Miles Davis je bil jazzovski glasbenik, ki je pomembno vplival na razvoj jazza v drugi polovici20. stoletja. Kot trobentač, vodja različnih zasedb in skladatelj je bil v ospredju skoraj vsakega večjega razvoja glasbe od2. sv. vojne do svoje smrti leta1991. Bil je začetnikbebopa in je posnel nekaj prvih zgoščenkcool jazza. Delno je bil odgovoren za razvojmodalnega jazza injazz fusiona, ki se je rodil iz njegovega sodelovanja z drugimi glasbeniki v poznihšestdesetih in zgodnjihsedemdesetih. Pravzaprav je bilfree jazz edini povojni stil, na katerega ni pomembno vplival Davis, pač pa so ga igrali nekateri njegovi sodelavci. Njegove plošče in koncerti z znanimi in vplivnimi zasedbami so bili polni energije in se jim še danes priznava visoka umetniška vrednost. Kot razširjevatelj ininovator je postal znan po svojem počasnem, melodičnem stilu igranja in po svoji jedrnati in včasih izzivalni osebnosti. Ker je bil dobro plačan in vedno v modi, je postal simbol potenciala jazzovske komerciale.
Davis je bil poznejši v nizu jazzovskih trobentačev, ki ga je začelBuddy Bolden, nadaljevali paJoe »King« Oliver,Louis Armstrong,Roy Eldridge inDizzy Gillespie. Velikokrat so ga kot inovatorja primerjali zDukeom Ellingtonom: oba sta bila spretna s svojimi glasbili, toda nista bila tehničnavirtuoza. Ellingtonova nadarjenost se je kazala v skladanju in vodenju velikega benda, medtem ko je Davis sestavljal manjše skupine talentiranih glasbenikov in jim tako puščal prosto pot pri njihovem razvoju. Veliko povojnih ikon jazza je vsaj kratek čas v svoji karieri igralo v eni Davisovih zasedb.
Miles Dewey Davis se je rodil v relativno bogatiafro-ameriški družini vAltonu,Illinois. Njegov oče, Miles Henry Davis, je bilzobozdravnik in leta1927 se je družina preselila vEast St. Louis. Lastili so si tudi bogatranč, kjer se je mali Davis učil jahati. Enemu od njegovih konj je bilo ime Angelo Minny.
Njegova mati, Cleota Henry Davis, je želela, da se Miles nauči igrativiolino – mati je bila sposobnabluespianistka, vendar je to pred sinom skrivala, saj ji je zdelo, da črnska glasba ni dovolj gosposka. Miles se je začel učiti igranja pri devetih, ko mu je oče podaril novotrobento in poskrbel za učenje pri lokalnemtrobentačuElwoodu Buchananu, ki je bil zelo potrpežljiv. Miles je pozneje pojasnil, da je očetova izbira instrumenta jezila njegovo ženo, saj ta ni marala zvoka trobente (imela sta burno razmerje). Z glasbo se je začel resno ukvarjati šele pri trinajstih. V nasprotju z modo tistega časa, je Buchanan Milesa opominjal na pomembnost igranja brezvibrata, kar je Davis upošteval celo svojo kariero. Buchanan je Milesa vsakokrat, ko je ta začel uporabljati vibrato, udaril po prstih. Davis je nekoč opomnil na pomembnost njegovega prepoznavnega zvoka, rekoč:
»Cenim preprost neprisiljen zvok z ne prevečtremola alibasa. Zlato sredino. Če ne znam tega, ne znam igrati ničesar. (ang.I prefer a round sound with no attitude in it, like a round voice with not too much tremolo and not too much bass. Just right in the middle. If I can’t get that sound I can’t play anything.)«[6]
Na Davisa je pomembno vplival tudi njegov prijateljClark Terry. Pri šestnajstih je bil Miles član njegove zveze in se je, ko ni bil v šoli, z igranjem ukvarjal tudi poklicno. Pri sedemnajstih je celo leto igral pri skupini »Blue Devils« Eddia Randla. Medtem ga jeSonny Stitt poskušal prepričati, da se pridruži skupini Tiny Bradshaw, toda Milesova mati je vztrajala, da mora prej končati srednjo šolo.
