V določeni meri so zdravniki že dolgo specializirani. PoGalenovih zapisih je bila medicinska specializacija pogosta med rimskimi zdravniki. Poseben sistem sodobnih medicinskih specialnosti se je postopoma razvijal v 19. stoletju. Neformalno družbeno priznavanje medicinskih specialnosti se je razvilo pred formalnim pravnim sistemom. Posebna razdelitev medicinske prakse na različne specialnosti se od države do države razlikuje in je nekoliko samosvoja.[2]
Medicinske specialnosti lahko razvrstimo po več oseh. To so:
Kirurška ali interna medicina
Starostna skupina bolnikov
Diagnostika ali zdravljenje
Glede na organ ali tehniko
V zgodovini je bila najpomembnejša delitev na kirurške in internistične specialnosti. Kirurške specialnosti so tiste, pri katerih se pomemben del diagnostike in zdravljenja opravi z večjimi kirurškimi tehnikami. Internistične specialnosti so specialnosti, pri katerih nista glavna diagnoza in zdravljenje nikoli večja operacija. V nekaterih državah jeanesteziologija klasificirana kot kirurška disciplina, saj je v kirurškem procesu ključnega pomena, čeprav anesteziologi nikoli ne izvajajo večjih operacij.
Številne specialnosti temeljijo na organih. Številni simptomi in bolezni izvirajo iz določenega organa. Druge temeljijo predvsem na naboru tehnik, npr.radiologija, ki je prvotno temeljila narentgenskih žarkih.
Starost bolnikov, ki jih obravnava posamezen specialist, je lahko zelo različna. Pediatri obravnavajo večino težav in bolezni, ki ne zahtevajo kirurškega posega, pri otrocih, v pediatriji pa obstaja več podvrst (formalnih ali neformalnih), ki posnemajo organske specialnosti pri odraslih. Otroška kirurgija je lahko posebna specialnost, ki obravnava nekatere vrste kirurških pritožb pri otrocih ali ne.
Nadaljnja podrazdelitev je na diagnostične in terapevtske specialnosti. Čeprav je diagnostični postopek zelo pomemben pri vseh specialnostih, nekateri strokovnjaki opravljajo predvsem ali samo diagnostične preiskave, na primer na področjihpatologije,klinične nevrofiziologije in radiologije. Ta razdelitev postaja nekoliko zabrisana zintervencijsko radiologijo, razvijajočim se področjem, ki uporablja strokovno znanje o slikovnih preiskavah za izvajanje minimalno invazivnih posegov.
Evropska unija objavlja seznam specialnosti, priznanih v Evropski uniji in s tem tudi v Evropskem gospodarskem prostoru.[3] Upoštevajte, da se nekatere specialnosti znatno prekrivajo in verjetno se na primer »Klinična radiologija« in »Radiologija« v veliki meri nanašata na enako prakso.
Ali lahko na določenem območju delo opravlja dovolj zdravnikov in ali so za ohranjanje zdravja prebivalstva potrebne javne subvencije, je odvisno od ravni dohodka prebivalstva. V državah v razvoju in na revnih območjih običajno primanjkuje zdravnikov in specialistov, delujoči pa se običajno nastanijo v večjih mestih. Za nekatere osnovne teorije v zvezi z mestom delovanja zdravnika glejteteorijo osrednjega mesta.[4]
Delež moških in žensk v različnih medicinskih specialnostih se zelo razlikuje.[5] Takšna spolna segregacija je v veliki meri posledica različne uporabe.[6]
Raziskavazdravnikov v ZDA je pokazala, da so z izbiro specialnosti najbolj zadovoljni dermatologi, ki jim sledijoradiologi,onkologi,plastični kirurgi ingastroenterologi. Nasprotno so bili najmanj zadovoljnizdravniki primarne zdravstvene oskrbe, sledili pa so jimnefrologi,porodničarji/ginekologi inpulmologi.[7] Raziskave so pokazale tudi visoko stopnjo depresije med študenti medicine (25–30 %) in med zdravniki na usposabljanju (22–43 %), ki se pri številnih specialnostih nadaljujejo v redni praksi.[8][9] Raziskava o povezanosti specialnosti z rakom, opravljena v Združenem kraljestvu v letih 1994 in 2002, je pokazala večje zadovoljstvo pri delu v specialnostih z več stiki z bolniki. Po specialnostih so se razlikovale tudi stopnje izgorelosti.[10]
↑Taylor, Cath; Graham, Jill; Potts, Henry WW; Richards, Michael A.; Ramirez, Amanda J. (2005). »Changes in mental health of UK hospital consultants since the mid-1990s«.The Lancet.366 (9487): 742–744.doi:10.1016/S0140-6736(05)67178-4.PMID16125591.
Medicina dela – veja klinične medicine, ki organizacijam in posameznikom zagotavlja zdravstvene nasvete glede zdravstvenih in varnostnih vprašanj in standardov, povezanih z delom.Glejvarnost in zdravje pri delu.
Preventivna medicina – delmedicine, ki se prvenstveno ukvarja s preprečevanjem in ne zdravljenjembolezni. Primerjamo jo lahko ne le s kurativno medicino, ampak tudi z metodamijavnega zdravja (ki delujejo na ravni zdravja prebivalstva in ne zdravja posameznika).