Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki poIPA. Brez ustreznepodpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namestoUnicode znakov.
Makedonščina deli določene jezikovne lastnosti z drugimi jezikiBalkanske jezikovne zveze (nemško:Sprachbund), ki imajo skupnetipološke, slovnične in leksične značilnosti. Te značilnosti niso posledica genetske bližine, ampak so posledica dolgotrajnih jezikovnih stikov in vplivov med narodi, ki živijo v bližini.[10] Zaradi zgodovinskih interakcij in kulturnih izmenjav med govorci različnih jezikov v regiji, kot so grščina,aromuščina,albanščina inromščina, je makedonščina razvila podobnosti z drugimi jeziki te skupine.[10]
Makedonščina in bolgarščina se razlikujeta od preostalih južnoslovanskih jezikov v tem, da ne uporabljatasamostalniških sklonov, razenvokativa. Prav tako sta ta dva jezika izgubilanedoločnik.[11] Makedonščina in bolgarščina sta izjemi med slovanskimi jeziki, saj vsebujeta določne člene, ki se v drugih slovanskih jezikih ne pojavljajo. Standardna bolgarščina uporablja samo en določni člen, medtem ko makedonščina in nekatera jugovzhodna bolgarska narečja[12] uporabljajo sistem trehdeiktičnih členov: osebnih, prostorskih in časovnih). Praslovanski perfekt se je v makedonščini in bolgarščini oblikovno (formalno) z delno izjemo tretje osebe ohranil, pomensko (semantično) pa je doživel korenite pomenske spremembe, natančneje širjenje pomena. V obeh jezikih namreč izraža t. i.pripovednost (renarativnost) o dogajanju v preteklosti.[13]
Chambers inTrudgill poudarjata, da razlikovanje med bolgarščino in makedonščino kot ločenima jezikoma, ni mogoče rešiti zgolj na jezikoslovni osnovi, temveč je treba upoštevati sociolingvistične dejavnike, kot so etnična in jezikovna identiteta govorca.[14] To stališče podpira tudiJouko Lindstedt, ki meni, da bi, če bi bilo mogoče razlikovati med jezikoma samo na podlagi jezikovnih lastnosti, bi reflekstrdega jera (zvoka, ki se pojavlja v slovanskih jezikih) služil kot kriterij za določanje meje med bolgarščino in makedonščino.[15][16]
Trudgill opredeljuje slovanska narečja, ki se govorijo v vzhodnem delu grške Makedonije, kot delbolgarskega jezikovnega območja. Druga slovanska narečja v Grčiji pa klasificira kotmakedonske.[17]Riki van Boeschoten opisuje[18], da narečja v različnih delih grške Makedonije kažejo različne stopnje sorodnosti z bolgarščino in makedonščino. Narečja v vzhodnem delu grške Makedonije (okoli mestSerez inDrama) so bližja bolgarščini. V zahodnem delu grške Makedonije (okoli mestFlorina inKastoria) so narečja bližje makedonščini. Narečja v centralnih območjih (Edesa inSoluna), pa ležijo nekje vmes.[19][20]
Slovani, ki so prišli na Balkanu v 6. stoletju so s seboj prinesli svoja lastna narečja. Za komunikacijo z drugimi so uporabljali različne jezikovne oblike.[21] »Kanonično« starocerkvenoslovansko obdobje razvoja makedonščine se je začelo v 9. stoletju in je trajalo do prve polovice 11. stoletja. V tem obdobju so prevajaligrška verska besedila.[22][23][24]Makedonska različica stare cerkvene slovanščine se je v tem obdobju pojavila tudi vBolgarskem cesarstvu in se je tako imenovala zaradi vplivaOhridske literarne šole.[25] Proti koncu 13. stoletja se je vpliv srbščine povečal, ko je Srbija širila svoje meje proti jugu.[26] V petih stoletjihosmanske vladavine, od 15. do 20. stoletja, je narečje, ki se je govorilo na ozemlju današnje Severne Makedonije, doživelo gramatične in jezikovne spremembe, ki so makedonščino opredelile kot člana Balkanskega sprachbunda.[27] Zaradi interakcije z osmanskimi Turki v tem obdobju so se v makedonščino uvedle številneturške izposojenke.[28]
