Liberija uradnoRepublika Liberija, je država, ki leži ob obalizahodne Afrike. Na severozahodu meji naSierro Leone, na severu naGvinejo, na vzhodu naSlonokoščeno obalo ter na jugu in zahodu naseverni Atlantski ocean. Meja z Gvinejo je dolga 590 km, meja s Sierro Leone 299 km, meja s Slonokoščeno obalo pa 778 km. Država ima okoli 5 milijonov prebivalcev, po površini pa je velika 111.369kvadratnih kilometrov. Uradni jezik v Liberiji jeangleščina, poleg tega pa se v državi govori več kot 20 drugih jezikov. Glavno in največje mesto Liberije jeMonrovija.
Zastava države je sestavljena iz 12 enakih horizontalnih rdeče-belih črt in bele petkrake zvezde v modrem kvadratu v zgornjem levem kotu. Črte predstavljajo 12 podpisnikov deklaracije o neodvisnosti, moder kvadrat predstavlja afriško celino, petkraka zvezda pa svobodo, ki je bila podeljena nekdanjim ameriškim sužnjem. Osnova za nastanek zastave pa je bilaZastava Združenih držav Amerike.
Liberija je nastala v začetku 19. stoletja, kot projektAmeriške kolonizacijske družbe (ACS), ki je verjela, da bodo imeli temnopolti vAfriki boljše možnosti za svobodo in blaginjo kot vZdruženih državah Amerike.[7] Med letom 1822 in začetkomameriške državljanske vojne leta 1861 se je v Liberijo preselilo več kot 15.000 osvobojenih in svobodno rojenih črncev, ki so se v ZDA soočali z družbenim in pravnim zatiranjem, ter 3198Afro-Karibov.[8] Postopoma so razvili "ameriško-liberijsko" identiteto in s seboj prinesli svojo kulturo in tradicijo; liberijska ustava in zastava sta bili oblikovani po ameriški, glavno mesto pa je bilo poimenovano po podporniku ACS in ameriškem predsednikuJamesu Monroeju. Liberija je 26. julija 1847 razglasila neodvisnost, ki so jo ZDA priznale šele 5. februarja 1862. 3. januarja 1848 je bilJoseph Jenkins Roberts, premožen, svobodno rojen Afroameričan iz ameriške zvezne državeVirginija, ki se je naselil v Liberiji, po razglasitvi neodvisnosti, izvoljen za prvegapredsednika Liberije.[8]
Liberija je bila prva afriška republika, ki je razglasila neodvisnost, in je prva ter najstarejša sodobna republika v Afriki. Bila je ena redkih držav, ki je v časudirke za Afriko ohranila svojo suverenost. Meddrugo svetovno vojno je Liberija podpirala vojna prizadevanjaZdruženih držav protiNemčiji, v zameno pa je prejela znatne ameriške naložbe v infrastrukturo, ki so pripomogle k blaginji in razvoju države. PredsednikWilliam Tubman je spodbujal gospodarske in politične spremembe, ki so povečale blaginjo in mednarodno prepoznavnost države; Liberija je bila ustanovna članicaLige narodov,Združenih narodov inOrganizacije afriške enotnosti.
Ameriško-liberijski naseljenci se niso dobro razumeli z domorodnimi ljudstvi, na katera so naleteli, zlasti s tistimi, ki so živela v bolj izolirani notranjosti. Kolonialne naselbine so napadaliKruji inGreboji iz svojih notranjih položajev. Američani in Liberijci so spodbujali verske organizacije k ustanavljanju misijonov in šol za izobraževanje domačega prebivalstva.[9] Američani in Liberijci so se oblikovali v majhno elito, ki je imela nesorazmerno veliko politično moč; avtohtoni Afričani do leta 1904 niso imeli pravice do državljanstva v lastni deželi.[9][10]
Leta 1980 je zaradi političnih napetosti, ki so nastale pod vladavinoWilliama R. Tolberta, prišlo dovojaškega udara, med katerim je bil Tolbert ubit, kar je pomenilo konec ameriško-liberijske vladavine v državi in začetek več kot dveh desetletij politične nestabilnosti. Po petih letih vojaške vladavineSveta narodne odrešitve in petih letih civilne vladavineNacionalne demokratske stranke Liberije sta slediliprva indruga liberijska državljanska vojna. Posledično je umrlo 250.000 ljudi (približno 8 % prebivalstva), še več jih je bilo razseljenih, liberijsko gospodarstvo pa se je zmanjšalo za 90 %.[11]Mirovni sporazum iz leta 2003 je pripeljal do demokratičnih volitev leta 2005, na katerih je bila za predsednico izvoljenaEllen Johnson Sirleaf, ki se je zapisala v zgodovino kot prva ženska predsednica na celini. Konflikti inizbruh virusa ebole v letih 2013-2016 so močno prizadeli nacionalno infrastrukturo in osnovne socialne storitve, tako da je leta 2015 83 % prebivalstva živelo pod mednarodnimpragom revščine.[12]
Michael Omolewa je potrdil prisotnost artefaktov iz starejše kamene dobeOldowan v Zahodni Afriki, ki dokazujejo prisotnost starodavnih ljudi.[13]
Nedatiraniacheuleanski (ESA) artefakti so dobro dokumentirani po vsejZahodni Afriki.Kronometrični zapisisrednje kamene dobe (MSA) kažejo, da so bile tehnologijejedra in lističev v Zahodni Afriki prisotne vsaj odsrednjega pleistocena (~780–126 tisoč let nazaj ali ka) v severnih, odprtihsahelijskih območjih in da so se ohranile do meje medkoncem pleistocena inholocenom (~12ka) v severnih in južnih območjih Zahodne Afrike. To je najmlajši primerek takšne MSA tehnologije v Afriki. Prisotnost populacij MSA v gozdovih ostaja odprto vprašanje, vendar so tehnološke razlike lahko povezane z različnimiekološkimi območji. Populacije izpozne kamene dobe (LSA) dokazujejo precejšnjo tehnološko diverzifikacijo, vključno zmikrolitskimi in makrolitskimi tradicijami.[14]
Podatki kažejo, da seakeramične inkeramične zbirke pozne kamene dobe (LSA) v Zahodni Afriki kronološko prekrivajo in da je spreminjanje gostote mikrolitske industrije od obale proti severu geografsko strukturirano. Te značilnosti lahko predstavljajo družbena omrežja ali neko obliko kulturne difuzije, povezane s spreminjajočimi se ekološkimi pogoji.[14]
Mikrolitska industrija s keramiko je postala pogostejšasredi holocena, skupaj z očitno intenzivnejšim izkoriščanjem divje hrane. Med ~4–3,5ka so se te družbe postopoma preoblikovale v proizvajalce hrane, verjetno zaradi stikov s severnimi pastirji in poljedelci, saj je okolje postalo bolj sušno. Vendar so lovci in nabiralci v bolj gozdnatih predelih Zahodne Afrike preživeli še veliko dlje, kar priča o trdnosti ekoloških meja v tej regiji.[14]
Evropski zemljevid Zahodne Afrike inObale žita iz leta 1736. Ima arhaično kartografsko oznakoNegroland.
