Klodvik I. (latinskoChlodovechvs, rekonstruirano frankovsko *Hlodowig,[7]francosko Clovis Ier) je bil prvifrankovski kralj, ki je pod enim vladarjem združil vsa frankovska plemena, prenesel oblast s skupine plemenskih poglavarjev na enega samega kralja in zagotovil, da je kraljevski položaj prešel na njegove potomce.[8] Klodvika se šteje za ustanoviteljaMerovinške dinastije, ki je vladalaFrankovskemu kraljestvu naslednji dve stoletji, *24. december466, †27. november511.
Klodvik je bil sinHilderika I., merovinškega kraljaSalijskih Frankov, inturingijske kraljice Basine. Svojega očeta je nasledil leta 481, ko je bil star petnajst let.[9] Pobitki pri Soissonsu leta 486 je osvojil Soissonsko gospostvo, ostanekRimskega cesarstva vGaliji. Do svoje smrti leta 511 je podjarmil večino severnih in zahodnih delov ozemlja, ki je nekoč tvorilo rimsko Galijo.
Za francosko zgodovinopisje je pomemben kot»prvi kralj ozemlja, na katerem se je kasneje razvila Francija«.[10] Njegovo ime jegermansko. Sestavljeno je iz besedhlod (slava) inwig (borba, boj). Iz njega se je razvilo francosko imeLudvik (Louis), ki ga je imelo kar osemnajst francoskih kraljev. Vholandščini, ki je najbližja frankovščini, se ime glasiLodewijk.[11]
Klodvik je pomemben tudi zaradi njegove spreobrnitve vkrščanstvo leta 496. Spreobrnil se je verjetno na zahtevo žene Klotilde, katero so kasneje v rimskokatoliški in pravoslavni cerkvi začeli slaviti kot svetnico. Privzel je kalcedonsko veroizpoved in nearijanstva, ki je bilo razširjeno med nekaterimi frankovskimi ljudstvi. Njegova spreobrnitev je sprožila širjenje krščanstva med Franki in poenotenje vere na ozemlju sedanje Francije in Nemčije, kasneje pa zavezništvo medKarlom Velikim in papeži in rojstvo zgodnjegaSvetega rimskega cesarstva.
V 5. stoletju so obstajala številna majhna frankovska kraljestva. Salijski Franki so bili eno od dveh frankovskih plemen, naseljenih na ozemlju zahodno od spodnjegaRena, znanem kotToksandrija, in ozemlju med rekamaMeuse inŠeldo v sedanji Nizozemski in Belgiji. Središče njihove moči je bilo jugozahodno od njihovega glavnega mesta Tournaia ob meji med sedanjo Francijo in Belgijo.
Kralj Salijskih Frankov je po smrti svojega očeta Meroveha leta 457 postal Klodvikov oče Hilderik I.. Vladal je na ozemlju, ki ga je dobil kot rimskifederat. Leta 463 se je pridružil vojski severnogalskegamagistra militum Egidija v vojni protiVizigotom in jih v bitki pri Orléansu porazil. Hilderika je po njegovi smrti leta 482 nasledil Klodvik.
Klodvikove osvojitve od leta 481 do 511
Salijski Franki so pod Klodvikom zavladali svojim sosedom, sprva tudi z Egidijevo pomočjo. Zgodovinarji so prepričani, da sta bila Hilderik in Klodvik poveljnika rimske vojske v provinciDruga Belgija in podrejenamagistru militum.[12] Klodvik se je kasneje obrnil proti rimskim poveljnikom in v bitki pri Soissonsu leta 486 porazil galsko-rimskega guvernerja, Egidijevega sina Siagrija. Njegov poraz se šteje za konec zahodnorimske vladavine izven Italije.[13] Klodvik je zatem ujel in usmrtil frankovskega kraljaKararika, nekaj let kasneje pa še cambraiskega frankovskega kraljaRagnaharja in njegove brate. Sledila je zmaga nad majhno skupinoTuringov leta 491. Po njej je postopoma osvojil vsa frankovska kraljestva zahodno od reke Meuse, razen kraljestvaRipuarskih Frankov. Zavezništvo z Vizigoti je utrdil s poroko svoje sestre Audoflede z njihovim kraljemTeoderikom Velikim. S pomočjo drugih frankovskih malih kraljev mu je v bitki pri Tolbiacu leta 496 uspelo poraziti tudiAlemane. Za svojo prestolnico je izbralPariz[14] in v njem na južnem breguSene ustanovil opatijo, posvečeno svetemu Petru in Pavlu. Opatija se je kasneje po pariški zavetnici preimenovala v opatijo svete Genovefe in bila leta 1802 porušena.
