Šihab al-Din Abu al-Abas Ahmed Ibn Fadlalah al-Umari (arabskoشهاب الدين أبو العبّاس أحمد بن فضل الله العمري,latinizirano: Shihāb al-Dīn Abū al-ʿAbbās Aḥmad ibn Faḍlallāh al-ʿUmarī), znan kotIbn Fadlalah al-Umari aliIbn Fadl Alah al-Umari je bil arabski zgodovinar, rojen vDamasku,[1] *12. junij1301, Damask, †1. marec1349.
Med njegova glavna dela spadataat-Taʾrīf bi-al-muṣṭalaḥ ash-sharīf, ki opisujemameluško upravo, inMasālik al-abṣār fī mamālik al-amṣār, enciklopedična zbirka z njo povezanih informacij.[1]
Ibn Fadlalah je bil učenec islamskega sunitskega učenjaka Ibn Tajmije.[2] Kmalu po romanju malijskega Manse Kankana Muse I. vMeko je obiskalKairo. Njegovi zapisi so eden glavnih virov za ta legendarni hadž. Zapisal je, da je Mansa razdelil toliko zlata, da je njegova vrednost v Egiptu desetletje zatem padla. Zgodba se pogosto ponavlja pri opisovanju bogastvaMalijskega cesarstva.[3]
Zapisal je zgodbe Kankana Muse o prejšnjem malijskem vladarju. Trdil je, da se je prejšnji vladar odrekel prestolu, da bi odpotoval v deželo čez ocean, zaradi česar je sodobni malijski zgodovinar Gaoussou Diawara teoretiziral, da je Abu Bakr II. dosegel Ameriko dolgo predKrištofom Kolumbom.[4]
Gaudefroy-Demombynes je bil prepričan, da je al-Umari napisalMasalik al-Absar med letoma 1342 in 1349, vendar dokazi kažejo, da sta bili vsaj poglavji o Egiptu inSiriji ter del, ki pokriva Malijsko cesarstvo, napisani v letih 1337-1338.[5][6]
Marca 1339 je bil al-Umari po prepiru s sultanom aretiran. Njegov oče je sultana prepričal, da mu prizanese, in al-Umari je bil obsojen na hišni pripor. Kasneje je imel še en konflikt s sultanom in bil aretiran in oktobra 1339 izpuščen. Kasneje se je preselil vDamask in tam delal kot tajnik od avgusta 1340 do maja ali junija 1343.[5]
↑5,05,1Holt, P. M. (1987). "Ayman Fu'ad Sayyid: Masālik alabṣar fī Mamālik al-amsār d'Ibn Faḍl Allāh al-'Umarī Šihāb al-Din Aḥmad b. Yaḥyā b. Faḍl Allāh, m. 749/1349. (Textes Arabes et Etudes Islamiques, Tom. xxiii.) x, 203 pp., 48 pp., 6 Plates. Le Caire: Institut Francais d'Archéologie Orientale du Caire, 1958". Bulletin of the School of Oriental and African Studies. 50 (1): 136–137. doi:10.1017/S0041977X00053350. ISSN 1474-0699.
↑Levtzion, N.; Hopkins, J. F. P. (2000). Corpus of early Arabic sources for West African history. Princeton: Markus Wiener Publishers.ISBN 978-1-55876-241-1.
