Na egipčanskem prestolu je nasledilNjuserre Inija in vladal osem ali devet let. Nasledil ga jeDžedkare Isesi. V zgodovinskih virih je dobro dokazan, iz njegove vladavine pa se je kljub temu ohranilo samo nekaj artefaktov. Njegovo sorodstvo s predhodnikom in naslednikom je zato nejasno. Vsi njegovi potomci so neznani. Njegova mati bi lahko bila kraljica Kentkaus III., kar kažejo najdbe iz njene grobnice, odkrite leta 2015.
Njegovi edini znani dejavnosti sta gradnja spomenikov in rudarska odprava v rudnikebakra inturkiza naSinaju. Ukazal je gradnjo templja soncaAkhet-Ra, kar pomeniRajevo obzorje. Bil je zadnji znani tempelj sonca v Egiptu. Znan je samo iz napisov v grobnicah njegovih svečenikov, njegova lokacija pa še ni odkrita.
Menkauhor je bil pokopan v majhni piramidi vSakari, imenovaniNetjer-Isut Menkauhor – Božanski Menkauhorjevi prostori. Zdaj je znana kotBrezglava piramida. Njene ruševine je prekril puščavski pesek, zato so jo odkrili šele leta 2008.
Menkauhorjev posmrtni kult se je ohranil do konca Starega kraljestva. Kultu je pripadalo najmanj sedem domen, ki so pridelovale dobrine za njegovo vzdrževanje. Kult pobóženega Menkauhorja, znanega po naslovuMočni gospodar dveh dežel, posvečeni Menkauhor, se je ponovno pojavil vNovem kraljestvu (okoli 1550 – okoli 1077 pr. n. št.) in trajal najmanj doDevetnajste dinastije, se pravi okoli 1200 let po njegovi smrti.
Menkauhor je dokazan v treh hieroglifskih virih, vseh iz mnogo kasnejšega obdobja Novega kraljestva. Njegovo ime je v 32. vnosuAbidoškega seznama kraljev, ki je bil napisan na stene templja med vladanjemSetija I. (1290–1279 pr. n. št.). Omenjen je tudi v 30. vnosuSakarskega seznama kraljev[13] in v 23. vrstici tretjega stolpcaTorinskega seznama kraljev.[14] Slednja sta bila napisana med vladanjemRamzesa II. (1279–1213 pr. n. št.).[15] Torinski seznam mu pripisuje osem let vladanja.[1] Vsi viri omenjajo, da je bil njegov predhodnik Njuserre Ini, naslednik pa Džedkare Isesi.[16]
Menkauhor je bil verjetno omenjen tudi vEgiptiaki, zgodovini Egipta, ki jo je v 3. stoletju pr. n. št. napisal egipčanski svečenikManeton. Izvirno besediloEgiptiake se ni ohranilo. Znana je samo preko kasnejših spisovSeksta Julija Afričana inEvzebija. Afričan na osnoviEgiptiake piše, da se je sedmi faraon iz Pete dinastije imenoval Mencherês,[17] se pravi Menkauhor. Pripisuje mu devet let vladanja, kar se dosti dobro ujema z osmimi leti na Torinskem seznamu kraljev.[15] Nekateri egiptologi domnevajo, da je bolj verjeten slednji podatek.[18]
Iz Menkauhorjeve vladavine se je v primerjavi z drugimi vladarji iz Pete dinastije ohranilo zelo malo najdb.[15] Menkauhorjevo ime je kljub temu dobro dokazano v imenih in naslovih svečenikov in uradnikov iz Pete dinastije in imenih zemljiških posesti, ki so pripadale njegovemu kultu.[20] Med izvirne najdbe spadata dve kamniti posodi z njegovim imenom, najdeni v Neferefrejevem pogrebnem templju. Posodi sta bili morda Menkauhorjevo dariloNeferefrejevemu kultu.[21] V istem templju[22][23] in na prostoru vAbusirju, znanem kotDžedkarejevo družinsko pokopališče, so odkrili tudi nekaj pečatov.[24] Odtise njegovega valjastega pečatnika, na katerem je MenkauhorjevoHorovo ime kot del imena njegove piramide, so odkrili tudi v pokopališkem kompleksu Njuserre Inija[25] in v nekropolah vGizi inGebeleinu.[1]
