| Matej Edeški | |
|---|---|
| Rojstvo | druga polovica 11. stoletja Edesa,Mezopotamija |
| Smrt | 1144({{padleft:1144|4|0}}) Edesa |
| Državljanstvo | Bizantinsko cesarstvo |
| Poklic | kronist |
| Poznan po | Matejeva Kronika |
Matej Edeški (armensko Մատթէոս Ուռհայեցի, romanizirano Mattēos Uṙhayeci) je bilarmenski kronist izEdese, ki je ustvarjal v 12. stoletju, * konec 11. stoletja, †1144.
Matej je bil opat Rdečega samostana (armensko Kamir Vank) pri Kejsunu vzhodno od Maraša (Germanika), nekdanjega sedeža Baldvina Boulonskega. Batej veliko pripoveduje oBagratidski Armeniji,prvi križarski vojni in bitkah medBizantinci inArabci za dele severneSirije in vzhodneAnatolije.[1]
Matej je bil rojen v Edesi v drugi polovici 11. stoletja in bil vernikArmenske apostolske cerkve. Bil je odločen nasprotnik takogrške kotlatinske cerkve. Matej je bil še posebej nenaklonjenfrankovskim naseljencem, katerih pohlepno in oblastno vladavino ter nehvaležnost je obsojal v svojem delu. Matej je bil verjetno ubit leta 1144 med obleganjem Edesemosulskega atabegaZengija.[1]
Kronika (armensko Ժամանակագրութիւն,Žamanakagrutjun), ki jo je začel pisati verjetno leta 1113 in jo dokončal verjetno pred letom 1140,[2] je dokaj kronološka in zajema kar dve stoletji. Začne se v drugi polovici 10. stoletja in se konča zGregorjem Duhovnikom v drugi polovici 12. stoletja.[3] Po mnenju armenskega akademika Levona Hačikjana, je bil eden od Matejevih virovvardapet Hakob izsamostana Sanahin iz 11. stoletja.[4]
Kronika ostaja edini primarni vir določenih informacij o političnih in cerkvenih dogodkih svojega časa in kraja. Matejevo literarno in zgodovinsko znanje je bilo omejeno, nekateri njegovi kronološki podatki pa so v sedanji luči sporni. Matej je bil goreč armenski patriot, ki je objokoval mučeništvo svojega ljudstva in poveličeval njegova junaška dejanja. Zaslužen je za zapis dveh pomembnih dokumentov: pisma bizantinskega cesarjaIvana I. Cimiskabagratidskemu kraljuAšotu III., in govora, ki ga je imel izgnani armenski kraljGagik II. v stolniciHagija Sofija vKonstantinoplu v prisotnosti cesarjaKonstantina X. Dukasa o doktrinarnih razlikah med grško in armensko cerkvijo.
Po mnenju nekaterih znanstvenikov je bil Matej nestrpen tako do Grkov kot do Latincev.[5] Sodeč po aluzijah, ki jih je kasneje podalBar Hebreus (Abu l-Faradž), ni bil naklonjen niti Sircem.
Kronika Mateja Edeškega (962–1136), ki jo je nadaljeval Gregor Duhovnik, je francoski prevod MatejeveKronike iz leta 1858.
Armenija in križarske vojne: deseto do dvanajsto stoletje: Kronika Mateja Edeškega, je angleški prevod izvirnega armenskega besedila s komentarjem in uvodom Are Edmonda Dostourjana (Belmont, MA: Nacionalno združenje za armenske študije in raziskave, 1993.)
