Movatterモバイル変換


[0]ホーム

URL:


Pojdi na vsebino
Wikipedijaprosta enciklopedija
Iskanje

Leon VI. Modri

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Leon VI. Modri
Λέων ΣΤ΄
CesarBizantinskega cesarstva
Portret
Portret
Vladanje29. avgust 886 – 11. maj 912
Kronanje870 kot socesar[1]
PredhodnikBazilij I.
NaslednikAleksander
Rojstvo19. september866
Konstantinopel
Smrt11. maj912(45 let)
Konstantinopel
Pokop
Cerkev sv. apostolov,Konstantinopel
Zakonci
  • Theofano Martiniake
  • Zoa Zaoutzaina
  • Evdokija Baïana
  • Zoa Karbonopsina
PotomciEvdokija, Ana, Ana, Bazilij,Konstantin VII.
Imena
Leon VI. Modri ali Filozof
dinastijaMakedonska dinastija
OčeBazilij I. ali mordaMihael III.
MatiEvdokija Ingerina
Poklicskladatelj

Leon VI. Modri aliFilozof (starogrškoΛέων ΣΤ΄ ὁ Σοφός,latinizirano: Leōn VI ho Sophos) je bilcesarBizantinskega cesarstva, ki je vladal od leta 886 do 912, *19. september866, †11. maj912.

Leona se uvršča vMakedonsko dinastijo, čeprav njegovo poreklo ni povsem jasno. Med njegovo vladavino se je nadaljevala renesansa književnosti, ki se je začela pod njegovim predhodnikomBazilijem I.. Cesarstvo je v tem času doživelo tudi nekaj težkih vojaških porazov, naBalkanu protiBolgarom, naSiciliji inEgejskem morju pa protiArabcem.

Mladost

[uredi |uredi kodo]
Leon VI. (desno) in Bazilij I.; rokopis Ivana Skilice, 11. stoletje

Leon je bil ali nezakonski sin cesarjaMihaela III.[2][3][4] ali drugi sin svojega predhodnika, cesarjaBazilija I. Makedonca[5][6][7] in cesarice Evdokije Ingerine, Bazilijeve žene in ljubice Mihaela III.. Leta 867 je Bazilij umoril Mihaela in zasedel njegov prestol.[8] Leta 870 se mu je kot drugi najstarejši sin na prestolu pridružil Leon, ki je po smrti starejšega brata Konstantina leta 879 postal neposredni možni naslednik bizantinskega prestola.[9]

Leon in Bazilij se nista marala. Odnosi med njima so se še poslabšali po smrti cesarice Evdokije, zlasti potem, ko je Leon, nezadovoljen z zakonom s Teofano Matriniake, vzel za priležnico Zojo Zaucaino. Bazilij je Zojo za kazen poročil z nekim nepomembnim uradnikom, Leona pa je kasneje obtožil zarote in ga nameraval oslepiti.[10][11] 29. avgusta 886 se je Bazilij v nezgodi na lovu težko poškodoval in umrl. Na smrtni postelji je trdil, da je bila nezgoda poskus umora, v katerem je morda sodeloval tudi Leon.[12]

Notranja politika

[uredi |uredi kodo]

Eno od prvih Leonovih dejanj po prihodu na oblast je bil zelo slovesen prenos posmrtnih ostankov Mihaela III. v cesarskimavzolej v cerkvi Svetih apostolov v Konstantinoplu.[13] Dogodek je še podkrepil sum, da je Leon Mihaelov sin, ali pa je Leon sam morda verjel, da je.[9] V iskanju politične sprave si je zagotovil podporo državnih uradnikov in se obdal z zvestimi uradniki, kakršna sta bila oče njegove priležnice Stilijan Zauca[12] in evnuh Samon, arabski prebežnik, katerega je Leon povzdignil na položajpatrikija in je bil krstni boter njegovega sina Konstantina VII..[14] Poskusi, da bi obvladal velike aristokratske družine, na primer Fokase in Dukase, so občasno povzročili resne konflikte.[15] Najpomembnejši med njimi bil upor generala Andronika Dukasa leta 906.[16]

Leon je z imenovanjempatriarhov poskušal nadzirati tudi Cerkev.[17] Decembra 886 je odpustil patriarha in svojega nekdanjega tutorja Fotija in na njegovo mesto imenoval svojega 19 let starega brata Stefana.[9] Po Stefanovi smrti leta 893 ga je zamenjel z Zaucovim izbrancem Antonijem II., ki je umrl leta 901.[15] Leon je nato za patriarha imenoval svojega državnega tajnika (mystikos) Nikolaja. Zaradi suma, da je sodeloval v propadlem poskusu Leonovega umora leta 903, in nasprotovanja Leonovi četrti poroki, ga je leta 907 zamenjal s svojim duhovnim očetom Evtimijem.