Zlat valjast pečatnik z Menkauhorjevokartušo kot delom imena njegove piramide inserekom Džedkare Isesija je razstavljen v Museum of Fine Arts vBostonu.[c][26] Pečatnik naj bi odkrili v dolini reke Pactola (turško Sart Çayı) v zahodniAnatoliji,[27] kar bi lahko dokazovalo široke trgovske stike v času Pete dinastije,[18] vendar porekla pečatnika ni mogoče preveriti.[d][29]
Edina ohranjena zanesljivo Menkauhorjeva upodobitev je grob, morda nedokončan kipec izalabastra. Menkauhor, sedeč na prestolu, nosi tesno oprijeta obredna oblačila za praznikHeb-sed.[e][2][23] Kipec so odkrili v komori, zgrajeni v poznem Novem kraljestvu pod tlemi sobe zahodno od svetega jezera vPtahovem templju vMemfisu.[30] Egiptolog Jocelyn Berlandini domneva, da je Menkauhorjev tudi kip, ki se običajno pripisuje faraonuTetiju izŠeste dinastije.[f]
Menkauhorjevo ime se lahko prevede kotVečna je Horova Ka. Ime odstopa od imen drugih faraonov iz Pete dinastije, saj je bil edini edini faraon v 80 letih, v katerega imenu se ne omenja bog soncaRa.[35] Zanimivo je, da se ime Menkauhor pojavlja med princi iz Pete dinastije. Sin Njuserre Inija, na primer, se je imenoval Kentikauhor, kar pomeniHorove sile so v ospredju,[35] sin Džedkare Isesija pa Neserkauhor.[36]
Menkauhorjevega sorodstva z njegovim predhodnikom Njuserrejem in naslednikom Džedkarejem zaradi pomanjkanja primarnih virov ni mogoče zanesljivo potrditi.[35][37] Menkauhor bi lahko bil Njuserrejev sin. Za Njuserreja je znano, da je bil oče princa Kentikauhorja, ki je omenjen na reliefu v pogrebnem kompleksu Njuserrejeve matere, kraljice Kentkaus II.[38] Podobnost imen Kentikauhor in Menkauhor je egiptologa Miroslava Vernerja in Vivienne Callender privedla do domneve, da bi lahko bila ista oseba.[37] Hipoteza je morda kontradiktorna z napisom, odkritim leta 2008 v mastabi Verkaureja, najstarejšega sina neimenovanega vladarja. Napis omenja Menkauhorja, vendar mu ne pripisuje nobenih vladarskih atributov.[39] Egiptologa Hana Vymazalová in Filip Coppens domnevata, da gre morda za Menkauhorja, ko je bil še princ.[39] To hkrati pomeni, da sta bila Menkauhor in Kentikauhor različni osebi, morda celo brata, sinova Njuserre Inija.[40]
Enako nezanesljivo je prepoznavanje Menkauhorjeve matere. Januarja 2015 je ekipa čeških arheologov v okolici Neferefrejeve piramide v Abusirju odkrila grobnicoKraljeve soproge inKraljeve matere Kentkaus III.[41] Blatni pečati v grobnici so pokazali, da je bila Kentkaus III. pokopana med vladanjem Njuserre Inija.[41] Ker je bila kraljica Kentkaus II. zanesljivo Njuserrejeva mati,[42] je odkritje pokazalo, da je bila Menkauhorjeva mati kraljica Kentkaus III.[41] Položaj njene grobnice tik ob Neferefrejevi piramidi bi lahko pomenil, da je bila Neferefrejeva žena, Neferefre pa Menkauhorjev oče.[43]
Nobene Menkauhorjeve soproge/kraljice ni moč zanesljivo prepoznati. Egiptolog Wilfried Seipel je predlagal, da je bila Menkauhorjeva soproga kraljica Kuit I.[44] Svoj predlog je utemeljeval z datiranjem grobnic, ki obdajajo Kuitino grobnico. Kraljica naj bi živela sredi Pete dinastije. S postopkom eliminacije je vsaki znani kraljici pripisal ustreznega faraona, tako da je kot edini kandidat za njenega faraona ostal Menkauhor.[44] Njegovo sklepanje je ovrgel egiptolog Michel Baud z argumentom, da je lahko vsak faraon imel več kot eno kraljico.[45]