V drugi polovici 18. stoletja je prišlo do vzpona sodobne knjižne makedonščine s pisno rabo so začelimakedonska narečja standardizirati kot del širšega procesa oblikovanja knjižnega jezika. V tem času so mnogi pisatelji ta narečja imenovali »bolgarska«.[27] V prvi polovici 19. stoletja se je med južnoslovanskimi ljudstvi v Osmanskem cesarstvu razmahnil nacionalizem.[29] V tem obdobju so nacionalistične težnje vključevale tudi ideje oskupni cerkvi za bolgarske in makedonske Slovane, ki bi uporabljala skupni sodobni makedonsko-bolgarski knjižni standard.[30]
V obdobju med 1840 in 1870 so se pojavili konflikti, kateri dialekti bi morali tvoriti osnove skupnega jezika, imenovanega preprosto »bolgarski«. Pojavila sta se dva nasprotujoča si pogleda.[28] Ena od ideologij je bila ustvariti bolgarski knjižni jezik na osnovi makedonskih narečij, vendar so bolgarski kodifikatorji takšne predloge zavrnili.[27] V tem obdobju je bila v Makedoniji napisana poezija, ki je vključevala uporabostruškega narečja z elementiruščine.[31] Učbeniki so uporabljali bodisi govorjene narečne oblike jezika ali mešanico makedonsko-bolgarskega jezika.[32] Kasneje so se pojavili zagovorniki ideje o uporabi ločenega makedonskega jezika.[33]
KnjigaKrsteta Petkova MisirkovaZa makedonckite raboti (O makedonskih zadevah), ki je izšla leta 1903, je bila prvi poskus formalizacije ločenega knjižnega jezika.[34] Njegova knjiga je bila prvi sistematični poskus, da bi makedonska narečja združil v enoten knjižni jezik. Misirkov ni samo združil narečij, ampak je tudi razvil slovnična pravila za jezik in zagovarjal njegovo uporabo v šolah. Izbral jeprilepsko-bitolski narečje kot osnovo za standardizacijo makedonskega knjižnega jezika; ta ideja pa ni bila sprejeta vse do 1940-ih.[27] 2. avgusta 1944 je bila na prvemzasedanju Antifašističnega sobranja narodne osvoboditve Makedonije (ASNOM) makedonščina razglašena za uradni jezik.[27] S tem je kot zadnji med večjimi slovanskimi jeziki dosegel standardno knjižno obliko.[35] Kot tak je makedonščina postala eden od treh uradnih jezikov Jugoslavije od leta 1945 vse do razpada države leta 1991.[36]
Makedonščina ima nekatere jezikovne značilnosti, ki niso tipične za ostaleslovanske jezike. Med drugim pozna določno oblikosamostalnikov inpridevnikov, ki je tvorjena s sufiksiranim določnim členom: končnica »-от« za moški (od slovanskega zaimka »-тъ«) in »-тa« za ženski spol. Npr. določna oblika samostalnikažena ježenata, kjer končnica-ta predstavlja določni člen, ki funkcionira podobno kot člen »-(e)n«/»-(e)t« vdanščini (primerkvinde –kvinden). Samostalniki in pridevniki se večinoma ne sklanjajo.[7]
Število Makedonsko govorečih ljudi je zelo sporno. Makedonski sosediSrbija inAlbanija sta priznali makedonščino kot jezik manjšine, vendar pa tega še ne priznavataBolgarija inGrčija. Po zadnjih ugotovitvah je število govorcev makedonščine naslednje:
↑Čeprav natančno število govorcev ni znano, so bile omenjene številke med 2,1 milijona (po podatkihEthnologue) in 2,5 milijona (Topolinjska (1998)). Splošno akademsko soglasje je, da je približno 2 milijona govorcev makedonščine, ob upoštevanju, da je »težko določiti skupno število govorcev makedonščine zaradi uradnih politik sosednjih balkanskih držav in narave emigracije.« Friedman (1985:?).