Obalo popra, znano tudi kot Obala zrnja, so avtohtona afriška ljudstva naseljevala že vsaj od 12. stoletja dalje.Mandeji so se izSudana širili proti zahodu in izrinili številne manjše etnične skupine na jug proti Atlantskemu oceanu.Deji,Basi,Kruji,Goli inKisiji so bila nekatera od prvih dokumentiranih ljudstev na tem območju.[15]
Priliv teh skupin je bil še večji zaradi propada zahodnosudanskegaMalijskega imperija leta 1375 inSongajskega imperija leta 1591. Ker so se notranja območjaizsuševala, so se prebivalci preselili na bolj vlažno obalo. Ti novi prebivalci so iz Malijskega in Songajskega imperija prinesli znanja, kot sopredenje bombaža,tkanje blaga,taljenje železa, gojenjeriža insirka ter družbene in politične institucije.[15] Kmalu po tem, ko so regijo osvojiliManeji, so se vokraju Grand Cape Mount priselili pripadniki ljudstvaVaj iz nekdanjega Malijskega imperija. Kruji so nasprotovali prihodu Vajov in sklenili zavezništvo z Mani, da bi ustavili njihov nadaljnji prihod.[16]
Ljudje ob obali so gradilikanuje in trgovali z drugimi Zahodnoafričani odZelenega rta doObale zlata. Arabski trgovci so v regijo vstopili s severa, dolgoletna trgovina s sužnji pa je ujetnike odpeljala v severno in vzhodno Afriko.[navedi vir]
Od leta 1461 do konca 17. stoletja so imeliportugalski,nizozemski inbritanski trgovci v regiji stike in trgovske postojanke. Portugalci so območje poimenovaliCosta da Pimenta ("Obala popra"), pozneje pa se je zaradi obilja zrn popraAframomum melegueta območje postalo znano pod imenomObala zrnja. Evropski trgovci so z lokalnim prebivalstvom menjavali blago in dobrine.[navedi vir]
V Združenih državah Amerike je na prehodu med 18. in 19. stoletjem začelo nastajati gibanje za naselitevsvobodnih barvnih ljudi, tako svobodno rojenih kot nekdaj zasužnjenih, v Afriki. Razlog za to je bila rasna diskriminacija, ki se je kazala v obliki odvzema političnih pravic ter odrekanja državljanskih, verskih in socialnih pravic.[17] Leta 1816 ustanovljenoAmeriško kolonizacijsko družbo (ACS) so sestavljali predvsemkvekerji in lastniki sužnjev. Kvekerji so verjeli, da bodo imeli črnci v Afriki boljše možnosti za svobodo kot v ZDA.[7][18] Medtem ko so sužnjelastniki nasprotovali svobodi zasužnjenih ljudi, so "repatriacijo" svobodnih barvnih ljudi razumeli kot način za preprečevanjeupora sužnjev.[7]
Leta 1822 je Ameriška kolonizacijska družba začela prostovoljno pošiljati svobodne barvne ljudi na Obalo popra, da bi tam ustanovila kolonijo. Umrljivost zaradi tropskih bolezni je bila zelo visoka — od 4571 izseljencev, ki so prispeli v Liberijo med letoma 1820 in 1843, jih je preživelo le 1819.[19][20] Do leta 1867 je ACS (in z njo povezane državne podružnice) pomagala pri selitvi več kot 13.000 barvnih prebivalcev iz Združenih držav in Karibov v Liberijo.[21] Ti svobodni Afroameričani in njihovi potomci so se poročali v svoji skupnosti in se opredeljevali kotAmero-Liberijci. Mnogi so bili mešane rase in izobraženi v ameriški kulturi; niso se identificirali z domorodci iz plemen, ki so jih srečali. V kolonialni skupnosti so se večinoma poročali med seboj in ustvarili etnično skupino, ki je imela kulturno tradicijo, prežeto z ameriškimi koncepti političnega republikanizma in protestantskega krščanstva.[22]
ACS, ki so jo podpirali ugledni ameriški politiki, kot soAbraham Lincoln,Henry Clay inJames Monroe, je menila, da je "repatriacija" boljša od tega, da osvobojeni sužnji ostanejo v Združenih državah.[18] Podobne državne organizacije so ustanovile kolonije kot soMississippi v Afriki,Kentucky v Afriki inRepublika Maryland, ki jo je Liberija kasneje priključila. Vendar je Lincoln leta 1862 Liberijo označil za uspeh le "v določenem smislu" in namesto tega predlagal, da se svobodnim ljudem druge barve kože pomaga pri izselitvi vChiriquí, ki je danes delPaname.[23]
Amero-liberijski priseljenci se niso dobro razumeli z domorodnimi ljudstvi, na katera so naleteli, zlasti s tistimi, ki so živeli v skupnostih v bolj izoliranem "bušu". Kolonialne naselbine so napadaliKruji inGrebi iz njihovih notranjih položajev. Srečanja z afriškimi plemeni v bušu so bila pogosto nasilna. Ker so bili prepričani, da so drugačni ter kulturno in izobrazbeno boljši od avtohtonih ljudstev, so se Amero-Liberijci razvili v elitno manjšino, ki je ustvarila in obdržala politično oblast. V zavestnem prizadevanju, da bi posnemali ameriški jug, so amero-liberijski priseljenci sprejeli oblačila, kot so krila z obročki in fraki, ter izključili domorodce iz gospodarskih priložnosti, vključno z ustanavljanjem plantaž, na katerih so bili domorodci prisiljeni delati kot sužnji.[24] Avtohtona plemena do leta 1904 niso imela pravice do državljanstva v svoji lastni deželi.[10] Amero-Liberijci so spodbujali verske organizacije k ustanavljanju misijonov in šol za izobraževanje domorodnih ljudstev.[24]
Zemljevid kolonije Liberija v tridesetih letih 19. stoletja, ki ga je izdelal ACS, prikazuje pa tudi kolonijo Mississippi in druge kolonije, ki jih je financirala država.
26. julija 1847 so naseljenci izdalideklaracijo o neodvisnosti in razglasiliustavo. Na podlagi političnih načelustave Združenih držav Amerike je bila ustanovljena neodvisna Republika Liberija.[25][26]Združeno kraljestvo je bilo prva država, ki je priznala neodvisnost Liberije.[27] Združene države Amerike so Liberijo priznale šele leta 1862, potem ko so južne države, ki so imele močno politično moč v ameriški vladi, razglasile svojo odcepitev in ustanovitevKonfederacije.[28][29][30]
Vodstvo nove države so večinoma sestavljali Amero-Liberijci, ki so sprva vzpostavili politično in gospodarsko prevlado na obalnih območjih, ki jih je kupila ACS; pri razvoju teh območij in s tem povezane trgovine so vzdrževali stike z ameriškimi partnerji. Leta 1865 so sprejeli zakon o vstopnih pristaniščih, ki je prepovedal tujo trgovino s plemeni v notranjosti države, da bi domnevno "spodbudili rast civiliziranih vrednot", preden bi bila takšna trgovina v regiji dovoljena.[25]
Odhod Afroameričanov v Liberijo leta 1896. Zadnje izseljence je ACS v Liberijo poslala leta 1904.
Do leta 1877 je bilastranka True Whig najmočnejši politični subjekt v državi.[31] Sestavljali so jo predvsem Amero-Liberijci, ki so ohranili družbeno, gospodarsko in politično prevlado vse do 20. stoletja ter ponovili vzorce evropskih kolonistov v drugih afriških državah. Tekmovanje za položaj je bilo običajno omejeno znotraj stranke; strankarska kandidatura je praktično zagotavljala izvolitev.[31]
Zaradi pritiska Združenega kraljestva, ki je nadzorovaloSierro Leone na severozahodu, inFrancije, ki je imela interese na severu in vzhodu, je Liberija izgubila pravico do obsežnih ozemelj. Sierra Leone inSlonokoščena obala sta si priključili ozemlja.[32] Liberija si je prizadevala pritegniti naložbe za razvoj infrastrukture in večjega industrijskega gospodarstva.
Konec 19. stoletja je proizvodnja liberijskega blaga upadla, vlada pa se je spopadala s finančnimi težavami, zaradi česar se je zadolžila za številna mednarodna posojila.[33] 16. julija 1892 se jeMartha Ann Erskine Ricks na Windsorskem gradu srečala skraljico Viktorijo in ji podarila ročno izdelano odejo, prvo diplomatsko darilo Liberije. Ricks, ki se je rodila v suženjstvu v Tennesseeju, je dejala: »Že kot otrok sem pogosto slišala, kako dobra je bila kraljica do mojih ljudi—sužnjev—in kako si je želela, da bi bili svobodni.«[27]
Charles D. B. King, 17. predsednik Liberije (1920–1930), s spremstvom na stopnicahPalače miru v Haagu (Nizozemska) leta 1927.
