Maksimilijan, edini dedičHabsburžanov, sin cesarjaFriderika III. in Leonore - Helene Portugalske, je po očetovi smrti postal vojvoda Štajerske, Koroške in Kranjske.
V času vladanja, ravno kmalu po izumrtju habsburških tekmecev (grofje Celjski, Goriški, ogrskiHunyadiji,Walseejevci), je širil posesti po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, z izumrtjem Goriških grofov je pridobil njihovo ozemlje (1500) ter po vojni zBenečani še območja zgornjega Posočja, Gradiščanske oziromaOgleja (1508–16). Največ posesti je pridobil na ozemljuNizozemske, ko se je leta 1477 poročil z dedinjoburgundskih vojvod,Marijo Burgundsko, in velik del njene dediščine v petnajstletnem bojevanju protiFrancozom tudi obranil. Manj koristno za cesarstvo inAvstrijo je bilo njegovo dolgoletno bojevanje za posesti v Italiji.
Maksimilijan je poskrbel za dve dvojni rodbinski povezavi, skastiljsko-aragonsko in zjagelonsko dinastijo, ki so Habsburžanom v generaciji njegovih vnukov prinesle oblast nadšpanskimi evropskimi in prekomorskimi ozemlji,Češko inOgrsko. Pomembne so njegove upravne reforme v cesarstvu in v avstrijskih dednih deželah.
Dedovanje vladavine burgundskih vojvod in boj s Francozi za njeno ohranitev
Maksimilijan in Marija. Skenirano iz Maksimilijanovega avtobiografskega dela "Weißkunig".
Poroko med Maksimilijanom in Marijo sta načrtovala njuna očeta že leta 1473, vendar tedaj do nje ni prišlo zaradi obojestranskega nezaupanja in kasnejših političnih razhajanj. Ko pa je po nenadni smrti Marijinega očetaKarla Drznega (januar 1477) francoski kraljLudvik XI. zasedel del vladavine burgundskih vojvod in zahteval poroko Marije z dofenom, je avgusta 1477 prišlo do hitre poroke med Marijo in Maksimilijanom, ki je bila takoj potrjena tudi z njuno medsebojno naklonjenostjo. Prav gotovo je k temu prispeval tudi Maksimilijanov družabni značaj. Očarali so ga bogastvo, kultura in modernost dežele. Hitro se je naučil francoskega jezika in burgundskih državniških spretnosti. Leta 1478 je Marija rodila sinaFilipa, leta 1480 hčerkoMargareto, tretji otrok pa je umrl takoj po rojstvu.
Z ozemlji pa je Maksimilijan podedoval tudi burgundsko-francoski spor. Francoski kralji so imelivladavino burgundskih vojvod za ozemlje, ki je bilo odcepljeno od Francije. Prišlo je do dolgotrajnega bojevanja, v katerem je Maksimilijan prvič zmagal leta 1479 pri Guinegatu vArtoisu in je bil tudi kasneje dokaj uspešen, saj sta pod Francijo prišli le matična vojvodina Burgundija (približno ozemlje današnje pokrajine Burgundije) inPikardija, veliko večji del ozemlja pa je uspel obdržati. Njegov položaj se je močno poslabšal, ko je po nesrečni ženini smrti sam prevzel skrbništvo za sina Filipa. Med tem ko je Marijazmogla vladati ob popuščanju lokalnim oblastem, je prebivalstvo Maksimilijana, avstrijskega tujca, ki ni bil pripravljen popuščati, sovražilo in se je raje obrnilo k Francozom. Francoski kralj je to izkoristil in s skupščino burgundske Nizozemske (generalnimi stanovi) sklenil pogodbo vArrasu (december 1482), na katero je moral Maksimilijan, ki trenutno ni imel denarja za vojsko, pristati: še ne triletno Maksimilijanovo hčer Margareto so zaročili z dofenom in jo odpeljali na francoski dvor, Filipa pa je sprejelo v vzgojo mestoBrugge.
Maksimilijan se je za burgundsko dediščinobojeval naprej z zelo spremenljivim uspehom. Leta 1485 si je ponovno podvrgel bogati mestiGent in Brugge, ki pa sta mu bili sovražni še naprej. Februarja 1486 je njegov oče, cesar (ki zaradi pomanjkanja denarja ni mogel obraniti pred madžarskim kraljemMatijo Korvinom osrednjega dela avstrijskih dednih dežel in Dunaja), po diplomatski poti dosegel izvolitev Maksimilijana za nemškega kralja. Ko pa se je Maksimilijam leta 1488 vrnil na Nizozemsko, so mu meščani Bruggea očitali proangleško politiko in ga, nemškega kralja, kratko malo zaprli. Izpustili so ga šele potem, ko je pristal na številne koncesije in ko se je oče pojavil na Nizozemskem s cesarsko vojsko. Friderik III. je poskrbel za revizijo dogovorov, ki jih je moral Maksimilijan sprejeti pod prisilo.
