Človeška prisotnost v Mehiki sega vsaj v leto 8000 pr. n. št.Mezoamerika, ki velja za zibelko civilizacije, je bila dom številnih naprednih družb, vključno zOlmeki,Maji,Zapoteki, teotihuansko civilizacijo in Purépechami. Španska kolonizacija se je začela leta 1521 z zavezništvom, ki je premagaloAzteški imperij in ustanovilo kolonijoNova Španija s prestolnicoTenochtitlan, danes Ciudad de Mexico. Nova Španija je vdobi velikih odkritij postala pomembno središče transoceanskega gospodarstva, ki ga je spodbujalo rudarjenje srebra in njen položaj središča med Evropo in Azijo. To je privedlo do enega največjih večrasnih prebivalstev na svetu. Vojna na polotoku je privedla do mehiške vojne za neodvisnost med letoma 1810 in 1821, ki je končala oblast na polotoku in privedla do ustanovitvePrvega mehiškega cesarstva, ki se je hitro razpadlo v kratkotrajnoPrvo mehiško republiko. Leta 1848 je Mehika zaradi ameriške invazije izgubila skoraj polovico svojega ozemlja. Liberalne reforme, določene v ustavi iz leta 1857, so privedle do državljanske vojne in francoske intervencije, ki je dosegla vrhunec z ustanovitvijoDrugega mehiškega cesarstva pod cesarjemMaksimilijanom I. Avstrijskim, ki so ga strmoglavile republikanske sile pod vodstvomBenita Juáreza. Konec 19. stoletja je vladala dolga diktaturaPorfiria Díaza, čigar modernizacijske politike so prinesle hude družbene nemire.Mehiška revolucija med letoma 1910 in 1920 je privedla do strmoglavljenja Díaza in sprejetja ustave iz leta 1917. Mehika je v 40. in 70. letih 20. stoletja doživela hitro industrializacijo in gospodarsko rast sredi volilnih goljufij, politične represije in gospodarskih kriz. Med nemiri sta bila pokol v Tlatelolcu leta 1968 in zapatistična vstaja leta 1994. Konec 20. stoletja je prišlo do premika k neoliberalizmu, ki ga je zaznamoval podpis Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA) leta 1994.
Mehika je zvezna republika s predsedniškim sistemom vladanja, za katero sta značilna demokratični okvir in delitev oblasti na tri veje: izvršilno, zakonodajno in sodno. Zvezno zakonodajo sestavlja dvodomni Kongres Unije, ki ga sestavljata Poslanska zbornica, ki zastopa prebivalstvo in Senat, ki zagotavlja enako zastopanost vseh držav. Ustava določa tri ravni vlade: zvezno Unijo, državne vlade in občinske vlade. Mehiška zvezna struktura zagotavlja avtonomijo njenim 32 državam, njen politični sistem pa je močno pod vplivom avtohtonih tradicij in evropskih razsvetljenskih idealov.
Mehika je na novo industrializirana in razvijajoča se država,[9] ki ima 15. največje gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP in 13. največje po pariteti kupne moči (PKM). Po številu območij svetovne dediščine se uvršča na prvo mesto v Ameriki in na sedmo mesto na svetu.[10] Je ena od 17 držav z veliko raznolikostjo na svetu, po naravni biotski raznovrstnosti pa na peto mesto.[11] Je pomembna turistična destinacija: od leta 2022 je šesta najbolj obiskana država na svetu s 42,2 milijona mednarodnih prihodov.[12] Mehika zaradi velikega gospodarstva in prebivalstva, globalnega kulturnega vpliva in stalne demokratizacije velja za regionalno in srednjo velesilo, ki se vse bolj opredeljuje kot vzhajajoča sila. Tako kot v večjem delu Latinske Amerike so revščina, sistemska korupcija in kriminal še vedno razširjeni. Od leta 2006 je bilo zaradi nenehnih konfliktov med sindikati za trgovino z drogami približno 127.000 smrtnih žrtev.[13] Mehika je članica Združenih narodov, G20, OECD, STO, foruma APEC, OAS, CELAC in OEI.
Mehika je bila zibelka številnih razvitihindijanskihcivilizacij, kot so biliMaji inAzteki. PrihodŠpancev v 16. stoletju in njihovo osvajanje azteškedržave leta 1521 zaznamuje začetekkolonialne dobe Mehike kot dela Nove Španije.
Leta 1810 je Mehika razglasila neodvisnost odŠpanije, kar je po dolgotrajnivojni vodilo do samostojnosti leta 1821. Po osamosvojitvi se je ozemlje Mehike postopno krčilo na račun ozemelj, ki jih je Mehika bodisi prodalaZDA, bodisi izgubila vmehiško-ameriški vojni, ter na račun osamosvojitvesrednje-ameriških držav. V 60. letih 19. stoletja so Mehiko zasedlefrancoske sile, ki so jih izgnali nasprotniki pod vodstvommehiškega domoljubaBenita Juáreza.
Mehika je ena izmed redkih dežel, ki se lahko pohvalijo z zelo raznoliko pokrajino. Tu se raztezajo širnepuščave intropski gozdovi, visokegorske verige in peščena obrežja. Skoraj polovica države leži na nadmorski višini višji od 1500 m. Najvišji je vulkanPico de Orizaba (5610 m) in leži na meji med zveznima državama Puebla in Veracruz, najnižje je glavno mesto zvezne države Baja California, Mexicali in leži deset metrov pod morsko gladino.
Topografska karta Mehike
Mehika leži vSrednji Ameriki medMehiškim zalivom na vzhodu inTihim oceanom na zahodu, na severu meji naZdružene države Amerike (3326km skupne meje), na jugovzhodu naGvatemalo inBelize (962km meje) terKaribsko morje. Površina znaša 1.972.550km2. Ima 12.540km dolgo obalo, od tega pripadaPacifiku 8200km inAtlantiku 3200km. K Mehiki sodi tudi 600km oddaljeno vulkanskiRevillagigedovi otoki v Tihem oceanu. Največji je otok Socorro (129km2), ostali so še Clarion, Partida in San Benedicto. Edino naselje na otokih je na Socorru in ima 200 prebivalcev.