Ameriški in drugi mednarodni interesi so poudarjali pridobivanje virov, pri čemer je bila proizvodnja gume v začetku 20. stoletja glavna industrija.[34] Leta 1914 jecesarska Nemčija predstavljala tri četrtine liberijske trgovine. To je skrbelo britanske kolonialne oblastiSierre Leone ter francoske kolonialne oblastiFrancoske Gvineje inSlonokoščene obale, saj so se napetosti z Nemčijo večale.[35]
Liberija je medprvo svetovno vojno ostala nevtralna do 4. avgusta 1917, ko je napovedala vojno Nemčiji. Kasneje je bila ena od 32 držav, ki so sodelovale napariški mirovni konferenci leta 1919, s katero se je končala vojna in ustanovilaLiga narodov; Liberija je bila med redkimi afriškimi in nezahodnimi državami, ki so sodelovale na konferenci in pri ustanovitvi Lige narodov.[36]
Na leviSamuel K. Doe na obisku v ZDA skupaj z obrambnim sekretarjem Caspar W. Weinbergerjem (na desni) leta 1982.
Leta 1927 so volitve v državi ponovno pokazale moč stranke True Whig, volilni postopki pa so bili označeni za ene najbolj prirejenih doslej; zmagovalni kandidat je prejel več kot 15-krat več glasov od števila volilnih upravičencev. (Poraženec je dejansko prejel približno 60 % glasov volilnih upravičencev.)
Kmalu zatem je zaradi obtožb osodobnem suženjstvu v LiberijiLiga narodov ustanovilaChristyjevo komisijo. Ugotovitve so vključevale vpletenost vlade v razširjeno "prisilno ali obvezno delo". Predvsem manjšinske etnične skupine so bile izkoriščane v sistemu, ki je obogatil dobro povezane elite.[37] Zaradi poročila sta odstopila predsednikCharles D. B. King in podpredsednikAllen N. Yancy.[38]
Sredi 20. stoletja se je Liberija z ameriško pomočjo začela postopoma modernizirati. Meddrugo svetovno vojno so Združene države Amerike močno izboljšale infrastrukturo, da bi podprle svoja vojaška prizadevanja v Afriki in Evropi proti Nemčiji. Pred vstopom v drugo svetovno vojno je v okviru programaLend-Lease zgradilaprosto pristanišče Monrovija inmednarodno letališče Roberts.[39]
Po vojni je predsednikWilliam Tubman spodbujal tuje naložbe, tako da je Liberija v 50. letih dosegla drugo najvišjo stopnjo gospodarske rasti na svetu.[39] Država se je začela aktivneje vključevati tudi v mednarodne zadeve: leta 1945 je bila ustanovna članicaZdruženih narodov ter postala glasna kritičarkajužnoafriškega režimaapartheida.[40] Kot ena redkih afriških držav, ki se je izognila kolonizaciji, je bila zagovornica neodvisnosti Afrike od evropskih kolonialnih sil inpanafrikanizma ter je hkrati pomagala financiratiOrganizacijo afriške enotnosti.[41]
Tehnical v Monroviji med drugo liberijsko državljansko vojno.
12. aprila 1980 je vojaški udar, ki ga je vodil narednikSamuel Doe iz etnične skupineKrahn, strmoglavil in ubil predsednikaWilliama R. Tolberta mlajšega. Doe in drugi zarotniki so kasneje usmrtili večino Tolbertovega kabineta ter druge ameriško-liberalne vladne uradnike in člane stranke True Whig.[42] Voditelji državnega udara so ustanoviliSvet narodne rešitve (PRC), da bi vodil državo.[42] Doe, strateški zaveznik Zahoda medhladno vojno, je prejel znatno finančno podporo Združenih držav, medtem ko so kritiki obsojali PRC zaradi korupcije in politične represije.[42]
Ko je Liberija leta 1985 sprejelanovo ustavo, je bil Doe na naslednjih volitvah, ki so bile mednarodno obsojene kot nepoštene, izvoljen za predsednika.[42] 12. novembra 1985 jeThomas Quiwonkpa izvedel neuspeli protidržavni udar in njegovi vojaki so za kratek čas zasedli nacionalno radijsko postajo.[43] Vladna represija se je v odgovor okrepila, saj so Doejeve enote vokraju Nimba usmrtile pripadnike etničnih skupin Gio in Mano.[43]
Uporniki so se kmalu razdelili na različne frakcije, ki so se borile druga proti drugi.Skupina za spremljanje gospodarske skupnosti v okviruGospodarske skupnosti zahodnoafriških držav je organizirala vojaško operacijsko skupino za posredovanje v krizi.[45][neuspešno preverjanje] Med letoma 1989 in 1997 je umrlo približno 60.000 do 80.000 Liberijcev, do leta 1996 pa je bilo približno 700.000 ljudi razseljenih v begunska taborišča v sosednjih državah.[46] Leta 1995 so sprte strani sklenile mirovni sporazum, po katerem je bil Taylor leta 1997 izvoljen za predsednika.[45]
Misija Združenih narodov v Liberiji se je začela septembra 2003, da bi zagotovila varnost in nadzorovala mirovni sporazum,[53] oktobra naslednje leto pa je oblast prevzela začasna vlada.[54] Volitve, ki so sledile leta 2005, so mednarodno veljale za najbolj svobodne in poštene v zgodovini Liberije.[55]Ellen Johnson Sirleaf, ekonomistka in nekdanja finančna ministrica, ki je diplomirala v ZDA, je bila izvoljena za prvo žensko predsednico v Afriki.[55] Sirleafova je ob inavguraciji zahtevala izročitev Taylorja iz Nigerije in ga predalaSCSL za sojenje vHaagu.[56][57]
Leta 2011 je predsednicaEllen Johnson Sirleaf 26. julij razglasila za nacionalni dan neodvisnosti.[59]
Po splošnih volitvah v Liberiji leta 2017 je 22. januarja 2018 kot predsednik prisegel nekdanji profesionalni nogometni napadalecGeorge Weah, eden najboljših afriških igralcev vseh časov,[60][61] in postal četrti najmlajši predsednik v Afriki.[62] Inavguracija je pomenila prvo popolnoma demokratično tranzicijo v Liberiji po 74 letih.[63] Weah je kot glavne cilje svojega predsedovanja navedel boj proti korupciji, reformo gospodarstva, boj proti nepismenosti in izboljšanje življenjskih razmer.[63]
Zemljevid LiberijeZemljevid Liberije s Köppenovo podnebno klasifikacijo.
Liberija leži vZahodni Afriki in na jugozahodu meji na Severnoatlantski ocean. Leži med 4° in 9° severne širine ter 7° in 12° zahodne dolžine.