Za njegovo kraljico je bila predlagana tudi Meresank IV. Predlog je temeljil na položaju njene grobnice v Sakari.[g][46] Mogoče je tudi, da je bila Meresank IV. soproga Džedkare Isesija.[46]
Hipoteze, da je bil Menkauhorjev naslednik Džedkare Isesi njegov sin, ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Iz lokacije in datiranja grobnic v Sakari je mogoče sklepati, da je imel Menkauhor dva sinova: princa Raemkaja[h] in Kaemčenenta.[i] Oba princa sta bila sinova Meresank IV., vendar bi lahko bila tudi sinova Džadkare Isesija.[47]
Egiptologi so na osnovi zgodovinskih virov ugotovili, da je vladal osem ali devet let.[32][49][50][51] Majhen Menkauhorjev kip, na katerem je v opravi za festivalSed,[32] namiguje, da je vladal morda dlje, ker so se festivali Sed prirejali po trideset letih vladanja. Egiptolog Hartwig Altenmüller trdi, da je to malo verjetno,[52] ker festival Sed ni vedno pomenil dolgega vladanja. Podobno opravljen je na primer tudi faraonSahure na reliefu v njegovem pogrebnem templju,[53][54] čeprav je vladal manj kot štirinajst polnih let.[10][55][56]
Zaradi pomanjkanja najdb in napisov, povezanih z njegovim vladanjem, je znanih samo nekaj Menkauhorjevih dejavnosti. V Vadi Maghara na Sinaju je poslal odpravo, ki naj bi raziskala tamkajšnje rudnikabakra inturkiza.[32] Odpravo dokazuje poškodovan skalni napis z Menkauhorjevim titularijem,[57][58] Rudniki na Sinaju so se izkoriščali že odTretje dinastije (2686-2613 pr. n. št.).
Menkauhor je skladno s tradicijo, ki jo je začel ustanovitelj Pete dinastijeUserkaf, zgradil tempelj, posvečen boguRaju. Bil je zadnji faraon, ki je zgradil tovrsten tempelj.[60] Njegova naslednika Džedkare Isesi in Unas sta tradicijo opustila,[61][62] ker se je Rajev kult začel opščati[63] v korist bogaOzirisa.[62] Menkauhorjev sončev tempeljAkhet-Ra, ki se prevaja kotRajevo obzorje aliKraj, kamor prihaja Ra, je verjetno deloval zelo malo časa ali morda ni bil nikoli dokončan.[61][64] Njegove lokacije še niso odkrili.
Menkauhorjeva piramida (Lepsius XXIX) v severni Sakari je bila zgrajena na osi jugozahod-severovzhod,[65] na kateri stojijo tudi Džoserjeva, Userkafova, Unasova in Tetijeva piramida[66]
Menkauhor Kaiu je svojo piramido zgradil v severni Sakari in ne na kraljevi nekropoli v Abusirju kot njegovi predhodniki iz Pete dinastije.[67] Vzrok za selitev bi lahko bilo pomanjkane prostora.[68]
Piramida (Lepsius XXIX[69]) se je imenovalaNečer-isut-Menkauhor, kar bi se lahko prevedlo kotMenkauhorjevi božanski prostori.Arabci so jo zaradi njene oblike imenovali Brezglava piramida.[70][71] Piramido, zasuto s peskom, so odkrili v zgodnjem 20. stoletju. Njena pripadnost faraonu Menkauhorju je bila dolgo časa sporna.[72] Pripisovali so jo faraonuMerikareju, katerega piramide do takrat še niso odkrili.[73] Leta 2008 so piramido dokončno prepoznali kot Menkauhorjevo.[74]
Ocenjuje se, da je njena osnovnica merila 50-60 m,[70][75] višina pa 40-50 m, zato je ena od najmanjših piramid faraonov Starega kraljestva. Njena velikost kaže, da bi jo Menkauhor lahko dokončal v svoji relativno kratki vladavini.[23]
Vhod v podzemne prostore piramide je na njeni severni strani. Vhod je zaprt z dvema blokoma, ki kažeta, da se je pokop opravil. Med izkopavanji v 1930. letih[76][77] so v pogrebni komori odkrili zlomljen pokrovsarkofaga iz modrosivegabazalta.[78]