Maksimilijan je skušal v boju s Francozi dobiti pod svojo oblast tudiBretanijo. Ob pomoči Angležev se je leta 1490 po posredniku (per procuratorem) poročil s hčerko zadnjega bretanskega vojvode Franca, Ano.Karel VIII., francoski kralj že od leta 1483, ni smel dopustiti obkrožitve Francije s Habsburžani. Bretanijo je zavzel z vojsko, dosegel pri papežu razveljavitev Maksimilijanovega zakona in se sam poročil z Ano, kar je Maksimilijan sprejel kot osebno žalitev. (Zaroka med Karlom in Margareto je bila razdrta, toda Maksimilijanova hči je ostala jetnica francoskega kralja, dokler papež ni pristal na razveljavitev zakona med Maksimilijanom in Ano Bretansko.) Izbruhnila je vojna, v kateri so Maksimilijana pustili na cedilu vsi njegovi zavezniki (Angleži in Španci). Kljub temu je januarja 1493 dosegel lepo zmago pri Dournonu v Svobodni grofiji Burgundiji. Z mirom vSenlisu je francoski kralj vrnil Maksimilijanovemu sinuFilipu grofijoArtois,Svobodno grofijo Burgundijo in grofijoCharolais (ki je bila osebna dediščina njegove matere).
Leta 1493 je umrl cesar Friderik III. in naslednje leto je vladanje na Nizozemskem prevzel šestnajstletni Filip, ki so ga predčasno proglasili za polnoletnega. Sinu Marije, so bili Nizozemcibolj naklonjeni kot njegovemu očetu.
S smrtjo očeta je Maksimilijan postal gospodar avstrijskih dednih dežel. Po smrti Matije Korvina je z lahkoto ponovno osvojilSpodnjo Avstrijo zDunajem,Štajersko inKoroško in pod svojo oblastjo združil vse habsburške posesti. Hrepenel je tudi po zlatiŠtefanovi kroni, a se ji je na pogajanjih vBratislavi leta 1491 (zaradi težav s Francozi) odrekel; zagotovil pa si je pravico nasledstva madžarskega prestola v primeru, da ostanejagelonski rodVladislava II. brez moškega naslednika.
Goldenes Dachl (zlata strešica) v Innsbrucku je simbol mesta, ki je imelo od cesarjeve prisotnosti veliko koristi. Maksimilijan je še danes na Tirolskem najbolj priljubljeni habsburški vladar.
Maksimilijan si je glavno rezidenco ustvaril vInnsbrucku na Tirolskem, ki mu je bila od vseh avstrijskih dežel najbolj pri srcu, kjer so ga imeli ljudje radi in je imel veliko možnosti za lov. Marca 1494 se je poročil z milansko dedinjo Blanko Marijo Sforza in z njeno bogato doto rešil nekaj svojih finančnih težav.
Francoski kralj Karel VIII. je leta 1494 vdrl v Italijo in s tem začel zaporedjevojn za nasledstvo v Italiji (ki so s presledki trajale vse do leta 1559). Naslednje leto je zavzelNeapeljsko kraljestvo, katerega krono si je lastil. Papež, Benetke, Milano in Maksimilijan so se proti njemu združili vbeneško ligo in Karel VIII., odrezan od matične Francije, si je moral pot nazaj izboriti.
Zamenjavo na francoskem prestolu leta 1498 (Karala VIII. je nasledil sinLudvik XII.) je želel Maksimilijan izkoristiti za vdor v Burgundijo, toda sin Filip ni bil naklonjen protifrancoski politiki in tudi v cesarstvu ni našel podpore za svoj načrt. Že naslednje leto pa mu je francoska diplomacija pomagala zakuhati spor s Švicarji, ki so se upirali Maksimilijanovemu prizadevanju, da bi cesarske upravne reforme uveljavil tudi vŠvicarski konfederaciji. Izbruhnili so boji, v katerih so se Švicarji pokazali kot premočni nasprotniki. Maksimilijanovepredarlske,tirolske inšvabske čete so bile večkrat poražene in z mirom vBaslu (1499) se je Švicarska konfederacija dokončno ločila od cesarstva. Francija je izkoristila razmere in si podredila (1504) vojvodino Milano. Maksimilijan je pripadnost Milana cesarstvu vsaj navidezno ohranil tako, da je naknadno dal vojvodino francoskemu kralju v fevd.
