Metamorfoze aliPreobrazbe so epska pesnitev rimskegapesnikaOvida, ki obsega nekaj več kot 12.000verzov. Delo je pesnik zaključil nekoliko pred izgnanstvom leta 8. n. št., objavil pa naj bi ga s pomočjo prijatelja.[1]
Metamorfoze obsegajo 15 knjig, sestavljenih iz 12.000heksametrov.[2] Pri pisanju je najverjetneje sledil teoretičnim načelomhelenistične pesniške šole oziroma njegovemu vodilnemu predstavnikuKalimahu, ki je zagovarjal, da je se je potrebno izogibati obravnavi splošno znanih tem (kot npr.trojanske vojne), ampak je potrebno posegati po še neznanih in odmaknjenih lokalnihmitih.
Kljub mnogim epskim potezam pa vMetamorfozah ni mogoče govoriti o enotnemepu, temveč o vencu epizod, ki jih povezuje ideja nenehnega presnavljanja, spreminjanja in preobražanja. Prvi zametki, ki govorijo o preobrazbi prvotnegakaosa v urejenkozmos ter v povezavi s tem tudi o drugih manjših metamorfozah, so znani že iz Kalimahove pesnitveAitia (Vzroki, Početki),[3] pojavljajo pa se tudi pri drugih Ovidovih predhodnikih. Z razliko pa ti niso govorili o nepretrganem razvoju, kot je to opaziti vMetamorfozah.
Metamorfoze so sestavljene iz 246 kratkih zgodb, ki izhajajo iz znamenitih mitičnihbajk, manj znanih lokalnih pripovedk, herojskih epizod, helenističnih epilijev, starodavnihpravljic, podeželskih idil, dramatičnih monologov, pustolovskihnovel in bogovskihhimn.
Pesnik pa v svojo pesnitev ne vnaša le grške in italske mitologije, temveč tudi prvine predgrškega, egejskega, maloazijskega in orientalskegabajeslovja.
VMetamorfozah tako ločimo dva tipa zgodb:
v enih pripoveduje lirski subjekt (primarne zgodbe),
v drugih zgodbo pripoveduje eden izmed junakov (sekundarne ali uokvirjene zgodbe).
Louis Jean Francois Lagrenée:Pigmalion se zaljubi v kip, ki ga je izdelal.
Metamorfoze prikazujejo kozmični razvoj od začetka stvarstva (npr.Devkalion in Pira) do Ovidovega časa, in sicer do preobrazbeJulija Cezarja v žareč komet na nebu ter opevanjacesarjaAvgusta.[4]
Na samem začetku (I. in II. knjiga) prevladujejo kozmične metamorfoze, ki predstavljajo začetni kaos, stvarjenje sveta in človeka. Te zgodbe spominjajo na najstarejše zgodbeSvetega pisma in druge podobne zgodbe, ki so bile razmahnjene pri narodihBližnjega vzhoda. VMetamorfozah lahko torej zasledimo tudi pripoved o kaznovanju pregrešnega ljudstva zvesoljnim potom, kjer se uspeta rešiti leFilemon in Bavkida.
V nadaljevanju začne pesnik opisovati zgodbe, v katerih prevladuje ljubezen bogov do smrtne ženske alinimfe (Apolon in Dafna, Zevs in Io,Zevs in Evropa). V prvih dveh knjigah pa zasledimo tudi zgodbo oFaetontu, Helijevem sinu, ki umre v poskusu, da bi peljal očetov voz.
III. knjiga predstavlja rojstvo grških junakov. Ti ohranijo pomembno vlogo tudi nadaljnje (v IV., V. in VI. knjigi), čeprav v ospredje ponovno prihajajo bogovi. Med najznamenitejše epizode tukaj uvrščamoDionizove inPerzejeve prigode ter ugrabitevPerzefone.
Medejo in argonavte srečamo na začetku VII. knjige, v naslednji knjigi pa sledimo dogajanju naKreti, kjerTezej ubijeMinotavra inIkar ponesrečeno strmoglavi v morje. V IX. in X. knjigi sta protagonistaHeraklej inOrfej, ki opeva številne bajke, med njimi tudi zgodbo oPigmalionu. Trojanski vojni pa sta posvečeni XI. in XII. knjiga, kjer so prisotne tudi druge zgodbe.
V zadnjih treh knjigah se pesnik vse bolj bliža svoji domovini in svojemu času ter tako pripoveduje zgodbe o italskih junakih, kot soEnej,Romul, Numa … Delo pa Ovid zaključi s prošnjo bogovom, naj za dolgo obvarujejo cesarja Avgusta.
V stilni strukturiMetamorfoz se prepletajo romantične in baročne, impresionistične, burleskne, patetične ter humoristične prvine.Impresionizem se vMetamorfozah odraža v podrobnih opisih predmetnosti, po drugi strani pa se pesnitev s pretiranim naštevanjem detajlov in izrazitim poudarjanjem potez približamanierizmu oziroma tistemu, kar kasneje pojmujemo kotbarok inrokoko.