Mehiško višavje, ki je po pokrajinskih značilnostih nadaljevanje ameriškega goratega zahoda, se razprostira od mejne reke Rio Bravo del Norte na severu doTehuantepeške zemeljske ožine na jugovzhodu. Sestavljajo ga visoke planote, ki jih razmejujejo vzporedne gorske verige in obrobljajo gorovja z zelo strmimi in globokimi soteskami. Na zahodu in jugozahodu se raztezajo široke obrežne ravnice. Na severu je visoko okoli 1300 m, proti jugu pa se dvigne do 2500 m. V severnem delu (Mesa del Norte) so obsežne puščave s slanimi kotanjami na dnu in obdane z nizkim gričevjem.
Med krajem San Luís Potosí inCiudad de México leži na nadmorski višini 2100 do 2300 mMehiška planota (Mesa Central, tudi Mesa de Anáhuac), ki je najgosteje naseljeno območje v državi. Tu so med gorami kotline: Mehiška, Pueblanska in Guadalajarska. Mehiško višavje je obdano z gorskimi verigami:
na zahodu je 1200km dolga in do 200km širokaZahodna Sierra Madre (Sierra Madre Occidental) z najvišjim vrhom Cerro Gordo (3340 m). Gradijo jo tektonsko premaknjene visoke planote in globoke doline (kanjoni) z znamenitimCopper Canyonom in se na jugozahodu spušča proti obali Tihega oceana. Širše ravnice so nastale le navršajih rek.
Vzhodna Sierra Madre (Sierra Madre Oriental)' je mlado nagubano gorstvo oziroma več vzporednih gorskih hrbtov in vmesnih dolin z najvišjim vrhom Cerro San Rafael (3710 m), ki se spušča proti Mehiškemu zalivu.
Na jugu se Mehiško višavje oziroma planota zaključi z gorsko verigoVulkanska Kordiljera (Cordillera Neo-Volcánica) ali »vulkanska os«, ki jo sestavljajo mlajši vulkani. Mednje spadajo najvišje gore v državi –Pico de Orizaba, ki se dviga JV od glavnega mesta (5610 m),Popocatépetl (5452 m),Iztaccíhuatl (5220 m) inNevado de Toluca (4704 m).
Južno od »vulkanske osi«je dolina reke Balsas -Grand Valle del Sur, njej nasproti pa starejše gorstvo iz kristalinskih kamnin –Južna Sierra Madre (Sierra Madre del Sur), ki ločuje Mehiško višavje in planoteOaxaca, kjer so nekoč Azteki kopali svoje zlato. Tu je najvišji vrh Cerro Nube Flan (3750 m).
Najožji del Mehike je 200km široka Tehuantepeška zemeljska ožina, ki predstavlja mejo med Amerikama. Nizka planota deli verigo Sierra Madre med Južno Sierra Madre na severu inSierra Madre de Chiapas na jugu. Najvišja točka, Ožina ima 224 m nadmorske višine. To območje predstavlja najkrajšo razdaljo med Mehiškim zalivom in Tihim oceanom.
Še bolj proti jugu se 300km dolgo Chiapaško višavje dvigne več kot 3000 m visoko z gorskimi hrbti in dolinami, ki potekajo v smeri SZ-JV, nato pa se v stopnjah spušča proti severovzhodu na zakraselo ploščopolotoka Jukatan, kjer prevladujejo tropski deževni gozd in suhe savane.
Na severu ni površinskih voda, ki bi odtekale vmorje, občasno se potoki stekajo v slane kotanje. V srednjem delu sereke iz višavja stekajo v morja skozi globoke kanjone. Največji mehiški reki sta:Balsas dolga 771km in teče v Tihi ocean inUsumacinta (mehiški del 602km, skupaj z gvatemalskim 970km), ki teče v Mehiški zaliv in je v dolžini 480km plovna. Druge reke so še Rio Grande de Santiago, Grijalva, Motagua, reka Ulua in Hondo. Največje sladkovodnojezero je Chapala s 1112km².
Po ustavi s 5. februarja 1917 je Mehika predsedniška zvezna republika. Vsaka od 31 držav in glavo mesto je suverena v notranjih zadevah in prostovoljno združena v federacijo. Volilno pravico imajo vsi državljani starejši od 18 let, poročeni starejši od 16 let. Predsednika republike volijo za 6 let in ima le en mandat. Ima velike pristojnosti: je predsednik vlade, imenuje ministre, sodnike vrhovnih sodišč in vrhovnega tožilca ter diplomatske predstavnike v tujini. Zvezni kongres (Congreso de la Union) je dvodomen: predstavniški dom in senat. Predstavniški dom (Cámara de Diputados) ima 500 članov, voljeni so za tri leta. Senat (Cámara de Senadores) ima 128 članov, po 4 iz vsake države in okrožja, izvoljeni so za 6 let. Zvezne države imajo lastne ustave in parlament, vodijo jih guvernerji, ki so voljeni za 6 let, člani parlamenta imajo triletni mandat.
Največjamesta v Mehiki, vsa soMegacity, so Ciudad de Mexico, Guadalajara, Monterrey, Ecatepec, Puebla, Nezahualcóyotl, Ciudad Juarez, Tijuana, Leon in Zapopan. Večinoma se nahajajo v notranjosti, obalna območja so redko poseljena. Metropolitansko območje glavnega mesta ima 18% celotnega prebivalstva Mehike. To je tudi gospodarsko središče, ki združuje okoli tretjino storitvenega in trgovinskega sektorja ter porabi dve tretjini sredstev zase. Dve tretjini proračuna za visokošolsko izobraževanje v Mehiki in tri četrtine proračuna za raziskave se vlagajo v glavnem mestu.[14]
Mehiška država (španskoEstado), uradno svobodna in suverena država (španskoEstado libre y soberano), je v skladu z mehiško ustavo sestavna federativna enota Mehike. Trenutno je 31 držav, vsaka s svojo ustavo, vlado, guvernerjem države in kongresom države. V hierarhiji mehiških upravnih delitev so države nadalje razdeljene na občine. Trenutno je v Mehiki 2462 občin.
