Ilirska plemena so v pisnih virih prvič omenjena vPeriplu aliObalnem potovanju, antičnem besedilu iz 4. stoletja pr. n. št.[4] Omenjena plemena, ali vsaj nekatera od njih, so imeli za »prave Ilire« (Illyrii Proprie Dicti).[5] Pravi Iliri so imeli verjetno skupen ilirski jezik.[6]
Rimljani so deželo osvojili leta 229 pr. n. št. in jo poimenovaliIlirikum. Po razpadu rimskega je območje leta 395 prišlo podBizantinski imperij. Iliri so se izogniliasimilaciji. Do 5. stoletja je bilokrščanstvo uveljavljeno. Isti čas so zaznamovali vpadiVizigotov,Hunov inOstrogotov, kasneje, med 6. in 8. stoletjem, pa so obmorska območja Balkana zavzelaslovanskaplemena. Ilirsko poreklo se še danes pripisuje tudi nekaterim antičnim ljudstvom vItaliji, predvsemJapigom,Davnom inMesapom, ki so se najverjetneje priselila iz Ilirije.
Ilirska ljudstva sama sebe nikoli niso imela za Ilire in niso zase uporabljala tudi nobenega drugega skupnega imena.[7] Zdi se, da se je ime Iliri najprej uporabljalo samo za določena plemena, ki so z antičnimi Grki prvič prišla v stik vbronasti dobi,[8] kasneje pa se je razširilo tudi na druga plemena s podobnim jezikom in običaji.[2]
Vgrški mitologiji sta imela grško-feničanski kraljKadem in boginjaHarmonija sinaIlirija, ki je zavladal Iliriji in postal eponimni prednik vseh ilirskih ljudstev.[9] Ilirij je imel sinove Enheleja, Avtarija, Dardana, Meda, Tavla in Perheba in hčerke Parto, Daorto, Dasaro in druge, ki so postali predniki Tevlantov, Partinov, Dardanov, Enhelejev, Avtariatov, Dasaretov in Daorsov. Avtarij je imel sina Panonija (ali Peona), ki je imel sinova Skordiska in Tribala.[2]
Kasnejša različica mita pravi, da sta imelakiklopPolifem in morska nimfaGalateja sinove Kelta, Gala in Ilirija.[10] Kasnejši mit bi lahko izviral iz podobnostiKeltov,Galcev in Ilirov.
Zgodovinski začetek ljudstev, ki so se kasneje imenovala Iliri, sega približno v leto 1000 pr. n. št.,[11] njihovo poreklo pa je za sodobne zgodovinarje še vedno uganka. Strokovnjaki se strinjajo, da so se etno-lingvistični predniki Ilirov, tako imenovani Prailiri, odcepili od glavnega praindoevropskega jezikovnega debla že predželezno dobo. Trenutne teorije o poreklu Ilirov temeljijo na skromnih ostankih materialne kulture, ki so jih odkrili na njihovem ozemlju, toda arheološka odkritja sama po sebi niso zadostna, da bi odgovorila na vprašanje o etnogenezi Ilirov.[12]
Kdaj so Protoiliri postali posebna narodnostna skupina, ostaja nejasno. Nastali so v železni dobi iz širše prabalkanske skupine ljudstev, zaradi popolnega nepoznavanja njihovega jezika pa je težko določiti, katera skupine se lahko na etnolingvistični osnovi razvrsti med Ilire. Mnoga plemena, ki so se še nedavno uvrščala med Ilire, se zdaj uvrščajo medVenete.[13]
Starejša teorija Gustava Kossinna trdi, da so se Iliri naselili na Balkan iz Lužice vNemčiji okoli leta 1300 pr. n. št. in s tem sprožili selitev Grkov.