PreobrazboMetamorfoz je pesnik poskušal utemeljiti spitagorejskim naukom o selitvi duš (metempsihozi), kjer duše po smrti ne umrejo, ampak se selijo iz enega telesa v drugega in se tako presnavljajo iz ene oblike v drugo.
Poleg pitagorejstva so v pesnitvi prisotni tudi vplivi stoiškefilozofije. Ti se kažejo že v prvotni preobrazbi kaosa v urejen kozmos, ki nosi izrazito panteistični vzdih, saj se bog identificira z naravo, razumsko silo (ki uravnava dogajanje v naravi) in praognjem (ki je prvotni vzgib in počelo vsega svetovnega dogajanja).
Na Ovida je od številnih stoiških filozofov najmočneje vplival Pozejdonij iz Rodosa, ki je učil, da se v svetu spreminjajo samo oblike, substanca stvari pa ostaja vseskozi enaka. In tako tudi vMetamorfozah ohranjajo bitja po preobrazbi svoje prvotne karakterne lastnosti (tako npr.Dafna tudi po preobrazbi vlovor ohrani svojo prvotno svežino).
Ovid je s svojimi deli vplival že naJuvenala,Marciala,Stacija in druge pesnike pozne antike. Pomembno mesto pa je našel tudi vsrednjem veku, predvsem v 12. in 13. stoletju, v času t. i. "Ovidove dobe". Posebno priljubljene so bile v tem obdobju njegoveMetamorfoze, ki so veljale za nekakšen priročnik antičnemitologije, za "Bibilijopoganov". Tam so snovi odkrili mnogi pesniki srednjeveških mitografskih pesnitev in avtorjiviteških romanov. Večina ljubezenskih zgodb iz tehromanov se naslanja na Ovidove vzore, kar lahko opazimo tudi pri največjemfrancoskem srednjeveškem romanopiscuChrétienu de Troyesu.
OvidoveMetamorfoze so svoje mesto našle ne le na latinskem Zahodu, ampak tudi na grškem Vzhodu, in sicer vBizancu. To delo je namreč vgrščino skupaj z OvidovimiHeroidami okrog leta 1300 prevedel bizantinskimenih in učenjak Maksim Planudes. Njegove prevode so kasneje na Zahodu uporabljali kot priročnik pri pouku grščine.
Kot deček pa jeMetamorfoze z zanimanjem prebiralJohann Wolfgang von Goethe, kjer je tudi sam našel vzore za svoja dela iz antične mitologije. Leta 1785 je namreč anonimno natisnil pesemPrometej, antiko in moderno pa je združil vFaustu, kjer seFaust sreča s Heleno izŠparte.
Apolon z liro in Pan s svojo piščaljo (palača Besenghi degli Ughi)
Oboževanje Ovida je prekinila šeleromantika, a še to ne popolnoma. V tem času ga je namreč odkrilaRusija. Predvsem ga je cenilAleksander Sergejevič Puškin, ruskidekabristi pa so vsibirskem izgnanstvu svojo usodo radi primerjali z Ovidovim izgnanstvom v mesto Tomi.
Podobe izMetamorfoz so že v antiki krasile stene hiš vPompejih inmozaike v podeželskih dvorcih. V srednjem veku so jih klesali v kamen, rezljali vslonovino, risali vrokopise ali vezli vtapiserije. Tako so na primer vrata slovitestolnice v Chartresu iz 12. stoletja okrašena z motivi izMetamorfoz, prav tako se Ovidovim zgodbam ni mogel upreti niti nemški cesarFriderik Veliki, ki je v svojo palačoSanssouci povabil francoske umetnike, da so mu dvorec okrasili z antičnimi podobami.
Pri motivih izMetamorfoz so se navdihovali tudi veliki umetniki iz časarenesanse, kot so:Rafael,Tizian,Correggio,Tintoretto,Peter Paul Rubens. Medkiparji pa je potrebno omenitiBerninija, ki je po Ovidovem zgledu izdelal dve svoji najznamenitejši skulpturi, in sicerApolon in Dafne inUgrabitev Prozerpine.
Ovid je eden prvih antičnih pesnikov, ki je prodrl v naše kraje. Tako je že v 16. stoletju neki Georg Leonberg iz Regensburga v latinskihheksametrih zložil opis presihajočegaCerkniškega jezera. Pri pisanju se je najverjetneje zgledoval po opisu Ovidovega vesoljnega potopa, saj so številni verzi dobesedno povzeti izMetamorfoz.
V razsvetljenstvu je mitološko snov za svoje delo uporabilFeliks Anton Dev, ki je v svojihPisanicah od lepeh umetnosti izdal kratkoopereto o Belinu oz. Heliosu (gr.Apolon). Do osrčja antike pa je slovensko književnost popeljalFrance Prešeren, čeprav po antičnih motivih ni ravno veliko posegal. Tukaj lahko omenimo slovitegaPrometejevegakragulja, ki poetu kljuje srce.
