Gáj Júlij Cézar Germánik (latinskoGaius Iulius Caesar Germanicus Caligula), znan tudi kotGaj Cezar in najbolj znan kotKalígula, *31. avgust12, †24. januar41, tretjirimski cesar julijansko-klavdijskedinastije, vladarRimskega imperija od leta37 do smrti.
Njegov oče je bil priljubljen vojskovodjaGermanik, mati paAgripina starejša, oba izjulijsko-klavdijske dinastije. Ker je njegov oče poveljevalgermanskimlegijam (stacionirane vprovincahGermania Superior inGermania Inferior), je mladi Gaj večino otroštva preživel vvojaških taboriščih. Tam je tudi dobil vzdevek Kaligula, kar pomeniškorenjček. Leta14 so se germanske legije uprleTiberiju in zahtevale, da jim v zameno za zvestobo odplača velike vsotedenarja, sicer pa so nagovarjale Germanika,favoritasenata, naj prevzame oblast. Le-ta je uspel vnesti disciplino in ukazal kaznovati upornike. Ko je bil leta 15 zastrupljen, Kaligulova mati Agripina starejša pa izgnana, je skrbništvo nad Gajem in sestrami prevzela babicaLivija Avgusta,Avgustovavdova. V časuSejana je bil Gaj kot Tiberijev sorodnik nenehno v nevarnosti, da bo bodo kot možnega naslednika usmrtili. Tiberij ga je po Livijini smrti leta29 vzel s seboj naKapri in do cesarjeve smrti leta37 je bil Gaj stalni član ožjega cesarskega spremstva. Ker pa je bil edini Avgustov moški dedič, je bil izbran za naslednika.
Okoliščine Tiberijeve smrti so nejasne. TakoTacit,Svetonij kotKasij Dion trdijo, da je bil ostareli cesar umorjen. Po Svetoniju naj bil ga umoril Gaj osebno, po Tacitupretorijanskiprefekt Makro (Sejanov naslednik in že takrat Gajev zaupnik). Najbrž je cesar umrl naravne smrti, saj Gaj zaradi vladarjeve visoke starosti in hude bolezni , ki zaradi tega gotovo ne bi preživel naporov potovanja iz Kaprija v Rim, ni imel vzrokov zaumor: moral je le počakati.
Rimljani so ga ob nastopu vlade pozdravili ne le zaradi konca Tiberijeve strahovlade, ampak ker je bil sin še vedno priljubljenega Germanika. Tudi sam Gaj je napovedal liberalnopolitiko in dosledno upoštevanje Avgustovih načel.
Kaligula v prvih letih vlade vodi miroljubno zunanjo politiko v smislu Pax romane. V drugi polovici vladavine z začetkom uvajanja despotizma se pojavi agresivnejša zunanja politika v smislu načrtov o vojaških osvajanjih. Kaligula je načrtoval, toda ne izvedel pohoda čez Ren in v Britanijo (le-to je osvojil naslednik Klavdij I.). Kasij Dion in Svetonij navajata lepe anekdote kot dokaz cesarjeve blaznosti v zvezi z omenjenima pohodoma: o legionarjih, ki so morali pobirati školjke po galski obali pa o navideznem pohodu nad Germane ipd. Legenda o školjkah je resnična, vendar ni izraz Gajeve blaznosti. Legionarji so se namreč cesarju uprli in niso želeli sodelovati v invaziji na Otok, zato jih je vladar kaznoval na njemu značilen način: morali so se postrojiti v vojaške vrste in 'napasti' školjke. Seveda Gaj tega ni ukazal zaradi duševne blaznosti ampak zato, ker je hotel neposlušno vojsko kaznovati in jo ponižati.
Intezivneje je cesar posegel na vzhod, kjer je izvedel nekaj upravnih sprememb v Judeji in Afriki, in začel osvajati severozahodno Afriko, ki so si jo Rimljani do Gajeve smrti podredili in uredili v provinci Mauretania Tingitana in Mauretania Caesarensis. Ker je bil Gaj med tem dogajanjem umorjen, ta dosežek zgodovinopisje pripisuje Klavdiju I. V drugi polovici vlade je Gaj sprejel tudi dve delegaciji iz Aleksandrije, kjer je prišlo do nemirov med judovskim in grškim prebivalstvom. Obe strani sta poslali delegacijo v Rim, judovsko je vodil filozof Filon, ki je tudi poglaviten vir o tem dogodku. Gaj problema ni rešil, saj vemo, da se je z njim moral ukvarjati še Klavdij I.
