Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki poIPA. Brez ustreznepodpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namestoUnicode znakov.
Italijánščina (italiano alilingua italiana) jeromanskijezik, ki ga govori okoli 62 milijonov ljudi, med katerimi jih večina živi vItaliji. Standardna italijanščina temelji naflorentinski govorici. Ima tudi dvojne (ali dolge) soglasnike kotlatinščina (za razliko od večine sodobnih romanskih jezikov). Kot pri drugih romanskih jezikih, razen francoskega, je naglasno mesto v besedi lahko različno, običajno je na predzadnjem zlogu, če zadnji zlog nima akcenta.
Prvi dokument, ki vsebuje ljudsko italijanščino, jeIndovinello veronese (veronska uganka). To je stranski napis na enem izmedpergamentov španskega izvora, ki ga je našelLuigi Schiapparelli v veronski knjižnici leta1924.
Knjižni jezik je zaradi obsežne produkcije književnih del ostajal bolj ali manj enak, govorjena različica jezika pa se je skozi čas vztrajno spreminjala. Nastali so številni dialekti, ki so še danes živi. Regije imajo med seboj zelo različne govore.
Italijanski jezik govori približno 60 milijonov prebivalcevItalije, pa tudi 10 milijonov izseljencev po vsem svetu. 125 milijonov ljudi govori italijanščino kot tuji jezik. Je peta na lestvici najbolj poučevanih jezikov: zaangleščino,španščino,francoščino innemščino.
Italijanska abeceda ima 21 črk. V primerjavi s slovensko, odpadejoj, k, č, š, ž, dodati pa moramoq. Kot v slovenščini, so samoglasnikia, e (è/é), i, o (ò/ó), u, ostali so soglasniki.
Trije slovenskifonemi v italijanščini ne obstajajo, in sicer tisti, ki ga zapisujemo s črkamah inž ter polglasnik Ə (zapisan kote v besedipes). Sta pa v rabi druga dva glasova, in sicer palatalnal (zapisan kot gl, podobno slovenskemulj) inn (zapisan kotgn, podobno slovenskemunj). Italijanska zveneča soglasnikaʤ (v italijanščini se piše kotgi (dži) oz.ge (dže), v slovenščini pa kotdž) inʣ (piše se kotz oz.zz) sta v slovenščini zelo redka (pojavljata se samo v besedah tujega izvora in kotalofonafonemovʧ (pišemo ga kotč) inʦ (c) pred zvenečimi soglasniki). Razen tega v slovenščini ne obstajajo dvojni soglasniki. Nekateri italijanski glasovi se zapisujejo drugače kot na Slovenskem.
Italijanska črkac se bere kot slovenskak alič. Če ji sledijoa o u ali soglasnik, je vednok. Če ji sleditai alie, se bere kotč. Kadar hočemo bratik tudi predi ine, moramo zapisatichi inche. To je edina raba črkeh, ki torej velja samo kot nekakšen razločitveni znak. Obratno, kadar hočemo bratiča čo ču, moramo zapisaticia cio ciu. Popolnoma enako se vedeg, ki se predi ine omehča vdž (izgovor kot v besediMadžar).
pišemo. . . . . . .
beremo
ca - ga
ka - ga
che - ghe
ke - ge
chi - ghi
ki - gi
co - go
ko - go
cu - gu
ku - gu
cià - già
ča - dža
ce - ge
če - dže
ci - gi
či - dži
ciò - giò
čo - džo
ciù - giù
ču - džu
Italijanska črkaz se lahko bere kot slovenskic (v besediraca) ali kotdz (izgovor kotc v priimkuKocbek). Sicer se o tem precej razpravlja, ker je izgovor dokaj različen v raznih predelih Italije, a končnoveljavnega pravila za izgovor ni. V poštev pridejo nekatere splošne ugotovitve, od katerih pa nobena ni absolutne vrednosti, na primer:z se izgovarja kotdz, če stoji po glasun (romanzo [romàndzo]) ali med dvema samoglasnikoma (Lazzaro [Làdzaro], vendarmazza [màca]) in na začetku privzetih (zingaro [dzingaro]) ali tehničnih besed (zero [dzero]). Bere se kot slovenskic v nekaterih obrazilih izpeljank npr.–anza, -ezza (speranza, bellezza [sperànca, belèca]), za glasomal inr (balza, forza [bàlca, fòrca]), pri glagolih na–izzare (attizzare [aticàre]).[7]
Italijanska črkas se beres v vseh zvezah, razen med dvema samoglasnikoma in pred zvenečimi soglasniki, kjer se berez (rosa beri kotroza;Slovenia beri kotZlovenia).
Slovenski glasš se v italijanščini pišesci, s podobnim pravilom, ki velja zak/č:
pišemo
beremo
scià
ša
sce
še
sci
ši
sciò
šo
sciù
šu
Črkaq stoji vedno predu in samoglasnikom. Edine možne oblike so torejqua que qui quo, kar beremokuà kuè kuì kuò (nikolikva kve kvi kvo!). Edina beseda, ki ima dvojniq jesoqquadro (sokkuàdro).
Italijanska skupina črkgl se pred samoglasnikomi berelj, pred ostalimi samoglasniki normalnogl. Redke izjeme beremogl in nelj (npr.anglicismo [angličìzmo];glicine [glìčine];geroglifico [džeroglìfiko];negligente [neglidžènte]).
Italijanska skupina črkgn se vedno berenj (npr.Spagna [spànja];gnomo [njòmo];bagno [bànjo]).
Kadar v italijanščini padenaglas (accento) na zadnjizlog, to je na krajnisamoglasnik, je treba naglas tudi zapisati, navadno skrativcem (à, è, ì, ò, ù). Drugje, razen v posameznih izjemah, naglasa ne pišemo. Navadnoostrivca uporabljamo samo s črkoe v besedah kot soperché (zakaj/ker),poiché (ker),trentatré (triintrideset),viceré (podkralj),né (niti),sé (osebni zaimek),poté (iz glagolapotere: moči, smeti),batté (iz glagolabattere: tolči, premagovati).
Važno mesto zavzema v italijanskem jezikuopuščaj»'«(apostrofo), ki nadomešča izpuščene samoglasnike na koncu besed. Tako na primer ne smemo pisatiquella amica (= tista prijateljica), temvečquell'amica; raba opuščaja je obvezna. Drugi primeri so:un po' (namestoun poco),va' via (vai via),fa' così (fai così).
Člen (articolo) je najpogostejša beseda v italijanskem jeziku in tudi najtežje razumljiva za nas, ki ga v svojem jeziku ne poznamo. Lahko trdimo, da ima večkrat težave z njim tudi dober poznavalec in reden uporabnik italijanščine.
Člen je lahkodoločni alinedoločni. Določnega (il, lo, la) prevajamo s približnimta-to, nedoločnega (un, una) pa zneki-neka. Primer:il cavallo pomenita konj alikonj, o katerem govorimo;un cavallo jeneki konj alikonj, o katerem nimamo podatkov. Člen, ki je praviloma vedno navzoč, postane še težje razumljiv, ko je odsoten oziroma izpuščen. Čeprav imaslovnica pravila za vse te primere, je raba člena tudi stvar osebnegasloga.
Členi:
Določni:
Moški:
Ednina: il, lo
Množina: i, gli
Ženski:
Ednina: la
Množina: le
Nedoločni:
Moški:
Ednina: uno, un
Množina: dei, degli
Ženski:
Ednina: una, un' (pred besedo, ki se začne z vokalom)