Čeprav formalno ni država, so politične reforme omogočile, da ima Ciudad de México, glavno mesto Združenih mehiških držav, od 29. januarja 2016 status federativne entitete, ki je enakovreden statusu držav.
Trenutne mehiške vladne publikacije običajno navajajo 32 federativnih entitet (31 držav in Ciudad de México) in 2478 občin (vključno s 16 okrožji Ciudad de México). Nekatere vladne publikacije včasih navajajo tudi delitve tretje ali nižje ravni.
Ciudad de Mexico je glavno mesto Združenih mehiških držav. Pred januarjem 2016 se je mesto uradno imenovalo Zvezno okrožje (španskoDistrito Federal).
Ciudad de Mexico se je 18. novembra 1824 odcepil od zvezne države Mehika, katere glavno mesto je bil, in postal glavno mesto federacije. Kot tak ni pripadal nobeni posamezni državi, temveč vsem državam in federaciji. Zato je predsednik Mehike, ki je zastopal federacijo, imenoval njenega vodjo vlade, prej imenovanega regenta (regente) ali vodjo oddelka (jefe del departamento). Vendar je zvezno okrožje leta 1997 dobilo več avtonomije in njegovi državljani so takrat prvič lahko izvolili svojega vodjo vlade.
Leta 2016 je mehiški kongres odobril ustavno reformo, s katero je odpravil zvezno okrožje in ustanovil Ciudad de Mexico kot popolnoma avtonomno entiteto, enakovredno z državami.[17][18] Vendar pa je za razliko od drugih držav Unije prejemala sredstva za izobraževanje in zdravstvo. Ko je bila podeljena popolna avtonomija, je Ciudad de Mexico sprejel svojo ustavo (prej je imel le organski zakon, Statut o avtonomiji), njegove občine pa so razširile svoja pooblastila lokalne samouprave.[19]
Zelo velikepodnebne razlike so med puščavskim severom in tropskim jugom, med dobro namočenim vzhodom in suhimi tihoocenskimi obalami. Severno subtropsko puščavsko podnebje ima do 250mm padavin, na jugu ob visokih temperaturah pasatni vetrovi prinašajo dež (deževna doba traja od junija do oktobra). Ob Mehiškem zalivu je do 2500mm padavin, na nasprotni obali manj kot 250mm. Podnebje se zelo spreminja tudi z nadmorsko višino. Poznani so višinski pasovi:
tierra caliente (vroči pas) do 800 m nadmorske višine;
tiera templada (zmerno topli svet) od 800 do 1800 m nadmorske višine;
tiera fría (mrzli svet) od 1800 do 4000 m nadmorske višine;
tiera helada (ledeni svet) nad 4000 m nadmorske višine.
Mehika se uvršča na četrto mesto na svetu pobiotski raznovrstnosti in je ena od 17 držav z veliko biotsko raznovrstnostjo. Z več kot 200.000 vrstami je Mehika dom 10–12% svetovne biotske raznovrstnosti. Mehika se uvršča na prvo mesto po biotski raznovrstnosti plazilcev s 707 znanimi vrstami, na drugo mesto po sesalcih s 438 vrstami, na četrto mesto po dvoživkah z 290 vrstami in na četrto mesto po rastlinstvu s 26.000 vrstami. Mehika velja tudi za drugo državo na svetu po ekosistemih in na četrto mesto po skupnem številu vrst. Mehiška zakonodaja varuje približno 2500 vrst.[20]
Leta 2002 je imela Mehika drugo najhitrejšo stopnjokrčenja gozdov na svetu, takoj za Brazilijo.[21] Povprečna ocena indeksa integritete gozdne krajine za leto 2019 je znašala 6,82/10, kar jo uvršča na 63. mesto na svetu od 172 držav. Po podatkih SGI se zlasti na podeželju Mehike pojavlja krčenje gozdov in erozija tal. V poročilu iz leta 2022 je bilo ugotovljeno, da so se zakoni o varstvu okolja v večjih mestih izboljšali, vendar na podeželju ostajajo neizvršeni ali neregulirani.[22]
V Mehiki se 170.000 kvadratnih kilometrov šteje zazacarovana naravna območja. Mednje spadajo 34 biosfernih rezervatov, 67 narodnih parkov, 4 naravni spomeniki, 26 območij zaščitene flore in favne, 4 območja za varstvo naravnih virov in 17 zatočišč (območij, bogatih z različnimi vrstami). Med mehiškimi avtohtonimi kulinaričnimi sestavinami so koruza, paradižnik, fižol, buče, čokolada, vanilija, avokado, guava, čajote, epazote, camote, jicama, nopal, bučke, tejocote, huitlacoche, sapote, mamey sapote in velika izbira čilijev, kot sta habanero in jalapeño.Tekila, destilirana alkoholna pijača iz gojenih agav, je pomembna industrija. Zaradi visoke biotske raznovrstnosti je Mehika pogosto tudi lokacija za biološka raziskovanja s strani mednarodnih raziskovalnih organizacij.[23]
Mehika ima najrodovitnejša tla na mlajših rečnih naplavinah ob Mehiškem zalivu in na vulkanskih tleh (andosoli) v južnih predelih Mehiškega višavja. Puščavska tla (jermosoli) prevladujejo na severu, na jugu pa prevladujejo lateritna izprana tla (feralsoli).
Med današnjim mehiškim prebivalstvom je le 9% ameriških domorodcev, vendar tudi mnogimestici (skoraj 70% jih je) ohranjajo stare običaje in ohranjajo kulturno dediščino svojih prednikov. V Mehiškem višavju živijo Nahuji, potomciAztekov, na polotoku Jukatan so se še ohranili potomciMajev. Ohranila so se tudi manjša indijanska plemena: Seri v severozahodni državi Sonori, Tarahumari na planoti Sierra Madre Occidental, Vičoli na severu držav Jalisco in Nayarit, Taraski na jugozahodu Mehike, Čamuli v Chiapasu in še nekatera druga. Približno 2% prebivalstva predstavljajoŠpanci.
