Magnetit jeferimagnetenmineral skemijsko formulo Fe3O4 in eden od železovih oksidov, ki spada vspinelno skupino. Njegovo popolno ime (IUPAC) je železov(II,III) oksid, običajno komercialno ime pa fero-feri oksid. Njegovo formulo se lahko zapiše tudi kot FeO.Fe2O3 kar pomeni, da je sestavljen iz enega delawüstita (FeO) in enega delahematita (Fe2O3). V magnetitu je železo v dveh oksidacijskih stanjih in ni trdna raztopina obeh oksidov.Curiejeva temperatura magnetita je 585 °C (858 K).
Magnetit je najboljmagneten od vseh poznanih mineralov naZemlji.[4] Naravno namagneteni kosi magnetita, imenovanimagnetovec, so se uporabljali kot prvi magnetnikompas. Magnetit je značilen nosilec dominantnega magnetnega zapisa v kamninah, zato je ključno orodje vpaleomagnetizmu, zanosti ki je pomembna za odkrivanje in razumevanjetektonike plošč in kot zgodovinski podatek zamagnetohidrodinamiko in druga področja znanosti. Podrobno so se preučevale tudi povezave med magnetitom in drugimi železovimi oksidnimi minerali, na primerilmenitom, hematitom inulvospinelom, ker zapletene reakcije med temi minerali inkisikom vplivajo na to, kako in kdaj bo magnetit ohranil zapis o Zemljinemmagnetnem polju.
Magnetit je zelo pomemben za razumevanje pogojev, v katerih so se tvorile in razvijale kamnine. Magnetit reagira s kisikom in tvori hematit, oba skupaj pa tvoritapufer, ki lahko regulirafugasnost kisika. Magmatske kamnine običajno vsebujejo zrna dveh trdnih raztopin: magnetita in ulvospinela ter ilmenita in hematita. Sestava obeh raztopin se uporablja za izračunavanje, kako oksidirajoča je bilamagma, se pravi za izračun fugasnosti kisika v magmi. V magmah so odkrili vrsto oskidacijskih pogojev, oksidacijsko stanje pa pomaga določiti, kako bi se magme lahko razvile s frakcionirnokristalizacijo.
Drobna zrna magnetita se pojavljajo v skoraj vseh magmatskih in metamorfnih kamninah in mnogih sedimentnih kamninah. V mnogih magmatskih kamninah so se iz magme skupaj izločala zrna bogata z magnetitom, in zrna bogata z ilmenitom. Magnetit nastaja tudi sserpentinizacijoperidotitov indunitov.
Magnetit in drugi (temno obarvani) težki minerali v kremenčevih obalnih peščinah v Chennaiju (Indija)Vzorec fino teskturiranega magnetita; velikost: ~5cm
Magnetit se včasih v velikih količinah pojavlja v obalnih peščinah. Takšni tako imenovani črni, mineralni ali železovi peski so na več mestih vKaliforniji in na zahodni obaliNove Zelandije. Magnetit so na obalo prinesle reke, valovi in morski tokovi pa so ga skoncentrirali na posameznih mestih.
Velike količine magnetita so tudi v pasnatih železovih rudah. Te sedimentne kamnine so v zemeljski zgodovini blažile spremembe vsebnosti kisika v atmosferi.
Velika ležišča magnetita so vAtacami vČilu,Kiruni naŠvedskem, Pilbari v zahodniAvstraliji in Adirondacku vZDA. Ležišča magnetita so tudi naNorveškem, vNemčiji,Italiji,Švici,Južni Afriki,Indiji,Mehiki in nekaterih državah ZDA. Leta 2005 so odkrili velika nahajališča magnetitnega peska vPeruju. Peščine imajo površino 250 km2. Najdebelejši sloj je debel več kot 2000 m. Pesek vsebuje 10 % magnetita.[5]
Kristale magnetita so odkrili v nekaterihbakterijah, na primer vmagnetospirillum magnetotacticum, in možganih čebel, termitov, rib, nekaterih ptičev, na primer golobov, in človeka.[6] Kristali so najbrž vključeni v magnetorecepcijo, se pravi v sposobnost občutka za polarnost aliinklinacijo zemeljskegamagnetnega polja oziroma sposobnost zaorientacijo.
Nekaterihitoni imajo zobe nastrgačah iz magnetita, kar je izjemen primer v živalskem svetu. Njihove strgače so zato izjemno abrazivne in primerne za strganje hrane s kamnin.
Preučevanje biomagnetizma se je začelo z odkritji paleoekologa Heinza A. Lowenstama na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo v 1960. letih.
Magnetit se lahko pripravi tudi s kemičnim soobarjanjem iz zmesi 0,1 M raztopine FeCl3•6H2O in FeCl2•4H2O med intenzivnim mešanjem s približno 2000 obrati na minuto. Molsko razmerje FeCl3:FeCl2 je lahko 2:1. Raztopino se segreje na 70 °C, število obratov mešala takoj poveča na 7500/min in hitro doda 10 vol%amonijev hidroksid (NH4OH). Po dodatku amonijevega hidroksida se tvori temna oborina nanodelcev magnetita.
Magnetitni prah učinkovito odstraniarzenove(III) in arzenove(V) ione iz vode. Zmanjšanje velikosti delcev s 300 na 12 nm približno dvesto krat poveča njegovo učinkovitost.[7] Z arzenom kontaminirana pitna voda je velik problem, ki bi se lahko odpravil z uporabo magnetita kot sorbenta.
Magnetit se zaradi stabilnosti pri visokih temperaturah uporablja kot prevleka cevi v parnih kotlih. Magnetitni sloj se tvori po kemični obdelavi na primer shidrazinom.