Sarajevska arheologa Alojz Benac in Borivoj Čović sta v 1960. letih za etnogenezo Ilirov predlagala model avtohtonosti, ki je v glavnem ovrgel prejšnja mišljenja o Ilirih kot prišlekih. Po njunem mnenju so železnodobne skupnosti na Balkanu, poznane kot Iliri, večinoma avtohtone in da občasna priseljevanja, na primer halštatske selitve in širitev latenske kulture v 4. in 3. st. pr. n. št., niso bistveno spremenile etničnega jedra domačega prebivalstva. Njuno teorijo podpirajo tudi albanski arheologi za južnoilirska plemena,[14] medtem ko Aleksandar Stipčević trdi, da je najbolj prepričljiv model za etnogenezo Ilirov, razenLiburnov, popolna avtohtonost.[15]
Ime Iliri (Illyrioi) so antični Grki uporabljali za poimenovanje svojih severnih sosedov. Nanašalo se je verjetno na obširno in slabo razločljivo skupino ljudstev, za katera še danes ni jasno, v kolikšni meri so bila jezikovno in kulturološko homogena. Ilirska plemena sama sebe nikoli niso imela za Ilire in zase niso uporabljala tudi nobenega drugega skupnega imena.[7] Izraz Ilyrioi je verjetno nastal iz imena enega samega ljudstva, ki je bilo zaradi svoje bližine dobro poznano vsem Grkom.[13] To se je zgodilo že vbronasti dobi, ko so grška plemena mejila na tako imenovanePrave Ilire (latinsko:Illyrii Proprie Dicti), najbolj južno ilirsko pleme tistega časa, ki je naseljevalo Zetsko ravnico v sedanjiČrni gori.[8] Illyrioi so očitno naseljevali majhno in dobro prepoznavno ozemlje ob južni jadranski obali okoliSkadarskega jezera na meji med sedanjo Črno goro inAlbanijo. Ime se je kasneje razširilo in se začelo uporabljati tudi za druga, etnično drugačna ljudstva, na primer zaLiburne,Dalmate,Japode inPanonce. Kakorkoli že, večina sodobnih strokovnjakov je prepričanih, da so bili Iliri zelo raznovrstna skupnost.[16]
Plinij Starejši v svoji enciklopedijiNaturalis Historiæ izraz Iliri dosledno uporablja samo zaPrave Ilire, ki so bili ena od skupnosti v rimski južniDalmaciji. Obširnejša raba imena Iliri je razvidna iz odlomka vApijanoviIllyriki, ki pravi, da so Iliri živeli"onstran Makedonije in Trakije od Haonije in Tesprotije do reke Donave".[17]
Osrednja in severna ilirska in sosednja plemena v rimskem obdobjuJužna ilirska in severozahodna grška plemena v 4.-3. stoletju pr. n. št.
Iliri so se v grškem zgodovinopisju prvič pojavili v 4. stoletju pr. n. št. Na osrednjemBalkanu so ustanovili več kraljestev. Prvi poznani ilirski kralj je bilBardilis. Kraljestva so se pogosto vojskovala z antično Makedonijo, poznani pa so bili tudi ilirski pirati, ki so ogrožali trgovanje v južnem Jadranu.
Grki so imeli močan vpliv na ilirskeDaorse, ki so bili naseljeni v delti rekeNeretve. Njihovo središče je bilDaorson v sedanjih Oršanićih priStolcu vHercegovini, ki je postal glavno središče klasične ilirske kulture. Mesto je bilo v 4. st. pr. n. št. obdano s pet metrov visokim obzidjem, zgrajenim iz velikih trapezastih kamnitih blokov, podobno tistemu vMikenah. Daorsi so kovali svoje bakrene novce in izdelovali bakrene skulpture. Iliri z dalmatinske obale so pod vodstvomArdijejcev osvojili grške kolonije na jadranskih otokih, njihova slavna kraljicaTevta in njeni nasledniki pa so se vojskovali zRimljani.
Vilirskih vojnah so Rimljani opustošili ilirska naselja in zatrlipiratstvo, zaradi katerega je trpelo italijansko trgovanje na južnem Jadranu.[18]. Prvo vojno so sprožili leta 229 pr. n. št. proti kraljici Tevti, drugo leta 219 pr. n. št. protiDemetriju Hvarskemu[19] in tretjo leta 168 pr. n. št. proti kraljuGenciju. V prvi ilirski vojni je rimsko ladjevje prvič v zgodovini prečilo Jadransko morje.[20]
Rimska provinca Ilirik je zajela večino ilirskega ozemlja.[22] Raztezala se je od rekeDrilon v sedanjiAlbaniji na jugu doIstre na zahodu, rekeSave na severu in Jadranskega morja na jugu.[22] Glavno mesto province je bilaSalona pri današnjemSplitu. Večina ilirskih ozemelj je v naslednjih stoletjih ostal del Ilirika oziroma Panonije in Dalmacije, razen skrajnega južnega dela, ki je postal provinca Epirus Nova.
