Ivan Pregelj | |
|---|---|
.jpg) | |
| Rojstvo | 27. oktober1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1] Most na Soči |
| Smrt | 30. januar1960({{padleft:1960|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[2][1](76 let) ali 31. januar1960({{padleft:1960|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[3](76 let) Ljubljana |
| Poklic | pesnik,pisatelj,dramatik,literarni kritik,učitelj,esejist,slavist,prevajalec, kritik |
| Narodnost |  Slovenec |
| Državljanstvo | .svg) SFRJ_crowned.svg) Kraljevina Italija.svg) Avstro-Ogrska |
| Pomembnejša dela | Matkova Tina |
Ivan Pregelj [ívan prégəl'],slovenskipisatelj,dramatik,pesnik inkritik, * 27. oktober1883,Most na Soči (tedaj Sv. Lucija na Soči), † 30. januar1960,Ljubljana.
Ivan Pregelj se je rodil 27. oktobra 1883 pri sv. Luciji na Tolminskem, današnjem Mostu na Soči, v obrtniški družini. Njegov oče Mohor je bil krojač. Mati mu je bila Marija (roj. Kovačič). Po smrti staršev, ko je bilo Preglju komaj osem let, je zanj in njegova dva brata skrbela stara mama Ana. Župnik Jožef Fabijan pa mu je pomagal pri študiju, bil njegov vzgojitelj in podpornik. Pregelj je obiskoval gimnazijo vGorici, sprva študiralbogoslovje, nato pa ga opustil in odšel naDunaj študiratgermanistiko inslavistiko. Doktoriral je z disertacijo o slovenskembaročnempridigarjuRogeriju Ljubljanskem. Kot gimnazijski profesor je služboval v Gorici,Pazinu,Idriji, Kranju in nazadnje v Ljubljani, kjer je umrl leta 1960.
V dvajsetih letih je Pregelj veljal za osrednjega slovenskega pripovednika poCankarju, kasneje pa mu je kritika očitalakatoliško tendenco. V svojih delih je pripovedoval tudi o socialni in nacionalni usodi v regionalnem okviru preteklePrimorske.
Pregljevo delo literarni zgodovinarji uvrščajo medmoderno inekspresionizem. Od moderne je prevzel razumevanje življenja posameznika, njegovih čustev, strasti, lirično obarvanost zgradbe in sloga ter kompozicije. Njegova dela so večinoma postavljena v zgodovinski čas (reformacija,protireformacija,kmečki upori,razsvetljenstvo,barok), v čemer se kaže vpliv tradicijeromantičnega realizma. Značilne so težko brzdane strasti, izjemni in čudaški ljudje, nezakonski otroci, zapeljivci ter zapeljana dekleta. V svojih zgodovinskih povestih so opazne razklanosti med duhom in telesom, telesnim in duševnim trpljenjem ter grehom in nedolžnostjo.
Eden izmed najizvirnejših delov Pregljevega literarnega dela je njegovslog, ki je včasih patetičen,svetopisemsko privzdignjen (Plebanus Joannes), slovesen, liričen in ritmiziran, kar ga približujebaroku. Pogosto so uporabljenemetafore, ki izražajo nasprotje med telesnim in duhovnim.
Pregelj je deloval na vseh področjih literarnega ustvarjanja. Zapustil je tudi obsežno slovstveno kritičnoesejistično delo in prevode raznih del. Javnosti se je najprej predstavil s pesniško zbirko Romantika (1910), sledila jeljudska povest Mlada Breda (1913) o zlobni mačehi Katri in dobri nevesti Anici; v njej realistično prikazuje boj za grunt na Tolminskem.
S svojim slogom pisanja je zaznamovalMohorjevo družbo. Zanje je začel pisati leta 1908 in v svojem prvem obdobju kratkih povesti, ki je trajalo do leta 1913, zanimivo ter kritičnoparafraziral Cankarja (Sosedje, Rejenka). Iz prvega obdobja je znana klasičnavečerniška povest Mlada Breda, s katero je zaključil učno dobo in vzbudil zanimanjeliterarne kritike. Najplodnejše obdobje objavljanja znotraj Mohorjeve družbe sledi od 1914 do 1923, konec pa zaznamujeta večernici Peter Pavel Glavar (1922) in Glorioso (1922). Preostali dvemohorjanki, Božji mejniki (1925) in Umreti nočejo (1930), pa ob verski tematiki prvič jasno izpostavita še nacionalno. Snovni, motivni in idejni dejavnik njegovih del pogosto predstavlja vera. S tem je ustrezal založbam ter časopisom, ki so katolištvo razglašale za svoj temelj (Mohorjeva družba, Dom in svet).
Najbolj je poznan po romanih Tolminci,Plebanus Joannes,Magister Anton in ponoveliMatkova Tina. Napisal je tudilibreto za operoTajda skladateljaHugolina Sattnerja. Njegovo najobsežnejše delo je zgodovinski kolektivni roman Tlačani in je izhajalo v revijiDom in svet, 1915–1916. Pregelj ga je pozneje izdal v knjigi z naslovom Tolminci (1927). V Tolmincih je upodobil zgodovinske dogodke iz let 1712–1713, ko so setolminski kmetje in bajtarji uprliplemstvu tervišji duhovščini. V romanu o Štefanu Golji,uporniku proti cerkvenemu nasilju, nato pa vrenesančnem romanuPlebanus Joannes je Pregelj premaknil težišče iz zgodovinsko dokaj realnega prikaza življenja v simbolično prikazovanje družbene, duhovne in telesne stiske tolminskih ljudi. V novelah mu je uspelo zajeti tolminsko življenje (npr.Matkova Tina, Runje), odlikuje pa jih barvito opisovanje pokrajine in izvirno prikazovanje tolminskih duhovnikov.
