Mandljevec (znanstveno imePrunus dulcis) spada vrodsliv (Prunus) iz družinerožnic; znotraj roduPrunus, je klasificiran v podrodAmygdalus (mandljevec). Od drugih vrst mandljevcev se loči po značilni nagubani lupini semena.Mandelj jeseme mandljevca. Botanično gledano mandelj niseme, pač pa jekoščičast plod.
Mandljevec je značilen zarodovitni polmesec,Iran, raste od severozahodneSaudske Arabije do severozahodneJordanije,Izraela,Libanona, zahodneSirije in južneTurčije. Je majhnolistnatodrevo, ki zraste od 4 do 10 metrov visoko in ima premer debla do 30 centimetrov.Listi so dolgi 1cm in široki 1,2–4cm ter imajo 2.5cm dolg pecelj.Cvetovi so beli ali svetlo rožnati s premerom 3–5cm s petimi cvetnimi listi. Cvetovi zrastejo sami ali v paru, še pred listi, zgodaj spomladi.
Sadež je koščičast, 3,5–6cm dolg, z nagubano lupino. Zunanja lupina je sivo-zelena kosmata prevleka oz. lupina, (mesnata pri drugih članihPrunus, kot stasliva aličešnja), ki vsebuje trdo skorjo in užitno seme. Po navadi je prisotno samo eno seme, vendar pa se lahko zgodi, da sta celo dve. Sadeži mandljevca so zreli jeseni 7-8 mesecev po cvetenju.
Divja oblika udomačenega manljevca raste na predelihLevanta; mandljevce v tej regiji moramo najprej kultivirati. Sadež v divjih oblikah vsebujeglikozid, ki se spremeni v strupeno cianovodikovo kislino, ko zdrobimo, prežvečimo ali kako drugače poškodujemo seme. Pred kultivacijo inudomačitvijo so bili divji mandlji obdelani z ekstrahiranjem ali praženjem, da so odstranili njihove toksine in jih nato uporabili v kulinarične namene.
Vendar pa udomačeni mandljevci niso strupeni; navadna genetskamutacija povzroči pomanjkanje glikozida. Takšne mutante so vzgajali že zgodnji kmetovalci, »najprej nenamerno, nato pa namerno«. Zohary in Hopf domnevata, da so bili mandljevci med prvimi udomačenimi drevesi s sadeži. Udomačitev mandljevcev se je pojavila v zgodnjibronasti dobi (3000–2000 pr. n. št.) na Bližnjev vzhodu, ali celo malo prej. Dobro poznani arheološki primer mandljevcev je najdba mandljev vTutankamonovi grobnici v Egiptu (1325 pr. n. št.), ki so bili najbrž uvoženi izLevanta. Udomačene mandljevce lahko najdemo tudi vse tja doIslandije, čeprav uradna distribucija drevesa vEvropi kaže, da jeNemčija najbolj severna država.
Obstajata dve sorti mandljevca, prva (Prunus dulcis), po navadi z belimi cvetovi, na kateri rastejo sladki mandlji in druga (Prunus dulcis var. amara) po navadi z rožnatimi cvetovi, z grenkimi mandlji. Jedro sladkega mandlja vsebuje nehlapljivo olje in emulzijo. Do začetka 20. stoletja so olje uporabljali v medicini s prepričanjem, da ga ne smejo mešati z oljem grenkega mandlja. Še vedno se uporablja valternativni medicini zaaromaterapije, navadna medicina pa je povsem opustila njegovo uporabo.
Grenki mandelj je običajno širši in krajši od sladkega ter vsebuje okoli 50% nehlapljivega olja, ki je prisoten tudi v sladkem mandlju. Grenki mandelj lahko vsebuje od 4–9mgvodikovega cianida. Izvleček grenkega mandlja so včasih uporabljali v medicinske namene, vendar so lahko posledice uporabe hude že v majhnih dozah in smrtonostne pri večjih. Pred zaužitjem je potrebno seveda ekstrahirati cianid.
Čeprav se mandlji pogosto jedo sami oz. pečeni, jih uporabljajo tudi v nekaterih jedeh. Skupaj še z drugimi oreščki se uporabljajo za posipavanje desertov, po navadi za sladoledne jedi s sadjem. Uporablja se tudi pri izdelavibaklav. Obstaja tudimandljevo maslo, ki je podobnokikirikijevemu maslu, vendar ne predstavlja problemov ljudem zalergijo na kikiriki in ima manj slan okus. Ponekod jedo tudi mlad sadež mandlja, ko je še vedno zelen in nima oblikovane trdne lupine. V takšni obliki je na voljo le od sredine aprila do sredine junija.
Sladki mandelj ne vsebuje skoraj ničoglikovih hidratov in ga lahko zdrobimo v moko, ki jo uporabimo za torte in piškote za diete z majhno vrednostjo ogljikovih hidratov in paciente, ki trpijo zasladkorno boleznijo. Mandljeva moka je brezglutena in je zato popularna sestavina pri kuhanju jedi za ljudi, ki so občuljivi na gluten imajoalergije na škrob alitrebušne bolezni. Mandlji so lahko procesirani tudi v nadomestek zamleko -mandeljevo mleko, ki je primerno za ljudi, ki so alergični na luktozo,vegetarjance, itd.
"Oleum Amygdalae" je nehlapljivo olje, pripravljeno iz več vrst mandljev, z rahlim vonjem in okusom po oreščkih. Je skoraj netopno vetanolu, vendar dobro topno vkloroformu alietru. Lahko ga uporabljamo kot nadomestilo zaolivno olje.
Sladko mandljevo olje pridobivamo iz posušenih semen mandljevca. To olje tradicionalno uporabljajomaserji, da namažejo kožo med masažo, saj je znano kot učinkovito pomirjevalo. Mandljevo olje se uporablja tudi za ohranjanje lesa pri nekaterih lesenih instrumentih (npr. oboa in klarinet).
Nekdaj je bil mandljev sirup mešanica med sladkimi in grenkimi mendlji, običajno narejen s pomočjoječmenovega sirupa. Običajno so zmešali deset delov sladkih mandljev in tri dele grenkih mandljev. V današnjih delajo sirup samo iz sladkih mandljev, saj je v grenkih mandljih prisotencianid.
Svetovna proizvodnja mandljev je okoli 1.7 milijona ton, najmanj leta 1995 (1 milijon ton) in največ leta 2002 (1,85 milijona ton), po podatkihOrganizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO). Po podatkih FAO je svetovna produkcija mandljev znašala 1,76 milijona ton v letu 2006. Glavne pridelovalke so ZDA (715.623 t, 41%), Španija (220.000 t, 13%), Sirija (119.648 t, 7%), Italija (112.796 t, 6%), Iran (108.677 t, 6%) in Maroko (83.000 t, 5%). Alžirija, Tunizija in Grčija vsaka pridelajo po 3%, Turčija, Libanon in Kitajska pa vsaka 2%. VTurčiji, večina proizvodnje izvira iz polotokaMuğla. VŠpaniji gojijo več vrst sladkih mandljev, največJordanskih mandljev inValencijskih mandljev. V ZDA je večina proizvodnje skoncentrirana vKaliforniji.
