| Članek je del serije o |
| Krščanstvu |
|---|
 |
| Pregled |
|---|
|
| Jezus Kristus |
|---|
|
| Molitve |
|---|
|
| Osebnosti |
|---|
|
| Krščanske cerkve in sekte |
|---|
|
| Zgodovina Cerkve |
|---|
|
| Arhitektura |
|---|
|
|
Katólištvo je ena od treh vejkrščanskevere. Pojem katolištvo v širšem smislu obsegaRimskokatoliško Cerkev inkatoliške Cerkve vzhodnega obreda. Katolištvo v ožjem smislu pomeni samo Rimskokatoliško Cerkev.
Rimskokatoliško Cerkev vodi rimskipapež in je najstarejša in ena izmed najbolj organiziranih verskih skupnosti. Besedakatoliški izvira iz grškega pridevnikastarogrškoκαθολικός [katholikos] in pomenisvetoven oziromavesoljen. Rimskokatoliška cerkev je v zadnjih dveh tisočletjih tudi res postala svetovna cerkev.
Pojem katolicizem ni samoreligiozen, ampak ima tudi izrazitopolitičen prizvok in je povezan s političnim udejstvovanjem rimskokatoliške Cerkve.
Opomba: Med katoliške Cerkve v ožjem smislu priznavanja primata rimskega škofa ne spadaStarokatoliška Cerkev, mišljena je predvsem Utrechtska unija, ker kljub imenukatoliška ne priznava vrhovne oblasti papeža. Starokatoliško Cerkev Utrechtske Unije se po navadi uvršča medprotestantske Cerkve. Vse staro-katoliške-narodne cerkve pa v zadnjem času vse pogosteje uporabljajo naziv Staro(rimsko)katoliška Cerkev, ki je pravtako prisotna na vseh celinah.
Rimskokatoliška Cerkev priznava vsa verovanja, ki so skupna krščanskim Cerkvam že iz prvih stoletij (glej članek:Krščanstvo - Krščansko verovanje). Poleg tega pa obstajajo tudi posebna verovanja, ki so značilna za Rimskokatoliško Cerkev:
- Priznavanjeapostolskega nasledstva. Rimskokatoliška Cerkev poudarja, da je Božja milost, ki je prešla zJezusa naapostole, potem prešla s polaganjem rok priduhovniškem posvečenju v nepretrgani verigi na današnje rimskokatoliškeduhovnike inškofe. Rimskipapež je tako neposredni nasledniksvetega Petra, ki mu je Jezus rekel: »Ti si Peter (Skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« (Mt 16,18).
- Verovanje, da je papež najvišja avtoriteta med vsemi kristjani in da je pri odločanju o verskih zadevah pod točno določenimi pogojinezmotljiv.
- Verovanje, da jezakramentov sedem, da so nujno potebni za prehajanje Božje milosti med vernike in da lahko večino zakramentov podeljujejo samo duhovniki. Ti zakramenti so:
- Verovanje, daSveti Duh ne izhaja samo izBoga Očeta, pač pa tudi izSina (glej tudi:nicejsko-carigrajska veroizpoved - dodatek Filioque).
- Verovanje, da je vevharistiji zares s telesom in krvjo prisotenJezus Kristus. To sicer ni prisotnost v materialnem, pač pa v duhovnem smislu, a gre za resnično prisotnost. Na tem verovanju temelji tudi čaščenjeNajsvetejšega - posvečenehostije, ki pomeni pravo Jezusovo navzočnost.
- Verovanje, da je prav častitisvetnike in svete podobe, če gre pri tem za molitev k edinemu Bogu preko (s pomočjo) svetnikov in podob. Verovanje, da so svetniki (ali relikvije ali svete podobe) Bogu enakovredni, je za Rimskokatoliško Cerkev krivoverstvo (idolatrija).
- Verovanje, da je prav častiti Jezusovo materMarijo in jo klicati napomoč za posredovanje pri Bogu (»Marija, prosi za nas Boga«). Tudi pri tem velja, da Marija nikakor ni enakovredna Bogu, saj je samo človek in nima nobenih božanskih lastnosti. Vseeno pa nekateri rimskokatoliški verniki pretiravajo s poveličevanjem Marije in tako postavljajo pod vprašajBožjo zapoved »Ne imej drugih Bogov.« (To je tudi eden od očitkov drugih kristjanov rimokatoličanom: »Obnašate se, kot da je Marija pomembnejša od Boga.«)
- Verovanje, da je bila samo Marija spočeta brezizvirnega greha (Marijino brezmadežno spočetje), vsi ostali ljudje pa ob spočetju prejmejo madež izvirnega greha, ki ga izbriše šele zakramentkrsta.
- Verovanje, da obstajajo različna stanja, ki jih lahko doseže neumrljiva duša po telesni smrt človeka: polegnebes inpekla (ki ju priznava tudi večina drugih kristjanov) rimokatoličani priznavajo ševice. Po rimokatoliškem verovanju pridejo v nebesa samo tisti, ki so živeli res maksimalno v skladu z Božjo voljo. Navadni ljudje morajo najprej v vice, kjer se očistijo, da bodo lahko pozneje prišli v nebesa. Res hudi grešniki pridejo v pekel. Duše v nebesih uživajo in so blizu Boga; v vicah trpijo, a so blizu Boga; v peklu trpijo in so daleč od Boga (glej tudi:predpekel).
Ta verovanja veljajo tudi vkatoliških Cerkvah vzhodnega obreda, ki so vpolnem občestvu z Rimskokatoliško Cerkvijo.