Ary Scheffer (19. stoletje): Klodvik I. vodi Franke k zmagi v bitki pri Tolbiacu
Leta 500 se je v bitki pri Dijonu spopadel zBurgundskim kraljestvom, vendar ga ni uspel podjarmiti. V naslednjih letih je dobil podporoArmoričanov (Alanov, Galo-Rimljanov in Bretoncev) in z njihovo pomočjo v bitki pri Vouilléu leta 507 porazil vizigotsko Toulouško kraljestvo in uničil njegovo oblast v Galiji. Vizigotski kraljAlarik II. je v bitki padel. Po bitki je Klodvik k svojemu kraljestvu priključil večinoAkvitanije.[14]
PoGregorju Tourskem mu jebizantinski cesarAnastazij I. po bitki pri Vouilléu podelil naslovkonzula. Ker Klodvikovega imena ni na seznamu konzulov, mu je verjetno podelilnadomestno konzulstvo. Gregor Tourski piše, da je Klodvik po bitki sistematično uničil vse druge frankovske podkralje (reguli), vključno sSigibertom Kölnskim in njegovim sinom Kararikom, kraljem skupine Salijskih Frankov, Ragnaharjem Cambraiskim in njegovima bratoma Rikharjem in Rignomerjem Le Manskim. Klodvik je leta 508 po osvojitviKölna, prestolnice Ripuarskih Frankov, postal kralj vseh Frankov.
Klovik se je na zahtevo svoje žene, burgundske princese Klotilde, ki je bila katoličanka, čeprav so jo na dvoru obdajali sami arijanci,[15] odločil prestopiti v katoliško vero.[16] Klodvik je dolgo časa nepopustljivo zavračal prestop v katoliško vero. Klotilda je njunega prvega sina krstila tajno in brez Klodvikovega dovoljenja. Tajno in brez Klodvikovega dovoljenja je bil krščen tudi njun drugi sin in tudi on je kmalu zatem umrl.[17] Obe smrti kmalu po krstu sta še povečali Klodvikov odpor do krščanstva. Nazadnje je le popustil in se dal na božični dan leta 496 krstiti v majhni cerkvi v bližini kasnejše opatije Saint-Remi v Reimsu. Kip Klodvika, ki ga krsti sveti Remigij, še vedno stoji v cerkvi.
Frankovska ozemlja ob Klodvikovi smrti
V Galiji je takrat prevladovaloarijanstvo, zato je po osvojitvi skoraj cele Galije njegova spreobrnitev v katolištvo postala izredno pomembna za zgodovino Zahodne in Srednje Evrope.
Katolištvo je Klodviku ponujalo nekaj prednosti, ker je povečalo njegovo prepoznavnost, in nekaj slabosti, ker je njegov krst pomenil versko ločitev od drugih germanskih kraljev tistega časa, na primer vizigotskega in vandalskega, ki sta bila arijanca. S prestopom je morda dobil nekaj podpore galsko-rimske aristokracije v kasnejših pohodih proti Vizigotom, katere je leta 507 pregnal iz južne Galije in dosegel, da se je velika večina njegovih podložnikov pokristjanila.[18]
Bernard Bachrach oporeka prednostim krsta in trdi, da je povzročil odtujitev številnih frankovskih podkraljev in za naslednjih nekaj let oslabil Klodvikov vojaški položaj.
