Sveta Marjeta Antiohijska | |
|---|---|
 Sv. Marjeta Antiohijska. Ikona tiskana na papir, konec 19. stoletja. | |
| devica, mučenka | |
| Rojstvo | cca.292 Antiochia in Psidia[d],Pizidija,Rimsko cesarstvo |
| Smrt | cca.307 Antiochia in Psidia[d] |
| Čaščenje | Rimskokatoliška cerkev, Vzhodne Cerkve, Vzhodna pravoslavna cerkev, Anglikanska cerkev |
| Romarsko središče | Westminstrska opatija,London |
| God | 20. julij; 13. julij vVzhodnih Cerkvah |
| Atributi | s križem v roki; premagan zmaj oz. hudič vklenjen na verigi |
| Zavetnik | porodnice,nosečnice, umirajoči, obolenjaledvic,kmetje,begunci, po krivem obtoženi; Queens' CollegeUniverze v Cambridgeu;medicinske sestre; nekateri kraji naMalti |
| Ukinitev čaščenja | 1969 (Papež Pavel VI.)[1] |
Marjeta Antiohijska, tudiMargareta Antiohijska ali karsveta Marjeta (slovenski pomen imenaBiserka), devica,mučenka, na Vzhodu znana kotSveta Marina Velika (grškoἉγία Μαρίνα).
Na Zahodu se vrimskokatoliški inanglikanski Cerkvi obhaja njengod 20. julija, vVzhodnih pravoslavnih Cerkvah pa se jo spominjajo 13. julija. Njen zgodovinski obstoj je precej vprašljiv. Za svetnico jo je razglasilpapež Gelazij I. leta 494, toda pravo čaščenje se je pričelo šele skrižarji. Verniki iz krščanskega sveta jo imajo za zelo močno priprošnjico v izpolnjevanju prošenj vseh tistih, ki se zatekajo k njej, katerih zavetnica je (porodnice, nosečnice, umirajoči, oboleli na ledvicah, kmetje, begunci, po krivem obtoženi, medicinske sestre …). Prebiranje njenih življenjepisov je zlasti v prvih stoletjih po njeni smrti zelo spodbujalo k širjenju njenega čaščenja.[2]
Po eni od verzij, ki je zapisana v srednjeveškem delugenovskega nadškofa Jacopa da VarazzeLegenda aurea[3][4] je bila ta svetnica rojena vAntiohiji in je bila hčipoganskegaduhovnika z imenom Aedesius. Njena mati je umrla kmalu po njenem rojstvu in Marjeto je sprejela neka dojilja, ki je bila pobožna kristjanka in je živela v bližini njenega doma. Ko je kot odraščajoče dekle sprejela krščanstvo, je svoje devištvo posvetilaBogu ter začela nasprotovati očetovemu načinu življenja vpoganstvu. Preselila se je k svoji dojilji ter sprejela preprost način življenja, ko se je preživljala z rejo drobnice in s tem postala enaka deklam, ki so opravljale tudi najnižja dela.[5]
Ko je njen oče videl, da se hči ne bo odrekla krščanski veri, jo je prijavil Olibriju, deželnemu sodniku Bližnje-vzhodnih provinc (Levant,Hatay …). Ko je ta zagledal Marjeto, je v njej videl samo telesno lepoto in jo takoj zaprosil za poroko, vendar pod pogojem njeneapostazije krščanski veri. Po njeni zavrnitvi te zahteve in zahteve po snubljenju, je bila kruto mučena, pri čemer je prihajalo do najrazličnejšihčudežev. Eden izmed njih je pojavSatana v oblikiEvropskega zmaja, ki je hotel pogoltniti Marjeto, vendar mu je pobegnila. Temu so sledile še najrazličnejše oblike mučenja. Od bičanja, trganja mesa z živega telesa, žganja z ognjem, pa vendar se ji je telo vsakokrat znova takoj zacelilo in nikjer naj ne bi bilo nobenih sledov o mučenju. ŽeLegenda aurea ostaja pri tem poročanju skeptična in zapiše, da so ti slednji dogodkiapokrifni in jih ni treba jemati resno.[6] Usmrčena je bila z obglavljenjem okrog leta 307, v časurimskega cesarjaDioklecijana in njegovegapreganjanja.