Maksimilijanovi diplomaciji je med tem uspelo izboljšati položaj Habsburžanov v severni Italiji. Kljub živahnemu benečanskemu nasprotovanju so po smrti zadnjegagoriškega grofaLenarta (1500) pridobiliPrednjo grofijo Goriško na ozemljuPustriške doline inGoriško grofijo s centrom vGorici. Pri tem se je zanašal na znatno podporo svojega upraviteljaVirgil von Graben.[6]
Temu diplomatskemu uspehu je sledil vojaški vRenskem palatinatu, kjer je ob izumrtju landshutske vejeWittelsbachov prišlo do tekmovanja za nasledstvo med palatinsko in münchensko vejo Wittelsbachov.Bavarski stanovi so prosili kralja za posredovanje v sporu. Ker pa Palatinci njegove odločitve niso sprejeli, je prišlo dolandshutske vojne, v kateri so bile udeležene tudi Maksimilijanove čete. Maksimilijan je osebno sodeloval pri zmagi na Wenzenbergu (1504). Za posredovanje je zahteval in dobil od Bavarcev gospostvaKufstein,Kitzbühel, in Rattenberg, ki jih je priključil Tirolski, od Palatincev pa deželna fevdaHaguenau in Ortenau.
Cesar Maksimilijan I. in njegova družina; ob njem sta sin Filip in žena Marija Burgundska, pred njim pa vnuka Ferdinand in Karel terLudvik II. Madžarski, poročen z Maksimilijanovo vnukinjo Marijo. Bernhard Strigel, nemški portretist, 1465–1528.
Že oktobra 1496 sta se sorodstveno tesno povezali aragonsko-kastiljska in habsburška dinastija. V dvojni poroki sta se Maksimilijanova Filip in Margareta poročila z Ivano in Ivanom, otrokomaFerdinanda II. Aragonskega inIzabele I. Kastiljske. Poroki sta bili načrtovani za združitev sil proti Franciji. Po nepričakovano zgodnji smrti španskega prestolonaslednika Ivana leta 1497 in naslednje leto njegove starejše sestre Izabele, pa je zveza prinesla nasledstvo v ŠpanijiIvani inFilipu, torej Habsburžanom.
Leta 1506, po smrti Izabele Kastiljske, bi moral Filip nastopiti nasledstvo, a je še istega leta umrl. V imenu njegove žene, ki so jo prepoznali za blazno, in mladoletnih sinov,Karla inFerdinanda, je regentstvo prevzel Ferdinand II. Aragonski. Maksimilijan je tedaj načrtoval pot vRim, ker bi le njegovo kronanje za cesarja ustvarilo razmere, ki bi mu omogočile še za življenja kronati vnuka Karla za rimsko-nemškega kralja in tako zagotoviti habsburški dinastiji oblast v cesarstvu. Načrt so preprečile Benetke, ki so mu zaprle pot v Rim. Tako se je Maksimilijan 4. februarja 1508 vTrentu sam okronal za "izvoljenega rimskega cesarja".Papež Julij II., vesel da se je rešil neprijetnega obiska, je dal dovoljenje, ne da bi se zavedal daljnosežnosti tega koraka. Odtlej so si rimsko-nemški kralji takoj po kronanju nadeli tudi cesarski naziv.
Maksimilijan Benečanom ni mogel odpustiti, da so mu preprečili pot v Rim, in je slabo pripravljen začel proti njim vojno. Na bojnem polju mu ni šlo dobro, zato pa je njegova hčiMargareta uspešno sodelovala pri ustanovitvicambraiske lige, vojaške zveze med cesarstvom, Francijo, papežem in Španijo, kateri Benečani niso bili kos. Ko pa je kazalo, da bodo postali Francozi po zmagi pri Agnadellu premočni, je papež zamenjal stran in sledila mu je večina članov lige. V vojno proti Franciji so se vključili tudi Angleži in švicarski najemniki. Maksimilijanu se je posrečilo ustvariti veliko koalicijo proti Francozom in Benetkam. Bojevanje se je nadaljevalo do leta 1516. Maksimilijanu je prineslo nekoliko izboljšano mejo naSoči,Cortino d'Ampezzo in nekatere kraje južno od Trenta (Ala, Riva, Rovereto in druge);Verono, ki jo je med vojno že osvojil, je spet izgubil.