Josip Stritar je napisal dramiOrest inMedeja, k antičnim zgodbam pa se je iz krščanskega sveta umikal tudiStane Kregar. Mitom je sledil prav tako Anton Vodnik, ki je ustvaril motiv srečanja med Orfejem in znova oživljeno Evridiko. Antičnih motivov se je dotaknil tudiBožo Vodušek. Prometeji sopartizani oz. slovenski rod in človeštvo na sploh, ki smo si ukradli ogenj z neba, zato zdaj vsak zase dogorevamo v vesoljnem požaru.
Zanimiva je tudi podobaSmoletoveAntigone, ki nosi sporočilo v duhu francoskega eksistencializma. Na poseben način pa antične mite pojmujeGregor Strniša. NjegovOdisej ni več simbol potovanja, nemira in pričakovanja, temveč samo še stanje eksistence, kjer je kot v grških pramitih vse razdvojeno.
Dafna se preobraža v lovor (palača Besenghi degli Ughi)
OvidoveMetamorfoze pa so navdihnile tudi slovensko koreografinjo in režiserkoBaro Kolenc, ki je leta 2011 predstavila premiero igreLov. Gre za prvo predstavo v nizu petih, v katerih želi s pomočjoMetamorfoz nakazati na nekatera temeljna vprašanja sodobnega človeka.[6]
Na odkritje OvidovihMetamorfoz je na Slovenskem odločilno vplivalJanez Vajkard Valvazor, ki je v svojem dvorcuBogenšperk leta 1680 tiskal grafike za to delo. V obdobjubaroka so motivi izMetamorfoz zajeli večino slovenskih baročnih dvorcev. Antične poslikave so krasile stopnišča in sobane, priljubljeni pa so bili tudi antični kipi in zbirke slik.
Na Slovenskem je izpod dletaFrancesca Robbe nastal znameniti kipNarcisa, ki se ogleduje v vodi. Flamske tapiserije z Ovidovo motiviko pa lahko še danes najdemo naPtujskem gradu. V slikarstvu velja omenitiJaneza Šubica, ki je na primer upodobilMedejo terOrfeja in Evridiko.
Freske iz Dvorca Štatenberg in palače Besenghi degli Ughi
Ovidova pesnitev vsebuje veliko hvalnic cesarju Avgustu (ode cesarju so najizrazitejše v zgodbi o Apolonu in Dafni in v verzih XV. knjige), s čimer se je poskušal pesnik prikupiti imperatorju, da ga ne izžene izRima. Ne glede na to so bili vsi Ovidovi poskusi zaman, saj ga je cesar leta 8 n. št. pregnal v mesto Tomi (Črno morje).
Ovid se v svojihMetamorfozah od pojmovanja bogov, ki človeka presegajo in krojijo njegovo usodo, že oddalji. Bogove opisuje kot ljudem enake in jim zato pripisuje tudi človeške lastnosti ter napake (antropomorfizacija). V verzih je slutiti rahel pritajen humor, ki nakazuje pesnikovo skepso in distanco do preprostega ljudskega verovanja.[7]
SimbolLudvika XIV. je bilo sonce, kar ga je povezovalo z bogomApolonom. Zato soversajski dvorec in njegovi vrtovi polni kipov, ki so posvečeni ravno Apolonu. Poleg teh se nahajajo tudi kipi drugih mitoloških oseb, ki so nastali po zgledu iz OvidovihMetamorfoz.[8]
V palači Palazzo Te vMantovi se nahaja t. i. Ovidova soba, ki je posvečena utrinkom iz pesnikovihMetamorfoz. Med upodobitvami, ki so delo Anselma Guazzija in Agostina da Mozzanice, se nahajajo Apolon in Marsias,Dioniz, Apolon inPan, Orfej v podzemlju in drugi.[9]
Miniatura ugrabitveEvrope na vhodu v vatikansko Baziliko sv. Petra
VatikanskoBaziliko sv. Petra sestavlja pet vrat. Med temi so tudi t. i.Centralna vrata oziromabronasta vrata, ki jih je izdelal Antonio Averulino, imenovanFilarete, med letoma 1439 in 1445, v časupapežaEvgenija IV. Poleg podobsvetnikov, ki se nahajajo v šestih ločenih okvirjih, so na vratih upodobljene tudi nekakšne spirale, ob katerih se nahajajo različne miniaturne podobe, med katerimi je mogoče najti tudi upodobitve iz OvidovihMetamorfoz.[10]
↑Ovid se je želel cesarju prikupiti, da ga ne bi ta poslal v izgnanstvo.
↑Boreas je severni veter, ki je nekoč ugrabil Oretejo, hčer atenskega kralja Erehteja. Ta mu je rodila dve hčeri in dva sinova. Ko sta slednja potovala zArgonavti, sta na poti rešila kralja Fineja predharpijami.
.jpg)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
