Latinske pravice alilatinsko državljanstvo (latinskoius Latii aliius latinum) je bil niz pravic, uzakonjenih vrimskem pravu, ki so se sprva podeljevale samo Latincem, se pravi prebivalcemLacija (Latium vetus) in njihovi kolonij (Latium adiectum). Rimski pravniki so državljane s tem statusom običajno imenovali Latinci. Naziv Latinci je hkrati pomenil tudi "čistost jezika", se pravi, da so govorili "dobro" ali "pravilno latinščino".^[1] S širitvijo rimske države vItalijo so latinske pravice dobila številna naselja in kolonije izven Lacija.

Vsi Latinci v Italiji so dobili rimsko državljanstvo na osnovi treh zakonov, uvedenih med socialno vojno med Rimljani in njihovimi zavezniki in italskimi ljudstvi (socii), ki so se uprli rimski oblasti:

• Lex Iulia de Civitate Latinis (et sociis) Danda iz leta 90 pr. n. št. je podelil rimsko državljanstvo vsem državljanom latinskih in italskih mest, ki se niso uprla.
• Lex Plautia Papiria de Civitate Sociis Danda iz leta 89 pr. n. št. je podelil rimsko državljanstvo vsem federalnim mestom v Italiji južno od rekePad v severni Italiji.
• Lex Pompeia de Transpadanis iz leta 89 pr. n. št. je podelil latinske pravice skupnostim vTranspadaniji, regiji severno od Pada, ki so bile med socialno vojno na strani Rima. Državljanstvo so dobili tudi tisti, ki so postali uradniki v municipijih (mestih).

Natančna vsebina latinskih pravic znotraj rimskega prava se je spreminjala od mesta do mesta. Vsebovala so lahko vse ali del naslednjih pravic:

• Ius commercii je bila pravica do trgovanja z rimskimi državljani, ki je hkrati pomenila, da lahko trgovci uporabljajo enake oblike stikov kot rimski državljani
• Ius connubii je bila pravica do poroke po obstoječi zakonodaji
• Ius migrationis je bila pravica do preselitve, se pravi da je preseljeni obdržal svoje pravice tudi po preselitvi v drug kraj v Italiji
• Ius suffragii je bila volilna pravica, ki se je podeljevala samo tistim, ki so se preselili v Rim^[2]
• Ius civitatis mutandae je bila pravica postati rimski državljan

Izven Italije se je izraz Latinci še uporabljal, vendar za druge namene.Cicero ga je uporabil v zvezi zJulijem Cezarjem, ki je leta 44 pr. n. št. podelil latinske pravice Sicilcem.^[3] Izraza "ius Latii" in "Latinci" sta se uporabljala do vladavine cesarjaJustinijana I. (527-565) v 6. stoletju n. št. Status se je kasneje podeljeval celim mestom in pokrajinam. CesarVespazijan (69-79) ga je podelil celiHispaniji,^[4] cesarHadrijan (117-138) pa številnim mestom.^[5][6]

Rim je bil eno od številnih latinskih mest v Italiji. Od leta 340 do 338 pr. n. št. se je Latinska liga, konfederacija okoli 30 mest v Laciju, ki so bila sicer povezana z Rimom, uprla v tako imenovani latinski vojni. Rimljani so v vojni zmagali in razpustili Latinsko ligo. Številne mestne države v Laciju so bile v celoti vključene v Rimsko republiko, druge pa so dobile omejene pravice in privilegije, ki so jih lahko izvajali Latinci v odnosih z rimskimi državljani. Ti privilegiji so postali znani kotius Latii (latinske pravice). Latinske pravice so bile podeljene tudi nekaj rimskim kolonijam, ustanovljenim na robu Italije v 4. in 3. stoletju pr. n. št., da bi okrepile rimsko oblast med širitvijo Rimske republike preko meja Italije. Prebivalci teh kolonij so imeli latinski pravni status, prebivalci drugih kolonij pa rimski pravni status in rimsko državljanstvo. Prve kolonije so se zato imenovale "latinske", druge pa "rimske". Rimski državljan je po preselitvi v latinsko kolonijo izgubil rimsko državljanstvo in dobil latinske pravice. Latinske kolonije so bile običajno večje od rimskih in bile naseljene prevdsem z Latinci in drugimi zavezniki.

S širjenjem Rima preko meja Italije, so bile latinske kolonije ustanovljene tudi izven Italije. Prva je bila Carteia (sedanji San Roque) vHispaniji leta 171 pr. n. št. Leta 122 pr. n. št. je plebejskitribun Gaj Grakh uvedel zakon, ki je latinske pravice razširil na vse prebivalce Italije, kar je preko trgovanja in sklepanja zakonskih zvez med vodilnimi družinami italskih mest in rimskimi patricijskimi družinami okrepilo vezi med Rimom in italskimi ljudstvi.^[7] Leta 44 pr. n. št. je Julij Cezar podelil latinske pravice v vsem svobodno rojenim Sicilcem.^[8]

Po poplavi novih kolonialnih naselij podJulijem Cezarjem inAvgustom jeius Latii postal predvsem politični instrument, namenjen povezovanju provincialnih skupnosti preko njihovega lokalnega vodstva. Latinski status je vključeval pridobitev rimskega državljanstva za vse občinskemagistrate (ius adipiscendae civitatis per magistratum), kar naj bi dolgoročno pripeljalo do skupnosti, organizirane v rimskem slogu. Leta 123 n. št. je cesarHadrijan uvedel ključno spremembo latinskih pravic. Uvedel je "večje latinske [pravice]" (Latium maius) za rimske državljane na položajih mestnihdekurionov in "manjše latinske [pravice]" (Latium minus) za tiste na položajih magistratov.^[9][10]

Pridobitev latinske pravice je bila v celoti odvisna od cesarjeve (dobre) volje. Cesarji so pravico kot nagrado podeljevali posameznikom, celim mestom ali celo celim ljudstvom. Cesar Hadrijan jih je leta 74 n. št. podelil celiHispaniji. Pravice torej niso bile pogojene z ustanovitvijo municipija (samoupravnega mesta). Pogosto, tako kot v Hispaniji, so bili municipiji lahko ustanovljeni nekaj let po podelitvi pravic.

• Rimsko pravo

• 0 elementov normativne kontrole