Grki in Rimljani so Ilire opisovali kot krvoločno, nepredvidljivo, vzkipljivo in bojevito ljudstvo.[23] Nanje in na vse druge severne barbare so gledali kot na divjake z roba nijhovega civiliziranega sveta.[24] Takšno gledanje bi lahko bilo posledica strahu pred njimi in njihovo vztrajnostjo v boju proti njim.[25]Polibij (3. stoletje pr. n. št.) piše, da so"Rimljani osvobodili Grke od sovražnikov vsega človeštva".[26]
Rimljani opisujejo Ilire kot visoke in močno grajene ljudi.[27]Herodijan (okoli 170-240) piše, da so"Panonci visoki in močni in vedno pripravljeni na boj in soočanje z nevarnostjo, toda tooglavi".[28] Njegovo mnenje je seveda lahko še eden od stereotipov, ki so jih Rimljani uporabljali za prikaz barbarov. Rimski zgodovinarLivij (59 pr. n. št.-17 n. št.) o njih piše:[29]
"... na obali Italije je pomanjkanje pristanišč, na drugi strani (Jadrana) pa so divjaški Iliri, Liburni in Histri, ki se na splošno ukvarjajo s piratstvom in prihajajo vse do obal Venetov."
Iliri so prakticiralimnogoboštvo. Na severu je prevladoval kult Sonca, v srednji Dalmaciji kult Meseca, na jugu pa kult kače. Imeli so mnogo bogov, od katerih so bili mnogi samo lokalni.Histri so imeli bogove Eja, Melesoka, Borija in Irija,Liburni Anzotiko, ki je istovetna z rimsko boginjo Venero, in Ico, ki ima svoj kip v Plominu. Poleg njih so imeli še Jutosika, Latra in Sentona. Glavni bogJapodov je bil Bindus, zaščitnik izvirov in voda, ki je povezan z rimskim Neptunom. Armat je bil lokalni bog vojne v Dalmaciji, Termin zaščitnik medu, Taden pa je bil istoveten z Apolonom. MestoRizon je imelo svojega zaščitnika Medavra, ki je bil verjetno bog zdravilstva. Upodabljali so ga kot jezdeca s kopjem v roki.[30] Na jugu ilirskega področja so častili božanski kačji par Drakona in Draceno. Silvana so imeli za boga pašnikov, pastirjev in čred, medtem ko je bila Diana boginja lova in divjadi. Silvan se je na reliefih pogosto upodabljal kot božanstvo, ki igra na piščal, okoli njega pa v kolu plešejo običajno štiri nimfe. Število nimf je na različnih reliefih različno. Nimfe so prikazane kot pomanjlkjivo oblečena mlada dekleta. V ilirski mitologiji so se nimfe ljudem prikazovale po planinah in ob potokih, živele pa so globoko v gozdovih.
Iliri so okoli vratu nosili amulete, da bi jih varovali pred grdimi pogledi.
V ilirskem obredju je pomembno vlogo igralo tudi žrtvovanje ljudi.[31]Arijan omenja poglavarjaKlejta, ki je pred bitko zAleksandrom Velikim žtrvoval tri fante, tri dekleta in tri ovne.
Iliri so svoje pokojne najpogosteje pokopavali v gomilah iz zemlje in kamenja skupaj z grobnimi pridatki, na primer orožjem, okrasjem, oblačili in lončevino, ki so bili pokojnemu potrebni v posmrtnem življenju. Višina gomile je bila povezana s statusom pokojnega. Uporabljali so tudi žarne pokope. Med pogrebom so plesali pogrebna plese. Nekateri Iliri so pokojne pokopavali pod svojimi hišami, Liburni tudi v skrčenem položaju.
O ilirščini je zaradi popolne odsotnosti pisnih dokumentov znano samo to, da je spadala med indoevropske jezike. Brez odgovora je celo vprašanje, ali je bila kentumski ali satemski jezik, vsekakor pa ni bila enoten jezik. Velika večina našega znanja o ilirščini temelji namesapščini, za katero se zaradi razdrobljenih virov ne da zanesljivo trditi, da je spadala med ilirska narečja. Med poznavalci kljub temu prevladuje mnjenje, da je bila mesapščina v nekaterih pogledih sorodna z ilirščino.
