Malijski imperij (mandinskoNyeni), zgodovinsko tudiManden Kurufaba oz. okrajšanoManden[1] je bilzahodnoafriškiimperij, ki je obstajal od prve polovice13. do začetka17. stoletja in bil na višku svoje moči, v času vladavine slavnegaManse Musa (1312–1337), eden velikih svetovnih imperijevsrednjega veka.[4] Večino znanih zapisov o tej državi so ustvarili arabski učenjaki in popotniki, kot staIbn Haldun inIbn Batuta v 14. stoletju terLeo Africanus v 16. stoletju. Pomemben zgodovinski vir je tudi ustno izročilo ljudstva Mandinka, ki ga ohranjajo pripovedovalci, znani kotgrioti.[5] Zaradi izjemnega bogastva, o katerem so poročali Arabci, in dejstva, da se v osrčje države nikoli ni prebil noben Evropejec, je imel imperij s svojimi zakladi in velikimi mesti, kot jeTimbuktu, v srednjeveški Evropi že skoraj mitološki sloves.
O zgodnji zgodovini imperija pričajo le še legende, zato o njej ni zanesljivih podatkov. Nastal naj bi v zgornjem toku rekeNiger, kjer naj bi karizmatični princSundžata (Sundiata) združil različna plemena ljudstvaMande in podjarmil rivalneSusujce. Po zadnji, odločilni bitki je v bližini današnjega krajaKangaba vMaliju potekal zbor, na katerem je Sundžata predstavil svoj zakonik in politični sistem.[4]
Sundžatovi nasledniki so si nadeli vladarski nazivmansa. Po njegovi smrti so se njegovi potomci in njihovi sorodniki izkazali za pretežno nesposobne vladarje, zato je prestol čez nekaj časa uzurpiral poveljnik Sakura (Sakoura, vladal 1298–1308). Z njim se je začelo obdobje stabilnosti in gospodarske rasti na račun trgovanja, imperij pa je tudi močno razširil, predvsem proti vzhodu, kjer je verjetno zavzel del ozemljaSongajskega imperija in kraljestvo Gao. Njegova vladavina je bila razmeroma kratka, saj je okrog leta 1307 odšel naromanje v Meko in na poti nazaj umrl.[6]
Podoba Manse Musa vKatalonskem atlasu, evropskem kartografskem delu iz leta 1375
Po tistem je oblast znova prevzela Sundžatova rodbina. Nekaj Sakurovih naslednikov se v tej vlogi znova ni izkazalo, dokler ni prišel na oblast potomec Sundžatovega brata, Mansa Musa, ki je postal eden največjih vladarjev Malijskega imperija. Pod njegovo vladavino je bila država izjemno bogata, znan pa je bil tudi kot izrazito pobožen musliman.[6] Na svojem znamenitem romanju v Meko je s karavano pripeljal s seboj toliko zlata, da so na postanku vKairu občutno razvrednotili to valuto.[7] Imperij je cvetel na račun kmetijstva, trgovine in davkov podložnih kraljestev; njegov sloves je prek poročil arabskih popotnikov dosegel tudi Evropo.[8]
Mansi Musa so po njegovi smrti sledili njegovi potomci, ki pa niso bili tako priljubljeni.Mansa Sulejman je bil sicer osovražen, a učinkovit,[8] kmalu po njegovi smrti pa je oblast prevzelMari Džata II., pokvarjen tiran, ki je po zapisih Ibn Halduna močno škodil gospodarstvu.[9] Sledilo je več šibkih vladarjev, ki so se povrh vsega stalno spopadali za oblast z rivali, zato je imperij vse bolj nazadoval. Songajski imperij je v tem obdobju osvojil bogato regijo okrogTimbuktuja in Gaa, zato se je težišče premaknilo proti zahodu, naatlantske obale, kjer so Malijci pričeli trgovati s portugalskimi pomorščaki. Vendar pa je upadajoča moč centralne oblasti pomenila, da so bili lokalni poglavarji vedno bolj samostojni.[10] Poleg tega so imperij napadaliMavri inTuaregi s severa, s portugalsko pomočjo pa se osamosvojilo tudi več ljudstev na zahodu in jugu, ki jih iz oddaljene prestolnice muse niso mogli več nadzorovati. Gao je konec 15. stoletja prevzel vlogo vodilnega imperija zahodnegaSudana, ko je približno sto let kasneje umrl zadnji veliki vladarMahmud IV. in so si njegovi sinovi razdelili kar je ostalo od ozemlja, pa je Malijski imperij povsem izginil s političnega zemljevida Afrike.[11][12]