Upravne reforme v cesarstvu in avstrijskih dednih deželah
Maksimilijan se je kmalu po očetovi smrti lotil tudi reform v cesarstvu. Na državnem zboru vWormsu (1495) je bil razglašen "večni deželni mir", s katerim je bila ukinjena pravica do maščevanja in ki je s časom pripeljal do vsesplošne skrbi za mir. Kot najvišja sodna oblast je bilo ustanovljenodržavno komorno sodišče. Dalje ni šlo. Za resnične državne reforme bi bilo potrebno enotno delovanje cesarja involilnih knezov, ti pa so bili navadno tekmeci za iste interese. Maksimilijan ni uspel s splošnim državnim davkom (gemeine Pfennig), ker ga nihče ni plačeval. Nekakšna oblika vlade (Regiment), ki so jo uveljavili volilni knezi na državnem zboru leta 1500, pa tudi ni zaživela. Maksimilijan se je je na vso moč otepal, ker ga je naredila za političnega ujetnika stanov; tedaj vpeljano vodenje cesarstva pookrožjih je bilo možno izpeljati šele v času njegovega naslednika, cesarjaKarla V.
Maksimilijanu pa je uspelo doseči večjo upravno enotnost v avstrijskih dednih deželah: vInnsbrucku je ustanovil upravo zaTirolsko inPrednjo Avstrijo, vLinzu (kasnejeDunaju) pa zaSpodnjo inNotranjo Avstrijo. Vsaka od uprav je dobila vlado in zakladno oz. računsko komoro za vodenje finančnih zadev. Nad upravi je postavil dvorni svet (kot najvišje upravno in sodno telo) in dvorno komoro (za finance). Poskrbel je tudi za urejeno arhiviranje, čeprav ni uspel z zamislijo centralnega rodbinskega arhiva v Innsbrucku. Tako postavljena ureditev se je spreminjala in dopolnjevala že tekom njegovega vladanja.
Skrb za ohranitev vodilne vloge habsburške dinastije
V zadnjih letih vladanja je Maksimilijan spet posvetil več pozornosti vzhodnemu delu vladavine. Želel je še podkrepiti leta 1491 v Bratislavi pridobljeno pravico dedovanja na Češkem in Madžarskem. Leta 1515 je prišlo, po dolgotrajnih diplomatskih pogajanjih in blestečemudunajskemu kongresu knezov, do dunajske dvojne poroke. Maksimilijan je posvojil devetletnegaLudvika, sina madžarskega in češkega kraljaVladislava II., kateremu je predstavil možnost nadaljevanja nemškega prestola (kar ni moglo biti mišljeno čisto resno). Madžarski princ se je poročil z Maksimilijanovo vnukinjo Marijo, cesar pa je stopil pred oltar z Ludvikovo dvanajstletno sestro, Ano; ta, druga zveza naj bi bila razveljavljena, če bi se tekom enega leta eden od dveh Maksimilijanovih vnukov, Karel ali Ferdinand, odločil za zakon z Ano; to je storil leta 1516Ferdinand.
Maksimilijan si je v zadnjih letih vladanja zelo prizadeval, da bi bil njegov vnuk Karel, ki je od leta 1516 vladal v Španiji in na Nizozemskem, izvoljen za rimsko-nemškega kralja, a ga je pri tem prehitela smrt.
Maksimilijanova osebnost in njegovo kulturno delovanje
Kenotaf Maksimilijana I. v dvorni cerkvi v Innsbrucku. Maksimilijan je dal za svojo grobnico izdelati 40 nadnaravno velikih bronastih kipov prednikov in družinskih članov. Šele tik pred smrtjo je določil, naj ga pokopljejo v grajski kapeli sv. Jurija v Dunajskem Novem mestu, ki pa je bila za mogočne kipe premajhna. Zato je njegov sin Ferdinand v innsbruški dvorni cerkvi dal postaviti kenotaf (prazen grob).Maksimilijan v svojem avtobiografskem delu opisuje, kako se je učil slovenščine (Windisch) in češčine (Behemisch). Skenirano iz Maksimilijanovega avtobiografskega dela "Weißkunig", stran 74
Maksimilijan je bil po značaju odprt, z velikim veseljem do življenja. Poln humorja je ljubil praznovanja in plese, užival v družbi lepih gospa. Med njegova najljubša opravila so spadali turnirski dvoboji in lovski pohodi. Bil je vsestransko nadarjen človek, popolna renesančna postava (kasnejši rodovi so ga poimenovali "zadnji vitez"). Obvladal je, četudi nepopolno, več jezikov, med drugim se je v rojstnem Dunajskem Novem mestu naučil tudi takratnega slovenskega jezika. Podpiral je znanost, zlasti pa umetnost.Albrecht Dürer, katerega je povzdignil v plemiški stan, je spadal v krog njegovih osebnih prijateljev[7].