Sveta Marjeta oziroma sv. Marina kot je imenovana na Vzhodu, kaže povezave namorje (Marina) in s tem na starejšegrško božanstvo – boginjoAfrodito, ki jerojena v morski peni.[7]Včasih lahko slišimo še njeno drugo ime, Margareta, ki je pogosteje v rabi v anglosaksonskem svetu. Matija Torkar je v svoji knjigi o življenju svetnikov zapisal:Marjeta ali Margarita se po naše zove »biser« ali draga jagoda.[8] In njen življenjepis zaključi z besedami:Sveta devica, čije življenje si ravnokar bral, se je pač po vsi pravici imenovala Marjeta, to je: »biser«. Tudi vsaka prava krščanska devica mora biti biseru enaka.[9]
Vzhodne pravoslavne Cerkve poznajo sv. Marjeto kot sv. Marino in slavijo njen god 13. julija. Večkrat je bila pomotoma povezana s sveto Pelagijo, ki ima zelo podoben življenjepis kot Marjeta in jo omenja tudiAmbrož Milanski (De virg. iii. 7, 33; Ep. xxxvii. ad Simplic.). Hraban Maver, nemški (frankovski) teolog in učenjak, je bil prvi, ki je na Zahodu popisal njeno življenje vMartirologiju in s tem povzročil, da se je tudi v teh deželah začelo širiti čaščenje te svetnice.Marina jelatinski ekvivalentgrškega imenaPelagia (grškoΠελάγία) in pomeni πελαγιοςki je na odprtem morju oz. πέλαγοςodprto morje.[10]
Na Zahodu se je kult sv. Marjete zelo razširil, o čemer pričajo številnecerkve. Npr. v Angliji lahko naštejemo več kot 250 cerkva, ki so posvečene njej; najslavnejša je glavna cerkev sv. Marjete v westminstrski opatiji,[11] ki je sedežAnglikanske Cerkve. V Sloveniji lahko na celem njenem ozemlju naštejemo kar 21župnijskih in 25podružničnih cerkva, ki nosijo njeno ime in so jih gradili od 14. stoletja dalje.[12]Med velikimi umetniki, ki so jo upodabljali, so sloveča imena kot npr.Rafael,Tizian,[13] Bartholomäus Zeizblom in drugi.
Za svetnico jo priznava Rimskokatoliška Cerkev, ki jo ima zapisano tudi v Rimskem martirologiju dne 20. julija.[14] Italijanskibrevir iz leta 1974 (ponatis 1989)[15] se svete Marjete ne spominja, niti je tega dne ne omenja.LatinskiLiber usualis[16] jo prišteva med neobvezne godove.Rimski misal, ki ga je poenotilpapež Pij V. stridentinskim koncilom in je ostal v veljavi vse do sredine 20. stoletja, se sv. Marjete prav tako spominja kot neobvezno. V molitvah ob njenem godu, pa najdemo njej lastne vse pomembnejše molitve in prošnje, ki jih moli duhovnik pri daritvisvete maše.[17][18]Slovenska izdaja brevirja[19] sv. Marjeto še manj omenja: dne 20. julija je njeno ime resda zapisano toda nima nobene svoje molitve oz. prošnje.
Kljub temu, da o njej ni znanih dovolj zgodovinskih dejstev, ali je res živela in jepapež Pavel VI. celo poskušal zaustaviti njeno čaščenje, pa je ljudsko izročilo tako močno, da se ljudje zlasti na podeželju še vedno obračajo k nji s prošnjami za pomoč pri delu na polju, o čemer pričajo še živi vremenski pregovori.
O sveti Marjeti velja med ljudskim izročilom tudi nekaj pregovorov:
Ivan Šašelj v začetku 20. stoletja zapiše v glasiluEtnografskega muzeja Etnolog o sv. Marjeti še:[20]
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