Za pokrajino so značilne večinoma ravne do razgibane obalne ravnice zmangrovami inmočvirji, ki se na severovzhodu dvigajo v razgibano planoto in nizke gore.[64]
Hribe pokrivajo tropskideževni gozdovi, medtem ko na severnih delih prevladujejo slonja trava in delno listnati gozdovi.[64] Ekvatorialno podnebje na jugu države je vroče vse leto, z obilnimi padavinami od maja do oktobra, s kratkim vmesnim obdobjem sredi julija in avgusta.[64] V zimskih mesecih od novembra do marca v notranjost države pihajo suhi vetroviharmatan, polni prahu, ki prebivalcem povzročajo številne težave.[64]
Liberijsko razvodje se ponavadi premika proti jugozahodu proti morju, ko se novi nalivi pomikajo po gozdnati planoti ob notranjem gorskem območjuGuinée Forestière vGvineji. V Cape Mountu blizu meje sSierro Leone pade največ padavin v državi.[64]
Glavno severozahodno mejo Liberije prečka reka Mano, jugovzhodno pa rekaCavalla.[64] Tri največje reke Liberije soSaint Paul, ki izvira v bližiniMonrovije,Saint John pri Buchananu inCestos, ki se vse izlivajo v Atlantik. Cavalla je s 515 km najdaljša reka v državi.[64]
Najvišja točka v Liberiji je goraWuteve na 1440 mnadmorske višine v severozahodni Liberiji, ki je del zahodnoafriškega gorovja inGvinejskega višavja.[64] GoraNimba v bližiniYekepe je sicer z 1752 m višja, vendar ni v celoti v Liberiji, saj Nimba meji na Gvinejo inSlonokoščeno obalo ter je tudi njuna najvišja gora.[65]
Zemljevid Liberije s petnajstimi okraji.Pogled na jezero v okraju Bomi
Liberija je razdeljena na petnajstokrajev (county), ta pa so razdeljena na skupno 90okrožij (district), ki so nadalje razdeljena naklane (clan). Najstarejša okraja sta Grand Bassa in Montserrado, ki sta bila ustanovljena leta 1839 pred liberijsko neodvisnostjo. Gbarpolu je najnovejši okraj, ustanovljen leta 2001. Okraj Nimba je največji med okraji in meri 11.551 km2, okraj Montserrado pa je najmanjši in meri 1909 km2.[68] Montserrado je tudi najbolj naseljen okraj z 1.144.806 prebivalci po popisu iz leta 2008.[68]
Petnajst okrajev upravljajo superintendenti, ki jih imenuje predsednik. Ustava predvideva volitve različnihpoglavarjev na okrajni in lokalni ravni, vendar zaradi vojne in finančnih omejitev te volitve niso bile izvedene že od leta 1985.[69]
Vzporedno z upravno delitvijo države potekajo tudi lokalne in občinske delitve. Liberija trenutno nima ustavnega okvira ali enotnih zakonov, ki bi urejali ustanavljanje ali ukinjanje lokalnih oblasti.[70] Vse obstoječe lokalne uprave – mesta, mestna okrožja in občine – so bile ustanovljene s posebnimi zakoni liberijske vlade, zato se struktura in naloge/odgovornosti posameznih lokalnih uprav med seboj zelo razlikujejo.[navedi vir]
V Liberiji se ogrožene vrste lovijo za prehrano ljudi.[71] Med vrstami, ki jih v Liberiji lovijo za hrano, sosloni,pritlikavi povodni konj,navadni šimpanzi,leopardi,huleži in druge opice.[71] Kljub prepovedi čezmejne prodaje divjih živali se njihovo meso pogosto izvaža v sosednji Sierro Leone in Slonokoščeno obalo.[71]
V Liberiji se pogosto uživa meso divjih živali, ki velja za poslastico.[73] Raziskava javnega mnenja iz leta 2004 je pokazala, da je med prebivalci glavnega mesta Monrovija meso divjih živali kot priljubnostni vir beljakovin na drugem mestu za ribami.[73] V gospodinjstvih, v katerih so pripravljali meso divjih živali, je 80 % prebivalcev odgovorilo, da so ga pripravljali "občasno", 13 % ga je pripravljalo enkrat na teden, 7 % pa vsak dan.[73] Raziskava je bila izvedena med zadnjo državljansko vojno, zdaj pa naj bi bilo uživanje mesa divjih živali veliko večje.[73]
Lesarji in tovornjak za sečnjo, začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja
Požigalniško kmetijstvo je ena od človekovih dejavnosti, ki uničujejo naravne gozdove Liberije.[75] V poročilu ZN iz leta 2004 je bilo ocenjeno, da 99 % Liberijcev za kuhanje in ogrevanje kuri oglje in drva, kar povzročakrčenje gozdov.[75]
Od konca druge državljanske vojne leta 2003 se je v Liberiji povečalanezakonita sečnja.[74] Leta 2012 je predsednica Sirleaf podjetjem izdala dovoljenja za posek 58 % vsega primarnega deževnega gozda, ki je ostal v Liberiji.[74] Po mednarodnih protestih so bila številna dovoljenja za sečnjo preklicana.[74] Septembra 2014 sta Liberija inNorveška sklenili sporazum, po katerem je Liberija v zameno za 150 milijonov dolarjev razvojne pomoči opustila sečnjo.[74]
Onesnaževanje je vMonroviji velik problem.[76] Od leta 2006 mednarodna skupnost prekSvetovne banke plačuje vse stroške zbiranja in odstranjevanja smeti v Monroviji.[77]
Podnebne spremembe v Liberiji povzročajo številne težave, saj je Liberija še posebej občutljiva na podnebne spremembe. Tako kot mnoge druge afriške države se tudi Liberija sooča z obstoječimi okoljskimi vprašanji in izzivitrajnostnega razvoja.[78] Zaradi svoje lege v Afriki je ranljiva za ekstremne vremenske razmere, obalne učinke dvigovanja morske gladine ter spreminjanje vodnih sistemov in razpoložljivosti vode.[79]
Podnebne spremembe bodo po pričakovanjih močno vplivale na gospodarstvo Liberije, zlasti na kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo.[80] Liberija dejavno sodeluje pri spremembah mednarodne in lokalne politike v zvezi s podnebnimi spremembami.
Liberijska vlada, ki je oblikovana po vzoru vlade Združenih držav Amerike, je unitarna ustavna republika inpredstavniška demokracija, kot jo določa ustava. Vlada ima tri soodvisne veje oblasti:izvršilno, ki jo vodi predsednik,zakonodajno, ki jo sestavlja dvodomni liberijski zakonodajni organ, insodno, ki jo sestavljajo vrhovno sodišče in več nižjih sodišč.[navedi vir]
Predsednik je vodjavlade indržave tervrhovni poveljnik liberijskih oboroženih sil.[1] Med drugimi predsednikovimi nalogami je tudi podpisovanje zakonskih predlogov ali veto nanje, pomilostitev ter imenovanje članov kabineta, sodnikov in drugih javnih uslužbencev. Predsednik je skupaj s podpredsednikom izvoljen za šest let z večino glasov v dvokrožnem sistemu in ima lahko največ dva mandata.[1]
Zakonodajno oblast sestavljata senat in predstavniški dom. Predstavniški dom, ki ga vodi predsednik, ima 73 članov, ki so razdeljeni med 15 okraji na podlagi nacionalnega popisa prebivalstva, pri čemer ima vsako okrožje najmanj dva člana.[1] Vsak član predstavniškega doma predstavlja volilno okrožje v okraju, ki ga določi nacionalna volilna komisija, in je izvoljen z večino glasov volivcev v svojem okrožju za šestletni mandat. Senat sestavljata po dva senatorja iz vsakega okraja, skupaj torej 30 senatorjev.[1] Senatorji imajo devetletni mandat in so izvoljeni po načelu javnosti z večino glasov volivcev.[1] Podpredsednik opravlja funkcijo predsednika senata, v njegovi odsotnosti pa ga nadomešča začasni predsednik.[81]
Najvišji sodni organ Liberije je vrhovno sodišče, ki ga sestavlja pet članov, vodi pa ga vrhovni sodnik Liberije. Člane sodišča imenuje predsednik, potrdi pa jih senat in služijo do 70. leta starosti. Sodstvo se nadalje deli na okrožna in specializirana sodišča, magistratna sodišča inmirovne sodnike.[82] Sodni sistem je mešanicaanglosaškega prava, ki temelji na anglo-ameriškem pravu, in običajnem pravu.[1] Na podeželskih območjih države še vedno obstaja neformalni sistem tradicionalnih sodišč, v katerem je sojenje na podlagi težke preiskušnje še vedno pogosto, čeprav je uradno prepovedano.[82]