Mehika spada med latinsko ameriške države, v katerih je v štiridesetih letih izbruhnila tako imenovana »eksplozija prebivalstva«, saj se je zaradi boljših življenjskih razmer in večje zdravstvene oskrbe umrljivost močno pomanjšala. Medtem ko je leta 1940 živelo v Mehiki 19,7 milijona ljudi, jih je danes več kot 130,3 milijonov. Politika načrtovanja družine, ki jo je uvedla vlada, da bi omejila število rojstev, še ni prinesla želenih sadov in tako je delež mladih v prebivalstvu čedalje večji. Tako ostaja še vedno najresnejši problem države, kako zagotoviti hrano, stanovanje in obleko vsem prebivalcem.
Uradni jezik v Mehiki ješpanščina, čeprav to ni zapisano v zakonodaji. Skupaj s španskim je v Mehiki uradno priznanih še 62 avtohtonih jezikov.[24]
MehiškoMinistrstvo za kulturo deli govorjene jezike v enajst družin, 68 jezikovnih skupin in 364narečij.Komisija za razvoj staroselcev je v letu 2005 izvedla raziskavo, kjer je ugotovila, da prevladujejo avtohtoni jeziki pri približno šestih milijonih državljanov.[25]
Glede na popis iz leta 2010 6,8% prebivalstva govori avtohtone jezike, od tega 15% ne govori špansko. 1,5% populacije razume, vendar ne govori domačih jezikov. Med jezike z največjim številom govorcev spadajonahuatlščina (približno 1,7 milijona), sledi jukatščina, ki jo dnevno uporablja skoraj 850.000 ljudi. Tzeltal in Tzotzil, dva druga majevska jezika, govori približno pol milijona ljudi, predvsem v južni zvezni državi Chiapas. Mikstekščina in zapoteščina, ki imata po približno 500.000 maternih govorcev, sta še dve pomembni jezikovni skupini. Še 16 avtohtonih jezikov ima več kot 100.000 govorcev, več kot v katerikoli drugi državi v Ameriki. Največji delež govorcev je v južni Mehiki v zveznih državah Oaxaca, Chiapas in Jukatan.[26]
Ker pri nekaterih avtohtonih ljudstvih le starejši ljudje obvladajo svoj jezik, je vodjaInštituta za avtohtone jezike - Javier López Sánchez - v letu 2013 napovedal akcijski program z namenom preprečiti izumrtje teh jezikov. Zlasti Awakatekisch, Ixil, dve skupini Otomi in zapoteščina so ogroženi. Zato se usposabljajo tolmači in prevajalci in ustvarjajo jezikovne atlase.
Tuji jeziki, ki so jih prinesli v Mehiko priseljenci, se ne štejejo kot nacionalni jeziki, a so priznani v uradnih statistikah. To so angleščina, francoščina in nemščina, tudi mandarinščina, arabščina in Kečua.
87% Mehičanov je katoličanov. Rimskokatoliška cerkev je sestavljena iz 18 nadškofij, vključno z nadškofijo v Ciudad de Mexico, 73 škofij in 3 krajevne prelature.
Protestantska manjšina ima 7,5% vernikov. Anglikanska cerkev obsega šest škofij.
3,5% prebivalstva ne pripada nobeni veroizpovedi, 0,36% pa je drugih religij, vključno z islamom. Vera ima velik pomen, predvsem med podeželskim prebivalstvom in manj za prebivalce mest.
Mehičani se strastno predajajoglasbi inplesu. Glasba in ples sta del njihovega vsakdanjega življenja, veliko vlogo pa imata ob posebnih priložnostih. Najočitnejši in najmočnejši vpliv na glasbo ima španska tradicija, veliko pesmi pa izvira iz časa pred prihodom Špancev. Iz tistih časov so se ohranili mnogi plesi, deloma po zaslugi zgodnjih krščanskihmisijonarjev, ki so spodbujali Indijance, da so jih izvajali v čast in slavo novega boga.Mehičani obožujejo javne prireditve in najrazličnejša praznovanja. Poleg številnih verskihpraznikov, ki jih spremljajo velikeprocesije in glasba, je v večjem delu Mehike skoraj ob vsakem času mogoče poslušati skupinemariachi, ki jih sestavljajo violine, trobente in kitare, za južno Mehiko pa so značilni veseli zvokimarimbe.
Eden najstarejših plesov, ki se je ohranil vse do današnjih dni, jevalador in je totonaškega izvora. Indijanec, ki igra naflavto inboben, pleše v krogu na majhni ploščadi, pritrjeni na vrh visokega stebra. Nato se »štirje wtfleteči Indijanci«spustijo z glavo navzdol po vrveh, ovitih okoli vrha tega stebra. Ta obred predstavlja vezi, ki povezujejo bogove, ki skrbijo za hrano, in rodovitno naravo, ki sprejema njihove darove. Približno do leta 1960 je bilo ta ples mogoče videti le ob posebnih slavnostih domačinov, danes pa jo kot turistično privlačnost izvajajo vsako leto.Čeprav je razvoj turizma povzročil na en način siromašenje kulture in domače obrti, je pa po drugi strani pripomogel k temu, da so se ohranile in celo oživele nekatere stare tehnike in tradicionalne oblike ter prireditve, ki bi drugače izumrle.
Aprila 2025 je imela Mehika 15. največji nominalni BDP (1,693 bilijona USD), 13. največji po pariteti kupne moči (PKM) (3,396 bilijona USD) in BDP na prebivalca, prilagojen PKM, v višini 25.463 USD. Svetovna banka je leta 2023 poročala, da je bil bruto nacionalni dohodek države po tržnih menjalnih tečajih drugi najvišji v Latinski Ameriki za Brazilijo, in sicer 1.744.711,4 milijona USD.[27] Mehika se je uveljavila kot država z višjim srednjim dohodkom. Po upočasnitvi leta 2001 si je država opomogla in v letih 2004, 2005 in 2006 dosegla 4,2, 3,0 in 4,8-odstotno rast, čeprav velja, da je precej pod potencialno rastjo Mehike. Do leta 2050 bi Mehika lahko postala peto ali sedmo največje gospodarstvo na svetu.
