Liči (znanstveno imeLitchi chinensis) izvira iz jugovzhodneAzije, z jugaKitajske,Indonezije inFilipinov. Kitajci liči gojijo že več kot tri tisočletja, imajo pa ga za najboljšisadež, ki so ga zelo cenili številnikitajski cesarji. Nekoč so z ličijem plačevali celo davke, danes pa si jih Kitajci podarjajo ob vstopu v novo leto.
Liči je subtropskarastlina, ki poleti rabi visoke temperature invlago, pozimi pa kratko hladno obdobje, ko pa se temperatura vseeno večinoma ne spusti podledišče. Zimzelenadrevesa s temnozelenimi in svetlečimilisti zrastejo približno 10 do 15 metrov visoko. Danes poznamo približno 100 sort ličija, poleg jugovzhodne Azije pa ga največ pridelajo v Indiji, Južni Afriki,Avstraliji inZDA. Ker je drevo zelo dekorativno, ga sadijo tudi na vrtove.
Ličijevi sadeži jajčaste oblike so dolgi tri do pet centimetrov. Njihova groba hrapava in krhka lupina je rožnate ali rdeče barve. Ko se posuši, pa postane rjavkasta. Meso sladko-kislega okusa je belo, na sredini pa je razmeroma velika koščica. Obirajo zrele sadeže, saj nezreli obrani ličiji ne dozorijo. VEvropo zaradi dolge poti ličiji velikokrat prispejo potemneli.
Ker so ličiji precej občutljivi, jih veliko predelajo in prodajo v pločevinkah. Boljšega okusa so seveda sveži sadeži, ki popestrijo sadne solate, sladice in slane jedi. Kitajci jih cenijo v kombinaciji s perutnino in drugim mesom, posušene sladke ličije pa dajejo v čaj namesto sladkorja. V ličiju je velikovitamina C inB,kalija,bakra,fosforja inmagnezija.
Liči lupimo kot jajce in jemo kot češnje. Okusen je v sadnih solatah in desertih. Dobro se kombinira z mangom, dinjami in češnjami.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi:
Liči.