Od leta 1877 do leta 1980 je v vladi prevladovala strankaTrue Whig.[31] Danes je v državi registriranih več kot 20 političnih strank, ki temeljijo predvsem na osebnostih in etničnih skupinah.[55] Večina strank ima slabe organizacijske zmogljivosti.[55] Na volitvah leta 2005 je bilo prvič, da predsednikova stranka ni dobila večine sedežev v zakonodajnem telesu.[55]
Oborožene sile Liberije (AFL) so državne oborožene sile. Vojska je bila ustanovljena leta 1908 kot Liberijska obmejna vojska, leta 1956 pa so jo preimenovali. AFL je praktično v vsej svoji zgodovini prejemala precejšnjo materialno pomoč in pomoč pri usposabljanju iz Združenih držav Amerike. Večino obdobja 1941–1989 so usposabljanje večinoma izvajali ameriški svetovalci, pri čemer so imele pomembno vlogo tudi bojne izkušnje iz druge svetovne vojne. Po resoluciji Varnostnega sveta ZN 1509 septembra 2003 je misija Združenih narodov v Liberiji z enotami iz Gane, Nigerije, Pakistana in Kitajske prispela, da bi preprečila prekinitev ognja in pomagala prehodni nacionalni vladi Liberije pri oblikovanju nove liberijske vojske.[83]
Po nemirih, ki so sledili prvi in drugi liberijski državljanski vojni, je notranja stabilizacija Liberije v 21. stoletju prinesla ponovno vzpostavitev prijateljskih odnosov s sosednjimi državami in velikim delom zahodnega sveta. Tako kot v drugih afriških državah je Kitajska pomemben del pokonfliktne obnove.[84]
V preteklosti sta obe liberijski sosedi,Gvineja inSierra Leone, Liberijo obtožili, da podpira upornike v njunih državah.[85]
Liberijska nacionalna policija je nacionalnapolicija v državi. Od oktobra 2007 ima 844 policistov na 33 postajah v okraju Montserrado, v katerem jeMonrovija.[86] Nacionalna policijska akademija za usposabljanje je v mestu Paynesville.[87] Zgodovina korupcije med policisti zmanjšuje zaupanje javnosti in učinkovitost delovanja. Za notranjo varnost je značilna splošna brezpravnost in nevarnost, da bi nekdanji borci v pozni državljanski vojni ponovno ustanovili milice, ki bi spodbijale civilne oblasti.[88]
V Liberiji so v obdobju po konfliktuposilstva inspolni napadi pogosti. V Liberiji je spolno nasilje nad ženskami med največjimi na svetu. Najpogosteje prijavljeno kaznivo dejanje je posilstvo, ki predstavlja več kot tretjino primerovspolnega nasilja. Najpogosteje so napadena mladoletna dekleta, skoraj 40 % storilcev pa so odrasli moški, ki jih žrtve poznajo.[89]
Tako moška kot ženska homoseksualnost je v Liberiji nezakonita.[90][91] Liberijski senat je 20. julija 2012 soglasno izglasoval zakonodajo, ki prepoveduje in kriminaliziraistospolne poroke.[92]
Korupcija je razširjena na vseh ravneh liberijske vlade.[93] Ko je predsednica Sirleaf leta 2006 prevzela položaj, je napovedala, da je korupcija »glavni javni sovražnik.«[85] Leta 2014 je ameriški veleposlanik v Liberiji dejal, da korupcija škoduje ljudem zaradi »nepotrebnih stroškov za izdelke in storitve, ki si jih mnogi Liberijci že tako težko privoščijo«.[94]
Na indeksu zaznave korupcije iz leta 2010 je Liberija dosegla 3,3 točke na lestvici od 10 (zelo čista) do 0 (zelo skorumpirana). S tem se je uvrstila na 87. mesto med 178 državami sveta in na 11. mesto med 47 državami podsaharske Afrike.[95] Ta ocena je precejšnja izboljšava od leta 2007, ko je država dosegla oceno 2,1 in se uvrstila na 150. mesto med 180 državami.[96] Kar 89 % Liberijcev pravi, da so morali v stikih z javnimi uslužbenci plačati podkupnino, kar je po podatkih organizacije Global Corruption Barometer iz leta 2010 najvišji odstotek na svetu.[97]
Sorazmerna zastopanost liberijskega izvoza. Kategorije, povezane z ladijskim prometom, odražajo status Liberije kot mednarodne zastave ugodne države – pod liberijsko zastavo je registriranih 3 500 plovil, kar predstavlja 11 % vseh ladij na svetu.[98][99]Liberija, gibanjaindeksa človekovega razvoja 1970-2010.
Liberijska centralna banka je odgovorna za tiskanje in vzdrževanjeliberijskega dolarja, osnovne liberijskevalute. Liberija je ena najrevnejših držav na svetu, saj je stopnjauradne zaposlenosti 15-odstotna.[82] BDP na prebivalca je bil najvišji leta 1980, ko je znašal 496 USD in je bil primerljiv z egiptovskim (v tistem času).[100] Leta 2011 jenominalni BDP države znašal 1,154 milijarde USD, nominalni BDP na prebivalca pa 297 USD, kar je tretje najnižje na svetu.[101] Liberijsko gospodarstvo je bilo v preteklosti močno odvisno od tujepomoči,neposrednih tujih naložb in izvoza naravnih virov, kot soželezova ruda,kavčuk in les.[64]
Po vrhuncu rasti leta 1979 je liberijsko gospodarstvo po državnem udaru leta 1980 zaradi slabega gospodarskega upravljanja začelo vztrajno upadati.[102] Ta upad se je še pospešil z izbruhom državljanske vojne leta 1989; BDP se je med letoma 1989 in 1995 po ocenah zmanjšal za 90 %, kar je eden najhitrejših upadov v zgodovini.[102] Po koncu vojne leta 2003 se je rast BDP začela pospeševati in leta 2007 dosegla 9,4 %.[103] Svetovna finančna kriza je upočasnila rast BDP na 4,6 % v letu 2009, vendar se je zaradi krepitve kmetijskega sektorja, ki jo je spodbudil izvoz kavčuka in lesa, rast povečala na 5,1 % v letu 2010 in pričakovano 7,3 % v letu 2011, s čimer se je gospodarstvo uvrstilo med 20 najhitreje rastočih gospodarstev na svetu.[104][105]
Trenutne ovire za rast vključujejo majhendomači trg, pomanjkanje ustrezne infrastrukture, visoke stroške prevoza, slabe trgovinske povezave s sosednjimi državami in visokodolarizacijo gospodarstva.[104] Liberija je od leta 1943 do leta 1982 kot svojo valuto uporabljalaameriški dolar in ga še vedno uporablja poleg liberijskega dolarja.[106]
Po zmanjšanju inflacije v letu 2003 je inflacija leta 2008 zaradi svetovne krize na področju hrane in energije[107] močno narasla in dosegla 17,5 %, nato pa se je leta 2009 znižala na 7,4 %.[103] Liberijskizunanji dolg je bil leta 2006 ocenjen na približno 4,5 milijarde USD, kar je 800 % BDP.[102] Zaradi dvostranskega, večstranskega in komercialnega odpisa dolga med letoma 2007 in 2010 se je zunanji dolg države do leta 2011 zmanjšal na 222,9 milijona USD.[108]
Medtem ko se je uradni izvoz blaga v devetdesetih letih dvajsetega stoletja zmanjšal, saj so številni vlagatelji pobegnili pred državljansko vojno, je liberijsko gospodarstvo v času vojne izkoriščalo bogastvo diamantov v regiji.[109] Država je bila glavni trgovec s krvavimi diamanti iz Sierre Leon, saj je leta 1999 izvozila za več kot 300 milijonov ameriških dolarjev diamantov.[110] Zaradi tega so Združeni narodi leta 2001 prepovedali izvoz liberijskih diamantov, kar je bilo odpravljeno leta 2007 po pristopu Liberije ksistem potrjevanja procesa Kimberley.[111]