Mehiško gospodarstvo je bilo močno deregulirano in privatizirano leta 1990. Prevlada zasebnih podjetij se še naprej povečuje in privatizacija železnic, pristanišč in letališč se bliža koncu, kot tudi nadaljnja privatizacija bank. Liberalizacija energetskega sektorja se nadaljuje. V telekomunikacijah in petrokemični industriji so še vedno v teku reforme. IndustrijaMaquiladora (sestavljalnice) je okrepila svoj položaj v mehiškem gospodarstvu in v glavnem prevladuje v tekstilni industriji.
Kmetijstvo pridela največ koruze, pšenice, soje, riža, fižola, volne, kave, sadja, paradižnika, govedine, perutnine, mlečnih izdelkov, izdelkov iz lesa.
Proizvodnja / produkcija: hrane in pijače (vino, tekila), tobak, kemikalije, železo in jeklo, nafta, gradbeni materiali, mineralne surovine, tekstil, oblačila, motorna vozila, potrošniške dobrine, turizem.
Izvoz: Blago iz naftnih derivatov, srebro, sadje, zelenjava, avokado, kava, volna, alkohol, tobak.
Ta članek je trebaposodobiti, ker so nekateri podatkiv njem zastareli. Prosimo, posodobite ta članek. Več informacij o tem boste morda našli napogovorni strani. Ko boste s posodabljanjem končali, to predlogo odstranite.
Izvoz v ZDA: 81%, Kanada 5,9%, Japonska 1,1% (2004).
Uvoz: Metal - delovni stroji, tovarne (deli) za predelavo jekla, kmetijska mehanizacija, električna oprema, avtomobilski deli, stroji, letala in letalski deli.
Uvoz iz: ZDA 65,8%, Nemčija 3,8%, Kitajska 3,7% (2004).
Mehika je članicaWTO (World Trade Organization) terOECD (Organisation for Economic Cooperation and Development). Je tudi podpisnica sporazumov o prosti trgovini z EU, Severno Ameriko,EFTA (European Free Trade Association), Mercosur zvezo, Japonsko in Izraelom. Podpisan ima tudi trgovinski sporazum z 21 državami iz Sao Paulo skupine GSTP (Global System of Trade Preferences among Developing Countries).
Železnice: skupaj ima Mehika 17.166km železniških prog standardne širine 1,435 m, 22km elektrificiranih (2008). Železnice upravljati privatni družbiFerrocaril Mexicana in TFM (Transportacion Ferroviaria Mexicana).
Ceste: skupaj je 366.095km cest vseh kategorij od tega moderniziranih 132.289km (vključno 6.279km hitrih cest) in makadamskih 233.806km (2008). S podljevanjem koncesij, hitro gradijo mrežoavtocest. Skozi Mehiko poteka tudiPanameriška cesta
Vodne poti: 2.900km (plovnih rek in obalnih kanalov večinoma povezanih s pristanišči na vzhodni obali) (2012)
Trgovska pristanišča: skupaj 52
po vrsti: za razsuti tovor 5, za tovor 3, za kemične tankerje 11, za utekočinjeni plin 3, za potnike/tovor 10, za naftne tankerje 17, roll on / roll off 3
v tuji lasti: 5 (1 Francija, Grčija 2, Južna Afrika 1, ZAE 1)
registrirani v drugih državah: 12 (Antigva in Barbuda 1, Marshallovi otoki 2, Panama 5, Portugalska 1, Španija 1, Venezuela 1, neznano 1) (2010)
Pristanišča in terminali: Altamira, Coatzacoalcos, Lazaro Cardenas, Manzanillo, Salina Cruz, Veracruz. Naftni terminali: Cayo Arcas terminal, Dos Bocas terminal.
Letališča
Mehika ima državno mrežo modernih letališč. Sistem velja za varnega in zanesljivega. Vsako metropolitansko območje z več kot 500.000 prebivalci ima mednarodno letališče. V Mehiki je 1834 letališč, in je tretja po številu letališč na svetu.
Sedem največjih letališč v državi, ki opravijo 90% prometa je:
Benito Juarez v Ciudad de Mexico
Cancún
Don Miguel Hidalgo in Costilla (Guadalajara)
General Mariano Escobedo (Monterrey)
General Abelardo L. Rodríguez (Tijuana)
General Juan N. Álvarez (Acapulco)
General Heriberto Jara (Veracruz)
Licenciado Gustavo Díaz Ordaz (Puerto Vallarta)
Vsa letališča so v zasebni lasti z izjemo mednarodnega letališča v Ciudad de Mexico. To letališče je največje v Latinski Ameriki in odpravi okoli 26 milijonov potnikov na leto.
V Mehiki obstaja več kot 70 letalskih prevoznikov. Največja letalska družba je Aeromexico. Manjše letalske družbe so regionalne hčerinske družbe Aeroméxica - Volaris, InterJet, Aeromar, VivaAerobus, Magnicharters in Republicair.
Doloresin krik. Vsako leto na predvečer dneva neodvisnosti predsednik Mehike ponovno uprizori krik z balkona Narodne palače v Mexico Cityju.
Mehiška kultura odraža dolgo in kompleksno zgodovino interakcij med različnimi ljudstvi prek migracij, osvajanj in trgovine. Tri stoletja španske vladavine so povzročila mešanje španske kulture s kulturo različnih avtohtonih skupin. Prizadevanja za asimilacijo avtohtonega prebivalstva v krščansko evropsko kulturo v kolonialni dobi so bila le delno uspešna, saj so se številni predkolumbovski običaji, tradicije in norme ohranili regionalno (zlasti na podeželju) ali pa so se sinkretizirali; nasprotno, mnogi španski naseljenci so se integrirali v lokalne skupnosti z akulturacijo ali mešanimi porokami. Vendar pa je visoka stopnja stratifikacije po razrednih, etničnih in rasnih linijah ohranjala različne subkulture.[28]
Porfirijsko obdobje (el Porfiriato) (1876–1911), ki je po štirih desetletjih državljanskih nemirov in vojne prineslo relativni mir, je bilo priča razvoju filozofije in umetnosti, pogosto z vladno podporo. Od takrat, kot se je še poudarilo med mehiško revolucijo, je vlada sprejela in promovirala ideologijomestizo, da bi ustvarila enotno mehiško identiteto, za katero je značilno mešanje različnih ras in kultur.[29]
Glede na etnične skupine, ki so oblikovale mehiško ljudstvo, je José Vasconcelos v deluLa Raza Cósmica ('Kozmična rasa') (1925) opredelil Mehiko in Latinsko Ameriko kot talilni lonec vseh ras (s čimer je razširil definicijomestizo) ne le biološko, ampak tudi kulturno.[30] Drugi mehiški intelektualci so se spopadali z idejoLo Mexicano, ki si prizadeva »odkriti nacionalni etos mehiške kulture«.[31] Nobelov nagrajenecOctavio Paz raziskuje pojem mehiškega nacionalnega značaja vLabirintu samote.