Leta1944 je skupinaBillya Eckstina obiskalaSt. Louis. Člana skupine sta bila tudiDizzy Gillespie inCharlie Parker, Davis pa je zaradi bolezniBuddya Andersona za nekaj tednov zasedel mesto tretjega trobentača. Ko je bend zapustil mesto, sta trobentačeva starša vztrajala, da mora nadaljevati s študijem.
Leta 1944 se je Davis preselil vNew York, domnevno zaradi izobrazbe naJuilliard School of Music, toda študij je zanemaril in rajši je poiskalCharlieja Parkerja. Svoje prve posnetke je posnel leta1945 z bluesovskim pevcemRubberleggom Williamsom in tenorskim saksofonistomHerbiem Fieldsom, jeseni pa je postal član Parkerjevega neuradnega kvinteta. Sodeloval je na mnogih njegovih začetnihbebopovskih posnetkih za založbi Savoy in Dial. Davisov stil igranja je bil že takrat prepoznaven, toda kot solistu mu je še manjkalo samozavesti in virtuoznosti, znan pa je bil po igranjudušenih not in po občasnih »napakah«.
Do leta1948 je bil v glavnem vajenec, tako na odru kot na snemanjih, ki so bila začetek njegovega glasbenega razcveta. Davis je pričel delati znonetom, ki so ga sestavljala takrat nenavadna glasbila, kot stafrancoski rog intuba. Člana noneta sta bila šeGerry Mulligan inLee Konitz. Po nekaj dobrih koncert v newyorškem Royal Roostu, je Miles začel sodelovati z založboCapitol Records. Skupaj z nonetom so v letih 1949 in 1950 izdali nekaj singlov, med katerimi so bili tudi aranžmajiGila Evansa,Gerry Mulligana inJohna Lewisa. S tem se je začelo partnerstvo z Evansom, ki se je nadaljevalo skozi naslednjih dvajset let. Singli so bili do leta1957 na voljo le v omejenih serijah, takrat pa je bilo enajst od dvanajstih izdanih kot albumBirth of the Cool (poznejše izdaje vsebujejo vseh dvanajst pesmi). Leta 1949 je prvič obiskal Evropo in maja je nastopal na pariškem jazzovskem festivalu.
Ko je Davis igral v jazz klubih poNew Yorku, je bil pogosto v stiku s prekupčevalcidrog. V letih okoli1950 se je tako, kot mnogo njegovih sodobnikov, zasvojil sheroinom. Pozimi1953–1954 se je zaradi tega vrnil v East St. Louis in se zaklenil v sobo za goste na farmi njegovega očeta za sedem dni, dokler ni bilo njegovo telo fizično očiščeno droge.
Po ozdravljenju od zasvojenosti, je za založbo Prestige posnel nekaj pomembnih posnetkov, ki so bili pozneje zbrani na albumihBags' Groove,Miles Davis and the Modern Jazz Giants inWalkin'. V tem času je tudi začel uporabljati dušilec zvoka na trobenti, ki ga je pozneje še pogosto uporabljal.
Julija1955 je na Newport Jazz Festival igral sTheloniusom Monkom, zelo znan je postal njegov solo v pesmi »Round Midnight«. Zaradi tega nastopa ga je producentGeorge Avakian pripeljal k založbiColumbia in povzročil nastanek njegovega prvegakvinteta.
