Cerkev sv. Karla Borromejskega.Balkon palače Villadorata.Cerkev San Domenico.
Noto (sicilskoNotu; latinskoNetum) je mesto in občina s 24.000 prebivalci vpokrajini Sirakuze naSiciliji vItaliji. To je 32 kilometrov jugozahodno od mestaSirakuze ob vznožju gorovja Iblean. Ime daje okolici[1]Val di Noto. Leta 2002 so Noto in cerkev razglasili za Unescovo svetovno dediščino.[2]
Staro mesto,Noto Antica, leži 8 kilometrov neposredno severno na gori Alveria. Mestosikulskega izvora, je bilo v antičnem obdobju znano kotNetum. Leta 263 pred našim štetjem so mesto Rimljani podeliliHieronu II. Sirakuškem. Po legendi jeDedal ostal v mestu po preletu nadJonskim morjem, prav takoHerkul po svoji sedmi nalogi. V rimski dobi je nasprotoval magistruVeru.
Leta 866 so ga osvojilimuslimani, ki so mesto povzdignili v glavno mesto enega od treh okrožij otoka (Val di Noto). Leta 1091 je postal zadnja islamska trdnjava na Siciliji, ki je padla pod kristjane.[3] Kasneje je postalo bogatonormansko mesto.
V 16. in 17. stoletju je bilo v mestu nekaj pomembnih intelektualnih osebnosti, med njimi Giovanni Aurispa, pravnik Andrea Barbazio in Antonio Corsetto ter arhitekt Matteo Carnelivari in skladatelj Mario Capuana. Leta 1503 mu je kralj Ferdinand III. podelil nazivcivitas ingeniosa ('iznajdljivo mesto'). V naslednjih stoletjih se je mesto širilo in raslo izven srednjeveških mej, zgrajene so bile nove stavbe, cerkve in samostani.
Srednjeveško mesto Noto jesicilski potres leta 1693 skoraj razrušil.[4] Več kot polovica prebivalstva naj bi umrla zaradi potresa.[5] Odločili so se, da bodo mesto ponovno zgradili na sedanjem mestu, na levem bregu reke Asinaro, bližje jonski obali. Zaradi teh okoliščin je imelo mesto edinstveno arhitekturno homogenost, saj je bilo jedro mesta v naslednjih desetletjih po nesreči zgrajeno v tipičnem in zelo ohranjenem primerusicilskega baroka. Postavitev je sledila mrežnemu sistemu Giovannija Battiste Landolina in uporabila poševno pobočje za scenografske učinke. Arhitekti Rosario Gagliardi, Francesco Sortino in drugi so sodelovali pri oblikovanju več struktur. Mesto je Cesare Brandi poimenovalKamniti vrt in je trenutno na seznamu Unescove svetovne dediščine. Številne novejše strukture so zgrajene iz mehkega lehnjakovega kamna, ki pod sončno svetlobo prevzame medeno tonalnost. Deli stolnice pa so se leta 1996 nepričakovano podrli.
Mesto, ki je leta 1817 izgubilo status glavnega mesta pokrajine, se je 16. maja 1860 uprlo Bourbonom in vrata odprloGiuseppu Garibaldiju in njegovi odpravi. Pet mesecev kasneje, 21. oktobra, je plebiscit zapečatil priključitev Nota Piemontu.
Leta 1844 je bil Noto imenovan za škofijo, vendar je leta 1866 utrpel ukinitev verskih cehov, ki so bili tesno povezani z mestnimi strukturami in zgradbami.
Noto je bil osvobojen fašistične diktatureBenita Mussolinija julija 1943. Notinezi so na referendumu 1946 glasovali za monarhijo.
Noto slovi po zgradbah iz zgodnjega 18. stoletja, od katerih mnoge veljajo za najlepše primere sicilskega baročnega sloga. To je kraj številnih verskih zgradb in več palač.
Stolnica v Notu (Cattedrale di San Nicolò di Mira, končana leta 1776).
Cerkev Santa Caterina.
Cerkev San Corrado.
Cerkev Collegio di San Carlo.
Cerkev Sacro Nome di Gesu.
Samostan Santa Chiara (1735), ki ga je zasnoval Gagliardi. Ima ovalno obliko, notranjost je razdeljena z dvanajst stebri, tu jeMadona z otrokom iz 16. stoletja.
Cerkev San Michele Arcangelo.
Cerkev Santa Maria della Scala.
Santissimo Salvatore: cerkev in benediktinski samostan
Cerkev San Nicola di Mira.
Cerkev Santa Chiara z dragocenoMadonno (avtor Antonello Gagini).
Ostanki antičnih struktur so skoraj v celoti skriti pod ruševinami srednjeveškega mesta, razen treh komor, vrezanih v skalo. O eni je zapisano v knjižnici v Notu, da je pripadala gimnaziju, drugi dve pa staheroa (svetišči junakov). Raziskave so odkrile štiri pokopališča iz tretjega sikulskega obdobja in eno iz grškega obdobja. Med drugimi najdbami so katakombe krščanskega obdobja in več bizantinskih grobnic.
Približno 6 kilometrov južno od Nota na levem bregu reke Tellaro (Helorus) stoji približno 10 metrov visok kamniti steber, ki naj bi bil spomin na predajoNikija. V 3. stoletju pred našim štetjem so na pravokotnem območju, ki ga obdaja, izkopali grobnico, ki je uničila očitno že obstoječo grobnico. Odkriti so bili ostanki kasnejšega pokopališča, ki je pripadal nekropoli grškega mesteca Helorus, 750 metrov jugovzhodno. Villa Romana del Tellaro jerimska vila, ki stoji južno od Nota.
V soseski Noto je Istituto di Radioastronomia di Bologna v okviru Consiglio Nazionale delle Ricerche postavil 32-metrski radioteleskop. Deluje v sodelovanju s podobnim instrumentom v Medicini v Bologni.[6]
Mesto vsako leto od 1980-ih vsako leto organizira cvetlični festival Infiorata, ki Corrado Nicolaci obloži s cvetličnimi mozaiki.[7]
Ena epizoda filmaL'Avventura (1960), ki ga je režiralMichelangelo Antonioni, je bila posneta v Notu in ima pogled na stolnico in trg.[8]
Baulì, Buonivini (pomeni 'dobro vino'), Calabernardo, Castelluccio, Cipolla, Coda di Lupo, Falconara, Fondo Morte, Lenzavacche, Lido di Noto, Madonna Marina, Pantano Longarini, Pietà San Giovannello, Reitani, Rigolizia, San Corrado di Fuori, San Lorenzo, San Marco, San Paolo, Santa Lucia, Serra di Vento, Testa dell'Acqua, Vendicari and Villa Vela.
V okolici živi več kakovostnih pridelovalcev vina.
↑Val vVal di Noto je v sicilščini in italijanščini slovnično moški spol, in se ne nanaša na 'dolino', kot je običajno v italijanskih zemljepisnih imenih, ki so sicer slovnično vedno ženskega spola, ampak na eno od 'provinc' ali 'guvernerjev', v katero je bila Sicilija upravno razdeljena pod arabsko oblastjo in vse do upravne reforme leta 1812. Ustrezni arabski izraz jewāli (والي), in sicilskoval je sorodno arabskemuwilayah (ولاية) ali turškemuvilayet (ولايت)