Domneva, da so bili ilirski jeziki sorodni zvenetščino, je opuščena.[35] Nekateri strokovnjaki so ilirske jezike povezovali tudi s sosednjimitračanskimi jeziki, vedar tudi ta domneva ni dobila splošne podpore.
Vsi omenjeni jeziki so zelo verjetno izumrli v 5. stoletju n. št.,[36] čeprav se naalbanščino še vedno gleda kot na potomko ilirskih narečij, ki so se v srednjem veku ohranila v odmaknjenih goratih področjihBalkana.[37] Narečja, iz katerih se je razvila albanščina, bi lahko preživela ponekod ob meji medlatinskim ingrškim in jezikovnim vplivom, se pravi na meji medRimskim inBizantinskim cesarstvom (Jirečkova črta). Alternativna hipoteza, ki jo zagovarjajo nekateri novejši jezikoslovci, trdi, da so Albanci potomciDačanov[38][39] ali Tračanov.[36]
Na zahodnem Balkanu je zelo malo ostankov iz bronaste dobe, povezanih z Iliri. Slabo poznana so tudi njihova naselja. Izjema je naseljePod priBugojnu v zgornji doliniVrbasa in nekaj hribnih naselij v zahodniSrbiji. Najpomembnejša arheološka gradiva prihajajo s pokopališč, ki so bila običajno sestavljena iz majhne skupine gomil (tumulov). Na pokopališčih v Belotiću in Beli Crkvi v severo-zahodni Srbiji so potekali obredi pokopavanja in kremiranja, kar dokazujejo majhne kamnite grobnice in žare. V grobovih so poleg kamnitih tudi kovinski pridatki. Večina ostankov je iz razvite srednje bronaste dobe.
Človeški ostanki kažejo, da so bili moški v povprečju visoki največ 165 cm, ženske pa 153 cm.[28]
Iliri kot etnična skupina s prepoznavno izoblikovano kulturo in umetnostjo so se pojavili na začetku bronaste dobe v 7. stoletju pr. n. št.. Različna ilirska plemena so pod vplivomhalštatske kulture s severa organizirala svoja regionalna središča.[40] V življenju Ilirov je pomembno vlogo igral kult mrtvih, kar je razvidno iz skrbno urejenih grobišč in bogastva grobnih pridatkov. V severnih delih Balkana so pokojne kremirali in pokopavali v plitva grobove, medtem ko so v njegovih južnih delih pokojne pokopavali v velike kamnite ali zemljene gomile. V Hercegovini so nekatere gomile dosegle izredne velikosti. Dolge so bile tudi več kot 50 m in visoke 5 m. Medjapodskimi plemeni od Istre na Hrvaškem do Bihaća v Bosni je bil priljubljen nakit, na primer zelo velike ogrlice iz rumene, modre ali bele steklovine, velike bronaste zaponke (fibule), spiralne zapestnice, diademi in bronaste čelade. Zanje so značilne tudi majhne skulpture izžada, podobne arhaičnimjonskim plastikam. Ohranile so se številne veličastne skulpture in obzidje citadeleNezakcija blizu Pulja, enega od številnih istrskih naselij iz železne dobe. Ilirski poglavarji so okoli vratu nosili bronaste obroče, podobno kotKelti.[41] Iliri so bili pod keltskim vplivom tudi v mnogih kulturnih in materialnih pogledih. Nekatere plemena so se povsem keltizirala, predvsem v Dalmaciji in Panoniji.[42]
Ilirom se pripisuje tudisitula z Vač, ki so jo odkrili leta 1882.
Iliri so bili zadnjikrat omenjeni v 7. stoletju vMiracula Sancti Demetrii.[43][44] Po razpadu Rimskega cesarstva so Balkan preplavilagotska inhunska plemena, pred katerimi so se Iliri umaknili v bolj odročne hribovite kraje. Po prihoduSlovanov v 6 stoletju se je večina ilirskih plemen slovanizirala.[45][46] Nekaj romaniziranih Ilirov na jadranski obali je uspelo ohraniti svojo mešano kulturo. Mnogi so pobegnili v gore in se preživljali z ovčarstvom in še naprej govorili svoj romanski jezik. Imenovali so jih Morlahi ali Črni Vlahi.[46] Drugi so se zatekli v utrjena mesta ob obali, kjer so za več stoletij obdržali svojo rimsko kulturo, dokler jih niso asimilirali Slovani.