Najočitnejši motiv Maksimilijanove politike je bila širitev habsburškega imperija. Prepričan je bil, da s tem koristi tudi cesarstvu in nemškemu narodu. Čeprav njegove aktivnosti niso bile vedno uspešne in je s svojim nemirnim značajem ustvaril marsikatero zmedo, je vedno ustvarjal močan vtis. Bil je mojster politične propagande in je sam spretno usmerjal nastajanje legend o sebi.. Na dvor je pritegnil številne umetnike in znanstvenike in poskrbel, da so širili slavo dinastije in njegove osebe. Pri tem je tudi sam sodeloval: narekoval je dve življenjepisni deli Weißkunig (nedokončana avtobiografija) inTheuerdank (alegorična pesnitev, ki naj bi opisovala njegove dogodivščine na poti na poroko z Marijo Burgundsko).Geheimes Jagdbuch, lovski priročnik za vnuka Karla, je napisal sam.
Maksimilijanove vojne, razkošje in zabave so terjale ogromno denarja. Iz cesarstva ga ni mogel dobiti, zato je z davki vse bolj obremenjeval svoje dedne dežele. Kljub temu je bil v stalnih denarnih stiskah in brez bogatihFuggerjev inWelserjev bi bil večkrat izgubljen.
Uspel je ponovno obnoviti sijaj cesarstva, ki se je zdel v času njegovega očeta že popolnoma obledel. Prevzel je burgundksi viteškiRed zlatega runa kot najvišje odlikovanje dunajskega dvora.
Maksimiljan I. je bil trikrat poročen, zakonite dediče pa je imel samo s prvo ženoMarijo Burgundsko (1457–1482); to so bili:
Filip Lepi (1478–1506), poročen zIvano Blazno; od leta 1494 je vladal burgundski dediščini svoje matere in bil oče kasnejših rimsko-nemških cesarjevKarla V. inFerdinanda I.
Margareta Avstrijska (1480–1530), zaročena s francoskim dofenom Karlom, kasneje poročena s španskim prestolonaslednikom Ivanom in po njegovi smrti s Filibertom II. Savojskim; od leta 1504 vdova, v letih 1507–1515 in 1519–1530 namestnica naNizozemskem, pomembna osebnost svojega časa.
Frančišek (*1481), umrl takoj po rojstvu.
Maksimilijan se je s svojo drugo ženo, Ano Bretonsko (1477–1514) poročil leta 1490 po posredniku; ta zakon je papež leta 1492 na zahtevo francoskega kralja Karla VIII. razveljavil.
Tretjič se je Maksimilijan poročil leta 1493 z Blanko Marijo Sforza (1472–1510), zakon je bil brez otrok.
Maksimilijan je imel tudi več nezakonskih otrok.
Po Maksimilijanovi smrti se je Habsburška posest v letih 1521–22 razdelila na špansko-nizozemsko in avstrijsko-nemško vejo Habsburžanov; špansko-nizozemsko posest in cesarsko krono je nasledil vnukKarel V. Habsburški,avstrijsko-nemške dežele paFerdinand I. Habsburški.
↑Cuyler, Louise E. (1. junij 1972). »The Imperial Motet: Barometer of Relations between State and Church«. V Charles Trinkaus;Heiko Oberman (ur.).The Pursuit of Holiness. Studies in Medieval and Reformation Thought. Zv. 10. Leiden: E.J. Brill. str. 490.ISBN978-90-04-03791-5.
Demmerle, Eva (2013).Habsburžani. Ljubljana: Cankarjeva založba.COBISS264595456.
Pohl, Walther:Habsburžani:zgodovina evropske rodbine, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994 (COBISS)
Zöllner, Erich (1990).Geschichte Österreichs : von den Anfängen bis zur Gegenwart. Wien, München: Verlag für Geschichte und Politik, R. Oldenbourg Verlag.
.svg)
