Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenomNapoléon I le Grand (Napoleon I. »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večiniZahodne inSrednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte zamonarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«. Še danes se ga drži vzdevek »mali veliki mož«.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu naKorziki (v sporu s francosko oblastjo). Znotraj družine so govorili samokorziško. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli vBriennu, zatem pa naFrancoski vojaški akademiji.
Nemirni časfrancoske revolucije je dočakal vParizu, s činom topniškega stotnika. Napredoval je tudi leta 1795, ko je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado (obdobje porevoluciji od 1795 do 1799 leta, ko so oblast prevzeližirondisti; izvršilna oblast petih voljenih mož -direktorij). Ker je zavzel pristaniščeToulon, je že s 24 leti postalbrigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severniItaliji. Po zaslugi svojega briljantnega uma je po nizu bitk in spretnih manevrov porazilavstrijsko cesarsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeriDunaja; Napoleonovi vojaki so zasedliLjubljano inCelovec,avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo vCampo Formiu leta 1797. Po neuspehu vEgiptu (Britanci so ga premagali v pomorskibitki pri Abukirju in mu preprečili zasedbo Egipta) se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedeldržavni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.
Napoleon Bonaparte, kot ga je leta 1805 upodobil Andrea Appiani
Leta 1799 je postalprvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil zacesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijoKarla Velikega inrimskih cesarjev. Državna uprava je postala v celoti centralizirana. Vse pravne odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz.code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo,versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravofevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.
Napoleonova želja po prevladi nad sosednjimi državami se je pokazala že pred letom 1800, v pomoč mu je bila popolnoma vdana vojska. Začel je v Italiji, z zmago nad Avstrijo,Prusijo inRusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav; 1806 je razpustilSveto rimsko cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal vRensko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijoIlirskih provinc (1809) odrezal od morja. Odkrita nasprotnica Francije je ostala leVelika Britanija, ki je imela močnoladjevje, leta 1805 (vojna tretje koalicije) je admiralHoratio Nelsonpri Trafalgarju v eni najznamenitejšihpomorskih bitk uničil francosko in špansko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo - prepoved trgovanja evropskih držav z Veliko Britanijo. Sčasoma se je v Evropi kazal vse večji upor proti Napoleonovi vladavini. Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo;pri Borodinu blizuMoskve je prišlo do bitke, v kateri je Napoleon sicer zmagal, toda njegova armada se je v bojih z rusko vojsko popolnoma izčrpala. Rusi so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto; v Moskvi je tedaj izbruhnil požar (verjetno so ga podtaknili Rusi). RuskifeldmaršalKutuzov je v bitki pri Malojaroslavcu prisilil francosko vojsko k popolnemu umiku. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812.
Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je priLeipzigu prišlo dobitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Ruskemu carjuAleksandru I. je pariški mestni svet predal ključe Pariza. 2. aprila 1814 je senat Napoleona odstavil. Dva dni pozneje je bil zaprt v svojem stanovanju vFontainebleauju, ter se je moral odpovedati prestolu v korist svojega sinaNapoleona II., ki je bil že pri rojstvu imenovan zarimskega kralja. 6. aprila pa se je moral odpovedati za vedno tudi v imenu svoje družine. Bil je tako obupan, saj je izgubil vse, kar si je nagrabil v vseuničujočih vojnah, ter se je v noči od 12. na 13. april poskusil zastrupiti v svoji sobi v Fontainebleau sciankalijem; celo noč je bruhal, zjutraj pa se je zbudil zdrav.[10]
Zanimivo, da se je vse to se dogajalo prav tam, v istem gradu in v isti sobi, kjer je držal ujetegapapeža Pija VII. in od njega 1809 izsilil predajoPapeške države.[11]
Napoleona so nato izgnali na sredozemski otokElbo. Leta 1815 je z Elbe pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri krajuWaterloo v današnjiBelgiji se je spopadel z zavezniško vojsko združenih angleških, ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski).
Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeniotok svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821. Vzrok njegove smrti naj bi bila po eni domnevi zastrupitev zarzenikom, po drugi pa naj bi umrl od rakastega tumorja na želodcu.[12]
.svg)