Menkauhorjev pogrebni kult s središčem v njegovem piramidnem kompleksu je trajal najmanj do druge polovice Šeste dinastije, se pravi skoraj 150 let. Vzdrževal se je s pridelki in dohodki zemljiških posesti,[60] ki jih je pred smrtjo ustanovil Menkauhor.[60] Poosebljene podobe njegovih posesti so prikazane na zidovih mastab njegovih svečenikov. Večina mastab je v severni Sakari[50] blizu Džoserjevega piramidnega kompleksa.[60] Nekaj jih je tudi v Abusirju[79] in Gizi.[60]Znana so imena najmanj sedmih Menkauhorjevh domen.[80]
Menkauhorjeva podoba na steli iz Ameneminetove grobnice,Louvre,Pariz
Menkauhorjev kult je ponovno oživel v Novem kraljestvu (1550–1077 pr. n. št.).[81][82] Menkauhorja so pobóžili v lokalnega boga sakarske nekropole[83] in ga poimenovaliMočan vladar Dveh dežel, Menkauhor upravičeni.[l][84] Kult je dokazan na reliefih v grobnicahpredstojnika umetnikov in draguljarjev Amenemineta in zdravnika Tutuja v severni Sakari. Oba sta živela v obdobjuOsemnajste dinastije (1550–1292 pr. n. št.)[85] med vladavinamiTutankamona,Aja inHoremheba.[86]
Na kamnite bloku iz poznega ramzeškega obdobja (1292–1077 pr. n. št.), ki ga je odkril Lepsius v Abusirju,[87] je Menkauhor upodobljen sedeč na prestolu ob štirih drugih pobóženih faraonih iz Starega kraljestva: prvi je verjetno Sneferu, kateremu sledijo Džedefre, Menkaure, Menkauhor in Neferkare. Lastnik grobnice stoji pred njimi in moli. Podoben prizor je tudi na drugem reliefu iz istega obdobja. Na njem so upodobljeni faraoni Džoser, Teti, Userkaf in Menkauhor.[87]
Vzrok za obstoj Menkauhorjevega kulta v pozni Osemnajsti inDevetnajsti dinastiji je morda lega njegove piramide, ki je stala na poti do nekropole svetih bikovApisov, ki je kasneje postalaserapejon.[87]
↑Kip je zdaj v Egipčanskem muzeju v Kairu pod kataloškima številkama CG40 and JdE 28579.[1]
↑Predlagani datumi Menkauhorjevega vladanja: 2444–2436 pr. n. št.,[3] 2422–2414 pr. n. št.,[4] 2421–2414 pr. n. št.,[5][6][7] 2414–2405 pr. n. št.,[8] 2389–2380 pr. n. št.,[9] 2373–2366 pr. n. št.[10]
↑Arheologinja Karin Sowada celo dvomi v pristnost pečatnika.[28]
↑Kipec je visok samo 47,5 cm. Faraon nosibelo kronoGornjega Egipta, ima okrašene oči in (poškodovano) lažno brado. Prepoznan je po napisu ob desenem stopalu.[2]
↑Kip je v Egipčanskem muzeju v Kairu pod kataloško številko JE 39013.[31]
↑Meresank IV. je bila pokopana v grobnici S82.[46]
↑Princ Kaemčenent je bil pokopan v grobnici S84.[36]
↑Napis se bere»Hor Menkhau, kralj Gornjega in Spodnjega Egipta, življenje, stabilnost in [gospostvo za vedno]. Naročilo je opravil…«. Napis je v Egipčanskem muzeju v Kairu pod kataloško številko JE 38566.[48]
↑Zadnji hieroglif je približek pravilnega, na katerem je nizek obelisk na ploščati podlagi, imenovanben-ben.[59]
↑Naslov so odkrili v Tutujevi grobnici zapisan kotwsir nb t3wy Mn-k3w-Ḥr m3ˁ ḫrw.[84]
Altenmüller, Hartwig (2001)ːOld Kingdom: Fifth Dynasty. V Redford, Donald B.ːThe Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 597–601.ISBN 978-0-19-510234-5.
Baker, Darrell (2008)ːThe Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I — Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International.ISBN 978-1-905299-37-9.
Bard, Kathryn (2015)ːAn Introduction to the archaeology of ancient Egypt. John Wiley & Sons, Inc.ISBN 978-0-470-67336-2.
Bárta, Miroslav; Černý, Viktor; Strouhal, Eugen (2001)ːAbusir V. The Cemeteries at Abusir South I. Excavations of the Czech Institute of Egyptology. Prague: Roman Míšek.ISBN 978-80-86277-18-9.
