Ljubljana je geografsko, kulturno, znanstveno, gospodarsko, prometno, politično in administrativno središče države, katerega metropolitansko območje šteje več kot pol milijona ljudi ali četrtino prebivalstvaSlovenije. Ljubljana je pomembno prometno vozlišče, stičišče mednarodnih avtocest, ki potekajo v štiri smeri (križanje dveh koridorjev-smeri) in železniških prog (5-6 smeri) ter trgovsko središče z največjim nakupovalnim centrom tega dela Evrope (BTC). Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križiščugermanskih,romanskih inslovanskihnarodov, njihovihjezikov, šeg in navad.
Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanoviliArgonavti oziroma starogrški junakJazon, ki naj bi kralju Aitesu ukradelzlato runo, nato pa s tovariši zbežal pred zasledovalci na ladjiArgo, potoval čezČrno morje ter nato poDonavi inSavi prišel vse doLjubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse doJadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru nabarju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bilaLjubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi vljubljanskem mestnem grbu, vendar šele od baročnega obdobja naprej.[4][5]
Posnetek listine iz 1146 s slovansko-romanskim poimenovanjemLuwigana (izgovor Lubijana)
Izvor imenaLjubljana ni pojasnjen, a obstaja več hipotez. Po eni razlagi ime izvira odstaroslovanskega vodnega božanstva Laburusa,[6][7] medtem ko etnolog Robert Vrčon trdi, da je beseda prišla iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja (aluviana), nekateri pa so mnenja, da izhaja iz nemškegaLaubach (mlačen potok). Podobnost z besedoljubljena, ki jo je prvi izpostavilAnton Tomaž Linhart,[8] jeljudskoetimološka, vendar dobro sredstvo za prepoznavnost, saj že ime države Slovenija nosi v sebi angleško besedo »love«ali ljubezen.
Ena od možnih etimoloških razlag je, da je mesto prek nemščine dobilo ime po rekiLjubljanici.[8] V srednjem veku se je tako za reko kot za mesto uporabljal staro nemški izrazLaibach – stoječa voda, ki povzroča poplave. Ime je bilo v uradni uporabi do leta 1918.[9] Drugi etimologi so nekoč razlagali, da je ime Ljubljana nastalo iz substratnega imenaleubgh, ki je označeval lobanjo, in to po obliki hriba, na katerem stojiLjubljanski grad.[10] Sodobna etimologija se razlag iz substratnih imen, sposojenih od staroselcev, izogiba.Silvo Torkar inMarko Snoj vEtimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen tako razlagata etimologijo imena Ljubljana iz osebnega imena Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana.[11] Ime Ljubovid se je baje skrajšalo v Ljubid, iz tega je tvorjeno vodno (rečno) ime Lubidja, iz česar se je razvilo vodno ime Ljubija (ki se danes uporablja kot ime za desni pritok Ljubljanice zahodno od Vrhnike), to pa se je morda dodatno skrajšalo v Ljuba. Prebivalci naselbine ob reki z imenom Ljub(ij)a so se imenovali Ljubljane, kar je prešlo v današnji izraz Ljubljana, ki ga je mogoče pojmovati bodisi kot kolektiv (besede, ki izražajo kolektivnost, imajo v slovenščini pogosto končnico -na, npr. družina, dvorana, občina) ali kot rezultat jezikovne asimilacije. Torkarjeva razlaga temelji na dejstvu, da so zaselke in reke pogosto imenovali po tamkajšnjih naseljencih.
Simbol mesta je iz okrasja baročnega grba povzetiLjubljanski zmaj. Simboliziral naj bi moč, pogum in veličino. Naslikan je bil kot dekoracija na grbu, in sicer nadutrdbo, ki predstavlja utrjeno srednjeveško mesto. Več stoletij kasneje je bil štirikrat materializiran naZmajskem mostu, ki velja za najlepši most, odmevdunajske secesije.[12] Ljubljanski zmaj je bil dolgo le okrasek na vrhu grba, od baroka dalje pa na njem močno izstopa. Zmaja je v grb med prvimi postavil Valvasor. Predstavljal naj bi simbol čuječnosti. Prej je bilo v grbu le utrjeno mesto z obzidjem na treh gričih. Obzidje je v grbu, na račun zmaja, manjše.
Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so naLjubljanskem barju prebivalikoliščarji. Živeli so namostiščih oziromakoliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, ki jih imenujemo drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poseliliIliri, nato ilirsko-keltsko plemeJapodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili keltskiTavriski. Arheološke najdbe kulture žarnih grobišč na grajskem griču, okoli SAZU in vse do Kazine potrjujejo večjo naselbino na območju Ljubljane. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bilaLjubljanska kotlina del kraljestvaNorik.[13]
Prva naselbina staroselcev je nastala najprej na robuPrul pod grajskim gričem.Rimska naselbinaEmona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) pa je nastala na področju med Prešernovo in Vegovo ulico, severno od Mirja, verjetno na lokaciji začasnega vojaškega tabora, ki ga je zgradilaXV. legijaApollinaris.[14] Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z zidanimobzidjem. Naselje je bilo strateška postojanka in je odigralo pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane, opremljene zjavno kanalizacijo,centralnim ogrevanjem. V mesto je bilo speljanih več vodovodov. Boljše hiše so imele pobarvane stene večjih sob inmozaične tlake. Emona se je razvila v pomembno zgodnjekrščansko središče s škofijo in z razvito trgovino. Mesto je imelo že pred rimskim obdobjem tudi svoji vodni božanstvi, Ekorno in Laburusa,[15] ki so ju častili na Barju.[16]
S propadomzahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušiliHuni podAtilovim poveljstvom, kasneje so te kraje pustošili šeVzhodni Goti inLangobardi.[17]Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo podfrankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko jeRudolf iz Tarcenta podariloglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvodSpanheimov.[18] PoimenovanjeLuwigana kot predhodnik današnjega imena se prvič pojavi leta 1144.[17] V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra:Stari,Mestni (prvi obzidan) inNovi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovalegotske cerkve s svojimizvoniki. S pridobitvijomestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar,[18] mesto pa je sčasoma prevzelo primatKranju inKamniku[19] ter postalo glavno mesto deželeKranjske.
Leta 1270 je mesto zavzel češki kraljOtokar II. Přemysl.[18] Ko ga je porazilRudolf Habsburški,[17] je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali vLaibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije pricerkvi sv. Nikolaja postala stolno mesto.[18] Habsburška vladavina je z izjemo časaIlirskih provinc (1809 do 1813), Ljubljana je bila njihova prestolnica, zdržala vse do koncaprve svetovne vojne.
V 15. stoletju se je Ljubljana uveljavila tudi s sodobnejšo arhitekturo. Popotresu leta 1511 so mesto obnovili vrenesančnem slogu in ga na novo obzidali.[20]
Leta 1597 so v mesto prispelijezuiti in ustanovili gimnazijo, ki se je razvila vkolegij. Z ustanovitvijoAcademie operosorum Labacensis, družbe učenjakov po italijanskem vzoru, so leta 1693 v mesto prišli številni tuji stavbarji in kiparji (med drugimi tudiFrancesco Robba), ki so v baročnem slogu prenavljali oziroma sezidali tudi večino cerkva.[20] Leta 1701 je bila ustanovljena šeAcademia philharmonicorum, eno prvih tovrstnih glasbenih združenj izven Italije. Častni članiFilharmonične družbe, ki jo je kasneje nasledila, so bili tudi skladateljiHaydn,Beethoven inBrahms, violinistPaganini, med njenimi dirigenti pa je bil tudiGustav Mahler. V 18. stoletju so rasle manufakture, gospodarski pomen Ljubljane pa je ostajal na področju tranzita.[21]
Parada med Ljubljanskim kongresomPopotresna obnova (1895)Najstarejši ohranjeni filmski posnetki Ljubljane (1909), s prikazom ljubljanskih ulic, tramvaja in praznovanja[22]
PodNapoleonovo zasedbo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Slovenščina je postala uradni jezik, v Ljubljani pa so odprli tudi prvovisoko šolo.[17][21] Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 upravno središčeIlirskega kraljestva. Leta 1821 je Ljubljana gostilakongres Svete alianse, na katerem so evropski veljaki določili povojne meje.[23] V spomin na ta dogodek je poimenovanKongresni trg.
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V Ljubljani je takrat ustvarjal tudi pesnikFrance Prešeren. Leta 1849 je zDunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bilaJužna železnica in s tem povezava sTrstom dokončana. V 1860. letih je bila ustanovljenaSlovenska matica. Ljubljanska občina je takrat obsegala mesto in sedempredmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti doEvangeličanske cerkve Primoža Trubarja, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu pa po Dolenjski cesti do Rakovnika.
