Iredentízem je oznaka za zahteve nekedržave po ozemlju, do katerega naj bi imela pravico zaradikulturne pripadnosti tam živečega prebivalstva. Po drugi strani je iredentizem tudi željajezikovnih in kulturnih manjšin, da se ozemlje, na katerem prebivajo, priključi drugi državi, tako imenovani "matični domovini".
Slika iz leta 1887 prikazuje, kako so v francoskih šolah pri predmetu zemljepisa otroke poučevali o pokrajinahAlzaciji inLoreni, ki ju je Francija izgubila poFrancosko-Pruski vojni leta 1871.
Ni vedno nujno, da oba pojava sovpadata, ker velikokrat nimata skupnih ciljev ali ne obstajata v istem časovnem obdobju. Na primer neka jezikovnamanjšina želi priključitev sosednji državi, ker se tam govori njen jezik, sosednja država pa tega ozemlja ne želi priključiti, ker jeekonomsko zaostalo, torej ni skupnih ciljev. Recimo, da se pozneje na istem ozemlju odkrije bogato ležiščenafte in bi ga zato država bila pripravljena sprejeti, a medtem je jezikovna manjšina dejansko izumrla, iredentizem se je na dveh straneh pojavil v različnih obdobjih.
Beseda izhaja izitalijanščine. Leta 1877 je italijanskipolitikMatteo Imbriani uporabil izraz "terre irredente", kar pomeniše ne odrešena ozemlja, za tiste kraje vAvstro-Ogrski, kjer se je govorilo italijansko. V posmeh so gaAvstrijci označili zairedentista, a kljub posmehu se je beseda udomačila in začela splošno uporabljati. Danes tudi drugi jeziki uporabljajo izraziredentizem.
Beseda je večkrat zadobila negativni pomen, ko se je uporabila tudi zakolonialistično pridobivanje ozemelj, kjer sicer ni bivala nobena kulturna manjšina, a so jo osvajalci umetno ustvarili, največkrat s priseljevanjem svojih ljudi.
Oddevetnajstega stoletja dalje se je prepričanje, da imajo kulturne manjšine pravico do priključitve svoji domovini, pojavilo povsod po svetu. To je privedlo do sporov in vojn, ki ponekod še trajajo, drugod so bili sprejeti kompromisi, ki seveda pomenijo določen odstop od prepričanj obeh strani. Dokončna in popolnoma zadovoljiva rešitev sporov je podefinicijiutopija, saj bi priključitev drugi državi ustvarila tam manjšino pripadnikov prve države, ki bi spet imela pravico do priključitve svoji prvotni domovini. VEvropi, na primer vNemčiji inItaliji, se spori počasi rešujejo z odstranjevanjemmeja, predvsem pa z idejo o skupni evropski domovini, ki zajema in spoštuje vsenarode. Drugod po svetu je ponekod iredentizem še zelo občuten in v njegovem imenu še veliko ljudi hoče uveljaviti svoja prepričanja zorožjem v rokah. Vredno je omeniti na primerSirijo (Golanska planota,Antiohija),Palestino (Jordanija,Jeruzalem),Kašmir (Indija/Pakistan/Kitajska),Kurdistan (Turčija/Iran/Irak/Sirija), pa tudi Kitajsko inArgentino, ki imata celo vustavi zapisano pravico doTajvana[1] oziroma doFalklandskih otokov[2].
Nenazadnje je treba tudi upoštevati, da velikokrat manjšina sploh ne želi priključitve drugi državi, ker bi to pomenilo prestop v nezaželen politični režim. V teh primerih ja najbolj jasno razvidno, da iredentizem, to je stremenje po priključitvi, obstaja samo v tej slednji državi, a ne na področju, kjer živi manjšina. Na teh področjih se v današnjih časih iredentizem naglo umika pred zahtevo po priznanju manjšinskega statusa, spoštovanju manjšinskega jezika in upoštevanju kulturnih potreb manjšine.
V naših krajih se je vredno spomniti na italijanski iredentizem, ki je poleg odpora do Avstrijcev razvil sovraštvoItalijanov doSlovencev in predvsem doHrvatov, ki so po njihovih pojmih kršili italijansko oblast naJadranu. S tem je iredentizem jasno dobil čisto nove smernice, saj ni bilo več govora o neodrešenih ozemljih, temveč o ekonomski invojaški dominaciji.
Prva javna manifestacija tega novega iredentizma je bila v Trstu (takrat pod Avstrijo) leta1865. Ko je predsednikitalijanske vladeLa Marmora uradno izjavil, da se Italija odreka zahtevam za Trst, mu je tako imenovani »tržaško-istrski komite« naslovil ogorčen protest, ki ga je pa občinski svet preklical. Občinski svet je bil zaradi tega razpuščen, vendar je na novih volitvah zmagala vladna večinska stranka in v Trstu so zbrali 13.000 podpisov za izjavo lojalnosti državni oblasti.Tržaško-istrski komite je pa vseeno pod vodstvomTomasa Lucianija nemoteno razvijal svoje iredentistično gibanje v Trstu in Istri. Glavni zagovorniki teh idej, vsi leterati, so bili poleg LucianijaPacifico Valussi,Carlo Combi inSigismondo Bonfiglio. Mržnja do sosedov se je počasi sprevrgla v prepričanje, da so Slovani le kmečko ljudstvo, nesposobno oblikovati se vnarod in zato obsojeno naasimilacijo.
Skrajni predstavnik teh idej jeTržačanRuggero Timeus (1892 – 1915), ki je svoje ideje upravičeval s prepričanjem o "večvrednosti italijanske kulture nad nemško in slovansko"[3]. Kmalu se jeteoretična razprava spremenila v oboroženo gibanje. Leta 1882 je TržačanOberdank zasnovalatentat nacesarjaFranca Jožefa.Policija je njegove namene pravočasno odkrila in atentat preprečila. Oberdan (kot se je preimenoval, da bi nekoliko poitalijančil svoj priimek) je bil usmrčen in je takoj postal "mučenec za svobodo neodrešenega Trsta".[4].
Vsi ti ljudje, katerim so med drugim posvečene večje ulice in trgi vTrstu, so v veliki meri vplivali nafašistično filozofijo o manjšinah, ki je enostavno opustila besedoiredentizem in jo nadomestila znacionalizem, ki je s tem pridobil negativni pomen, kot ga danes razumemo.
Razen omenjenih iredentizmov za področja ob vzhodni meji (Goriška,Tržaško,Istra,Reka in delDalmacije) sta bila v fašističnem duhu najbolj razvita tako imenovana švicarski iredentizem in malteški iredentizem, prvi zaTicino, drugi za otokMalto.[5]