Slikarstvo je ena najstarejših umetnosti v Mehiki. Jamsko slikarstvo na mehiškem ozemlju je staro približno 7500 let in so ga našli v jamahpolotoka Baja California.[32] Predkolumbovska mehiška umetnost je prisotna v stavbah in jamah, v azteških kodeksih, v keramiki, v oblačilih itd.; primeri tega so majevske stenske poslikave izBonampaka ali stenske poslikave, najdene v Teotihuacánu, Cacaxtli in Monte Albanu. Stensko slikarstvo s krščanskimi verskimi temami je doživelo pomemben razcvet v 16. stoletju, zgodnji kolonialni dobi, v novozgrajenih cerkvah in samostanih. Primere najdemo v Acolmanu, Actopanu, Huejotzingu, Tecamachalcu in Zinacantepecu.[33]
Kot večina umetnosti v zgodnji moderni dobi na Zahodu je bila tudi mehiška umetnost kolonialne dobe v 16. in 17. stoletju religiozna. Od konca 17. stoletja naprej, najbolj izrazito pa v 18. stoletju, s posvetnimi portreti in podobami rasnih tipov, se je pojavilo tako imenovano slikarstvocasta.[34] Pomembni slikarji poznega kolonialnega obdobja so bili Juan Correa, Cristóbal de Villalpando in Miguel Cabrera. V zgodnji Mehiki po osamosvojitvi je imelo slikarstvo 19. stoletja izrazit romantičen vpliv; krajine in portreti so bili največji izrazi tega obdobja. Hermenegildo Bustos je eden najbolj cenjenih slikarjev v zgodovinopisju mehiške umetnosti. Med drugimi slikarji so Santiago Rebull, Félix Parra, Eugenio Landesio in njegov znani učenec, krajinski umetnik José María Velasco.[35]
Mural Diega Rivere, ki prikazuje predkolumbovsko azteško mesto Tenochtitlán. V Palacio Nacional v Mexico Cityju
V 20. stoletju so umetniki, kot soDiego Rivera,David Alfaro Siqueiros inJosé Clemente Orozco, tako imenovani 'veliki trije' mehiškega muralizma, dosegli svetovno prepoznavnost. Mehiška vlada jih je naročila, naj na stene javnih stavb naslikajo obsežne zgodovinske freske, kar je pomagalo oblikovati ljudsko dojemanje mehiške revolucije in mehiške kulturne identitete.Fride Kahlo večinoma osebno portretiranje mnogi smatrajo za najpomembnejše zgodovinsko delo umetnice.[36]
V 21. stoletju je Ciudad de Mexico postal dom največje koncentracije umetniških muzejev na svetu. Institucije, kot je Museo Jumex, največja zbirka te vrste, ki jo je ustanovil zbiratelj Eugenio López Alonso in jo je podprla umetniška svetovalka Esthella Provas, so spremenile pojmovanje sodobne umetnosti v Latinski Ameriki.[37] Tudi Museo Tamayo Arte Contemporaneous, ki ga je ustanovil Rufino Tamayo, velja za izjemno institucijo in je tuje umetnike predstavil širši javnosti. Država je tudi središče mednarodnih umetniških galerij, vključno s Kurimanzutto in FF Projects, ter vodilnih umetnikov, kot so Gabriel Orozco, Bosco Sodi, Stefan Brüggemann in Mario García Torres.
Palacio de Bellas Artes (Palača lepih umetnosti) s freskami, umetniškimi deli in velikim prostorom za uprizoritve
Arhitektura mezoameriških civilizacij se je slogovno razvijala od preprostega do kompleksnega.Teotihuacan, ki je bil leta 1987 uvrščen na seznam svetovne dediščine UNESCO, je eden najpomembnejših primerov starodavne piramidalne gradnje. Mesta Majev so sodobnim arhitektom v ospredju kot primeri integracije med velikimi urbanimi središči (z dovršeno kamnito gradnjo) in gosto džunglo, običajno s kompleksno mrežo cest. PredkolumbovskaMezoamerika je bila priča tudi izrazitim arhitekturnim vplivom Olmekov, Puucev in asiameriških ljudstev.
S prihodom Špancev so bile uvedene arhitekturne teorije grško-latinskega reda z arabskimi vplivi. V prvih nekaj desetletjih španske prisotnosti na celini je visoka raven krščanske misijonarske dejavnosti, zlasti beraških redov, kot sodominikanci alifrančiškani, pomenila gradnjo številnihsamostanov, pogosto zromanskimi,gotskimi alimudéjarskimi elementi. Interakcija med Španci in domorodci je privedla do umetniških slogov, kot jetequitqui, iz izraza vjeziku Nahuatl za delavca ali graditelja.