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelokatastrofalen potres z magnitudo 6,1 ponavorni magnitudni lestvici, ki je povzročil 21 žrtev in porušil 10% od približno 1400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1511 so mesto obnovili v takrat značilnih slogih,neoklasicističnem insecesijskem slogu (glej tudiArt Nouveau v Ljubljani). Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti.[21] Med najpomembnejšimi stavbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto,deželni dvorec (zdaj Univerza), deželni – zdajNarodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (pozneje klasična) – zdajosnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (zdaj Drama), deželno sodišče in druge.
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin, in sicerTivoli, okolicaKolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).[24] Veliko zaslug pri tem je imel tedanji županIvan Hribar. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, v 1930-ih letih pa še Zgornjo Šiško, Moste in Vič. Tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.
Sredi 1930-ih let so na Poljanah in za Bežigradom po sodobnih, funkcionalističnih nazorih, gradili nove četrti in ulice. V času med vojnama je podobo mesta najbolj izrazito oblikoval arhitektJože Plečnik, čigar pečat je tako močan, da se je arhitektonskega obdobja prijelo kar imePlečnikova Ljubljana.[24]
Pomembna župana v začetku 20. stoletja sta bilaIvan Hribar inIvan Tavčar. Oba sta pomagala pri razvoju mesta, podobno kakor kasnejeDinko Puc inJuro Adlešič. Med drugo svetovno vojno je senco na župane kot vodja Ljubljane vrgelLeon Rupnik, generalni inšpektordomobranskih enot, ki so sodelovale z italijanskim in nemškim okupatorjem. Zaradi odpora in pomoči partizanom so italijanski okupatorji februarja 1942 mestoobdali s 30 km bodeče žice, po sledeh katere danes potekasprehajalna pot.[26] O uporu priča med drugim spomenik vGramozni jami, kjer so italijanski okupatorji kot povračilne ukrepe ustrelili nad 100 talcev.[27][28]
Po drugi svetovni vojni je postala glavno mestoSocialistične republike Slovenije znotrajJugoslavije. V mesto se je zaradi boljšega ekonomskega statusa priselilo veliko novih meščanov, kar je botrovalo razširitvi in gradnji številnih bivanjskih (stanovanjskih) sosesk.[24]
V Ljubljani je bila25. junija 1991 razglašena neodvisnostSlovenije, katere središče in prestolnica je še danes. Mesto prestolnice ji zagotavljaustava, katere 10. člen pravi: "Glavno mesto Slovenije je Ljubljana."[29]
Leta 1997 je Ljubljana gostila Evropski mesec kulture, 2010 pa je bila Ljubljana razglašena za svetovno prestolnico knjige,[30] med drugim sta bila vŠportnem parku Stožice zgrajena novstadion indvorana. Številni posegi, urejanje novih poti za pešce in zelenih površin so pomagali, da je bila Ljubljana leta 2016 razglašena za zeleno prestolnico Evrope.
Leta 2021 je organizacija European Best Destinations Ljubljano razglasila za najbolj zeleno mesto Evrope.[31] Ljubljana je bila februarja 2022 po deležu zelenega območja in pokritosti z drevesi v vrhu, po dostopnosti do zelenega prostora pa na repu evropskih glavnih mest.[32] V zadnjih letih so se po podatkih Združenja pridelovalcev okrasnih rastlin Slovenije zelene površine v Ljubljani zmanjšale.[33] Po napovedih raziskave švicarskega inštituta Crowther Lab naj bi se povprečna poletna temperatura med 520 mesti sveta do leta 2050 najbolj zvišala prav v Ljubljani.[34][35]
Mesto s površino 163,8km² leži vLjubljanski kotlini, v osrednjem delu Slovenije. Lega na križišču pomembnih prometnic je močno vplivala na njen razvoj. Ljubljana leži približno 140km zahodno odZagreba, 250km vzhodno odBenetk, 350km jugozahodno odDunaja ter 400km jugozahodno odBudimpešte.[36]