Leta 2003 so ZN uvedli dodatne sankcije za liberijski izvoz lesa, ki se je s 5 milijonov USD leta 1997 povečal na več kot 100 milijonov USD leta 2002 in naj bi financiral upornike v Sierri Leone.[112][113] Te sankcije so bile odpravljene leta 2006.[114] Liberija ima velik primanjkljaj na računu plačilne bilance, ki je leta 2008 dosegla skoraj 60 %, predvsem zaradi tuje pomoči in priliva naložb po koncu vojne.[104] Liberija je leta 2010 pridobila status opazovalke priSvetovni trgovinski organizaciji, leta 2016 pa je postala njena uradna članica.[115]
Liberija ima najvišje razmerje med neposrednimi tujimi naložbami in BDP na svetu, saj je od leta 2006 bilo vanjo vloženih 16 milijard USD.[105] Po Sirleafovi inavguraciji leta 2006 je Liberija s številnimi multinacionalnimi korporacijami, kot soArcelorMittal,BHP inSime Darby, podpisala več več milijard dolarjev vrednih koncesijskih pogodb na področju železove rude inpalmovega olja.[116] Podjetja za proizvodnjo palmovega olja, kot sta Sime Darby (Malezija) in Golden Veroleum (ZDA), so bila obtožena, da uničujejo načine preživljanja in razseljujejo lokalne skupnosti, kar jim omogočajo vladne koncesije.[117] Od leta 1926 imaFirestone v Harbelu v okraju Margibi največjoplantažo kavčuka na svetu. Leta 2015 je imel več kot 8000 večinoma liberijskih zaposlenih, kar pomeni, da je največji zasebni delodajalec v državi.[118][119]
Liberija ima zaradi svojega statusazastave ugodnosti zaPanamo drugi največjipomorski register na svetu. Pod njeno zastavo je registriranih 3500 plovil, kar predstavlja 11 % vseh ladij na svetu.[98][99]
Kmetijstvo v Liberiji je pomemben sektor gospodarstva države, ki predstavlja 38,8 % BDP, zaposluje več kot 70 % prebivalstva in zagotavlja dragocen izvoz za eno od najmanj razvitih držav na svetu (po opredelitvi ZN).[120][121][122][123] Liberija ima ugodno podnebje za kmetovanje, obsežne gozdove in obilo vode, vendar se zaradi nizkih pridelkov več kot polovica živil uvaža, pri čemer je neto kmetijska trgovina leta 2010 znašala -73,12 milijona USD.[124] Liberijski minister za kmetijstvo je to zavrnil kot »napačno prepričanje«.[125]
Glavni pridelki sonaravni kavčuk,riž,maniok,banane inpalmovo olje.[126] Tudi les je pomemben izvozni artikel, ki letno doprinese 100 milijonov dolarjev, čeprav je velik del tega lesa posledica netrajnostnega uničevanja habitatov, pri čemer so azijske korporacije kritizirane zaradi svoje vloge.[122] Čeprav se kmetijska dejavnost izvaja na večini podeželskih krajev, je še posebej skoncentrirana na obalnih ravnicah (pridelki za preživetje) in v tropskem gozdu (pridelki za proizvodnjo denarja). Ta sektor je zelo pomemben za ženske, saj so v njem v primerjavi s celotnim gospodarstvom v veliki meri zaposlene.[127]
Po državljanski vojni, ki se je končala leta 2003, je rudarska industrija v Liberiji ponovno zaživela.[128] Zlato, diamanti in železna ruda so glavni minerali v rudarskem sektorju, za privabljanje tujih naložb pa sta bila sprejeta nova politika razvoja rudnin in rudarski zakonik.[129] Leta 2013 je mineralni sektor predstavljal 11 % BDP v državi, po napovedihSvetovne banke pa se bo do leta 2017 še povečal.[130]
Rudarski sektor velja za glavno gonilo gospodarske rasti države, njegovo izkoriščanje pa je treba ustrezno uravnotežiti s trajnostnim ohranjanjem okolja in bogate biotske raznovrstnosti.[131] Poleg pridobivanja železove rude so za bogatenje gospodarstva države ustrezno pomembni tudi viri cementa, diamantov, zlata in nafte.
V Liberiji izhaja šest večjih časopisov, 45 % prebivalstva pa ima mobilne telefone. Velik del liberijske komunikacijske infrastrukture je bil uničen ali izropan med dvema državljanskima vojnama (1989-1996 in 1999-2003).[132] Zaradi nizke stopnje pismenosti odraslih in visoke stopnje revščine je uporaba televizije in časopisov omejena, tako da je radio prevladujoče sredstvo komuniciranja z javnostjo.[133]
Promet v Liberiji obsega 429 km železnic, 10.600 km avtocest (657 km asfaltiranih), morska pristanišča, 29 letališč (2 asfaltirani) in 4 km naftovoda za prevoz nafte.[134] V Monroviji in njeni okolici so glavne oblike prevoza na kopnem avtobusi in taksiji. Na voljo so tudi čarterski čolni.[135]
Javne storitve oskrbe z električno energijo zagotavlja izključno podjetje Liberia Electricity Corporation, ki je v državni lasti in upravlja majhno omrežje skoraj izključno v okrožju Greater Monrovia.[136] Veliko večino električne energije zagotavljajo majhni generatorji v zasebni lasti. Cena električne energije v Liberiji je z 0,54 dolarja na kWh med najvišjimi na svetu. Leta 2013 je Liberija začela uvažati električno energijo iz sosednje Slonokoščene obale in Gvineje prek zahodnoafriškega združenja za oskrbo z električno energijo.[137]
Liberija je začela raziskovati nafto na morju; nedokazane zaloge nafte lahko presegajo milijardo sodov.[138] Vlada je svoje morske vode razdelila na 17 blokov in leta 2004 začela prodajati dovoljenja za raziskovanje v teh blokih na dražbi, nadaljnje dražbe pa so potekale v letih 2007 in 2009.[139][140][141] Leta 2011 je bilo razmejenih dodatnih 13 zelo globokih blokov na morju, ki so načrtovani za dražbo.[142] Med podjetji, ki so pridobila dovoljenja, soRepsol YPF,Chevron Corporation inWoodside Petroleum.[143]
Prebivalstvo Liberije od leta 1961 do 2013, v milijonih.[144] Število prebivalcev Liberije se je v 40 letih potrojilo.[144]Prebivalstvena piramida Liberije, 2005. 43,5 % Liberijcev je bilo leta 2010 mlajših od 15 let.
Po nacionalnem popisu iz leta 2017 je v Liberiji živelo 4.694.608 ljudi.[145] Od tega jih je 1.118.241 živelo v okraju Montserrado, ki je najbolj naseljen okraj v državi in v katerem je glavno mesto Monrovija. V okrožju Greater Monrovia živi 970.824 prebivalcev.[146] Naslednji po številu prebivalcev je okraj Nimba s 462.026 prebivalci.[146] Po popisu iz leta 2008 je Monrovija več kot štirikrat bolj naseljena kot vsa okrajna glavna mesta skupaj.[68]
Pred popisom leta 2008 je bil zadnji popis prebivalstva opravljen leta 1984 in je štel 2.101.628 prebivalcev.[146] Leta 1962 je bilo v Liberiji 1.016.443 prebivalcev, leta 1974 pa se je število povečalo na 1.503.368.[68] Od leta 2006 je imela Liberija najvišjo stopnjo rasti prebivalstva na svetu (4,50 % na leto).[147] Leta 2010 je bilo približno 43,5 % Liberijcev mlajših od 15 let.[148]
Med prebivalci je 16 avtohtonihetničnih skupin in različne tuje manjšine. Avtohtona ljudstva predstavljajo približno 95 odstotkov prebivalstva. Med 16 uradno priznanimi etničnimi skupinami so Kpelle, Bassa, Mano, Gio ali Dan, Kruji, Grebo, Krahn, Vai, Gola, Mandingo ali Mandinka, Mende, Kissi, Gbandi, Loma, Dei ali Dewoin, Belleh in Amero-Liberijci ali Kongi.
Kpele predstavljajo več kot 20 % prebivalstva in so največja etnična skupina v Liberiji, ki živi predvsem v okraju Bong in sosednjih območjih v osrednji Liberiji.[149] 2,5 % je Američanov in Liberijcev, ki so potomci afriško-ameriških in zahodnoindijskih, večinomabarbadoških priseljencev. Kongovci, potomci vrnjenih kongovskih in afriško-karibskih sužnjev, ki so prišli leta 1825, predstavljajo približno 2,5 % prebivalstva.[1][150] Slednji dve skupini sta v 19. stoletju vzpostavili politični nadzor, ki sta ga ohranili tudi v 20. stoletju.
