Veliki kitajski zid (poenostavljeno kitajsko:长城;tradicionalno kitajsko:長城;pinjin:Chángchéng; naKitajskem znan kotVeliki zid desettisočihlijev[1], drugje pa karKitajski zid) je starodavna kitajskafortifikacija, zgrajena od konca 14. stoletja do začetka17. stoletja, za časadinastije Ming, s katero je ta želela zaščititi Kitajsko pred napadimongolskih inhunskih plemen.
Uradna opredelitev tega, kar pomeniVeliki zid, ni bila dogovorjena, zaradi česar je celoten potek zidu težko opisati v celoti.[2] Obrambne linije vsebujejo več raztežajev obzidja in jarkov, pa tudi posamezne trdnjave. Po zadnjih meritvah je vseh posameznih odsekov zidov je kar enaindvajset tisoč sto šestindevetdeset kilometrov (21.196 km)[3].
V Kitajski zid so bili vključeni številni že obstoječi zidovi, ki so jih od 3. stoletja pr. n. št. Kitajci gradili proti plenilskim pohodomnomadskih plemen iz današnje Mongolije inMandžurije. Razteza se na dolžini kar 8851,8 km[4], odŠan-čaj-kuana ob zalivuBo haj na vzhodu, na meji med ožjo Kitajsko in Mandžurijo, doLop Nura v jugovzhodnem deluprovince Šindžjang.
Utrdbe Han se začnejo odprelaza Jumen in prelaza Jang, jugozahodno od mestaDunhuang, v provinciGansu. Razvaline najbolj oddaljenih mejnih postojank Han najdemo v Mamitu ('Konj izgubi pot') v bližini prelaza Jumen. Prelaz Džjaju, ki je v provinci Gansu, je zahodni konec velikega zidu Ming. Od prelaza Džjaju zid nepretrgano poteka navzdol po koridorju Heši in v puščave Ningšia, kjer vstopi v zahodni rob zanke Rumene reke na Jinčuan. Tu so bili postavljeni prvi večji odseki v času dinastije Ming skozi puščavo Ordos do vzhodnega roba zanke Rumene reke. Tam se na prelazu Pjantov (poenostavljeno kitajsko:偏头 关; tradicionalno kitajsko:偏頭 關; pinjin:Piāntóuguān) v mestu Šindžov, provinca Šanši, se zid razcepi na dva, zunanji Veliki zid (poenostavljeno kitajsko:外 长城; tradicionalno kitajsko:外 長城; pinjin:Wài Chǎngchéng) pa se razteza vzdolž meja notranje Mongolije s Šanšijem v provinci Hebej in notranji Veliki zid (poenostavljeno kitajsko:內 长城; tradicionalno kitajsko:內 長城; pinjin:Nèi Chǎngchéng), ki teče jugovzhodno od prelaza Pjantov, približno 400 km in teče preko pomembnih prelazov, kot je prelaz Pingšing in prelaz Janmen, preden se pridružita zunanjemu Velikemu zidu v Sihaije (kitajsko:四海 冶; pinjin:Sìhǎiyě), v pekinškem okrožju Jančing.
Po legendi naj bi v Kitajski zid kar zazidali trupla delavcev, ki so zaradi prenapornega dela umrli na njem. Zato zidu rečemo tudi zid žalosti in krvi. Sicer pa v njegovi notranjosti niso odkrili nobenih človeških ostankov.
Po drugi legendi novejšega izvora naj bi bil Kitajski zid edini objekt človeške izdelave, viden s prostim očesom zLune. Ta zgodba se je pojavila v 18. stoletju na Zahodu in je verjetno dobila dodaten zagon po odkritju »kanalov« naMarsu. V ljudsko zavest se je še bolj usidrala z objavami v popularnih medijih, kot jeRipley's Believe it or Not. V resnici je zid mnogo preozek da bi ga lahko razločilo človeško oko s take razdalje, poleg tega ni dovolj kontrastne barve. Iz vesolja so ga videli le redki astronavti v nizki orbiti in ob idealnih svetlobnih pogojih.[5]
Položaj Kitajskega zidu na zemljevidu
Notranjost opazovalnega stolpa
Veliki kitajski zid v nepravih barvah na radarski sliki, april 2004
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi:
Kitajski zid |
|---|
| Splošno | |
|---|
| Narodne knjižnice | |
|---|
| Drugo | |
|---|
