Dandanes so indoevropski jeziki najbolj razširjeni jeziki sveta. Imajo okoli tri milijarde govorcev na vseh celinah[1], s čimer so največja jezikovna družina na svetu. Takšni razširjenosti botrujejo predvsem geografski, politični in gospodarski razlogi, ki so spodbudili razširitev Evropejcev in njihovega načina življenja po svetu. Najbolj prelomen dogodek v tem pogledu je odkritje Amerike leta1492.
V pisnih virih so indoevropski jeziki izpričani od železne dobe dalje v oblikianatolskih jezikov in mikenske grščine. Polegafro-azijskih jezikov imajo tako najdaljšo zgodovino pisnih virov.
Poleg navedenih skupin spadajo v indoevropsko družino še nekateri skromno izpričani antični jeziki, kot sofrigijski,mesapski,ilirski,tračanski in staromakedonski jezik, o katerih je na voljo le toliko virov, da jih lahko zanesljivo uvrstimo med indoevropske jezike.
Prikaz selitev praindoevropskih ljudstev v obdobju 4000 - 1000 pr. n. št. v skladu s splošno sprejetokurgansko hipotezo:rožnata barva označuje verjetno pradomovino (samarska in srednjestogovska arheološka kultura),rdeča barva označuje območja, ki naj bi jih praindoevropska ljudstva poselila do okoli 2500 pr. n. št.,oranžna barva pa območje razširjenosti do okoli 1000 pr. n. št.
Indoevropski prajezik kot hipotetični prednik današnjih indoevropskih jezikov ni neposredno izpričan v pisnih virih, temveč jerekonstruiran sprimerjalno metodo vzgodovinskem jezikoslovju, jezikovno rekonstrukcijo pa dopolnjujejo izsledki arheologije in arheogenetike.
Glede njegove zemljepisne lokalizacije in časovne razmejitve obstajaveč hipotez, na podlagi rekonstruiranega skupnega besedišča in arheoloških dokazov pa je bila najširše sprejetakurganska alipontsko-kaspijska hipoteza. Po slednji se je indoevropski prajezik najverjetneje govoril v obdobju med 4500 pr. n. št. - 2500 pr. n. št. v črnomorsko-kaspijskih stepahUkrajine in južneRusije[2]. Pri časovni razmejitvi indoevropskega prajezika je odločilnega pomena obstoj skupne besede za udomačenegakonja ter besedišča v zvezi skolesi,vozovi involnenimi tkaninami[3].
Najkasneje do sredine 3. tisočletja pr. n. št. je prajezik razpadel v posamezna narečja, iz katerih so se razvile kasnejše skupine indoevropskih jezikov. Ljudstva, ki so govorila različna narečja indoevropskega prajezika, so se v več valovih selila proti zahodu, vzhodu in jugovzhodu. Z jezikoslovno primerjalno metodo so bile ugotovljene približne časovne meje, po katerih naj bi se izoblikovale posamezne skupine kasnejših indoevropskih jezikov. Splošno sprejeto mnenje je, da se je od prajezikovne skupnosti najprej (verjetno še pred 3500 pr. n. št.) ločil prednikanatolskih jezikov, za njim pa najverjetneje predniktoharščine. Prednikkeltskih initalskih jezikov naj bi se odcepil pred 2500 pr. n. št., prednikgrščine po tem mejniku, prednikindo-iranskih jezikov pa naj bi se oblikoval po 2000 pr. n. št. Tudi prednikbaltskih inslovanskih jezikov naj bi se oblikoval nekako v 2. tisočletju pr. n. št. v gozdnatih območjih severovzhodne Evrope. Nejasno je, kdaj naj bi se odcepilapragermanščina, ki ima kot kentumski jezik veliko skupnih značilnosti tako z italo-keltsko kot z balto-slovansko vejo.[3][4]
Približen diahroničen prikazkentumskih (vmodrem, pri čemer je treba upoštevati tuditoharščino na skrajnem vzhodu) insatemskih (vrdečem) jezikov. Področje, kjer naj bi se začela satemizacija[5], je prikazano vtemnordečem (arheološke kulture Sintašta, Abaševo in Srubna)
Posamezne skupine indoevropskih jezikov se tradicionalno delijo na kentumske in satemske. Delitev v ti dve veji je utemeljena glede na razvoj dorzalnihsoglasnikov v rekonstruiranem indoevropskem prajeziku. Poimenovanjekentumski oziromasatemski prihaja od besede za števnik '100' vlatinščini (centum) oziromaavestijščini (satəm). Obe besedi naj bi se razvili iz praindoevropske*ḱm̥tom v pomenu '100', pri čemer se je prvotni palatovelarni glas*ḱ v kentumskih skupinah razvil v mehkonebnik, v satemskih pa v sičnik.
Indoevropski jeziki se v tisočletnem razvoju močno spremenili. Prvotni indoevropski prajezik naj bi imel 8sklonov, trištevila (ednino,dvojino inmnožino) ter 3glagolske načine (tvornik, trpnik ter povratni srednik (medij)).
Stari jeziki, tako kentumski kot satemski, na primerstara grščina,latinščina insanskrt, so si v oblikoslovju zelo podobni. Za vse tri jezike velja, da imajo velikokončnic, ki so jih današnji živi jeziki večinoma opustili ali poenostavili. Izjema so baltski in slovanski jeziki, ki še vedno veljajo za zelo sintetične (z veliko končnicami).
Ta razdelekpotrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in garazširite.(mesec ni naveden)
↑Mallory, J. P. In search of the Indo-Europeans: language, archaeology and myth. London: Thames & Hudson, 1989 (ISBN 0-500-27616-1).
12Anthony, David W. The Horse, The Wheel and Language: How Bronze-Age Riders from the Eurasian Steppes Shaped the Modern World. Princeton: Princeton University Press, 2007 (ISBN 978-0-691-05887-0).
![[icon]](/mt/?noimg=&dark=on&url=https%3a%2f%2fsl.wikipedia.org%2f%2fsl.wikipedia.org%2fwiki%2fSlika%3aWiki_letter_w_cropped.svg)