Baud, Michel (1999)ːFamille Royale et pouvoir sous l'Ancien Empire égyptien. Tome 2 (PDF). Bibliothèque d'étude 126/2 (francoščina). Cairo: Institut français d'archéologie orientale.ISBN 978-2-7247-0250-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. aprila 2015.
von Beckerath, Jürgen (1999)ːHandbuch der ägyptischen Königsnamen (nemščina). Münchner ägyptologische Studien, Heft 49, Mainz : Philip von Zabern.ISBN 978-3-8053-2591-2.
Berlandini, Jocelyne (1979)ːLa pyramide ruinée de Sakkara-nord et le roi Ikaouhor-Menkaouhor. Revue d'Egyptologie (francoščina). La Société Française d'Égyptologie31: 3–28.
Berlandini-Grenier, Jocelyne (1976)ːVaria Memphitica I. Bulletin de l'Institut Français d'Archéologie Orientale (BIFAO) (francoščina, Le Caire: Institut français d'archéologie orientale76: 301–316.
Borchardt, Ludwig (1911)ːStatuen und Statuetten von Königen und Privatleuten im Museum von Kairo, Nr. 1-1294. Catalogue Général des Antiquités Égyptiennes du Musée du Caire (nemščina) 1. OCLC 7012471.
Borchardt, Ludwig (1913)ːDas Grabdenkmal des Königs S'aḥu-Re (Band 2): Die Wandbilder: Abbildungsblätter (nemščina). Leipzig: Hinrichs.ISBN 978-3-535-00577-1.
Brewer, Douglas J.; Teeter, Emily (1999)ːEgypt and the Egyptians. Cambridge, New York: Cambridge University Press.ISBN 978-0-521-44518-4.
Brovarski, Edward (2001); Der Manuelian, Peter; Simpson, William Kelly, ur.ːThe Senedjemib Complex, Part 1. The Mastabas of Senedjemib Inti (G 2370), Khnumenti (G 2374), and Senedjemib Mehi (G 2378). Giza Mastabas 7. Boston: Art of the Ancient World, Museum of Fine Arts.ISBN 978-0-87846-479-1.
Czech expedition discovers the tomb of an ancient Egyptian unknown queen. Charles University in Prague. 16. januar 2015. Pridobljeno dne 21. marca 2015.
Clayton, Peter (1994)ːChronicle of the Pharaohs. Thames & Hudson.ISBN 978-0-500-05074-3.
Dorman, Peter (2015)ːThe 5th dynasty (c. 2465–c. 2325 bc). Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno dne 23. februarja 2015.
Firth, Cecil Mallaby (1930)ːReport on the excavations of the Department of antiquities at Saqqara (November 1929–April 1930). Annales du Service des Antiquités de l'Égypte30: 185–189.
Fischer, Henry George (1962)ːThe Cult and Nome of the Goddess Bat. Journal of the American Research Center in Egypt (JARCE)1: 7–18.
Gardiner, Alan; Peet, Eric; Černý, Jaroslav (1955)ːThe inscriptions of Sinai. London: Egypt Exploration Society. OCLC 699651.
Gardiner, Alan (1959)ːThe Royal Canon of Turin. Griffith Institute. OCLC 21484338.
Goelet, Ogden (1999)ːAbu Gurab. V Bard, KathrynːEncyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt. London; New York: Routledge.ISBN 978-0-203-98283-9.
Grimal, Nicolas (1992)ːA History of Ancient Egypt. Translated by Ian Shaw. Oxford: Blackwell publishing.ISBN 978-0-631-19396-8.
Hornung, Erik; Krauss, Rolf; Warburton, David, ur. (2012)ːAncient Egyptian Chronology. Handbook of Oriental Studies. Leiden, Boston: Brill.ISBN 978-90-04-11385-5. ISSN 0169-9423.
Jacquet-Gordon, Helen (1962)ːLes noms des domaines funéraires sous l'ancien empire égyptien (francoščina). Le Caire: Imprimerie de l'Institut français d'archéologie orientale. OCLC 18402032.
Kanawati, Naguib (2003)ːConspiracies in the Egyptian Palace: Unis to Pepy I. London; New York: Routledge.ISBN 978-0-203-16673-4.