Leta pozneje sta v velikih stolnicah in civilnih stavbah prevladovalabaročni inmanieristični slog. Na podeželju so gradili haciende ali veleposestja z mozarabskimi tendencami. V 19. stoletju se je pojavilo neoklasicistično gibanje, ko je država pridobila neodvisnost in si prizadevala za vzpostavitev republike. Znan primer jeHospicio Cabañas, kompleks sirotišnice in bolnišnice, dokončan leta 1829.Art nouveau inart déco sta bila sloga, ki sta bila uvedena v zasnovoPalacio de Bellas Artes, da bi z grško-rimskimi in predkolumbovskimi simboli označila identiteto mehiškega naroda.[38]
Narodni avditorij
Ko se je v 20. stoletju razvil nov občutek nacionalizma, je okrepljena centralna vlada izdala formalne politike, ki so skušale z arhitekturo prikazati modernost Mehike in njeno diferenciacijo od drugih narodov. Razvoj mehiške modernistične arhitekture se je še posebej pokazal sredi 1950-ih v gradnjiCiudad Universitaria v Ciudad de Mexicu, glavnega kampusa Nacionalne avtonomne univerze v Mehiki. Stavbe, ki so jih zasnovali najprestižnejši arhitekti tistega časa, vključno z Mariom Panijem, Eugeniom Peschardom in Enriquejem del Moralom, krasijo pa jih freske umetnikov Diega Rivere, Davida Alfara Siqueirosa in Joséja Cháveza Morada. Od takrat je bila prepoznana kot Unescova svetovna dediščina.[39]
Juan O'Gorman je bil eden prvih okoljskih arhitektov v sodobni Mehiki, ki je razvil "organsko" teorijo in poskušal stavbe vključiti v krajino z enakimi pristopi Franka Lloyda Wrighta.[348] V iskanju nove arhitekture, ki ne spominja na sloge preteklosti, je dosegla skupno manifestacijo s freskami in krajinsko arhitekturo. Luis Barragán je združil obliko prostora z oblikami podeželske ljudske arhitekture Mehike in sredozemskih držav (Španija-Maroko), pri čemer je vključil barvo, ki obravnava svetlobo in senco v različnih tonih in odpira pogled na mednarodni minimalizem. Leta 1980 je prejelPritzkerjevo nagrado, najvišje priznanje v arhitekturi.[40]
Octavio Paz, edini Mehičan, ki je prejel Nobelovo nagrado za literaturo
Mehiška literatura ima svoje predhodnike v literaturi avtohtonih naselij Mezoamerike. Poezija je imela v predkolumbovski Mehiki bogato kulturno tradicijo, razdeljeno na dve široki kategoriji – posvetno in versko. Azteška poezija se je pela, skandirala ali govorila, pogosto ob spremljavi bobna ali harfe. Medtem ko je bil Tenochtitlan politično središče, je bil Texcoco kulturno središče; texcoški jezik je veljal za najbolj melodično in prefinjeno mesto. Najbolj znan predkolumbovski pesnik je Nezahualcoyotl.[41]
Obstajajo zgodovinske kronike o osvojitvi Azteškega imperija s strani udeležencev in kasneje zgodovinarjev. Delo Bernala Díaza del Castilla z naslovomResnična zgodovina osvojitve Nove Španije je še danes zelo berljivo. Španski pesnik Bernardo de Balbuena je v deluGrandeza mexicana ('Mehiška veličina') (1604) opeval vrline Mehike. Baročna književnost je cvetela v 17. stoletju; najpomembnejša pisatelja tega obdobja sta bila Juan Ruiz de Alarcón in Juana Inés de la Cruz. Sor Juana je bila v svojem času znana, imenovana je bilaDeset muz.[42]
Liberalec 19. stoletja nahujskega porekla Ignacio Manuel Altamirano je pomemben pisatelj tega obdobja, skupaj z Vicentejem Rivo Palaciom, vnukom mehiškega junaka za neodvisnost Vicenteja Guerrera, ki je napisal vrsto zgodovinskih romanov in poezije. Roman Joséja Joaquína Fernándeza de Lizardija iz poznega kolonialnega obdobja,Skurava papiga (El Periquillo Sarniento), naj bi bil prvi latinskoameriški roman. V moderni dobi je omembe vreden roman o mehiški revoluciji Mariana Azuele (Los de abajo, v angleščini preveden kotThe Underdogs). Pesnik in Nobelov nagrajenecOctavio Paz, romanopisec Carlos Fuentes, Alfonso Reyes, Renato Leduc, esejist Carlos Monsiváis, novinarka in javna intelektualka Elena Poniatowska ter Juan Rulfo (Pedro Páramo), Martín Luis Guzmán, Nellie Campobello, (Cartucho).
Okoli leta1325 soAzteki zgradili na otoku v jezeru Texcoco mestoTenochtitlán, ki je postalo prestolnicaazteškega imperija. Potem, ko so ga leta1521 zavzeli in porušili španski osvajalci, je njihov vodja,Hernando Cortés, dal zgraditi na istem kraju špansko mesto. Mesto se je večalo in Španci so izsušili velik del jezera, da bi preprečili velike poplave med sušnimi obdobji. Nevarnost poplav pa so odpravili šele leta1910, ko so zgradili velik odvodni prekopGran Canal de Desagüe, po katerem so speljali odvečno vodo v reko Tula. Tako so dobili nov prostor za gradnjo, čeprav se je zlasti leta1985 pokazalo, da so visoke stavbe, zgrajene na neutrjenem dnu nekdanjega jezera, občutljive za potrese.
Zaradi velikosti glavnega mesta sodi tudi njeno letališče med največja letališča na svetu. Je glavno kulturno, gospodarsko, industrijsko in politično središče države in je hkrati največja metropola na svetu. Leta 1988 je živelo v njem 18 milijonov ljudi, danes pa jih v tem istem mestu živi okoli 30 milijonov.
Teotihuacán je arheološki park z zgradbami in trgi kultur iz obdobja 4. stoletja pred našim štetjem do 6. stoletja našega štetja. Leži SV od Ciudad de Mexico v njegovi neposredni bližini. Mesto je bilo ogromno, merilo je 20km², na višku moči je tukaj živelo 200.000 ljudi. Danes so vidni ostankipiramide Sonca (stranica meri 222 m, višina je 45 m), piramide Lune, Quetzalcóatlovosvetišče in druga, ki se nahajajo vzdolž 2km dolgega trga oziroma ulice imenovaneCalle de los Muertos. Je del Unescove svetovne dediščine.
Puebla de Zaragoza, tudi Puebla de Zaragoza, jeglavno mesto istoimenske mehiške zvezne države. Leži južno od glavnega mesta Mehike, na nadmorski višini 2160 m. Lepo je ohranjeno staro mestno jedro s stavbami iz kolonialnega obdobja (so del Unescove svetovne dediščine). Znamenita jekatedrala (1575 - 1649),dominikanskacerkevSanto Domingo (1596 - 1659),Casa del Alfeñique, danes pokrajinskimuzej (15. st.),samostanSanta Monika, danes Muzej cerkvene umetnosti in samostanSanta Rosa v katerem je danes Muzej obrti.