Ljubljana ima ob reki Ljubljanici nadmorsko višino 298 m,[37] medtem ko je Ljubljanski grad na grajskem griču na višini 366 m, najvišja točka v Mestni občini Ljubljana (Janški hrib) pa doseže 794 m.[38]
Območje mesta Ljubljana je zaradi svoje nižinske lege in hudourniških vodotokov, razen Ljubljanice, reke z zapletenim kraškim zaledjem na več kot 25% površine poplavno ogroženo[42]. Septembra1926 je bil tako poplavljen praktično celotni južni del Ljubljane.[43]Poplave leta 2010 so najbolj prizadeleVič, kjer sta poplavljalaGradaščica inMali graben.[44]
Podnebje je zmerno celinsko (»Cfb«poKöppenovi klasifikaciji klime), ki meji na subtropsko vlažno podnebje (»CFA«po Köppenovi klasifikaciji klime),[48] s celinskimi značilnostmi, kot so topla poletja in zmerno mrzle zime. Najtoplejša meseca z dnevnimi vzponi običajno do med 25 in 30°C sta julij in avgust, januar pa je najhladnejši mesec s temperaturami, ki se gibljejo večinoma okoli 0°C. V povprečju se 90 dni na leto temperature spustijo tudi podledišče, ter 11 dni s temperaturo nad 30°C. Padavine so razmeroma enakomerno porazdeljene med letnimi časi, čeprav sta zima in pomlad po navadi nekoliko bolj suha, kot poletje in jesen. Letna količina padavin je okoli 1.400mm, zaradi česar velja Ljubljana za eno najbolj namočenih evropskih prestolnic. Nevihte so zelo pogoste v obdobju od maja do septembra in so občasno lahko precej hude. Sneg je značilen v času med decembrom in februarjem, v povprečju pa je mesto s snežno odejo pokrito 65 dni. Mesto je poznano po megli, ki je zabeležena v povprečju 121 dni na leto, večinoma v jeseni in pozimi.[49]
Predvsem pozimi je značilen pojav t. i.temperaturnega obrata, pri katerem se hladnejši in vlažen zrak zadržuje v nižjih plasteh. Poleti je vreme v mestu bolj pod vplivomsredozemskih zračnih tokov, zato so poletja sončna in razmeroma topla.[50]
Še leta 1869 je imela Ljubljana manj kot 27.000 prebivalcev,[51] številka pa je do sredine 1930-ih let dvajsetega stoletja narasla do 80.000,[24] kmalu po 2. svetovni vojni, ko je Ljubljana postala glavno mesto Ljudske (kasneje Socialistične) republike Slovenije, pa je preseglo 100.000 in se naglo povečevalo, zlasti v 60. in 70. letih. Slovenija je praktično edina v takratni Jugoslaviji dejansko izvajala koncept policentričnega razvoja, kar se je odražalo v relativno zmerni rasti Ljubljane v primerjavi z drugimi prestolnicami jugoslovanskih republik, kakor tudi v dokaj enakomernem razvoju vseh slovenskih mest. Demografska rast je ostala razmeroma stabilna med letoma 1999 in 2007, ko se je število prebivalcev gibalo okoli 270.000.[52] Pred letom 1994 je na drugačnem območju popisovanja, ki je vključevalo tudi okoliška naselja[38] (celotno ozemlje nekdanjih petih ljubljanskih občin, združenih v Mesto Ljubljana, sedajUpravna enota Ljubljana), število prebivalstva preseglo 330.000. Metropolitansko območje Ljubljane, vključujoč satelitska mesta in naselja v Ljubljanski kotlini, je do danes naraslo na več kot pol milijona ljudi, saj se je v zadnjem obdobju selitveni trend delno obrnil in se je veliko nekdanjih prebivalcev Ljubljane preselilo v okoliška mesta in naselja, pri čemer so ohranili zaposlitev v mestu.
Po popisu prebivalstva 2002 je bilo 39,2% prebivalcev Ljubljanerimokatolikov, 30,4% vernikov brez religije/neizrečenih/neopredeljenih, 19,2%ateistov, 5,5%pravoslavcev, 5,0%muslimanov in preostalih 0,7% protestantov oz. pripadnikov drugih verstev.[53]
Kljub pojavu višjih zgradb, zlasti na robu mesta, ohranja zgodovinsko središča Ljubljane številne značilne starejše stavbe. V njem se ob hišah 20. stoletja pojavljatabaročni insecesijski slog ter historistične stavbe.