Kaplony, Peter (1981)ːDie Rollsiegel des Alten Reichs II. A : Katalog der Rollsiegel. Monumenta Aegyptiaca n°3. Bruxelles: Fondation égyptologique reine Élisabeth. OCLC 490611856.
Lehner, Mark (1997)ːThe Complete Pyramids. London: Thames & Hudson.ISBN 978-0-500-05084-2.
Leprohon, Ronald J. (2013)ːThe Great Name: Ancient Egyptian Royal Titulary. Writings from the Ancient World, no. 33. Atlanta: Society of Biblical Literature.ISBN 978-1-58983-736-2.
Lepsius, Karl Richard (1846–1856)ːDenkmäler aus Ägypten und Äthiopien, Abteilung I: Topographie & Architektur (nemščina). Berlin. OCLC 60700892.
Lepsius, Karl Richard (1846–1856)ːDenkmäler aus Ägypten und Äthiopien, Abteilung II Band III: Altes Reich (nemščina). Berlin. OCLC 60700892.
Malek, Jaromir (1994)ːKing Merykare and his Pyramid. V Berger, C.; Clerc, G.; Grimal, NicolasːHommages à Jean Leclant. Vol. 4. Bibliothèque d'étude 106/4. Cairo: Institut français d'archéologie orientale. str. 203–214.ISBN 978-2-7247-0139-5.
Malek, Jaromir (2000)ːThe Old Kingdom (c.2160–2055 BC). V Shaw, IanːThe Oxford History of Ancient Egypt. Oxford University Press.ISBN 978-0-19-815034-3.
Mariette, Auguste (1864)ːLa table de Saqqarah. Revue Archeologique (francoščina) (Pariz)10: 168–186 & Pl. 17.
Morales, Antonio J. (2006)ːTraces of official and popular veneration to Nyuserra Iny at Abusir. Late Fifth Dynasty to the Middle Kingdom. V Bárta, Miroslav; Coppens, Filip; Krejčí, JaromírːAbusir and Saqqara in the Year 2005, Proceedings of the Conference held in Prague (June 27–July 5, 2005). Prague: Academy of Sciences of the Czech Republic, Oriental Institute. str. 311–341.ISBN 978-80-7308-116-4.
Müller, Karl Otfried, ur. (2010)ːFragmenta Historicorum Graecorum, Vol. 2. Cambridge: Cambridge University Press.ISBN 978-1-108-01661-2.
Mumford, G. D. (1999)ːWadi Maghara. V Bard, Kathryn; Shubert, Steven BlakeːEncyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt. New York: Routledge. str. 875–876.ISBN 978-0-415-18589-9.
Murray, Margaret Alice (1905)ːSaqqara Mastabas. Part I (PDF). Egyptian research account, 10th year. London: Bernard Quaritch. OCLC 458801811.
Petrie, Flinders (1917)ːScarabs and Cylinders with Names (PDF). Publications (British School of Archaeology in Egypt), 29. London: School of Archaeology in Egypt.OCLC 3246026.
Rice, Michael (1999)ːWho is who in Ancient Egypt. Routledge London & New York.ISBN 978-0-203-44328-6.
Richter, Barbara (2013)ːSed Festival Reliefs of the Old Kingdom. Paper presented at the annual meeting of the 58th Annual Meeting of the American Research Center in Egypt, Wyndham Toledo Hotel, Toledo, Ohio, Apr 20, 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja y 2015. Pridobljeno dne 24. februarja 2015.
Schulman, Alan (1979)ːBeyond the fringe. Sources for Old Kingdom foreign affairs. Journal of the Society for the Study of Egyptian Antiquities9: 79–104. ISSN 0383-9753.
Seal of office. Collections: The Ancient World. Boston Museum of Fine Arts. Pridobljeno dne 12. junija 2015.
Sowada, Karin N.; Grave, Peter (2009)ːEgypt in the Eastern Mediterranean during the Old Kingdom: an archaeological perspective. Orbis biblicus et orientalis, 237. Fribourg: Academic Press; Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.ISBN 9783525534557.
Seipel, Wilfried (1980)ːUntersuchungen zu den ägyptischen Königinnen der Frühzeit und des alten Reiches: Quellen und historische Einordnung (PhD). University of Hamburg. OCLC 256076594.
Strudwick, Nigel C. (2005)ːTexts from the Pyramid Age. Writings from the Ancient World (book 16). Atlanta: Society of Biblical Literature.ISBN 978-1-58983-680-8.
