| Kaparji Časovni razpon:kreda - recentno | |
|---|---|
 | |
| Samica kaparja iz roduIcerya z ličinkami | |
| Znanstvena klasifikacija | |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Arthropoda (členonožci) |
| Razred: | Insecta (žuželke) |
| Red: | Hemiptera (polkrilci) |
| Podred: | Sternorrhyncha (prsokljunci) |
| Naddružina: | Coccoidea Handlirsch, 1903 |
| Družine | |
Glej besedilo | |
Kaparji (znanstveno imeCoccoidea), sonaddružinapolkrilcev, ki jo uvrščamo vpodredprsokljuncev, sestavlja pa jo okoli 8000 danes živečih opisanihvrst. To sorastlinojedežuželke, ki so prepoznavne po izrazitemspolnemu dimorfizmu, med ljudmi pa znane predvsem zaradi vrst, ki se prehranjujejo s kulturnimirastlinami, zaradi česar jih pogosto obravnavamo kotškodljivce. Slovensko ime so dobili po telesni zgradbi samic, ki od daleč izgledajo kot drobne kapice na rastlini.
Za kaparje so značilne ekstremnemorfološke prilagoditve na sesanje rastlinskih sokov, poleg tega pa se živali različnih spolov med seboj močno razlikujejo. Samice vso odraslo obdobje preživijo pritrjene na istem mestu na rastlini, kjer sesajo rastlinske sokove. Njihovzunanji skelet je širok in obokan, zaradi česar so nekoliko podobnerakomvitičnjakom, saj se izpod njega pogosto ne vidi nobenega drugega telesnega dela.Razvojno gledano soneotenične - tudi kot odrasle živali ohranjajo značilnostiličink, kot so odsotnostkril in neizrazita členjenost, pogosto pa imajo tudi slabo razvite ali povsem zakrnele noge,sestavljene oči intipalnice. Pri izvornejšihdružinah kaparjev imajo samice še razmeroma dobro razvite in funkcionalne noge, ki pa so pri kasneje razvitih družinah popolnomareducirane. Najočitnejša značilnost je kljunec (rostrum) nitaste oblike, s katerim prebodejo rastlinskopovrhnjico in sesajo sokove. Pogosto jih prekrivavoskast izločekžlez, ki služi kot obramba predplenilci inzajedavci. Žleze se na površino telesa odpirajo z drobnimi luknjicami, zato je tudi voskast izloček v obliki nitk, pri nekaterih vrstah pa se strdi v kompakten »oklep«. Največje dosežejo do enega centimetra v dolžino, večina pa je dolgih le nekaj milimetrov.
Samci inličinke so gibljivi in predstavljajo delpopulacije, ki kolonizira nova območja. Samci so drobni in kratkoživeči, podobni mušicam. So popolnoma brez obustnih okončin in se popreobrazbi ne prehranjujejo. Tudi zadnji par njihovih kril je reduciran, podobenutripačamdvokrilcev, vendar brez vloge stabilizacije leta. Od mušic jih najlaže ločimo po prisotnosti enega ali več terminalnih izrastkov na koncuzadka -terminalnega filuma oz.cerkov. Tudi pri samcih je opazen trend redukcije telesnih značilnosti, najbolj opazen pri očeh - od dobro razvitih pri bazalnih družinah prek vrste ocelov pri vmesnih do samo para ocelov pri najrazvitejših »neococcoidih«. Za samce je značilno tudi, da je zadnji stadij pred preobrazbo v odraslo žival nepremičen, podobenbubi žuželk spopolno preobrazbo.
Razmnožujejo se lahkospolno alipartenogenetsko; samica lahko tekom svojega življenja izleže tudi do 1000 ličink (kotjajčeca aliživorodno), kar bi pri okoli šestih generacijah letno v najboljšem primeru zneslo preko 30 milijonov živali vsako leto. Gibljive so samo ličinke samic prvega stadija, po prvilevitvi pa izgubijo noge in se pritrdijo na gostiteljsko rastlino.
Predstavnike skupine najdemo v vsehpodnebnih pasovih odtropov dotundre, kjer rastejo njihove gostiteljske rastline. Večina vrst kaparjev jepolifagih, prehranjujejo se lahko z mnogimi rastlinskimi vrstami. Med njimi pa so tudi takšni, ki so se specializirali na eno ali dve sorodni vrsti gostitelja. Kot nepremično pritrjene živali so lahka tarčaplenilcev, predvsem drugih žuželk, kot sopolonice,tenčičarice, plenilskestenice itd.