Ko so sKrete v Konstantinopel prenesli posmrtne ostanke sv. Lazarja,[18] so med Leonovo vladavino v poznem 9. stoletju[19] v Larnaki naCipru zgradili mogočno cerkev sv. Lazarja.[20] Cerkev je eden od najlepših primerov bizantinskearhitekture. Leon je tudi dokončal dela naBaziliki, dopolnjenem grškem prevoduJustinijanovega zakonika, ki so se začela med vladavino Bazilija I..[21]

Kremonski škof Liutprand piše, podobno kotkalifHarun Al Rašid, da se je Leon včasih preoblekel v meščana, hodil po Konstantinoplu in iskal krivice in podkupovanje. Ena od zgodb pravi, da ga je med takim obhodom pozno ponoči nekajkrat ujela mestna straža. Prvi dve straži mu je uspelo podkupiti z 12nomizmami, tretja straža pa ga je aretirala. Ko so ga naslednje jutro v ječi prepoznali, so častnika, ki ga jer aretiral, bogato nagradili, podkupljive stražarje pa ostro kaznovali in odpustili.

Zunanja politika

[uredi |uredi kodo]
Bizantinski beg v bitki pri Bulgarofigonu; miniatura iz Madridskega Skilica

Leonova vojna sreča je bila bolj mešana kot Bazilijeva.[22] Cesar je najprej popustil svojemu glavnemu svetovalcu Stilijanu Zauci in leta 894 sprožil vojno protiSimeonu I. Bolgarskemu, v kateri je bil poražen.[23] S podkupovanjemOgrov je dosegel njihov napa s severa in posreden uspeh,[24] brez njihove podpore pa je leta 896 izgubil velikobitko pri Bulgarofigonu. Po porazu je moralBolgarom odobriti velike trgovinske ugodnosti in jim plačevati letni davek.[25]

Leta 900 zmagal proti emiratu Tarz, uničil arabsko vojsko in ujel samegaemirja, vendar je hkrati na zahodu izgubilTaormino, zadnjo bizantinsko postojanko naSiciliji, ki jo je leta 902 osvojilSicilski emirat.[26] Leon je kljub temu še naprej pritiskal na vzhodno mejo in vMezopotamiji ustanovilMezopotamsko temo, leta 902 napadelArmenijo, opustošil Teodoziopolis, sedanji Erzurum v vzhodniAnatoliji, in uspešno vpadal v arabskiAl Awasim.[25]

Leta 904 je dezerter Loeon Tripolski s svojimi pirati oplenilSolun. Dogodek je vOsvojitvi Soluna opisalIvan Kaminiat. Velika invazija za ponovno osvojitevKrete pod poveljstvomadmiralaHimerija leta 911-912 se je končala s popolnim polomom. V tem času sta bili na ozemlju, ki so ga malo pred tem odvzeliArabcem, kljub temu ustanovljeni obmejni provinci (kleisourai) Likand in Leontokom.[27] Leta 907 so Konstantinopel napadliKijevski RusiOlega Novgorodskega, ki so od cesarstva zahtevali ugodne trgovske pravice.[26] Leon jih je odpravil z odkupnino, toda Rusi so leta 911 ponovno napadli in končno dosegli podpis trgovinske pogodbe.[28]

Leonove poroke

[uredi |uredi kodo]

Leon VI. je povzročal škandale s številnimi porokami, ki so se končale brez rojstva zakonitega naslednika bizantinskega prestola.[29] Prva žena, Teofano Martiniake, katero je sovražil in se je moral z njo poročiti na Bazilijevo zahtevo, da bi se utrdile vezi z njeno družino,[30] je leta 897 umrla. Leon se je zatem poročil z Zojo Zaucaino, hčerko svojega svetovalca Stilijana Zauce, ki je umrla leta 899.[31] Po tej poroki je Leon za svojega tasta uvedel nov dvorni naslovbasileopatōr (cesarjev oče).[32]