Vercoutter, Jean (1992)ːL'Egypte et la vallée du Nil, 1 : Des origines à la fin de l'Ancien Empire 12000–2000 av. J.-C (francoščina). Paris: Presses universitaires de France.ISBN 978-2-13-044157-1.
Verner, Miroslav (1994)ːForgotten Pharaohs, Lost Pyramids: Abusir. Praha: Academia Škodaexport.ISBN 978-80-200-0022-4.
Verner, Miroslav (1995)ːThe Pyramid Complex of Khentkaus. Abusir III. Prague: Charles University.ISBN 978-80-7066-909-9.
Verner, Miroslav (2000)ːWho was Shepseskara, and when did he reign?. V Bárta, Miroslav; Krejčí, JaromírːAbusir and Saqqara in the Year 2000 (PDF). Prague: Academy of Sciences of the Czech Republic, Oriental Institute. str. 581–602.ISBN 978-80-85425-39-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) 1. februarja 2011.
Verner, Miroslav (2001a)ːArchaeological Remarks on the 4th and 5th Dynasty Chronology (PDF). Archiv Orientální69 (3): 363–418.
Verner, Miroslav (2001b)ːOld Kingdom: An Overview. V Redford, Donald B.ːThe Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 585–591.ISBN 978-0-19-510234-5.
Verner, Miroslav; Callender, Vivienne; Strouhal, Evžen (2002)ːDjedkare's Family Cemetery (PDF). Abusir VI. Prague: Czech Institute of Egyptology, Faculty of Arts, Charles University.ISBN 978-80-86277-22-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. aprila 2013.
Verner, Miroslav (2003)ːAbusir: The Realm of Osiris. Cairo: The American University in Cairo Press.ISBN 978-977-424-723-1.
Verner, Miroslav (2013)ːTemple of the World: Sanctuaries, Cults, and Mysteries of Ancient Egypt. Cairo: The American University in Cairo Press.ISBN 978-977-416-563-4.
Verner, Miroslav (2014)ːSons of the Sun. Rise and decline of the Fifth Dynasty. Prague: Charles University, Faculty of the Arts.ISBN 978-80-7308-541-4. OCLC 909874854.
Vlčková, Petra (2006)ːInscribed Stone Vessels from the Mortuary Complex of Raneferef at Abusir. Archiv Orientální74: 259–270.
Voß, Susanne (2004)ːUntersuchungen zu den Sonnenheiligtümern der 5. Dynastie. Bedeutung und Funktion eines singulären Tempeltyps im Alten Reich (PDF) (PhD). OCLC 76555360. Pridobljeno dne 11. junija 2015.
Vymazalová, Hana; Coppens, Filip (2008)ːKönig Menkauhor. Ein kaum bekannter Herrscher der 5. Dynastie. Sokar (nemščina)17: 32–39.
Vymazalová, Hana; Coppens, Filip (2013)ːTwo hieratic inscriptions from the tomb of Werkaure (Lepsius Pyramid No. XXIII) in Abusir. V Bárta, Miroslav; Küllmer, HellaːDiachronic Trends in Ancient Egyptian History: Studies dedicated to the memory of Eva Pardey. Prague: Czech Institute of Egyptology. str. 123–135.ISBN 978-80-7308-444-8.
Waddell, William Gillan (1971)ːManetho. Loeb classical library, 350. Cambridge, Massachusetts; London: Harvard University Press; W. Heinemann. OCLC 6246102.
Wildung, Dietrich (1969)ːDie Rolle ägyptischer Könige im Bewußtsein ihrer Nachwelt. Teil I. Posthume Quellen über die Könige der ersten vier Dynastien. Münchener Ägyptologische Studien. (MÄS) (nemščina) (München–Berlin: Deutscher Kunstverlag) 17.
Wright, Jonathan (5. junij 2008)ːEroded pyramid attributed to early pharaoh (Sporočilo za javnost). Reuters. Pridobljeno dne 7. februarja 2015.
Young, William J. (1972)ːThe Fabulous Gold of the Pactolus Valley (PDF). Boston Museum Bulletin LXX.
![Menkauhor v oblačilih Sedovega festivala; Memfis, Egipt[a][2]](/mt/?noimg=&dark=on&url=https%3a%2f%2fsl.wikipedia.org%2fwiki%2fSlika%3aMenkauhor_CG_40.jpg)
