James Cook se je rodil kot drugi od osmih otrok očetu Jamesu Cooku, škotskemu kmečkemu delavcu izEdnama ina materi Grace Pace iz krajaThornaby-on-Tees.[10][11][12] Leta 1736 se je z družino preselil na farmo Airey Holme vGreat Ayton, kjer mu je očetov delodajalec, Thomas Skottowe, plačal šolnino v lokalni šoli. Leta 1741 je začel pomagati očetu, ki je postal upravnik farme.
Njegove velike raziskovalne dosežke lahko pripisujemo odličnemu obvladovanju spretnostiplovbe, izjemnim kartografskim ingeodetskim sposobnostim, pogumu pri raziskovanju nevarnih področij, vodstvenim sposobnostim in drznosti, ki mu ni branila posegati preko zahtevAdmiralitete. Leta 1768 ga je britanska Admiraliteta imenovala za poveljnika posebne odprave, ki naj bi odplula na Tahiti opazovat prehod Venere preko Sonca.
Na tem potovanju je Cook obplul svet z ladjoHMS Endeavour (Trud). Kraljeva družba ga je poslala na področjeTihega oceana, da bi opazoval prehodVenere prekSonca. V ta namen je naTahitiju postavil opazovalnico. Nato je odplul v južni deloceana, kjer je iskalcelinoTerro Australis. Postal je drugi Evropejec (prvi je bilAbel Tasman), ki je dosegelNovo Zelandijo. Odkril je, da jo sestavljata dvaotoka in opravil kartiranje celotne obale.
Zatem se je ustavil vAvstraliji. Pristal je vzalivuBotany Bay na vzhodni obali celine. Odkril jeVeliki koralni greben ter potrdil, daNova Gvineja ni delavstralske celine, temveč ju ločujeTorresov preliv, ki ga je prav tako preplul kot drugi Evropejec. Na tem potovanju je kot prvi kartografiral vzhodno obalo Avstralije. Po povratku v Anglijo so ga povzdignili za poveljnika flote.
Kraljeva družba je Cooka ponovno poslala na iskanjeTerre Australis, saj so dokazi o njenem obstoju, zbrani na prvem potovanju, še neprepričljivi. Tokrat je odplul z dvemaladjama,HMS Resolution (Odločnost) inHMS Adventure (Dogodivščina). Cook je obkrožil Zemljo na zelo visokizemljepisni širini in 17. januarja 1773 postal prvi Evropejec, ki je prekoračiljužni tečajnik. Dosegel je zemljepisno širino 71°10' in na potovanju odkrilJužno Georgio,Južne Sandwicheve otoke inNovo Kaledonijo, skoraj pa bi prišel tudi doantarktičnega kopna, vendar se je prej obrnil nazaj proti Tahitiju.
Angleški parlament je v tistem času razpisal nagrado v višini 20.000 funtov šterlingov tistemu, ki bi odkril morsko povezavo med Evropo in Azijo mimo najsevernejšega dela Severne Amerike. Izziv je leta 1776 sprejel James Cook.
Na svoje zadnje potovanje je Cook odplul izPlymoutha 12. julija 1776 z ladjamaHMS Resolution inHMS Discovery (Odkritje). Odkril naj biSeverozahodni prehod, tako, da bi vanj vplul skoziBeringov preliv. Leta 1778 je postal prvi Evropejec, ki je obiskalHavaje. Poimenoval jih je Sandwichevo otočje po 4.grofu Sandwichškemu, ki je bil tedajminister za mornarico. Nato je raziskoval zahodno obaloSeverne Amerike, posebej kartiralkalifornijsko obalo. Priplul je vse do Beringovega preliva, ki se je kljub številnim poskusom vplutja izkazal za neprehodnega. Cook je na tem potovanju postajal vedno bolj razočaran, verjetno pa je trpel tudi za boleznijoželodca, kar je verjetno pripeljalo k nerazumnemu obnašanju do posadke.
Smrt kapitana Cooka
Cook se je leta 1779 vrnil na Havaje. 14. februarja so domačini v zalivuKealakakua ukradli enega majhnih ladijskihčolnov. Cook ni ravnal, kot je bilo v Tihem oceanu običajno v takih primerih: namesto, da bi si izbral nekaj domačinov za talce in jih zadržal, dokler mu ne bi vrnili ukradenega, je vzrojil in se sprl z gručo domačinov na obali. V spopadu, ki je sledil, so Angleži streljali na Havajce, ti pa so Cooka pretepli in zabodli do smrti.
Ladji sta se po še enem neuspešnem poskusu prehoda skozi Beringov preliv leta 1780 vrnili domov.
Tri Cookova potovanja. Prvo potovanje je označeno zrdečo črto, drugo zzeleno in tretje zmodro. Modra črtkana črta označuje pot Cookove posadke po njegovi smrti na tretjem potovanju
Številne ustanove in kraji, ki se danes imenujejo po njem, odražajo pomembnost njegovih prispevkov h geografiji. Med njimi soCookovi otoki,Cookov preliv,Aoraki/Mount Cook (najvišji vrh Nove Zelandije) inCookov krater naLuni. Posvečeni so mu tudi številni spomeniki v rodni Veliki Britaniji in na različnihoceanskih otokih. Njegova potovanja so opisana v osmih knjigah, od katerih jih je nekaj izšlo še za časa njegovega življenja, nekaj pa jih je izšlo kmalu po njegovi smrti. Cook osebno ni zapustil veliko pisanega gradiva. Ohranilo se je le nekajladijskih dnevnikov, ki jih je pisal kot vodja ekspedicij.
Cook je slovel kot dober poveljnik in zanesljiv vodja odprav. Na njegovih ladjah skoraj ni bilo primeraskorbuta, ki je bil v tistem času med posadkami zaradi slabe prehrane izjemno pogosta bolezen. Pri poveljevanju naj tudi ne bi izvajal fizičnih kazni nad mornarji, kar je bilo v tistem času v navadi. Kaznoval naj bi le tiste mornarje, ki so se med izkrcanji izživljali nad domorodci.
.svg)