↑Chambers, J.K.; Trudgill, Peter (1998),Dialectology (2nd ed., Cambridge Textbooks in Linguistics), Cambridge: Cambridge University Press, str. 169–170,doi:10.1017/CBO9780511805103,ISBN9780521593786
↑Tomasz Kamusella, Motoki Nomachi, Catherine Gibson as ed., The Palgrave Handbook of Slavic Languages, Identities and Borders, Springer, 2016;ISBN1137348399, p. 436.
↑Lindstedt, Jouko (2016).»Conflicting Nationalist Discourses in the Balkan Slavic Language Area«.The Palgrave Handbook of Slavic Languages, Identities and Borders. str. 429–447.doi:10.1007/978-1-137-34839-5_21.ISBN978-1-349-57703-3.Makedonska dialektologija... obravnava dialekte jugozahodne Bolgarije kot makedonske, kljub pomanjkanju široke makedonske nacionalne zavesti na tem območju. Standardni zemljevid je zagotovil Vidoeski (1998: 32). Brezplodno bi bilo povedati običajnemu prebivalcu makedonske prestolnice, Skopje, da dejansko govorijo bolgarsko. Enako nekoristno bi bilo povedati prebivalcem jugozahodnega bolgarskega mesta Blagoevgrad, da (ali vsaj njihovi rojaki na podeželju), da 'v resnici' ne govorijo bolgarsko, ampak makedonsko. Z drugimi besedami, ne glede na strukturne in jezikovne argumente, ki jih navajajo večina bolgarskih dialektologov, kot tudi njihovi makedonski kolegi, ignorirajo eno bistveno dejstvo – dejanska jezikovna samoidentifikacija ljudi, ki živijo v določenih regijah, ne sovpada vedno z nacionalističnimi idejami ali politikami, ki so sprejete na državni ali regionalni ravni.{{navedi knjigo}}:Prezrt neznani parameter|chapterurl= (predlagano je|chapter-url=) (pomoč)
↑Trudgill P., 2000, "Greece and European Turkey: From Religious to Linguistic Identity". In: Stephen Barbour and Cathie Carmichael (eds.), Language and Nationalism in Europe, Oxford : Oxford University Press, p.259.
↑Boeschoten, Riki van (1993): Minority Languages in Northern Greece. Study Visit to Florina, Aridea, (Poročilo Evropske komisije, Bruselj) »Zahodno narečje se uporablja v Florini in Kastoriji ter je najbližji jeziku, ki se uporablja severno od meje. Vzhodno narečje se uporablja na območjih Serez in Drame ter je najbližji bolgarščini. Osrednje narečje se uporablja na območju med Edeso in Solunom in predstavlja vmesni dialekt.«
↑Ioannidou, Alexandra (1999).Questions on the Slavic Dialects of Greek Macedonia.Ars Philologica: Festschrift für Baldur Panzer zum 65. Geburstag. Karsten Grünberg, Wilfried Potthoff. Athens: Peterlang. str. 59, 63.ISBN9783631350652.In Septembra 1993 je Evropska komisija financirala in objavila zanimivo poročilo Rikija van Boeschotena z naslovom "Minority Languages in Northern Greece" (Manjšinski jeziki v severni Grčiji), v katerem je omenjen obstoj »makedonskega jezik« v Grčiji. Opis tega jezika je poenostavljen in nikakor ne odraža jezikovne realnosti; namesto tega odraža željo, da bi dialekte razdelili na geografska (tj. politična) območja. Glede na to poročilo grški Slovanofoni govorijo »makedonski« jezik, ki spada v skupino »bolgarsko-makedonskih« jezikov in je razdeljen na tri glavne dialekte (zahodni, osrednji in vzhodni) - teorija, ki nima dejanske podlage.
↑Spasov, Ljudmil (2007). »Периодизација на историјата на македонскиот писмен јазик и неговата стандардизација во дваесеттиот век« [Periodization of the history of the Macedonian literary language and its standardization in the twentieth century].Filološki Studii (v makedonščini). Skopje:St. Cyril and Methodius University.5 (1): 229–235.ISSN1857-6060.