Ljubljanski grad se nahaja na vrhu grajskega griča, ki zaznamuje center mesta. Okolica današnjega gradu je stalno naseljena od leta 1200 pr. n. št. Grad je bil prvič omenjen leta 1161. Trdnjava je bila uničena, ko je vojvodina postala delhabsburškega cesarstva. Med letoma 1485 in 1495 je bil zgrajen današnji grad opremljen s stolpi. Njegov namen je bil zlasti obramba predturškimi vpadi inkmečkimi upori. Grad je kasneje dolgo služil kot zapor. Leta 1905 je grad prešel v mestno last in doživel postopno prenovo po letu 1960. Danes je turistična atrakcija s pestrim kulturnim programom.[56] Od leta 2006 je grad zvzpenjačo povezan s središčem mesta.[57][58]
Staro mestno jedro je srednjeveški obzidani del treh glavnih trgov zmestno hišo, SAZU, univerzitetno knjižnico in Križankami ter številnimi cerkvami. Novejši del obsega baročne in kasnejše razširitve v smeri parka Tivoli in do železniške proge, kjer stoji večina pomembnejših arhitektur, med njimisedež univerze (ob robu srednjeveškega mesta) zgradil ga je češki arhitekt Jan F. Hráský,uršulinske cerkve, stavbeSlovenske filharmonije inCankarjev dom. Po potresu leta 1511 je bila Ljubljana močno prezidana. Znova so jo preurejali kasneje, zlasti v 18. stoletju v baročnem slogu in pokatastrofalnem potresu v 1895, ki je močno poškodoval mesto. Mesto je bilo razširjeno in dozidano, pretežno s historističnimi palačami in v sloguart nouveauja.[21][37] Mestna arhitektura je tako mešanica slogov. Velik pečat je med obema vojnama pustil slovenski arhitektJože Plečnik, ki je oblikoval več osi mesta, mostove, tudiTromostovje in med palačamiNarodno in univerzitetno knjižnico.Glejgalerijo ljubljanskih mostov na Ljubljanici. Prepoznavna ljubljanska stolpnica jeNebotičnik.
V Ljubljani se nahaja večcerkev.Stolnica svetega Nikolaja je ljubljanska katedrala, ki je zlahka prepoznavna zaradi svoje zelene kupole in dveh zvonikov. Stoji obCiril-Metodovem trgu v bližiniosrednje tržnice inmestne hiše. Prvotno je bila na mestu manjša cerkev, za tem troladijska romanska cerkev, prvič omenjena leta 1262. Po požaru leta 1361 je bila obokana v gotskem slogu. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 je cerkev postala stolnica (ob Gornjem Gradu). Osem let pozneje jo je prizadel nov požar, ki so ga najverjetneje zanetili Turki. Med letoma 1701 in 1706 je jezuitski arhitekt Andrea Pozzo izdelal načrt za novo baročno cerkev z dvema stranskima kapelama, zasnovanima v obliki latinskega križa. Cerkev je bila dodatno grajena leta 1841. Notranjost je okrašena z baročnimi freskami slikarjaGiulia Quaglia iz obdobja v letih 1703-1706 in 1721-1723.[59]
Reko Ljubljanico, Gruberjev kanal in druge reke in potoke prečkajoštevilni mostovi. Najbolj znana staTromostovje inZmajski most. Slednji je bil zgrajen med letoma 1900 in 1901 in velja za eno najlepših deldunajske secesije.[12][60] Ime je dobil po štirih zmajih, ki krasijo konce ograj.[61]
Ljubljanski vodnjaki so v mestnem jedru prisotni že od njenega nastanka, saj so bili pomembni za razvoj mesta kot takega. Starejši vodnjaki in vodovodi so bili znani že v antični Emoni. Ljubljana ima nad 40 delujočih vodnjakov, ki večinoma krasijotrge inparke in imajo pomembno kulturno-zgodovinsko ozadje. Na Mestnem trgu stoji replika najpomembnejšega izmed njih,Robbovega vodnjaka v baročnem slogu. Njegov izvirnik je bil leta 2006 zaradi težav skorozijo prestavljen v Narodno galerijo.
Dvogrba kamela v Ljubljanskem živalskem vrtuTivoli pozimi
V Ljubljani je približno 30 ha parkov, največji del te površine zavzemapark Tivoli s površino 17,5 ha. Leta 1813 ga je zasnoval Francoz J. Blanchard. Danes obsega približno 5km². Imel je tri glavne avenije s kostanjevimidrevoredi. Osrednjo os je razširil in spremenil Jože Plečnik. Znotraj parka se menjujejo drevoredi in skupine različnih dreves, nasadi rož ter parkovna oprema s posebnimi klopmi, igrali, kipi in vodnjaki, zlasti predTivolskim gradom in današnjimMuzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Urejene so igralne površine za otroke, v park se zajedajo pokriti bazen, športna igrišča inHala Tivoli. Skupaj zRožnikom inŠišenskim hribom park oblikuje površinekrajinskega parka. Med letoma 1921 in 1939 je Jože Plečnik med Moderno galerijo in Tivolskim gradom uredilJakopičevo sprehajališče, poimenovano po vodilnem slovenskem impresionističnem slikarjuRihardu Jakopiču.