Pregelj je poučeval v mnogih predelih Slovenije in tako pridobil snovi za nove povesti. V luči svojega idealističnega svetovnega nazora je zasnovalidilično družinsko povest Otroci sonca (1919), ki se godi nekje med Škofjo Loko, Idrijo in Tolminom; v glavnem pripoveduje o dveh sestrah, Heleni in Slavici, in o njunih ljubeznih. Zanimive gorenjske osebnosti so mu dale snov za nekaj povesti: o zapletenem življenju ljudskega prosvetitelja, poznejšega lansperškega gospoda, pripoveduje Odisej iz Komende (1922, poznejši naslov Peter Pavel Glavar (1929); oprotestantskem duhovniku Jerneju Knaflju govori romanBogovec Jernej (1923); pesnikaSimona Jenka opisuje Šmonca (1924, poznejši naslov Simon iz Praš); epizode iz življenjaM. Valjavca predstavi Pregelj vidiliNa vakance (1927).V številnih drugih povestih in romanih je Pregelj obravnaval narodnostna, verska in svetovnonazorska vprašanja, ki jih je vseskozi reševal s katoliškega stališča. Svoje delovanje je zaključil z zgodovinsko novelo Thabiti Kumi (1933), ki je epilog kPlebanusu Joannesu.
Za revijoMentor je Pregelj pisal knjižne ocene (od 1916 naprej), predstavljal zanimivosti iz nemškega slovstva ter prevajal nemške klasike poezije. Razlagal je obširne literarne novosti in pisal literarne študije (o Cankarju, itd). Razlagal je slovensko moderno (Župančiča,Golarja) in napisal brošuro oVodniku.
Psevdonimi, ki jih je uporabljal Ivan Pregelj: Cirilov, Lukian, Ivan Ivanov, Ivan Mohorov (Ivo Mohorov, Iv. Mohorov, I. Mohorov, J. Mohorov), Peter Petrič, I. Selan, J. Stjepanič, Ivan Zoran (Ivo Zoran), I. P.
Pregelj je leta 1917 verjetno prvič uporabil izrazekspresionizem. Nove smeri tistega časa, futurizem, kubizem, dadaizem in tudi ekspresionizem je prejemal previdno in z zadržki. V Preglju samem se je godil preobrat, opaziti ga je že v romanu Štefan Golja in njegovi. Leta 1919 je obLovrenčiču,Majcnu in sebi ugotovil nekatera temeljna duhovna in stilna določila ekspresionizma. Opazil je, da se je v njem opazno spremenilo razmerje pesnik – objektivni svet, da ekspresionist oblikuje svet iz svoje notranjosti, torej ekspresivno, gleda ga, kot sam hoče, lahko tudi simbolično. Mladi katoliški pesniki so njegov romanPlebanus Joannes že sprejeli kot ekspresionistično delo ter program.
Pregljev ekspresionistični »tip« je v glavnemduhovnik, ki je razcepljen med dušo in telesom, duhom in erosom. Pogoste somitične osebe, s katerimi se sooča v svojih videnjih (prikazovanjeMarije - Božje Matere). Jezikovno je lahkonaturalističen, surov, plastičen, lahko pa dinamičen, kjer se izraža krčevito, hrupno, hipno, mehansko.
Pregljevo delo je doživelo precejšen odziv v periodiki. Tisk je poročal o večini njegovih del: o šestnajstih »resnih« več kot petdesetkrat in o desetih, namenjenih ljudstvu, nekaj nad tridesetkrat[4].
Po količini in kvalitetikritik izstopajoJosip Vidmar,Tine Debeljak inFrance Koblar.Josip Vidmar ga je v kritikah spisov iz let 1928 do 1933 na splošno odklanjal, saj je v njegovih delih videl šibko psihologijo, nazorsko pristranost, idealistično vzgojnost ter večjo spretnost kot resnično ustvarjalnost.France Koblar je uredil Pregljeve Izbrane spise, v končni oceni pa je bil pogosto dvoumen.Tine Debeljak je v glavnem pozitivno ocenjeval Pregljeva dela[5].
Med Pregljevimi deli je največ ocen doživel Peter Pavel Glavar, sledita Mlada Breda in Otroci sonca, natoPlebanus Joannes. Večinsko kritiko je zanimala najprej Pregljeva vzgojna literatura. OBogovcu Jerneju so pisali samo dobro, o Thabiti Kumi samo slabo. Pogosto so o istih delih kritiki zapisali dvoumne ter zelo relativne ocene[6][4].
Prozna dela z zgodovinsko tematiko:
Dela s sodobno tematiko:
Biografske pripovedi:
Dramatika
Prevodi v samostojnih objavah:
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Znanstvene podatkovne baze | |
| Drugo | |