Znotraj skupine se je zaradi tega večkrat ločeno razvilo tesnosožitje zmravljami, kjer mravlje varujejo kaparje pred plenilci v zameno za sladkomano, ki jo ti izločajo skozi zadnjično odprtino. Ocenjujejo, da lahko kolonija mravelj letno na ta način pridobi tudi do 500 kg mane, ki jim predstavlja glavni virdušika.
Kaparji so med ekonomsko najpomembnejšimi svetovnimiškodljivci na kulturnih rastlinah, posebejtrajnicah, kot so sadno drevje, okrasne lesne rastline in sobno rastlinje. Škodo povzročajo s sesanjem rastlinskih sokov, kar povzroča venenje, in vnašanjem drugihpatogenih organizmov (rastlinski virusi,bakterije,glive) v tkivo. Zaradi majhne velikosti jih pogosto opazimo šele takrat, ko so povzročili že precej škode, še posebej težavna pa je detekcija medkarantenskimi pregledi ob majhni gostoti populacije.
Manj znana je uporaba kaparjev za pridobivanje uporabnih snovi. Iz izločka gojenih kaparjev vrsteDactylopius coccus pridobivajo barvilokarmin, iz drugih pa tudišelak in nekatere voske. Mana, ki jo izločajo kaparji, se na vročini strdi v sladko kepo in domnevajo, da so z njeno pomočjoIzraeliti preživeli izgon v puščavo, kot ga opisujeStara zaveza.
Zatiranje kaparjev s kemičnimi sredstvi (insekticidi) je težavno, saj trden oklep samic nudi dobro zaščito pred kemikalijami v oblikiaerosolov. Škropljenje je učinkovito le proti ličinkam v prvem stadiju. Učinkovitejše je premazovanje zolji, ki zaduši tudi odrasle samice, vendar se ekonomsko gledano večinoma ne izplača in se uporablja le pri zelo hudih infekcijah. VZDA je bilo razširjeno zadimljanje scianidom, vendar so morali uporabo cianida opustiti, ko so postali kaparji odporni nanj. Eden najuspešnejših primerovbiološke kontrole pa je vnospolonice vrsteRodolia cardinalis, ki so jo vnesli za nadzorpopulacijepomarančevega kaparja (Icerya purchasi), ki se je v ZDA razširil izAvstralije.
Glede na izjemno specializiranost telesne oblike so kaparji nedvomnomonofiletska skupina.Sistematika znotraj skupine pa je težavna, temelji skoraj izključno na telesnih značilnostih samic, kjer sevrste največkrat ločijo med seboj le po mikroskopskih znakih. Težavo pri klasifikaciji predstavlja tudi dejstvo, da so kaparjigenetsko ena od najzapletenejših skupin živali, saj poznajo polegspolnega razmnoževanja še vsaj sedem različnih tipovpartenogeneze. Kljub temu so kaparji zaradi ekonomske pomembnosti ena od najbolj preučevanih skupin žuželk.
Fosilni ostanki vkamninah so redki, verjetno zaradi pritrjenega načina življenja samic in majhnih ter kratkoživih samcev. Obstaja nekaj fosilov izperma intriasa, ki pa verjetno pripadajo ličinkam in njihova uvrstitev med kaparje ni zanesljiva. Najstarejše fosile, ki potrjeno pripadajo kaparjem, datirajo v začetekkrede, pred 130-140 milijoni let, glede na ostanke sorodnihlistnih uši pa domnevajo, da je skupina nastala vjuri. Na račun samcev, ujetih vjantar, je fosilni zapis kaparjev eden najpopolnejših med žuželkami, vendar pa je sorodnost z danes živečimi vrstami težko oceniti zaradi slabše raziskanosti slednjih.
Tradicionalno delimo kaparje v dve večji taksonomsko nerangirani skupini, »primitivne« Archaeococcoide in »napredne« Neococcoide. Slednji so nedvoumno monofiletski, saj imajo predstavniki vseh družin močno reducirane oči. Njihov izvor ni znan, nastali pa so hkrati z obsežno radiacijokritosemenk v pozni kredi. Skupina vsebuje obe največji družini,Coccidae s 1000 vrstami inDiaspididae s 1700 vrstami kaparjev.
ZaSlovenijo je znanih okrog 20 vrst kaparjev, ki napadajo predvsemvinsko trto in sadno drevje, slabše pa so raziskane vrste, ki jedo okrasno rastlinje. Med bolj znanimi vrstami jeameriški kapar (Quadraspidiotus perniciosus), ki so ga po1. svetovni vojni zanesli vEvropo izZdruženih držav Amerike in je samo v Sloveniji povzročil propad milijonov dreves. Njegovopopulacijo so po2. svetovni vojni uspešno omejili z uporabo več metod, predvseminsekticidov,biološke kontrole inkarantene za uvožene sadike.
-(angleško)