Prva zgodovinska omembaAlbancev je v poročilu bizantinskega cesarjaAlekseja I. Komnena o njihovem odporu protiNormanom iz južne Italije, ki so na vzpodbudo Vatikana leta 1081 napadli z Albanci naseljeno ozemlje na južnem Jadranu. Najstarejša omembaalbanskega jezika (Lingua Albanesca) je vdubrovniškem dokumentu iz leta 1285. Najstarejši dokument, napisan v albanščini, je iz 15. stoletja. Poreklo Albancev še vedno ni dokončno pojasnjeno, njihova povezava z Iliri pa je zelo verjetna.[47]
V poznem srednjem veku in renesansi se je ime Ilir uporabljal za Hrvate na ozemlju Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Italije, Avstrije, Ogrske, Srbije in drugod. Na ozemljuBeneške Albanije, ki je obsegalo beneške posesti vBoki Kotorski in njeni okolici in jadransko obalo doUlcinja, se je isto ime uporabljalo za Albance.[48]
Izrazi "ilirski" se je v poznosrednjeveških spisih, na primer v MazarijevemPotovanju v Had, ki je bilo napisano med januarjem 1414 in oktobrom 1415, uporabljal za Albance (Arvanite).[49]
V prvi polovici 19. stoletja je kot prilagoditev teorije Jana Kollarja o slovanski vzajemnosti (panslavizmu) nastalo južnoslovansko književno-kulturnoilirsko gibanje. Ilirsko ime so v 30. letih 19. stoletja pod vplivom romantičnega nacionalizma uporabili hrvaški narodnjaki, ki so želeli dobiti nevtralno poimenovanje za vse Hrvate in Južne Slovane. Ime so prevzeli iz tradicijehumanističnega zgodovinopisja, ki je zagovarjalo tezo o slovanski avtohtonosti na Balkanu in je Južne Slovane enačilo s potomci antičnih Ilirov. Habsburška država je po neuspeli revoluciji leta 1848 gibanje zatrla.[50]
Možna kontinuiteta med antičnim ilirskim prebivalstvom zahodnega Balkana in Albanci je od 19. stoletja do danes igrala pomembno vlogo tudi v albanskem nacionalizmu. Značilen je primerIbrahima Rugove, prvega predsednikaKosova pod upravoOrganizacije združenih narodov, ki je 29. oktobra 2000 uvedel dardansko zastavo. Ozemlje tračansko-ilirske pokrajineDardanije se je namreč v grobem ujemalo z ozemljem današnjega Kosova.[51]
↑Vladimir Georgiev:The Genesis of the Balkan Peoples. V: The Slavonic and East European Review 44, No. 103, 1960, pp. 285–297.[1]
↑Eric P. Hamp:The Position of Albanian. V:Ancient IE dialects, Proceedings of the Conference on IE linguistics held at the University of California, Los Angeles, April 25-27, 1963, ur. Henrik Birnbaum in Jaan Puhvel.
Anamali, Skënder (2002),Historia e popullit shqiptar në katër vëllime (v albanščini), zv. I, Botimet Toena,OCLC52411919
Anamali, Skënder; Korkuti, Myzafer (1969),Ilirët dhe gjeneza e shqiptarëve (v albanščini), Universiteti Shteteror i Tiranes, Instituti i Historise dhe i Gjuhesise,OCLC164650269
Benać, Alojz (1964).»Vorillyrier, Protoillyrier und Urillyrier«.Symposium sur la Délimitation Territoriale et Chronologique des Illyriens à l’Epoque Préhistorique. Sarajevo: Naučno društvo SR Bosne i Hercegovine: 59–94.
Mazaris, Maximus (1975),Mazaris' Journey to Hades or Interviews with Dead Men about Certain Officials of the Imperial Court (Seminar Classics 609), Buffalo, New York: Department of Classics, State University of New York at Buffalo
.png)
.jpg)
.jpg)
