| Μυσία Mizija | |
|---|---|
| Starodavna regija Anatolije | |
.jpg) Akropola Pergamona | |
| Lokacija | severozahodnaAnatolija |
| Največje mesto | Pergamon |
| Prebivalci | Mizijci |
| Jezik | mizijski |
| Ahemenidskasatrapija | Frigija |
| Rimska provinca | Azija |
 | |
Mizija (starogrškoΜυσία,latinizirano: Misía,latinskoMisia,turškoMisya) je bila staroveška pokrajina v severozahodniAnatoliji v sedanjiTurčiji.[1] Nahajala se je na južni obaliMarmarskega morja. Na vzhodu je mejila naBitinijo, na jugovzhodu naFrigijo, na jugu naLidijo, na jugozahodu naEolijo, na zahodu naTroado in na severu naPropont. V antiki je bila naseljena z Mizijci, Frigijci, Eolci in drugimi grškimi ljudstvi.
Natančne meje Mizije je težko določiti. Frigijska meja je nihala, medtem ko je bila Troada le včasih vključena v Mizijo.[1] Severni del Mizije je bil znan kot Mala Frigija, južni pa kot Velika Frigija ali Pergamonska Frigija. Mizija je bila pozneje znana tudi kot Helespontska Frigija ali Pridobljena Frigija. Slednje ime je dobila po priključitvi k Atalidskemu kraljestvu.[2]
Pod cesarjemAvgustom (vladal 27 pr. n. št. – 14 n. št.) je Mizija zavzemala sedala celoten severozahodni del Anatolije med Helespontom (Dardanele) in Propontom na severu, Bitinijo in Frigijo na vzhodu, Lidijo na jugu inEgejskim morjem na zahodu.[3]
Glavni fizične značilnosti Mizije sta bili gori Olimp (2316 m) na severu in Temnus na jugu, ki je delno ločeval Mizijo od Lidije. Največji reki v severnem delu province sta bili Simav in njen pritok Rindak, ki sta izvirali v Frigiji. Na jugu je bila reka Kajkos, ki je izvirala v Temnusu in tekla proti zahodu do Egejskega morja. V severnem delu pokrajine sta veliki jezeri Artinija ali Apoloniatis in Afnitis.[1]
Najpomembnejši mesti sta biliPergamon v dolini Kajkos inKizik v Propontidi. Vsa morska obala je bila posejana z grškimi mesti, od katerih jih je bilo več zelo pomembnih. Na severu so bila najpomembnejša Parion, Lampsak inAbidos, na jugu v Elejskem zalivu pa Eleja, Mirina in Kima.[1]
Manjša epizoda v ciklutrojanske vojne v grški mitologiji govori o pristanku grške flote v Miziji, ki jo zamenjuje sTrojo. V tej epizodiAhil rani mizijskega kralja Telefa, ki je pred tem ubil Grka. Telef kasneje prosi Ahila, naj mu zaceli rano. Obalna regija, ki ji je vladal Telef, se v grški mitologiji imenuje tudi Tevtranija, ker ji je pred tem vladal kralj Tevtra. VIliadiHomer predstavlja Mizijce kot zaveznike Troje. Mizijske sile sta vodila Arsinojeva sinova Enom in Kromij. Zdi se, da je bila homerska Mizija po obsegu veliko manjša od zgodovinske Mizije in na severu ni segala do Helesponta ali Propontide. Homer ne omenja nobenih mest ali znamenitosti v Miziji, zato ni jasno, kje točno je bila homerska Mizija, čeprav je bila verjetno nekje med Troado na severozahodu in Lidijo/Meonijo na jugu.
Številni mizijski napisi so preživeli v narečju frigijskega jezika, napisanega z različico frigijske abecede. V eolskih grških virih je tudi nekaj omemb avtohtonega mizijskega luteščanskega jezika.[4]
Pod perzijskimAhemenidskim cesarstvom se je severozahodni del Anatolije, ki so ga še vedno zasedali Frigijci, večinoma Eolci, imenoval Mala Frigija, grško pa Helespont.
Po porazuAntioha Velikega v rimsko-sirski vojni med letoma 192 in 188 pr. n. št. je območje v posestiSelevkidov prešlo v posest rimskega zaveznika, kraljestva Atalidov. Po smrti kraljaAtala III. leta 133 pr. n. št. je regija postala del rimske provinceAzije[1] in kasneje ločene prokonzularne rimske province Helespont.[3]
PoApostolskih delih[5] so med Pavlovim drugim misijonarskim potovanjem apostoli Pavel, Sila in Timotej prišli ali šli mimo Mizije.[6] Pripoved nakazuje, da so bili med tem delom potovanja negotovi, kam naj potujejo, saj jim je"Sveti Duh prepovedal oznanjati besedo v Aziji".[7] Kmalu zatem je imel Pavel videnje"moža iz Makedonije", ki je povabil apostole, naj odpotujejo na zahod vMakedonijo.
V Miziji so še vidni ostanki več antičnih mostov.
Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj vjavni domeni: Hasluck, Frederick William (1911). »Mysia«. V Chisholm, Hugh (ur.).Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 19 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 115–116.
