Košárkar ješportnik, ki se udejstvuje v igranjumoštvenegašportakošarke. Zastarelo ga lahko imenujemo tudikošarkáš, vendar se ta izraz opušča in uporablja zgolj vžargonu.

Poznamo različne košarkarje, ki se delijo po igralnih mestih oziroma pozicijah, glede na svoje telesne značilnosti in lastne sposobnosti. Na grobo jih se deli na tri osnovne igralne pozicije, ki jih uporabljajo ekipe, to sobranilci,krila incentri. Natančneje jih lahko razvrstimo na pet igralnih mest, ki se označujejo tudi sštevili:
| Branilec | 1.Organizator | (1. /enka) | ||
| 2.Branilec | (2. /dvojka) | |||
| Krilo | 3.Krilo | (3. /trojka) | ||
| 4.Krilni center | (4. /štirka) | |||
| Center | 5.Center | (5. /petka) | ||
| Kapitan |Trener |Košarkarski sodnik | ||||
Postava ekipe se lahko spreminja sproti glede na trenutne zahteve v tekmi ali zmožnosti moštva. Opisane pozicije veljajo za košarkarje, nikjer pa ne obstaja pravilo, da mora posamezno moštvo imeti ravno takšno postavo tudi na igrišču. Košarkarskitrenerji lahko prilagajajo ekipo, ki jo vodijo glede na svojetaktične poglede na igranjekošarke ali pa glede na prilagodljivost posameznih košarkarjev znotraj moštva. Možne so različne prilagoditve trenutne postave, tako se lahko igro z uporabo dodatnega branilca naredi hitrejšo ali pa obratno, igra se bolj namoč invišino s postavitvijo dodatnega centra. Vse različne možnosti se uporablja v namen iskanja najboljše možne postave oziroma peterke, ki bi bila sposobna doseči najboljši možni rezultat.
Zelo pogosto uporabljana sprememba pozicije je zamenjava vloge med obema branilcema, ki se zamenjata pri organizaciji napada. Veliko je odvisno od sposobnosti posameznih igralcev, da poleg igre v svoji osnovni poziciji lahko učinkovito odigrajo tudi v vlogi na drugem igralnem mestu. Dober pokazatelj primera je na primer igralec, ki v svoji poziciji centra velja za odličnega v igri pod košem, če pa njegov učinek strmo pada z oddaljenostjo od njega, potem velja zanj nazivtipični center. Če pa center lahko dosega točke tudi z bolj oddaljenih mest, potem zanj velja, da je bolj prilagodljiv oziroma popolnejši košarkar in je v taktičnem smislu bolj uporaben za ekipo in predvsem za njenega trenerja, ko le ta išče čim večje število možnih taktičnih variant za igralno postavo peterke.