Ostalo površino si deli 28 manjših parkov, med katerimi so najbolj znani:
Ljubljanski živalski vrt leži pod Rožnikom. V vrtu so zbrane živalske vrste z vseh kontinentov, predvsem pa vrste, značilne za področje, kjer se stikajo alpski, panonski in sredozemski svet.
Botanični vrt v Ljubljani deluje že od leta 1810 in je najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova v Sloveniji z nepretrganim delovanjem. V njem je preko 4.500 vrst, podvrst in oblik, od katerih je več kot tretjina domačih, ostalo pa so rastline iz različnih predelov Evrope in ostalih kontinentov. Vrt sodeluje z več kot 270 botaničnimi vrtovi iz celega sveta. Ukvarja se z znanstvenoraziskovalno in pedagoško dejavnostjo. Ima pomembno nalogo pri vzgoji in varovanjuendemičnih inogroženih (prizadetih, ranljivih in redkih) vrst slovenskega ozemlja.[64]
Upravna enota Ljubljana je ozemeljska enota državne uprave, ki zajema območje Mesta Ljubljana, ki je združevalo nekdanjih pet ljubljanskih mestnih občin oziroma sedanje občine, ki so nastale na tem ozemlju poleg MOL in ima več izpostav v samem mestu, kakor tudi v okolici.
Mestna občina Ljubljana je razdeljena na 17 četrtnih skupnosti z lastno (samo)upravo. Četrtne skupnosti sprejemajo predloge občanov (prebivalcev četrtnih skupnosti) in jih posredujejo pristojnim organom MOL ter sodelujejo pri pripravi in izvedbi aktivnosti na področju četrtne skupnosti.[65] Pred tem jo je sestavljalo pet samostojnih občin (Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šiška in Vič-Rudnik), ki se še vedno pokrivajo z volilnimi enotami oziroma Upravno enoto Ljubljana.
PristojnostiPolicijske uprave Ljubljana obsegajo površino 3.807km², kar predstavlja 18,8% državnega nacionalnega ozemlja.[66] Sestavlja jo 17 policijskih postaj, ki so v začetku leta 2008 skupaj zaposlovale 1.499 delavcev, od tega 1.310 policistov ter 189 drugih delavcev policije.[66] S približno 41.000 kaznivih dejanj v letu 2008[67] ima Ljubljana ugled varnega in mirnega področja.[68]
Turizem je eden od gospodarskih sektorjev, prisotnih v mestu. Na sliki jeGrand Hotel Union.Velik delež gospodarstva obsega tudi trgovska dejavnost. Na sliki je nakupovalno središče v Rudniku
Leta 1981 je ljubljanskiBDP na prebivalca znašal 260% jugoslovanskega povprečja.[69] Ljubljana proizvede približno 25% slovenskega BDP-ja.[37] Leta 2003 je bila stopnja aktivnega delovnega prebivalstva 62%; od tega je bilo 64% zaposlenih v zasebnem in 36% v javnem sektorju.[37] Januarja 2007 je stopnja brezposelnosti znašala 6,5% (v primerjavi s 7,7% leto prej in v primerjavi z nacionalnim povprečjem 8,7%).[70]
Industrija, zlastifarmacevtska,petrokemična inživilska industrija, ostaja najbolj pomembna gospodarska dejavnost. Druga področja vključujejo bančništvo, finance, promet, gradbeništvo, obrti, storitvene dejavnosti in turizem. Javni sektor zagotavlja delo na področju izobraževanja, kulture, zdravstva in lokalne uprave.[37] Zlasti v zadnjih 2 desetletjih je pomembna panogatrgovina.
Študentje predstavljajo sedmino celotne ljubljanske populacije, kar mestu daje mladosten karakter.[75]Univerza v Ljubljani, najstarejša in največja slovenska ter edina ljubljanska univerza, je bila ustanovljena leta 1919.[24] Sestavlja jo 23fakultet in 3akademije, ki (med drugim) ponujajo študij medicine, aplikativnih znanosti, filozofije, prava in uprave v slovenskem jeziku.[76] Ima približno 64.000 študentov in okoli 4.000 zaposlenih.Narodna in univerzitetna knjižnica je imela v letu 2004 skupno 1.169.090 knjig.[38] V letu 2006 je 55osnovnih šol obiskovalo skoraj 21.000 učencev, medtem ko se je na 32srednješolskih ustanovah, med katerimi je približno polovica splošnih (izmed teh dve klasični) ali strokovnih gimnazij, izobraževalo 25.797 dijakov.[38] Iz nekdanjeTehniške srednje šole v Ljubljani je nastalŠolski center Ljubljana z višjo strokovno šolo ter Evropsko šolo. 3. teden v maju je na Slovenski cestiMaturantska parada.