↑Koneski, Blazhe (1967).Историја на македонскиот јазик [History of the Macedonian Language] (v makedonščini). Skopje: Kultura.
Bogdanoska, Biljana (2008),За матуранти македонски јазик и литература [Macedonian language and literature for matura students] (v makedonščini),Skopje: Bomat Grafiks
Bojkovska, Stojka; Minova-Gjurkova, Liljana; Pandev, Dimitar; Cvetanovski, Živko (2008),Општа граматика на македонскиот јазик [Grammar of the Macedonian language] (v makedonščini), Skopje:Prosvetno Delo,ISBN9789989006623
Campbell, George L. (2000),Compendium of the World's Languages, London: Routledge,ISBN0415202965
Friedman, Victor (1993), »Macedonian«, v Comrie B.; Corbett G. (ur.),The Slavonic Languages, London, New York: Routledge, str. 249–305,ISBN0-415-04755-2
Friedman, Victor (2001),Macedonian, Slavic and Eurasian Language Resource Center (SEELRC),Duke University,arhivirano iz spletišča dne 28. julija 2014, pridobljeno 3. februarja 2006
Topolińska, Zuzanna (1984),Polski-macedoński, gramatyka konfrontatywna: Zarys problematyki [Polish-Macedonian, confrontational grammar] (v poljščini),Zakład Narodowy im. Ossolińskich,ISBN978-8304016682
Usikova, Rina Pavlovna (1994),О языковой ситуации в Республике Македонии [About the language situation in the Republic of Macedonia] (v ruščini), Moscow:Nauka, str. 221–231,ISBN5-02-011187-2
Usikova, Rina Pavlovna (2005),Языки мира. Славянские языки: Македонский язык [Languages of the world. Slavic languages: Macedonian language] (v ruščini), Moscow:Academia, str. 102–139,ISBN5-87444-216-2
Vidoeski, Bozhidar (1999),Дијалектите на македонскиот јазик: том 1 [The dialects of the Macedonian language: Book 1] (v makedonščini), MANU,ISBN9989649634
Whitman, Lois (1994),Denying ethnic identity: The Macedonians of Greece, New York: Helsinki Human Rights Watch,ISBN1564321320
Časopisni članki
Hill, P. (1999), »Macedonians in Greece and Albania: A comparative study of recent developments«,Nationalities Papers,27 (1): 17,doi:10.1080/009059999109163,S2CID154201780
Nihtinen, Atina (1999), »Language, Cultural Identity and Politics in the Cases of Macedonian and Scots«,Slavonica,5 (1): 46–58,doi:10.1179/sla.1999.5.1.46
Pejoska-Bouchereau, Frosa (2008), »Histoire de la langue macédonienne« [History of the Macedonian language],Revue des études slaves (v francoščini), str. 145–161
Seriot, Patrick (1997),»Faut-il que les langues aient un nom? Le cas du macédonien« [Do languages have to have a name? The case of Macedonian], v Tabouret-Keller, Andrée (ur.),Le nom des langues. L'enjeu de la nomination des langues (v francoščini), zv. 1, Louvain: Peeters, str. 167–190, arhivirano izprvotnega spletišča dne 5. septembra 2001
Topolinjska, Z. (1998), »In place of a foreword: facts about the Republic of Macedonia and the Macedonian language«,International Journal of the Sociology of Language (131): 1–11,doi:10.1515/ijsl.1998.131.1,S2CID143257269
Voß, C (2018), »Linguistic emancipation within the Serbian mental map: The implementation of the Montenegrin and Macedonian standard languages«,Aegean Working Papers in Ethnographic Linguistics,2 (1): 1–16,doi:10.12681/awpel.20021
Institute for Macedonian language "Krste Misirkov" (2017),Правопис на македонскиот јазик [Orthography of the Macedonian language](PDF) (2 izd.), Skopje: Kultura AD
Kramer, Christina; Mitkovska, Liljana (2003),Macedonian: A Course for Beginning and Intermediate Students. (2nd izd.), University of Wisconsin Press,ISBN978-0-299-18804-7
Macedonian – potovalne informacije v Wikipotovanju
