Vrenesansi je lutnja veljala za kraljico inštrumentov. V 17. stoletju je ta sloves izgubila, v 18. stoletju pa so jo izpodrinili druga glasbila s strunami in tipkami.
Evropa se je z lutnjo spoznala prek islamskeŠpanije (Al Andaluz). Bila je priljubljen inštrument med 14. in 18. stoletjem. Igranje nanjo je znova oživelo v 20. stoletju.
Orientalske, srednjeveške, renesančne in baročne lutnje imajo lesen trebušast trup, v katerega so podolgoma vdelane doge. Španska lutnja, ki ima ravno dno in stranske obroče ni toliko sorodna omenjenim lutnjam, temveč banduriji (španskobandurria). Sestavljajo jo sledeči deli:
Zatiči: so deli podolgovatega lesa, rahlo stožčaste oblike, ki navijejo struno in tako omogočijo napetost strune.
Rebra (prečke): strune trupa so navezane na vrat. Prečke označujejo, kje mora glasbenik pritisniti nastruno, da jo primerno skrajša in s tem dobi želeniton.
Vrat: trup se podaljšuje v vrat na katerega so pripete strune in po katerih igra leva roka.
Ubiralka: je navadno ebenovinasta lesena plošča, ki je nameščena na vratkitare, da ga zavaruje pred obrabo, saj se po njem sprehajajo izvajalčevi prsti, ko pritiska na strune.
Trup: je trebušast, z dogami in ima obliko razpolovljene hruške.
Usta: pri starinskih lutnjah so usta okrašena z lepo izrezljano rozeto.
Strune: šest dvojnih strun je uglašenih v parih.
Kobilica: omogoča, da strune vibrirajo neposredno naprej od vozla.
Inštrument se drži na podoben način kakor kitara. Orientalske, srednjeveške in Španska lutnja se igrajo s pomočjo tako imenovanepue (španskopúa) aliplektra (oboje je neke vrstetrzalica). Od srednjega veka naprej se je opustilo igranje spuo. Strune se je začelo ubirati z blazinicami prstov ali z nohti. Takšen način igranja je omogočal večjo svobodo izražanja. Iz takšnega načina igranja izvira tudi tehnika igranja kitare za desno roko.
Leva roka pritiska na strune in na ta način omogoča tvorbo akordov in proizvaja melodijo. V primeru teorbe, arhelutnje, baročne lutnje itn. obstajajo tudi basovske strune, na katere se ne pritiska, saj ne tečejo po ubiralki, temveč jih ubira le desna roka z namenom proizvesti nizke tone in kot spremljava bolj glasnim inštrumentom.
Beseda lutnja prihaja iz arabske besede`ūd (عود), ki ima več pomenov, med drugim tudi les. Lutnje iz arabskih dežel inBližnjega vzhoda omogočajo igranje četrt tonov. V primerjavi z evropskimi lutnjami imajo krajši vrat in večji trup. Po navadi ima arabska lutnja samo štiri podvojene strune in eno basovsko. Register arabske lutnje sta navadno dve oktavi in pol. Uporablja se kot inštrument v arabski klasični in ljudski glasbi, v vseh arabskih deželah in tudi v Gruziji.
Telo spominja na sploščeno hruško izrezljane iz lesa s štirimi strunami. Obstajajo poročila, ki datirajo njen obstoj že v 2. stoletju pred našim štetjem.
Da se lahko izvabi zanjo značilen zvok so potrebni še posebej spretni prsti.
Po navadi spremlja petje pesmi, največkrat epskih, ki opisujejo pomembne zgodovinske dogodke ali bitke. Je predvsem solistični inštrument.
Njen repertoar na eni strani obsega tako kitajska tradicionalna dela, ki so v večji meri anonimna, kot tudi glasbo sodobnih skladateljev, zaznamovano z zahodnimi in kitajskimi vplivi. Ena izmed dovršenih interpretk tega inštrumenta jeLiu Fanges.
Lutnja je, skupaj s prebujenim zanimanjem za staro glasbo, ki ga je krepilo gibanje za staro renesančno in baročno glasbo okoli leta 1930 in naprej skozi 20. stoletje, doživela preporod.
Julian Bream je postal slaven zaradi svojih koncertov z lutnjo in violino, kakor tudiHans Neemann,Walter Gerwig,Suzanne Bloch inDiana Poulton. Sodobne lutnje so replike, oziroma skoraj kopije zgodovinskih inštrumentov, ki so preživeli in so danes del muzejskih ali zasebnih zbirk. Vendar pa je tudi dandanes še vedno mogoče najti rokodelce, ki se posvečajo izdelavi novih lutenj.
Izdeluje se jih po naročilu ali pa se jih od koga odkupi, vendar so možnosti za slednje zelo omejene. Zaradi tega so lutnje večinoma dražje kot ostali moderni inštrumenti, ki se izdelujejo masovno, kot na primer kitara, včasih presežejo celo cenovioline.
Nasprotno s preteklimi obdobji dandanes obstajajo različne vrste lutenj: srednjeveške, renesančne, arhelutnja za baročna dela (archilaúd), teorbe (tiorbas) na katere se v baročnih sestavih igrageneralbas.
Španska lutnja
Regionalna raznovrstnost lutenj je prisotna v Grčiji:laouto inouti, sta dve vrsti grških lutenj, obe sorodni arabski lutnji.
V sklopu pop kulture je tudi kolumbijska pevkaShakira uporabila lutnjo v svoji pesmiOjos así v sodelovanju z glasbenikomTimom Mitchellom.
Španska lutnja (laúd español) je skupaj zbandurijo je nepogrešljiva v tradicionalni univerzitetni španskituni (tuna).
Obstaja tudi kubanska lutnja (laúd cubano). Znan interpret te vrste lutnje jeBarbarito Torres, ki jo igra vBuena Vista Social Club. S špansko lutnjo deli enak izgled, a drugačno uglasitev.