Univerzitetni klinični center Ljubljana, osrednja slovenska zdravstvena ustanova, pod različnimi imeni deluje že od leta 1786, ko je cesarJožef II. podpisal odlok o ustanovitviCivilne bolnice v Ljubljani[77] in letno sprejme prek 100.000 bolnikov.[78]
Onkološki inštitut, ustanovljen leta 1937,[79] je eden boljših centrov zaonkologijo v srednji Evropi in eden prvih, ki je združil zdravljenje z raziskovanjem in pedagoško dejavnostjo na področju onkologije.[80]
Zdravstveni dom Ljubljana, razdeljen na 7 enot, opravlja osnovno zdravstveno dejavnost in s svojimi službami zagotavlja zlasti preventivne zdravstvene preglede ter zdravljenje lažje poškodovanih ali bolnih. V manjšem obsegu zagotavlja tudi specialistično ambulantno dejavnost.[81]
Vsako leto se v Ljubljani zvrsti več kot 10.000 kulturnih dogodkov, med temi je 10 mednarodnih festivalov za gledališče, glasbo (npr.Ljubljana festival inTrnfest) in umetnost nasploh.[37]
Ljubljana, v središču različnih slovenskih vinorodnih dežel, je znana kot »mesto vina in vinske trte«, ki so jih na pobočju grajskega hriba posadili že Emonci.[37] Teden knjige (začenja se nasvetovni dan knjige) vključuje prireditve in prodajo knjig naKongresnem trgu. Na predvečerpraznika dela je na ljubljanskem Rožniku praznovanje s kresom.
Slovenska filharmonija, ki je osrednja glasbena ustanova v Ljubljani in v Sloveniji, prireja koncerteklasične glasbe domačih in tujih izvajalcev, veliko časa pa posveča tudi mladim izvajalcem z raznihglasbenih šol. Ustanovljena je bila že leta 1701 v okviruAcademije Operosorum in spada med najstarejše tovrstne ustanove v Sloveniji in v Evropi[83].
Alternativna scena na Metelkovi
Narodna (ustanovljena leta 1918[24]) inModerna galerija razstavljata dela najvplivnejšihslovenskih slikarjev. VAKC Metelkova mesto, ki ima svoje prostore v obnovljeni bivši avstro-ogrski vojašnici naMetelkovi ulici, je središče umetniške alternativne kulture. Na AKC Metelkova mesta so številni klubi, umetniška galerija, koncertni prostori, kjer igrajo različne zvrsti glasbe. Tu imajo rezidenčne prostore številni umetniki in obrtniki[84] Podoben avtonomen kulturni center je bil v nekdanjitovarni Rog (izseljen 2021 - stavba v rekonstrukciji). Po letu 1980 je Ljubljana postala središče avantgardnega (retrogardističnega) umetniškega gibanjaNeue Slowenische Kunst (ustanovljeno 1984), ki so jo sestavljale predvsem glasbena in večmedijska skupinaLaibach, slikarji kolektivaIRWIN in gledališko-scenski projekti režiserjaŽivadinova.
Od leta 1984 v Ljubljani vsako leto potekaFestival LGBT-filma, ki prikazuje filme zLGBT-temami in motivi ter je najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Zadnja leta je največ projekcij festivala vSlovenski kinoteki.[85]
Ljubljana je bila leta 2015 imenovana za Unescovo mesto literature[86] (Unescov program Mesto literature je del širše mreže ustvarjalnih mest).
Center Ljubljane leži med dvema manjšima vzpetinama,Rožnikom z dvema vrhovoma (Cankarjev Vrh-Rožnik, 394 m,Šišenski hrib, 429 m) inGrajskim gričem (366 m), na katerem stojiLjubljanski grad.
Ljubljana je v središču slovenskega cestnega omrežja, ki prekoavtocestnega obroča povezuje mesto z vsemi deli države in pomembnimi mesti v okolici (avtocestna povezava sTrstom,Benetkami terReko na jugozahodu (A1/E70); zMariborom,Gradcem inDunajem (A1/E57); z Zagrebom in naprej v nekdanjo Jugoslavijo (A2-E70); sCelovcem inSalzburgom na severozahodu (A2-E61), zaradi česar je pomembna vstopna točka za severnoevropske turiste.[111] Tranzitni promet skozi samo mesto je preusmerjen s pomočjoLjubljanske obvoznice v obliki kroga okoli mesta.