Tretja poroka je bila tehnično nezakonita,[33] Leon pa se je kljub temu spet poročil, tokrat z Evdokijo Baïano, ki je umrla leta 901. Četrta poroka je bila po mnenju patriarha Nikolaja Mistika[34] še večji greh kot tretja. Leon se na njegovo mnenje ni oziral in se poročil z Zojo Karbonopsino,[35] vendar šele potem, ko mu je leta 905 rodila sina.[33] Poroka je kljub temu naletela na patriarhovo nasprotovanje, zato ga je Leon zamenjal z Evtimijem,[15] ki je njegovo poroko priznal. Priznanje je bilo pogojeno z veliko pokoro in grožnjo, da bo ob naslednji porokiizobčen.[16]

Nasledstvo

[uredi |uredi kodo]
Zlati solid Leona VI. in Konstantina VII. Porfirogeneta iz obdobja 908–912

Konstantin VII. je bil uradno nezakonski sin, ker je bil rojen pred kanonizacijo očetove poroke z Zojo Karbonopsino.[33] Da bi utrdil sinov položaj, ga je Leon 15. maja 908 kronal za svojega socesarja, čeprav je bil star komaj deset let.[36] Leon je 11. maja 912 umrl.[15] Nasledil ga je njegov mlajši bratAleksander, ki je skupaj z njim od leta 879 vladal kot očetov socesar.[37]

Dela

[uredi |uredi kodo]

Leon VI. je bil ploden pisec, ki je pisal dela z različno vsebino in v različnih slogih, vključno s političnimi govori, obrednimi pesnitvami in teološkimi razpravami.[26] Večkrat je tudi osebno pridigal v konstantinopelskih cerkvah.[26]

Njegov največji dosežek na področjuprava je bila ustanovitev komisije, ki naj bi udejanila očetovo izvirno zamisel, da se zberejo in uredijo vsi obstoječi bizantinski zakoni. Končen izdelek komisije je bilo obsežnen zakonik z naslovomBazilika, sestavljen iz šestih delov s šestdeset knijgami. VBaziliki, pisani vgrškem jeziku, so bili izlatinščine prevedeni in sistematično urejeni vsi zakoni, zajeti vCorpus iuris civilis. Zakonik je bil osnova, na kateri so se gradili vsi kasnejši bizantinski zakoniki.[33] Leon je začelBaziliki dodajati vse zakone, sprejete med njegovo vladavino. Imenovali so seNovele aliNovi zakoni in so obravnavali aktualno problematiko, tudi prepoved četrte poroke.Bazilika inNovele so zajemalecivilno in cerkveno (kanonsko) pravo.[33] Z zgodovinskega stališča je najbolj pomembno dejstvo, da sta obe deli odpravili večino ostankov pravne in ustavne zgradbe, ki jo jeBizantinsko cesarstvo nasledilo odRimskega cesarstva, celo tiste iz obdobjaRimske republike.[14] Zastarele institucije, na primerkurija,rimski senat in celokonzulat, so bile ukinjene, tiste, ki so ostale, pa so dobile manj pomembno vlogo.[33]

Leonova Taktika

Pod Leonovim imenom sta bila objavljena tudi domnevnaEparhova knjiga inFilotejev Kletorologij, ki pričata o zanimanju vlade za organiziranje in vzdrževanje javnega reda.[33]Eparhova knjiga obravnava pravila in predpise za trgovanje in trgovske organizacije v Konstantinoplu, medtem ko jeKletorologij poskus standardizacije položajev na bizantinskem dvoru in njihovega rangiranja.[33] Leon je tudi avtor ali vsaj sponzorTaktike, pomembne razprave o vojaških operacijah.[15]

Kasnejše generacije so v Leonu videle preroka in maga. Kmalu po njegovi smrti se je pojavila zbirka preroških pesnitev in nekaj vedeževalskih besedil, tako imenovanihPrerokb Leona Modrega. Del besedil zagotovo temelji na godnejših grških besedilih. Zanje so več stoletij verjeli, da napovedujejo prihodnost sveta.[26]

In ne nazadnje se Leonu Modremu pripisuje tudi prenos posmrtnih ostankov sv. Lazarja v Konstantinopel leta 890 in nekaj hvalnic, ki so jih v Vzhodni pravoslavni cerkvi peli na Lazarjevo nedeljo. Skomponiral je tudi hvalnicoPraznik vzvišenega križa.

