Monofonija (starogrško μονoς + φωνη -englas) je enoglasnaglasba. Je najstarejši tip glasbene umetnosti, tako v deželahEvrope kot bližnjega in daljnegaVzhoda. Monofonija najbolj jasno realiziramelodijo kot glasbeni element. Iz ljudskih pesmi se je preko starokrščanske glasbe (gregorijanski koral,bizantinski napev) polagoma razvilaumetna monofona glasba. Vsrednjem veku so jo izvajalitrubadurji,truverji,cehiglasbenikov :Minnesängerji,Meistersingerji (mojstri pevci), enoglasne so bileitalijanskelaude inšpanskecantiage. Ob pojavuvečglasja (okrog9. stoletja) začne monofonija postopno izginjati iz evropske umetne glasbe in do16.stoletja izgine.
Enoglasna glasba je bila v začetku samovokalna, torej péta glasba in je šele skupaj z besedilom tvorilaestetsko celoto. V njenem okviruglasbeni instrumenti sicer niso bili izključeni, vendar je bila njihova vloga slučajna, včasih so le podvajali melodijo ali ponekod nadomeščali glas. V prvih stoletjih našega štetja je bila Zahodna glasba pod močnim vplivomhelenistične (posledično tudiorientalske inantične) enoglasne glasbenekulture, ki je do leta1000 obveljala kot temeljni glasbeni nazor.