Pod Klodvikom so Salijski Franki dobili svoj prvi pisni zakonikLex Salica. Napisan je bil s pomočjo Galo-Rimljanov, zato vsebuje poleg frankovskega pravnega izročila tudi elementerimskega prava.Lex Salica našteva različne prestopke in zanje zagrožene kazni.[19]
Grobnica Klodvika I. v baziliki St Denis v Saint Denisu
Klodvik je tik pred smrtjo sklical prvo sinodo galskih škofov vOrléansu, na kateri naj bi reformirali cerkev in ustvarili močno vez med krono in katoliškim episkopatom. Na koncilu je 33 škofov sprejelo 31 odlokov o dolžnostih in obveznostih posameznikov, pravicah svetišč in cerkveni disciplini. Odloki so veljali za Franke in Rimljane in prvič izenačili osvajalce in poražence.
Klodvik je, po izročilu, umrl 28. novembra 511, vLiber Pontificalis pa je zapis, da je bil leta 513 še živ. Datum njegove smrti torej ni povsem zanesljiv.[20] Pokopali so ga v opatiji svete Genovefe v Parizu. V srednjem do poznem 18. stoletju so njegove posmrtne ostanke prenesli v baziliko Saint Denis.
Po njegovi smrti je biloFrankovsko kraljestvo razdeljeno med njegove štiri sinove:Teoderika,Klodomerja,Hildeberta. inKlotarja.. Z delitvijo so nastale štiri nove politične enote, kraljestvaReims,Orléans,Pariz inSoissons. Delitev je sprožila notranje spore, ki so trajali do konca Merovinške dinastije leta 751. Po kratki združitvi kraljestva podKarlom Velikim so se Franki ponovno razdrobili in se začeli zbirati okoli vzhodnih in zahodnih centrov moči. Te politične, jezikovne in kulturne entitete so se kasneje razvile v Francosko kraljestvo, množico nemških državic in pol avtonomni kraljestviBurgundija inLotaringija.
Rezultat Klodvikovih osvajanj - Frankovsko kraljestvo, v katero je bila vključena skoraj cela rimska Galija in deli zahodne Germanije, je živelo še dolgo po njegovi smrti.[21] Francozi ga štejejo za ustanoviteljaFrancije.
Njegove zasluge zmanjšuje že omenjena delitev kraljestva. Delitev ni potekala po narodnostnih ali morda logičnih geografskih mejah, ampak je morala vsem štirim sinov zagotoviti približno enake dohodke. Takšna delitev, naj je bila namerna ali nenamerna, je kasneje sprožila številne notranje nerede in nazadnje propad dinastije. Takšen vzorec se je ponavljal tudi v kasnejših vladavinah.[22] Klodvik je svojim naslednikom zapustil tudi podporo prebivalcev, ki je bilo pretežno katoliško, in cerkve: če bi jih mogotci poskušali odstraniti s prestola, bi morali pred tem dobiti papeževo odobritev.
↑ David Schœnbrun (1965).General Charles de Gaulle.
↑Meertens Instituut, Nederlandse Voornamenbank, Lodewijk.
↑Barbara Rosenwein (2004).A Short History of the Middle Ages. Canada: University of Toronto Press. str. 43.
↑Michael Frassetto.Encyclopedia of barbarian Europe(ABC-CLIO, 2003), str. 126.
↑14,014,1Iron Age Braumeisters of the Teutonic Forests. BeerAdvocate.
↑Ian Wood. The Merovingian Kingdoms. Longman, 1994, str. 45.
↑Cordula Nolte.Gender and Conversion in the Merovingian Era. Varieties of Religious Conversion in the Middle Ages, uredil James Muldoon, University of Florida Press, 1997, str. 88.
↑Patrick Geary (2003).Readings in Medieval History: Gregory of Tours History of the Franks. Canada: Broadview Press Ltd. str. 145–146.
↑J.H. Robinson (1905).Readings in European History. Boston. str. 51–55.
↑Patrick Geary (2003).Readings in Medieval History: Rome Law. Canada: Broadview Press Ltd, str. 129–136.