Številni priseljenci so prišli kot trgovci in postali pomemben del poslovne skupnosti, med njimi Libanonci, Indijci in drugi zahodnoafriški državljani. Med etničnimi Liberijci in Libanonci je velik odstotek medrasnih porok, zato je zlasti v Monroviji in njeni okolici veliko rasno mešanega prebivalstva. V državi živi manjšina Liberijcev, ki so beli Afričani evropskega porekla.[1] Liberijska ustava izvajajus sanguinis in omejuje državljanstvo na »črnce ali osebe črnskega porekla.«[151]
Uradni jezik je angleščina, ki je v Liberijilingua franca.[152] V Liberiji se govori enaintrideset avtohtonih jezikov, vendar je vsak od njih prvi jezik le za majhen odstotek prebivalstva.[153] Liberijci govorijo tudi različna kreolizirana narečja, ki jih poznamo pod skupnim imenomliberijska angleščina.[152]
Po nacionalnem popisu prebivalstva iz leta 2008 je 85,6 % prebivalstva izpovedovalokrščanstvo, muslimani pa so predstavljali 12,2-odstotno manjšino.[156] Večino krščanskega prebivalstva sestavljajo različneprotestantske veroizpovedi, kot soluteranska,baptistična,episkopalna,prezbiterijanska,binkoštna, združena metodistična, afriška metodistična episkopalna (AME) in afriška metodistična episkopalna Zion (AME Zion), sledijo pa pripadniki katoliške cerkve in drugi kristjani, ki niso protestanti. Večino teh krščanskih veroizpovedi so prinesli afroameriški naseljenci, ki so se iz Združenih držav Amerike preselili v Liberijo prek Ameriške kolonizacijske družbe, nekatere pa so avtohtone—zlasti binkoštne in evangeličanske protestantske veroizpovedi. Protestantizem je bil sprva povezan s temnopoltimi ameriškimi naseljenci in njihovimi amero-liberijskimi potomci, medtem ko so se domorodna ljudstva sprva držala svojih animističnih oblik afriške tradicionalne religije, preden so večinoma sprejela krščanstvo. Številni Liberijci so sicer kristjani, vendar sodelujejo tudi v tradicionalnih domorodnih skrivnih verskih društvih, ki temeljijo na spolu, kot staPoro za moške in Sande za ženske. DružbaSande, v kateri živijo samo ženske, izvajažensko obrezovanje.[157]
Muslimani so leta 2008 predstavljali 12,2 % prebivalstva, večinoma pripadniki etničnih skupin Mandingo in Vai. Liberijski muslimani se delijo nasunite,šiite,ahmadije,sufije in muslimane brez veroizpovedi.[158]
Leta 2008 se je 0,5 % vprašanih opredelilo za pripadnost tradicionalnim domorodnim religijam, 1,5 % pa jih je izjavilo, da so brez veroizpovedi. Majhno število ljudi je bilobahajcev,hindujcev,sikhov alibudistov.
Liberijska ustava določasvobodo veroizpovedi in vlada to pravico na splošno spoštuje.[157] Čeprav je ločitev cerkve od države določena v ustavi, Liberija v praksi velja zakrščansko državo.[55] Javne šole ponujajo biblične študije, čeprav lahko starši svoje otroke izločijo. Trgovanje je zakonsko prepovedano ob nedeljah in večjihkrščanskih praznikih. Vlada od podjetij ali šol ne zahteva, da muslimanom opravičijopetkovo molitev.[157]
Leta 2010 je bilastopnja pismenosti v Liberiji ocenjena na 60,8 % (64,8 % za moške in 56,8 % za ženske).[159] Na nekaterih območjih je osnovno in srednješolsko izobraževanje brezplačno in obvezno od šestega do šestnajstega leta starosti, čeprav je nadzor nad obiskovanjem pouka pomanjkljiv.[160] Na drugih območjih morajo otroci za obiskovanje šole plačati šolnino. Otroci se v povprečju izobražujejo 10 let (11 let dečki in 8 let deklice).[1] Izobraževalni sektor v državi ovirajo neustrezne šole in oprema ter pomanjkanje usposobljenih učiteljev.[161]
Visokošolsko izobraževanje zagotavljajo številne javne in zasebne univerze.Liberijska univerza je največja in najstarejša univerza v državi. Univerza se nahaja v Monroviji in je bila odprta leta 1862. Danes ima šest fakultet, vključno z medicinsko fakulteto in edino pravno fakulteto v državi, Louis Arthur Grimes School of Law.[162]
Leta 2009 je bila v Harperju v okraju Maryland ustanovljena Tubmanova univerza kot druga javna univerza v Liberiji.[163] Od leta 2006 je vlada odprla tudi višje šole v Buchananu, Sanniquellieju in Voinjami.[164][165][166]
Zaradi študentskih protestov konec oktobra 2018 je novoizvoljeni predsednik George M. Weah ukinil šolnine za dodiplomske študente na javnih univerzah v Liberiji.[167]
Univerzo Cuttington je leta 1889 ustanovila Episkopalna cerkev ZDA v Suakoku v okraju Bong kot del svojega misijonarskega izobraževalnega dela med domorodnimi ljudstvi. To je najstarejša zasebna univerza v državi.
Stella Maris Polytechnic, zasebna visokošolska ustanova po srednji šoli. Šola je bila ustanovljena leta 1988 in je v lasti rimskokatoliške nadškofije Monrovija. Šola se nahaja na Capitol Hillu in ima približno 2000 učencev.[168]
Adventistična univerza Zahodne Afrike, višješolsko izobraževalno okolje, ki se nahaja v okraju Margibi, na mednarodnem letališču Roberts.[169]
Združeno metodistična univerza, zasebna krščanska univerza v Liberiji v Zahodni Afriki, je med domačini splošno znana kot UMU. Leta 2016 je imela približno 9118 učencev. Ta institucija je bila ustanovljena leta 1998.[170]
Afriška metodistična episkopalna univerza, zasebna visokošolska ustanova, ki je bila ustanovljena leta 1995.[171]
St. Clements University College (Liberija), zasebna visokošolska ustanova, ki je bila ustanovljena leta 2008.[172]
Med bolnišnicami v Liberiji so Medicinski center Johna F. Kennedyja v Monroviji in številne druge.Pričakovana življenjska doba v Liberiji je bila leta 2012 ocenjena na 57,4 leta.[173] Ob rodnosti 5,9 rojstev na žensko je stopnja umrljivosti mater leta 2010 znašala 990 na 100.000 rojstev.[174] Razširjene so številne zelo nalezljive bolezni, vključno stuberkulozo,diarejo inmalarijo. Leta 2007 je bila stopnja okužbe sHIV 2 % prebivalstva, starega od 15 do 49 let,[175] leta 2008 pa je bila pojavnost tuberkuloze 420 na 100.000 prebivalcev.[176] Približno 58,2 %[177] do 66 %[178] žensk naj bi bilo podvrženih pohabljanju ženskih spolnih organov.
Liberija uvozi 90 % riža, ki je osnovno živilo, in je zelo ranljiva za pomanjkanje hrane.[179] Leta 2007 je bilo podhranjenih 20,4 % otrok, mlajših od pet let.[180] Leta 2008 je imelo le 17 % prebivalcev dostop do ustreznih sanitarij.[181]
Do konca državljanske vojne leta 2003 je bilo uničenih približno 95 % zdravstvenih ustanov v državi.[182] Leta 2009 so državni izdatki za zdravstveno varstvo na prebivalca znašali 22 USD[183] in so predstavljali 10,6 % celotnega BDP.[184] Leta 2008 je bil v Liberiji le en zdravnik in 27 medicinskih sester na 100.000 prebivalcev.[176]
Leta 2014 se je izbruh virusaebola v Gvineji razširil v Liberijo.[185] Do 17. novembra 2014 je bilo potrjenih 2812 smrti zaradi izbruha.[186] V začetku avgusta 2014 je Gvineja zaprla meje z Liberijo, da bi pomagala zajeziti širjenje virusa, saj je bilo več novih primerov prijavljenih v Liberiji kot v Gvineji. 9. maja 2015 je bila Liberija po šestih tednih brez novih primerov razglašena za državo brez ebole.[187]
Po podatkih poročila Inštituta za razvoj čezmorskih držav predstavljajo zasebni izdatki za zdravstvo 64,1 % vseh izdatkov za zdravstvo.[188]
Verske prakse, družbeni običaji in kulturni standardi Amero-Liberijcev izvirajo izameriškega juga pred začetkom vojnega obdobja. Naseljenci so nosili klobuke in frake ter svoje domove oblikovali po vzoru južnjaških lastnikov sužnjev.[189] Večina amero-liberijskih moških je bila včlanjena v liberijski masonski red, ki je bil močno vpleten v politiko države.[190]
Liberija ima bogato zgodovino tekstilne umetnosti in prešitja, saj so naseljenci s seboj prinesli znanje šivanja in prešitja. Liberija je leta 1857 in 1858 gostila nacionalne sejme, na katerih so podelili nagrade za različne veščine z iglo. Ena najbolj znanih liberijskih prešivalk je bila Martha Ann Ricks, ki je leta 1892kraljici Viktoriji predstavila prešito odejo z znamenitim liberijskim kavovcem. Ko se je predsednica Ellen Johnson Sirleaf preselila v izvršni dvorec, naj bi v svojo predsedniško pisarno dala namestiti odejo, izdelano v Liberiji.[191]
Liberijska kuhinja v veliki meri vključujeriž, ki je osnovno živilo v državi. Druge sestavine sokasava,ribe,banane,agrumi, plantaini,kokos,okra insladki krompir.[196] Priljubljene so težke enolončnice, začinjene s čiliji habanero in scotch bonnet, ki se jedo sfufujem.[197] Liberija ima tudi tradicijo peke, uvoženo iz Združenih držav, ki je edinstvena v zahodni Afriki.[198]
Najbolj priljubljenšport v Liberiji jenogomet, predsednikGeorge Weah — edini Afričan, ki je bil imenovan za svetovnega igralca leta FIFE — pa je najbolj znan športnik v državi.[199][200] Liberijska nogometna reprezentanca se je dvakrat uvrstila v finale afriškega pokala narodov, in sicer leta 1996 in 2002.