Gaj je v drugi polovici vlade prekinil s sistemom principata, ki je bil navidezna demokracija, in začel uvajati despotski tip vlade helenističnega tipa. Prav to je poskusil že Gaj Julij Cezar, vendar je bil umorjen s strani republikancev. Gaj je vladal vse bolj avtokratsko v duhu zadnjih let Tiberijevega režima: preganjal je nasprotnike, zaradi pomanjkanja denarja zaplenjeval posestva in premoženja ljudi itd. Odpor do senata in republikanske tradicije nasploh je simbolično pokazal z imenovanjem konja Incitata za konzula. Dogodek, ki ga po navadi označujejo kot dejanje cesarjeve blaznosti, je v resnici posledica cesarjeve avtokratske politike, saj je Gaj hotel senatu pokazati, da ga sploh ne potrebuje in da gre v bistvu za odvečen organ oblasti. Zaradi preganjanja je bilo več neuspešnih poskusov atentata. Ko se je proti cesarju obrnila pretorijanska garda, je bila usoda Kaligule zapečatena.
Januarja 41 je cesar v dobro načrtovani zaroti pretorijancev in senata izgubil življenje. Nastal je problem nasledstva, saj je kot član Avgustove hiše ostal le še ostareli Gajev stric Klavdij. Senat je dal takoj po cesarjevem umoru zastražiti Kapitol in se sestal z namenom ugotovitve, kako naprej. Večina senata je bila za obnovo republike in 'vrnitev svobode'. Nekaj senatorjev se je zavzemalo za ohranitev principata, vendar noben cesarski kandidat ni imel dovolj glasov, pri čemer Klavdija ni imel nihče v mislih. Obveljala je moč vojske oziroma pretorijanske garde, ki je med zasedanjem senata za cesarja oklicala Klavdija. Senat ni imel druge izbire, kot da ga potrdi.
Kaligula je tudi naslovigrefrancoskegapisateljaAlberta Camusa.
Kaligula je tudi naslovfilma, ki ga je leta 1979 po scenariju ameriškegapisateljaGorea Vidala posnelTinto Brass. ([1])
Kaligulovo vladavino je orisal v svojih Analih Publij/Gaj Kornelij Tacit, vendar so se knjige, ki so se nanašale na Kaligulo, izgubile. Drobne podatke o cesarju nam dajejo Historiae in Agricola. V celoti se je ohranila cesarjeva biografija izpod peresa Gaja Svetonija Trankvila, ki je polna anekdot in nepreverjenih čenč, zato jo je potrebno uporabljati (in brati) zelo kritično. Izgubo Tacita nam delno dopolnjuje Kasij Dion, čigar oris Kaligulove vlade je v celoti ohranjen. Ima večjo vrednost od Svetonija, čeprav vključuje številne anekdote.Pomembne podatke, zlasti o zgodnjem obdobju vlade, nam prinaša Filon v delu 'Odposlanstvo pri Gaju'. Nekaj informacij najdemo tudi pri Jožefu Flaviju.
Pomembni so ohranjeni napisi, kovanci, kipi in seveda ostali arheološki ostanki.
Poglejte si besedo
kaligula v Wikislovarju, prostem slovarju.
|
|---|
| Splošno | |
|---|
| Narodne knjižnice | |
|---|
| Inštituti za umetnostno raziskovanje | |
|---|
| Biografski slovarji | |
|---|
| Drugo | |
|---|
- ↑1,01,1Любкер Ф.Caligula //Реальный словарь классических древностей по Любкеру —Sankt Peterburg.:Общество классической филологии и педагогики, 1885. — С. 236.
- ↑http://www.encyclopedia.com/topic/Caligula.aspx
- ↑http://biography.yourdictionary.com/caligula
- ↑https://finds.org.uk/romancoins/emperors/emperor/id/2
.jpg)
