Popular library of chemical elements. Silver through nielsbohrium and beyond] (v ruščini).Nauka. 1977.
↑51,051,1Moody, Ken (30. november 2013). »Synthesis of Superheavy Elements«. V Schädel, Matthias (ur.).The Chemistry of Superheavy Elements (2. izd.). Springer Science & Business Media. str. 24–8.ISBN9783642374661.
↑Karol, Paul J.; Barber, Robert C.; Sherrill, Bradley M.; Vardaci, Emanuele; Yamazaki, Toshimitsu (29. december 2015). »Discovery of the element with atomic number Z = 118 completing the 7th row of the periodic table (IUPAC Technical Report)«.Pure Appl. Chem.88 (1–2): 155–160.doi:10.1515/pac-2015-0501.
↑Voinov, A. A.; Oganessian, Yu. Ts; Abdullin, F. Sh.; Brewer, N. T.; Dmitriev, S. N.; Grzywacz, R. K.; Hamilton, J. H.; Itkis, M. G.; Miernik, K. (2016).Results from the Recent Study of the249–251Cf +48Ca Reactions. Exotic Nuclei. str. 219–223.ISBN9789813226555.
↑Chatt, J. (1979). »Recommendations for the Naming of Elements of Atomic Numbers Greater than 100«.Pure Appl. Chem.51 (2): 381–384.doi:10.1351/pac197951020381.
↑Wieser, M.E. (2006). »Atomic weights of the elements 2005 (IUPAC Technical Report)«.Pure Appl. Chem.78 (11): 2051–2066.doi:10.1351/pac200678112051.
↑Tarasevich, Grigoriy; Lapenko, Igor (2019). »Юрий Оганесян о тайнах ядра, новых элементах и смысле жизни« [Yuri Oganessian about the secret of the nucleus, new elements and the meaning of life] (v ruščini). Št. Special. Direktsiya Festivalya Nauki. str. 22.{{navedi revijo}}:Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
↑Oganessian, Yu. Ts.; Sobiczewski, A.; Ter-Akopian, G. M. (9. januar 2017). »Superheavy nuclei: from predictions to discovery«.Physica Scripta.92 (2): 023003–1–21.Bibcode:2017PhyS...92b3003O.doi:10.1088/1402-4896/aa53c1.
↑Goidenko, Igor; Labzowsky, Leonti; Eliav, Ephraim; Kaldor, Uzi; Pyykkö, Pekka (2003). »QED corrections to the binding energy of the eka-radon (Z=118) negative ion«.Physical Review A.67 (2): 020102(R).Bibcode:2003PhRvA..67b0102G.doi:10.1103/PhysRevA.67.020102.
↑Borschevsky, Anastasia; Pershina, Valeria; Eliav, Ephraim; Kaldor, Uzi (27. avgust 2009). »Electron affinity of element 114, with comparison to Sn and Pb«.Chemical Physics Letters.480 (1): 49–51.Bibcode:2009CPL...480...49B.doi:10.1016/j.cplett.2009.08.059.
↑Takahashi, N. (2002). »Boiling points of the superheavy elements 117 and 118«.Journal of Radioanalytical and Nuclear Chemistry.251 (2): 299–301.doi:10.1023/A:1014880730282.
↑Nash, Clinton S.; Bursten, Bruce E. (1999). »Spin-Orbit Effects, VSEPR Theory, and the Electronic Structures of Heavy and Superheavy Group IVA Hydrides and Group VIIIA Tetrafluorides. A Partial Role Reversal for Elements 114 and 118«.Journal of Physical Chemistry A.1999 (3): 402–410.Bibcode:1999JPCA..103..402N.doi:10.1021/jp982735k.PMID27676357.
↑Han, Young-Kyu; Lee, Yoon Sup (1999). »Structures of RgFn (Rg = Xe, Rn, and Element 118. n = 2, 4.) Calculated by Two-component Spin-Orbit Methods. A Spin-Orbit Induced Isomer of (118)F4«.Journal of Physical Chemistry A.103 (8): 1104–1108.Bibcode:1999JPCA..103.1104H.doi:10.1021/jp983665k.
↑Liebman, Joel F. (1975). »Conceptual Problems in Noble Gas and Fluorine Chemistry, II: The Nonexistence of Radon Tetrafluoride«.Inorg. Nucl. Chem. Lett.11 (10): 683–685.doi:10.1016/0020-1650(75)80185-1.
↑张青莲 (november 1991). (v kitajščini). Beijing: Science Press. str. P72.ISBN978-7-03-002238-7.{{navedi knjigo}}:Manjkajoč ali prazen|title= (pomoč)Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Proserpio, Davide M.; Hoffmann, Roald; Janda, Kenneth C. (1991). »The xenon-chlorine conundrum: van der Waals complex or linear molecule?«.Journal of the American Chemical Society.113 (19): 7184.doi:10.1021/ja00019a014.