Drugi najbolj priljubljen šport v Liberiji jekošarka. Liberijska košarkarska reprezentanca se je dvakrat uvrstila na AfroBasket, in sicer leta 1983 in 2007.
Športni kompleks Samuel Kanyon Doe služi kot večnamenskistadion. Poleg mednarodnih koncertov in nacionalnih političnih dogodkov gosti tudi kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo v nogometu.[201]
Liberija je ena od treh držav, ki še niso v celoti sprejelemednarodnega sistema enot (skrajšano SI, imenovanega tudi metrični sistem); drugi državi staZDA[a] inMjanmar[b].
Liberijska vlada je začela opuščati uporabo običajnih enot Združenih držav Amerike in uporabljati metrični sistem.[204] Vendar je bila ta sprememba postopna, saj so vladna poročila sočasno uporabljala tako običajne kot metrične enote Združenih držav Amerike.[205][206] Liberijski minister za trgovino in industrijo je leta 2018 napovedal, da se je liberijska vlada zavezala k sprejetju metričnega sistema.[207]
↑Uveljavljanje metričnega sistema v Združenih državah Amerike trenutno poteka. Zakon o zunanji trgovini in konkurenčnosti iz leta 1988 je določil metrični sistem kot "prednostni sistem uteži in mer za trgovino in poslovanje Združenih držav", vendar je v praksi sistem v mešani uporabi, saj ima prebivalstvo na splošno raje običajne enote, industrije pa so bodisi v celoti metrične bodisi mešane.[202]
↑Mjanmar se je leta 2013 uradno odločil za metriko in od takrat opušča imperialne in burmanske enote.[203]
↑9,09,1Nelson, Harold D.; American University (Washington, D. C. ) Foreign Area Studies (24. januar 1984).»Liberia, a country study«. Washington, D.C. : The Studies : For sale by the Supt. of Docs., U.S. G.P.O. – prek Internet Archive.
↑Jesse N. Mongrue M. Ed (2011).Liberia-America's Footprint in Africa: Making the Cultural, Social, and Political Connections. iUniverse. str. 24.ISBN978-1462021642.
↑Howard Brotz, ed., African American Social & Political Thought 1850–1920 (New Brunswick: Transaction Publishers, 1996), 38–39.
↑18,018,1Maggie Montesinos Sale (1997).The Slumbering Volcano: American Slave Ship Revolts and the Production of Rebellious Masculinity, Duke University Press, 1997, p. 264.ISBN0-8223-1992-6
↑Ellis, Stephen (2001).The Mask of Anarchy Updated Edition: The Destruction of Liberia and the Religious Dimension of an African Civil War. NYU Press. str. 75.ISBN0-8147-2238-5.
↑Moumouni, Guillaume. (April 2014). "China and Liberia: Engagement in a Post-Conflict Country 2003–2013". Global Powers and Africa Programme.Occasional Paper No. 182[mrtva povezava]. Johannesburg, South Africa: The South African Institute of International Affairs (SAIIA). p. 8.
↑Moumouni, Guillaume (2018). »China and Liberia: Engagement in a Post-Conflict Country (2003–2013)«. V Alden, C.; Alao, A.; Chun, Z.; Barber, L. (ur.).China and Africa. str. 225–251.doi:10.1007/978-3-319-52893-9_12.ISBN978-3-319-52893-9.
↑»Nine officials commissioned«.The Analyst. 11. oktober 2008.
↑Crane, Keith; Gompert, David C; Oliker, Olga; Riley, Kevin Jack; and Lawson, Brooke Stearns. (2007). Making Liberia safe : transformation of the national security sector. Santa Monica, CA : Rand. pp. 9–11.ISBN9780833040084.Rand Corp websiteArhivirano 2018-10-14 naWayback Machine. Retrieved 7 December 2017.
↑»CIA The World Factbook«.Appendix G: Weights and Measures. US Central Intelligence Agency. 2010. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 24. aprila 2010. Pridobljeno 24. aprila 2010.
↑Wilcox, Michael D., Jr. Department of Agricultural Economics University of Tennessee (2008).»Reforming Cocoa and Coffee Marketing in Liberia«(PDF).Presentation and Policy Brief. University of Tennessee. Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 24. junija 2010. Pridobljeno 25. aprila 2010.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
↑Shannon, Eugene H. (31. december 2009).»Annual report«(PDF). Liberian Ministry of Lands, Mines and Energy. Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 10. aprila 2011. Pridobljeno 1. maja 2010.
Lang, Victoria,To Liberia: Destiny's Timing (Publish America, Baltimore, 2004,ISBN1-4137-1829-9). A fast-paced gripping novel of the journey of a young Black couple fleeing America to settle in the African motherland of Liberia.
Maksik, Alexander,A Marker to Measure Drift (John Murray 2013; Paperback 2014;ISBN978-1-84854-807-7). A beautifully written, powerful & moving novel about a young woman's experience of and escape from the Liberian civil war.
Mwakikagile, Godfrey,Military Coups in West Africa Since The Sixties, Chapter Eight: Liberia: 'The Love of Liberty Brought Us Here,' pp. 85–110,Nova Science Publishers, Inc., Huntington, New York, 2001; Godfrey Mwakikagile,The Modern African State: Quest for Transformation, Chapter One: The Collapse of A Modern African State: Death and Rebirth of Liberia, pp. 1–18, Nova Science Publishers, Inc., 2001.
Sankawulo, Wilton,Great Tales of Liberia. Dr. Sankawulo is the compiler of these tales from Liberia and about Liberian culture. Editura Universitatii "Lucian Blaga", Sibiu, Romania, 2004.ISBN9789736518386.
Sankawulo, Wilton,Sundown at Dawn: A Liberian Odyssey. Recommended by the Cultural Resource Center, Center for Applied Linguistics for its content concerning Liberian culture.ISBN0-9763565-0-3
Shaw, Elma,Redemption Road: The Quest for Peace and Justice in Liberia (a novel), with a Foreword by President Ellen Johnson Sirleaf (Cotton Tree Press, 2008,ISBN978-0-9800774-0-7)
Williams, Gabriel I. H. (6. julij 2006).Liberia: The Heart of Darkness. Trafford Publishing.ISBN1-55369-294-2.
.svg)
_Residence_of_Joseph_Roberts%2c_President_of_the_Republic_of_Liberia.jpg)
_Departure_of_colored_emigrants_for_Liberia_-_The_Illustrated_American%2c_March_21%2c_1896.jpg)
_Liberia._Money_Trees.jpg)
.jpg)
.svg)
.jpg)
