Ozemlje, poseljeno z etničnimi Litovci, se je skozi stoletja krčilo; nekoč so Litovci sestavljali večino prebivalstva ne samo v današnjiLitvi, ampak tudi na severozahoduBelorusije, na velikih območjih sodobneKaliningrajske oblasti Rusije ter v nekaterih delih sodobneLatvije in Poljske.[29]
Vendar pa obstajajo razprave, da litovski jezik ni bil dovolj ugleden v litovski družbi in da jedajanje prednosti poljskemu jeziku na določenih ozemljihPoljsko-litovske skupnosti, ter dajanje prednostinemškemu jeziku na ozemljih nekdanjeVzhodne Prusije (danes ruska Kaliningradska oblast), povzročilo da se je število litovskih govorcev zmanjšalo. Poznejša okupacijacesarske Rusije je ta proces še pospešila; sledila je politikarusifikacije, ki je vključevala prepoved javnega nastopanja in pisanja v litovščini. Takrat so verjeli, da bo narod skupaj z jezikom v nekaj generacijah izumrl.
Konec 19. stoletja se je zgodil litovski kulturni in jezikovni preporod. Nekateri poljsko in belorusko govoreči iz dežel nekdanjega Velikega vojvodstva Litve so v začetku 20. stoletja izrazili pripadnost sodobnemu litovskemu narodu, med njimiMichał Pius Römer,Stanisław Narutowicz,Oscar Milosz inTadas Ivanauskas. Litva je razglasila neodvisnost po 1. svetovni vojni, kar je pripomoglo k njeni nacionalni konsolidaciji. Sprejeli so standardiziran litovski jezik. Vendar je vzhodni del Litve, vključno zVilnskim okrožjem, priključilaPoljska, medtem ko jeKlajpedsko okrožje leta 1939 prevzelanacistična Nemčija. Leta 1940 je Litvo napadla in okupiralaSovjetska zveza ter jo priključila kotLitovsko SSR. Junija 1941 so Nemci in njihovi zavezniki napadli ZSSR, od 1941–1944 pa je Litvo zasedala Nemčija. Nemci so se leta 1944 umaknili, Litva pa je spet padla pod oblast Sovjetov. Posledica tega je bila, da so bile dolgoletne skupnosti Litovcev v Kaliningrajski oblasti skoraj uničene.
Litovski narod je kot tak ostal predvsem v Litvi, v nekaj vaseh v severovzhodni Poljski, južniLatviji in tudi kot diaspora izseljencev. Nekateri avtohtoni Litovci so še vedno v Belorusiji in Kaliningrajski oblasti, vendar je njihovo število v primerjavi s preteklostjo majhno. Litva je ponovno pridobila neodvisnost leta 1990, večina držav pa jo je priznala leta 1991. ČlanicaEvropske unije je postala 1. maja 2004.
Poleg različnih verskih in etničnih skupin, ki trenutno prebivajo v Litvi, tudi Litovci ohranjajo in razlikujejo svojo regionalno identiteto; obstaja 5 zgodovinskih regionalnih skupin:Žemaičiai,Suvalkiečiai,Aukštaičiai,Dzūkai inPrūsai,[30] od katerih je zadnja skoraj izumrla. Prebivalci mest običajno veljajo za Litovce, zlasti to velja za tiste iz velikih mest, kot staVilna aliKaunas. Štiri skupine so razmejene v skladu s tradicijami, narečji in zgodovinskimi razdelitvami, ki so značilne za posamezne regije.
Litovska naselja se razprostirajo v sosednje države, ki so zdaj zunaj moderne Litovske države. Na območjuSuwałki na Poljskem obstaja majhna litovska skupnost, to je območje, povezano z litovskim pisateljem in klerikomAntanasom Baranauskasom. Čeprav je bila večina litovskih prebivalcev v regiji, ki je bila delVzhodne Prusije, izgnana ob njihovi priključitvi kSovjetski zvezi vKaliningrajsko oblast, so manjše skupine Litovcev pozneje naselile v to območje.
Poleg tradicionalnih skupnosti v Litvi in sosednjih državah so se Litovci v 19., 20. in 21. stoletju odselili na druge celine.
↑Matija Vrtovec, Miha Vernè (1863): Občina povestnica ali zgodovina celega sveta. Ljubljana: Natisnil in založil Jožef Blaznik. s. 520.
↑Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí. Odgovorni urednik: dr. Janez Bleiweis. V saboto 30. oktobra (sredojesna) 1852. Tečaj X. List 87. s. 347.
↑Novice gospodarske, obertniške in narodne. V Ljubljani v sredo 6. junija 1860. Tečaj XVIII. List 23. s. 182.
↑Glanville Price. Encyclopedia of the languages of Europe, 2000, pp.304–306