Avtobusna mreža, ki jo upravljaLjubljanski potniški promet (v lasti MOL) (na osnovi plačilne kartice Urbana) je trenutno najbolj uporabljana in razvita oblikajavnega prevoza v Ljubljani. Avtobusi so pogovorno imenovanitrole. Izraz izvira iz obdobja med letoma 1951 in 1971, ko so po Ljubljani vozilitrolejbusi. Možna je izposoja koles,[113] in najem taksija.[114] V letu 2009 se je z uvedbo mestne vozovnice začel ponovno vzpodbujati tudi javni promet na ljubljanskem železniškem vozlišču.[115]
Kolesarski promet v Ljubljani predstavlja opazen delež vsega prometa, še posebej poleti.Kolesarske steze so po večini ločene od cestišča, ponekod obarvane z rdečo barvo in na križiščih večinoma speljane posredno (tj. z zamikom). Leta 1998 je bila dolžina kolesarskih stez približno 65 km, leta 2009 pa 130 km. Označevanje novih kolesarskih stez je del projekta mestne občine Civitas Elan.[116] Na nekaterih ulicah, kjer ni kolesarskih stez, npr. na povezovalni cesti medNjegoševo inRoško cesto prekoFabianijevega mostu naLjubljanici,[117] je kolesarjenje prepovedano.[118][119][120] Omejevalni prometni režim za kolesarje so v Sloveniji uvedli sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja.[121] Na nekaterih odsekih so prepovedi v zadnjih letih odpravili, bodisi z označenjem kolesarskih stez ali gradnjo paralelnih namenskih kolesarskih cest.[122] Od leta 2000 obstajaLjubljanska kolesarska mreža, društvokolesarjev, kikolo uporabljajo kot prometno sredstvo.[123] V maju2011 je bil vzpostavljen sistem izposoje javnih kolesBicike(lj)[124], ki je na voljo na podlagi uporabe mestne karticeUrbane. Leta 2015 Ljubljano pričeli uvrščati na lestvico kolesarjem prijaznih mest (na 13. mesto).[125]
Znaten del središča ljubljane je zaprt za motorna vozila in spremenjen v peš cono. Za zagotavljanje mobilnosti vsem, ki to potrebujejo, je na voljo več ekektričnih vozil (Kavalir), ki so brezplačno na voljo na klic ali pa vozijo po vnaprej določeni trasi.[126]
Železniška postaja Ljubljana predstavlja najpomembnejše železniško križišče v državi in stoji ob železniški povezavi Nemčije s Hrvaško (München-Salzburg-Ljubljana-Zagreb), obenem pa je izhodišče za obisk Dunaja, Trsta ter Budimpešte.[39] Regionalni vlaki poleg tega vozijo še v smeri Novega mesta, Kamnika ter Kopra. V neposredni bližini jeAvtobusna postaja Ljubljana, s katero bo železniška postaja v prihodnosti združena vPotniški center Ljubljana.
Letališče Jožeta Pučnika (LJU) leži 26km severno od mesta in je izhodišče za številne (zlasti evropske) destinacije, kot na primer: Amsterdam, Atene, Barcelona, Beograd, Bruselj, Budapešta, Bukarešta, Kopenhagen, Dublin, Dunaj, Frankfurt, Helsinki, Istanbul, Kijev, London, Manchester, Moskva, München, Ohrid, Paris, Podgorica, Praga, Priština, Stockholm, Skopje, Waršava, Tirana, Tel Aviv in Zurich.[127]
Ljubljana deluje tudi v več evropskih organizacijah mest (npr. tudi vuporabniški skupini IT organizacij evropskih glavnih mest), je članica mreže mest in prek nacionalnega združenja občin deluje v odboru regij EU, Kongresu lokalnih in regionalnih oblastiSveta Evropa in v Svetu evropskih mest in regij.[128]
↑Maja Prijatelj: Detektivka o miselnih vzorcih naših prednikov. Intervju s prof. dr.Markom Snojem, avtorjemEtimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen.Polet, 10. december 2009.
12C. Abdunur (2001).ARCH'01: Troisième conférence internationale sur les ponts en arc (v francoščini). Presses des Ponts. str.124.ISBN2859783474.
.jpg)
.jpg)
.svg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