Družina

[uredi |uredi kodo]

S prvo ženo, Teofano Martiniake, je imel hčerko

  • Evdokijo, ki je umrla leta 892.[38]

Z drugo ženo, Zojo Zaucaino, je imel hčerko

S tretjo ženo, Evdokijo Baïano, je imel sina

  • Bazilija, ki je živel samo nekaj dni.[29]

S četrto ženo, Zojo Karbonopsino, je imel dva otroka:[35]

Sklici

[uredi |uredi kodo]
  1. Dumbarton Oaks.Catalogue of the Byzantine Coins in the Dumbarton Oaks Collection and in the Whittemore Collection: Leo III to Nicephorus III, 717-1081 (1973), str. 507.
  2. Treadgold, str. 462
  3. Norwich, str. 102
  4. Finlay, str. 306
  5. Adontz, Nicholas.L'Age et l'origine de l'empereur Basil I. Byzantion8 (1933): 475–550.
  6. Charanis, Peter.The Armenians in the Byzantine Empire. 1963, str. 35
  7. Ostrogorsky, George.History of the Byzantine State. 1969, str. 233, opomba 1.
  8. Treadgold, str. 455.
  9. 123Gregory, str. 225.
  10. Norwich, str. 99
  11. Treadgold, str. 460.
  12. 12Treadgold, str. 461.
  13. Finlay, str. 307.
  14. 12Finlay, str. 308.
  15. 12345Kazhdan, str. 1211.
  16. 12Treadgold, str. 468.
  17. Finlay, str. 310.
  18. Shepard (2008).The Cambridge History of the Byzantine Empire, str. 493-496.
  19. Michaelides, M.G. (1984).Saint Lazarus, The Friend Of Christ And First Bishop Of Kition.
  20. Treadgold, str. 467.
  21. Norwich, str. 105.
  22. Finlay, str. 314.
  23. Treadgold, str. 463.
  24. Norwich, str. 108.
  25. 12Treadgold, str. 464.
  26. 12345Gregory, str. 226.
  27. Treadgold, str. 466–470.
  28. Treadgold, str. 469.
  29. 12Norwich, str. 114.
  30. Gilbert Dagron.Emperor and Priest: the Imperial Office in Byzantium. Cambridge University Press, 2007, str. 203.ISBN 978-0-521-03697-9.
  31. Treadgold, str. 465.
  32. 12Norwich, str. 113.
  33. 12345678Gregory, str. 227.
  34. Finlay, str. 312.
  35. 12Norwich, str. 115.
  36. Kazhdan, str. 502.
  37. Gregory, str. 228.
  38. Norwich, str. 112.
  39. Reuter, Timothy.The New Cambridge Medieval History, III: . c. 900-c. 1024. Cambridge University Press, 2000, str. 334.

Viri

[uredi |uredi kodo]
  • A. Canduci (2010).Triumph and Tragedy: The Rise and Fall of Rome's Immortal Emperors. Pier 9 Books.ISBN 978-1-74196-598-8.
  • Finlay, George.History of the Byzantine Empire from 716 – 1057. Edinburgh: William Blackwood & Sons, 1853
  • Gregory, Timothy, E..A History of Byzantium. Blackwell Publishing, 2005.ISBN 0-631-23512-4.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991).Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press.ISBN 978-0-19-504652-6.
  • Norwich, John Julius (1993).Byzantium: The Apogee. London : Penguin Books.COBISS 7402099.ISBN 978-014-011448-5.
  • Tougher, Shaun.The reign of Leo VI: (886 - 912). Politics and people. Leiden: Brill, 1997.
  • Treadgold, Warren.A History of the Byzantine State and Society. Stanford: Stanford University Press, 1997.ISBN 0-8047-2630-2.
Leon VI. Modri
Makedonska dinastija
Rojen: 19. september 866Umrl: 11. maj 912
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Bazilij I.
CesarBizantinskega cesarstva
886912
zBazilijem I., 870886
Naslednik: 
Aleksander
Politične funkcije
Predhodnik: 
Bazilij I. leta 867,
nato je prešel na drugega
KonzulRimskega cesarstva
886 - 912
Naslednik: 
konzulat ukinjen
Mednarodno
Nacionalno
Akademsko
Umetniki
Ljudje
Drugo
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Leon_VI._Modri&oldid=6482152«
Kategorije:
Skrite kategorije:

[8]ページ先頭

©2009-2025 Movatter.jp