Največja razširjenost rimskega imperija, ki prikazuje območje govorcev latinščine.
Območje romanskih jezikov, moderni nasledniki latinščine, v Evropi.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki poIPA. Brez ustreznepodpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namestoUnicode znakov.
Latinščina (latinskolingua Latina) je antičniindoevropski jezik in eden od dveh klasičnih jezikov Evrope.
V drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. se je izindoevropske jezikovne skupnosti (iz njenegazahodnega dela, živečega v tedanji srednji in zahodniEvropi) izločilo nekaj ljudstev in se napotilo protijugu iskat nova ozemlja. V nekaj naselitvenih valih so ti predstavniki Indoevropejcev zasedliApeninski polotok in izpodrinili tamkajšnje večinoma neindoevropske prebivalce. V novi domovini so dobili imeItaliki. To ime označuje pripadnike številnih plemen, govorečih sorodne jezike in narečja. Zlasti pomembni sta dve večji jezikovni skupini:osko-umbrijska in latino-faliskiška (v to spada latinski jezik).
Latinščina je dobila ime po pokrajiniLatium (slovenskoLacij), vendar je bila prvotno le eno odnarečij, ki so jih govorili v tej pokrajini, namreč narečje mestaRim in njegove bližnje okolice. Ko pa sta začela naraščati moč in vpliv Rima, se je začelo širiti tudi področje, na katerem so govorili latinsko. Latinščina je najprej izpodrinila sorodne in drugorodne jezike na polotoku, ko pa jerimski imperij obvladal skoraj ves tedaj znani svet, se je zelo razširila po Evropi, SeverniAfriki inBližnjem Vzhodu kot formalni jezikRimskega imperija in se tako povzdignila v svetovni jezik.
Latinščina spada skupaj s faliskijščino v latinsko-faliskijsko vejoitalskih jezikov, ki se izrazito razlikuje od druge osko-umbrijske skupine. Ker so razlike med obema vejama tudi v osnovnem besedišču precejšnje, ni nujno, da sta se razvili iz skupnega italskega prajezika, in je morda verjetneje, da je latinščina nastala iz zlitja italsko govorečega ljudstva s staroselskim prebivalstvom Lacija. Italsko govoreča ljudstva so prišla v Italijo potem, ko je enotna skupnost severno od Alp začela razpadati in je nekaj njenih plemen okrog leta 1200pr. n. št. drugo za drugim prekoračiloAlpe in poselilo srednjo in južno Italijo.
Rimljani so se pozneje veliko naučili odnarodov, ki so zapadli pod njihovo oblast. To se je odražalo tudi v njihovem jeziku. Od prvotnih prebivalcevSredozemlja so prevzeli večinoimen mediteranskih rastlin in izrazov v zvezi s plovbo.Etruščani so imeli močan vpliv na življenje Rimljanov in s tem tudi na njihov besedni zaklad. Največji kulturni in zato tudi jezikovni vpliv na Rimljane pa so imeliGrki. Prve izposojenke so prevzete v dorski ali jonski obliki, zaradi stikov med Grki in Rimljani v grškihkolonijah južne Italije, ki je zaradi teh kolonij dobila imeVelika Grčija. Tudi svoječrke so Rimljani oblikovali po vzoru zahodnogrškepisave.
V času dolgega zgodovinskega razvoja so latinščino doletele velike spremembe. O tem priča zgodovinarPolibij, ki v 2. stoletju pr. n. št. piše oprvikartažanski pogodbi (morda iz 509pr. n. št.), ko pravi, da so tudi najboljši učenjaki po poglobljenem študiju imeli težave pri razlaganju nekaterih njenih odlomkov. V razvoju jezika lahko ločimo naslednja obdobja:
predknjiževna (predliterarna) doba: od začetkov do okoli 300pr. n. št.;
stara (arhaična) doba: od okoli 300 pr. n. št. do 80pr. n. št.;
klasična doba: od leta 80 pr. n. št.do leta 14 našega štetja (doAvgustove smrti); za to dobo se je uveljavil nazivzlata latinščina;
cesarska doba:
zgodnja: od leta 14 do leta 117, imenovana tudisrebrna latinščina;
srednja: od leta 117 do leta 192 (do smrti cesarjaKomoda);
pozna cesarska doba: od leta 192 do konca cesarstva leta 476 (in še naprej do srede 7. stoletja.
V obdobju klasične dobe latinščine se razvijesermo urbanus (mestna govorica), kar je drug izraz za uglajen, lep in uravnotežen jezik, ki je nastal po zavestnem prizadevanju številnih piscev. Tuje prvine in nove tvorbe se smejo vanj vnašati le izjemoma in ne po pravilu. Nanj lahko sklepamo zlasti poknjiževnih besedilih pa tudi po napisih iz tiste dobe.
Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen.Pisatelji arhaične dobe (zlastiPlavt v svojihkomedijah) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. PriTerenciju take vsidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v 1. stoletju pr. n. št. postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegelCicero, saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s Cezarjem postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.
Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost vsintaksi. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, lepesniki so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasikeSalustija,Nepota inLivija.
Propadrepublike je povzročil konec politične svobode, zato govorniške šole, kjer so se mladi Rimljani naučili svoj jezik lepo oblikovati, niso imele več tolikega pomena.
Latinščina ima sistem pregibanja precej podoben slovenščini: predvsem deluje tako, da pripenjamopripone in obrazila nespremenljivi osnovi. Obstaja pet sklanjatev samostalnikov in štiri spregatve glagolov.
Sklanjatve in spregatve so opredeljene kot prva, druga, itd., vendar tudi po prevladujočem glasu v besedi. Pri samostalnikih je ta glas v obrazilu šestega sklona ednine, pri glagolih pa v priponi. Tako se imenuje prva sklanjatev tudi "a sklanjatev", ker velja za samostalnike z obrazilom -a. Pri glagolih pa je "a spregatev" tista, kjer je "a" pripona med besedno osnovo in obrazilom, na primerlaud-a-re.
Leksikon Antika. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.
Babič, Matjaž.Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za klasično filologijo, Ljubljana 2004.
Kopriva, Silvo.Latinska slovnica. Ljubljana 1989, Založba Obzorja Maribor.
Stockmann, F.Veni, vidi, didici (I. del). Ljubljana, Mohorjeva, 2001.
