Limfóm jerak celiclimfatičnega tkiva zaradi razraščanjalimfocitov T aliB. Gre za skupno ime za mnoge bolezni, ki se lahko kažejo kotlevkemija alitumorbezgavk,vranice ali drugihorganov, tumorske celice so navadno podobne posameznim stopnjam običajne limfocitne diferenciacije. Z imunohistokemičnimi tehnikami se določajo različniantigeni na površini celic, kar omogoči določitev vrste celic in stopnjemalignosti.[1]
Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2001 objavila svojo razvrstitev limfomov ter jo leta 2008 posodobila.[6][7] Gre za razvrstitev na osnovi vrste prizadetih celic (oziroma katerim normalnim telesnim celicam sorakave celice najbolj podobne) in glede na fenotipične, molekularne in citogenetične lastnosti. Po SZO obstajajo tri velike skupine limfomov: limfomi limfocitov B, limfomi limfocitov T in limfomi naravnih celic ubijalk, zajete so pa tudi druge manj pogoste vrste. Hodgkinovi limfomi so kot v predhodnih razvrstitvah svoja skupina, a spadajo med novotvorbe zrelih limfocitov B.
ZDNK-mikromrežo analizirana Burkittov limfom in difuzni velikocelični B-limfom s prikazom razlik v genskem izražanju; barve prikazujejo raven izražanja: z zeleno so prikazani geni, ki se v limfomskih celicah premalo izražajo, z rdečo pa geni, ki se prekomerno izražajo.
Limfom lahko spremljajo različni nespecifični bolezenski znaki. Če ti znaki vztrajajo dlje časa, je treba medicinsko izločiti verjetnost, da gre za limfom:
limfadenopatija (bolezen bezgavk)[8][9] ali zatečenost bezgavk – gre za najzgodnejši bolezenski znak limfoma
sistemski simptomi, ki jih lahko povzročajo tako Hodgkinovi kot ne-Hodgkinovi limfomi in se s skupnim izrazom imenujejo tudi simptomi B:
Pojavnost Hodgkinovih limfomov je v zadnjih letih približno enaka, pojavnost ne-Hodgkinovih limfonov pa se rahlo povečuje. Leta 2008 je bilo v Sloveniji 37 novih primerov HL ter 281 novih primerov NHL. Slednji se pojavljajo približno 3–4-krat pogosteje kot HL, skupno pa predstavljajo 2,5 do 5 % vseh rakov. HL se pogosteje pojavlja v starostni skupini od 15. do 34. leta in v starostni skupini po 50. letu. Pogostost pojavljanja NHL narašča s starostjo.[5]
Limfomi se zdravijo s sistemsko terapijo (skemoterapevtiki inbiološkimi zdravili), zobsevanjem, s kombinacijo obeh navedenih metod, redko tudi kirurško. Pri izbiri zdravljenja je poleg vrste limfoma pomembno tudi, ali gre za nizkomaligen ali za agresiven limfom. Zdravljenje s sistemsko terapijo poteka običajno s kombinacijo več kemoterapevtikov, lahko z dodatkom biološkega zdravila v določenem časovnem sosledju. Obsevanje kot samostojna oblika zdravljenja se uporablja predvsem pri lokaliziranih indolentnih (nizkomalignih) limfomih, sicer pa kot dopolnilna metoda sistemskemu zdravljenju. Včasih pri zdravljenju limfomov pride v poštev visokoodmerna kemoterapija/obsevanje spresaditvijo kostnega mozga. Po zaključenem zdravljenju je potrebno redno spremljanje pacienta zaradi možne ponovitve bolezni ter pravočasnega odkrivanja drugega raka.[10]