Prvi posnetki te zasedbe so nastali pri založbiColumbia Records, leta1955, zbrani pa so na 'Round About Midnight. Davis je bil s pogodbo še vedno zavezan založbi Prestige, toda imel je dogovor, da je lahko naslednje posnetke objavljal pri novi založbi. Njegovi zadnji posnetki za Prestige so bili posneti v dveh dneh leta1956 in so bili izdani na albumihRelaxin' with the Miles Davis Quintet,Steamin' with the Miles Davis Quintet,Workin' with the Miles Davis Quintet inCookin' with the Miles Davis Quintet.
Kvintet ni bil nikoli stabilen; nekateri člani so uživali heroin, zato je Miles leta1957 razpustil zasedbo.
Istega leta je odpotoval vFrancijo, da bi posnelsoundtrack za filmAscenseur pour l'Échafaud, režiserjaLouisa Mallea. Z njim so sodelovali francoski glasbeniki Barney Wilen, Pierre Michelot in René Urtreger ter ameriški bobnar Kenny Clarke.
V poznihpetdesetih in zgodnjihšestdesetih je Davis posnel serijo albumov zGilom Evansom, na katerih je igral takokrilni rog kottrobento. Na prvem,Miles Ahead (1957), je Miles igral vbig bandu, Evans pa je napisal aranžmaje za rogove. Med pesmimi na albumu so »The Duke« Davea Brubecka ter »The Maids Of Cadiz« Léa Delibesa, prvaklasična skladba, ki jo je Davis posnel. Skladbe so bile inovativno zmontirane, tako da se je zdelo, da je na vsaki strani plošče le ena, neprekinjena skladba.
Na albumuSketches of Spain (1959–1960) so posnete skladbe španskih skladateljevJoaquina Rodriga inManuela de Falla, kot tudi Gila Evansa. Na albumuMiles Davis at Carnegie Hall (1961), je prav tako posnet RodrigovConcierto de Aranjuez, skupaj z drugimi pesmimi, ki jim je dirigiral Evans.
V letih1962 in1963 so posneliQuiet Nights, kratko zbirko pesmi v stilubossa nova, ki je bila izdana, kljub nestrinjanju obeh glasbenikov. To je bil tudi njun zadnji skupni album.
Marca in aprila 1959 je Davis s svojim novim sekstetom in Billom Evansom ponovno vstopil v studio ter posnelKind of Blue, njegov najbolj znan, najbolj prodajan in po besedah mnogih ocenjevalcev najboljši album. Album je bil zasnovan na Evansovem stilu igranjaklavirja. Kelly je igral samo na skladbi »Freddie Freeloader« in ni bil prisoten na snemanju v aprilu. Skladbi »So What« in »All Blues« je sekstet igral že pred snemanjem, toda za ostale skladbe sta Davis in Evans pripravila harmonske okvire, ki so jih glasbeniki prvič videli na dan snemanja, z namenom bolj spontaneimprovizacije. Album je močno vplival na veliko glasbenikov in je poRIAA najbolje prodajan jazz album vseh časov.
Istega leta ga je med odmorom v znanem nočnem klubu Birdland vNew Yorku pretepla in aretirala newyorkška policija. Davis je nameraval vložiti tožbo, saj naj bi ga pretepel en sam policist in sicer zaradirasističnih razlogov, saj je bil Miles skupaj z belko, vendar je kasneje opustil svoj namen.
Davis je prepričal Coltranea, da je igral s skupino na evropski turneji spomladi1960. Ta je nato zapustil Milesa in ustanovil svoj klasičnikvartet, čeprav se je pozneje vrnil in posnel nekaj skladb na albumuSomeday My Prince Will Come iz leta1961. Davis je iskal razne zamenjavesaksofonista, med njimiSonnyja Stitta inHanka Mobleya. Kvintet s slednjim je bil posnet v studiu in na nekaj koncertih vCarnegie Hall ter klubu Black Hawk vSan Franciscu. Stitta najdemo še na posnetkih narejenih vOlimpiji inParizu (kjer sta Davis in Coltrane igrala nekaj mesecev prej) in na albumuLive in Stockholm.
.jpg)