Oaxaca, tudi Oaxaca de Juárez, je glavno mesto istoimenske mehiške zvezne države. Nahaja se v regiji Siera Madre del Sur. Lepo je ohranjeno staro mestno jedro s stavbami iz kolonialnega obdobja, ki je tudi del Unescove svetovne dediščine. Pomembna je dominikanska cerkev Santo Domingo (16.-17.st.),baročna cerkevNuestra Señora de la Soledad (1682-90) in Pokrajinski muzej. V bližini se nahaja arheološki parkMitla zzapoteškimi inmisteškimi stavbami iz 10. - 15. stoletja.
Arheološki park z izkopaninami Zapotekov se nahaja na vzpetini nad mestom Oaxaca. Vrhunec je mesto doživelo v letih med 300 in 900, opuščeno je bilo v 10. stoletju. OkoliGran Plaza, 300 m dolge ploščadi, so nanizane kamnite zgradbe, svetišča, velika kvadratna piramida in druge. Je del Unescove svetovne dediščine.
V notranjosti polotoka Jukatan vdeževnem gozdu ležijo ostanki veličastnegamajevskega mestaCalakmul. Mesto je bilo poseljeno od leta 1000 pr.n.št. in je svoj višek doseglo med letma 600 in 900 našega štetja. Tukaj se nahajajo ruševine palač, trgi, piramide, okrašeni stebri in grobnice. Calakmul je delUnescove svetovne dediščine.
Campeche je pristaniško mesto ob Mehiškem zalivu na polotoku Jukatan. Ustanovljeno je bilo leta 1540, v 17. - 18. pa obzidano zaradi nenehnihpiratskih napadov. Staro mestno jedro ima baročno zasnovo in številne kolonialne stavbe. Je del Unescove svetovne dediščine.
Arheološki parkChichen Itza z ostanki majevskih zgradb je med najbolj restavriranimi. Mesto je bilo ustanovljeno v 6. stoletju, svoj višek je doživelo v letih med 900 in 1200, v 15. stoletju pa je bilo opuščeno. Znamenite so zgradbe: Kukulcánovo svetišče (El Castillo) ali Svetišče pernate kače, Svetišče jaguarjev, Svetišče vojščakov z dvoriščem tisočerih stebrov,Astronomski observatorij (El Caracol), nogometno igrišče. V parku je tudi kraška udornicaCenote de los Sacrificions v kateri je Sveto jezero, ki so ga uporabljali Maji pri svojih žrtvenih obredih. Mesto je del Unescove svetovne dediščine.
Izkopanine majevskega mestaPalenque ležijo vtropskem gozdu na obrobju Chiapaškega višavja. Mesto je svoj vrhunec doživelo v letih 600 - 900, nakar je bilo opuščeno. Svetišče v obliki piramide jeSvetišče napisov z grbom kralja Pakala, sosednje zgradbe pa so še: skupinaEl Palacio,Svetišče sonca in druge. V neposredni bližini je tudi muzej z razstavljenimi najdbami. Je del Unescove svetovne dediščine.
V nizkem gričevju Puuc na polotoku Jukatan je arheološki parkUxmal z majevskimi ostanki. Mesto je bilo na višku moči med letoma 800 do 1000. Vidna je Velika piramida, Guvernerjeva palača in Hiša želv ter dvorišče obdano s štirimi podolgovatimi stavbami -Quadrangulo de las Monjas. Tu je še Čarovnikova piramida visoka 38 m. Je del Unescove svetovne dediščine.
Je glavno mesto istoimenske mehiške zvezne države in leži v srednjem delu Mehiškega višavja. Je pomembno rudarsko mesto (srebro) že od španske kolonizacije dalje. Znamenito je staro mestno jedro z baročno katedralo (1670 - 1730), vladno palačo, karmeličansko cerkvijo in verkvijo Svetega Frančiška (1680).
↑Usually, in Spanish language, the name of the country is spelledMéxico; however, in Peninsular (European) Spanish, the variantMéjico is used alongside the usual version. According to theDiccionario panhispánico de dudas by the Royal Spanish Academy and Association of Academies of the Spanish Language, the version with J is also correct; however, the spelling with X is recommended, as it is the one used in Mexico.[5]
↑španskoEstados Unidos Mexicanos ([esˈtaðosuˈniðosmexiˈkanos]ⓘ); Classical Nahuatl:Mēxihcatl Tlacetilīlli Tlahtohcāyōtl,dob.»Mexican United States«
↑México inDiccionario panhispánico de dudas by Royal Spanish Academy and Association of Academies of the Spanish Language, Madrid: Santillana. 2005.ISBN 978-8-429-40623-8.
↑Geography, Francesco Ferrante July 13, 2023 in (13. julij 2023).»The Geoscheme of the United Nations«.WorldAtlas (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. avgusta 2025.
↑»Mexico«.The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 26. januarja 2021.
↑Die aktuelle Bezeichnung für dieAgglomeration 'Zona Metropolitana de Valle de México', nach Übereinkunft der Bundes- und Landesregierung von Mexiko, bezieht sich auf den Bundesdistrikt (8.841.916) selbst; 59 angrenzende Gemeinden des Bundesstaats von México (11.075.213) und 29 Gemeinden des Bundesstaats HidalgoLink
↑Weser-Kurier vom 3. Juni 2013: "64 Sprachen vom Aussterben bedroht"; S.21; verkürzte Online-Version[mrtva povezava] vom 2. Juni 2013 auf www.weser-kurier.de
↑UNESCO World Heritage Centre (29. junij 2007).»UNESCO«. Whc.unesco.org. Pridobljeno 17. avgusta 2013.
↑Endicott, Katherine (14. oktober 2006).»The Mexican garden revisited«.San Francisco Chronicle.Arhivirano iz spletišča dne 19. septembra 2011. Pridobljeno 26. junija 2009.
.svg)
.jpg)
_-_exterior_and_plaza.jpg)
.jpg)