Osnova za vzpon je bil položaj ljudstva Mande na rodovitnih planjavah ob reki Niger, ki so bile ugodne zakmetijstvo, zlastinotranja delta reke na srednjem toku v današnjem Maliju, kjer je poleg tega nahajališče naplavin zlata. Od tam so se razširili ob reki do robaSahare proti severu in prek zgornje dolineSenegala do gozdov današnjeGambije na jugozahodu. Na različnih območjih, ki so jih nadzorovali – odsahela na robu puščave preksavan do robadeževnega gozda – so uspevali različni pridelki, kar je vodilo do živahne notranje trgovine, ki je prek davkov bogatila državno blagajno.[13]
V Timbuktuju še vedno trgujejo s soljo iz puščavskih rudnikov
Pravo bogastvo imperiju pa so prinesla nahajališča zlata.[13] Ocenjujejo, da je bila regija v času viška imperija odgovorna za dve tretjini celotne svetovne produkcije zlata, kar je ponazoril Mansa Musa s svojim legendarnim romanjem vMeko, ko je bila njegova karavana tako obložena z zlatom, da so s trgovanjem in darili na poti močno razburkali celotno regionalno ekonomijo, predvsem vEgiptu (čeprav je tudi državno zakladnico dodobra osušil).[14] Pomembno za hiter vzpon je bilo tudi zavzetje velikih mest na robu Sahare, kot sta Timbuktu in Gao, ki sta bila izhodišči za čezsaharske karavane, ki so trgovale z mesti vSeverni Afriki. Prek njih so pridobili nadzor nad puščavskimi rudnikisoli vTagazi inbakra vTakedi, predvsem pa stik zarabskim svetom, s katerim so v nadaljnjih stoletjih živahno trgovali.[13] Delo na poljih in v rudnikih ter pri prenašanju dobrin so vsaj delno opravljalisužnji, predvsem ženske, medtem ko so moške pripadnike podjarmljenih ljudstev pogosteje vključevali v vojsko.[14]
Za trgovino je bil ključen vojaški nadzor nad notranjimi potmi in trškimi mesti, ki so ga Mandejci vzdrževali s pomočjokonjenice. Zanašanje nakonje je eden od razlogov, zakaj se niso razširili tudi v bolj vlažne predele proti jugu, saj so tam pogostemuhe cece, ki prenašajospalno bolezen, ta pa je za konje pogubna. Za vzdrževanje svojega statusa so pripadniki vladajočega razreda in trgovci natančno nadzorovali vzrejo konj, ki so zato predstavljali tudi pomemben statusni simbol.[14]
Adesina, Olutayo (2004). »Mali Empire: Economy«. V Shillington, Kevin (ur.).Encyclopedia of African History. London: Routledge. str.920–921.
Conrad, David C. (2004). »Sundiata and origins of Mali Empire«. V Shillington, Kevin (ur.).Encyclopedia of African History. London: Routledge. str.918–920.
Niane, Djibril T. (2004). »Mali Empire: Decline, Fifteenth Century«. V Shillington, Kevin (ur.).Encyclopedia of African History. London: Routledge. str.918–919.
Piga, Adriana (2003).Islam et villes en Afriqa au sud du Sahara: Entre soufisme et fondamentalisme. KARTHALA Editions.
Sheila S. (2001).African roots/American cultures: Africa in the creation of the Americas. Rowman & Littlefield.
Taagepera, Rein (1979). »Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D."«.Social Science History. Zv.3, št.3/4.
