Oče, ki je bil učenec in prijatelj nizozemskega humanistaJustusa Lipsiusa, je vpeljal Huga v študij humanistike inAristotela že v otroških letih. Že s komaj enajstimi leti je bil Grotius sprejet naUniverzo v Leidnu, kjer je s štirinajstimi leti napisal prvo knjigo, recenizijo s komentarjem enciklopedičnega dela o standardusedmih svobodnih umetnosti (Artes liberales) poznorimskega filozofaMarcijana Kapelle. Leta 1599 je dobil advokatsko službo vHaagu in dve leti kasneje službo uradnegakronista. V mladosti je vlatinščini spisal tragedije »Adamus exul«, »Christus patiens« in »Sophomphaneos«[5]. V stalnem kariernem napredovanju se je leta 1608 poročil. Od osmih otrok so otroštvo preživeli le štirje.
Leta 1603 je zaradi pomorskega piratstva prišlo do meddržavnega incidenta, ko je ladja v službiNizozemske vzhodnoindijske družbe, brez pooblastil družbe ali države v bližiniSingapurskega preliva zaplenila portugalsko trgovsko ladjo[6]. Dobiček od plena je potem Družba razdelila med svoje delničarje, ki pa so se zaradi verskih prepričanj[7] branili dobička iz piratstva. Družba je naložila Grotiusu nalogo, naj opraviči kapitanovo delovanje in prepriča delničarje Družbe ter nizozemsko javnost v nujnost zaplembe portugalske ladje.
Grotius je v naslednjih dveh letih spisal »O indijskih ozemljih[8]«, kjer je v skladu spravicami danimi po naravi upravičeval zaplembo ladje, kot tudi vsako zaplembo sovražnikove lastnine v vojnem stanju, ki bi predstavljala sovražnikovo korist v vojnem sporu. Razprava je sicer obležala v predalu[9], saj se je sodni spor izšel v korist Družbe in zaplenitve ladje, a vendar je bila razprava podlaga za kasnejše Grotiusove spise o ureditvi mednarodnega in vojnega prava na temeljih naravnega prava.
V drugem delu, »O svobodnem morju«[10], ki pa je dočakalo objavo in je izšlo leta 1609, je postavil temelje mednarodnemu pomorskemu pravu. Svetovni oceani in morja ne morejo biti last oziromamonopol posamezne države in vsak narod ima pravico do prostega trgovanja po teh morjih. Že utrjeni španski imperij v uniji s Portugalsko in nastajajoča francoski ter angleški imperij so si lastili ne samo osvojena čezmorska ozemlja, pač pa tudi pomorske poti do njih. Kljub temu, da Grotius zanika pravico posamezne države, da na škodo drugih lasti svetovna morja, deloO svobodnem morju predstavljaideološko opravičilo za novo monopolizacijo morij, tokrat s strani Nizozemske.[11] Težava, ki izhaja iz delaO svobodnem morju, je zadevala še suverenost nad celinskim morjem v bližini obal.
Kljub napredujoči karieri in vsesplošnemu ugledu, ki ga je užival, se je leta 1615 zapletel v politično-religiozni spor med dvema različnimakalvinističnima strujama, med zmernoortodoksno inarminijansko,fundamentalistično strujo, ki se je oddaljila od izvornega kalvinizma. Leta 1618[12] je zmagala ortodoksna struja. Leto kasneje je bil Grotius zaradi aktivne udeležbe v stranki arminijancev obsojen na dosmrtno ječo[13]. Med številnimi usmrčenimi žrtvami je bil tudi Grotiusov delodajalec in politikJohan van Oldenbarnevelt, ki je Nizozemski zagotovilde facto samostojnost. Čez dve leti, leta 1621, mu je uspelo izkoristiti nepazljivost jetniških paznikov. S pomočjo žene se je v knjižni skrinji uspel pretihotapiti iz ječe. Od tam je pobegnil v Francijo, kjer ga je finančno podprl in politično zaščitil kraljLudvik XIII. Francoski. V Franciji je napisal tudi najbolj odmevna dela: »O pravu vojne in miru« ter teološko razpravo »Resnica o krščanstvu«. Leta 1625 je bila na Nizozemskem ponujena amnestija vsem arminijancem, če so se bili pripravljeni odreči svojim prepričanjem. Grotius je ponudbo zavrnil. Leta 1635 je bil postavljen zašvedskega ambasadorja v Parizu. Na enem od potovanj na Švedsko je plovilo, ko se je vračalo v Pariz, nabaltski obali blizu nemškega mestaRostock doživelo brodolom. Grotiusa je še živega naplavilo na obalo, vendar je zaradi podhladitve nekaj dni kasneje umrl. Pokopan je v rodnemDelftu v Novi cerkvi (Nieuwe Kerk).
TakoRijksmuseum vAmsterdamu, kot tudi muzejHet Prinsenhof v Delftu trdita, da si v muzejskih zbirkah lastita originalno knjižno skrinjo, v kateri se je uspelo Grotiusu pretihotapiti iz ječe.
↑Nizozemska je bila takrat v vojni sŠpanijo, ki si je preko španske linijeHabsburžanov lastila ozemlje današnje Nizozemske in Belgije. Leta 1580 si je Španija priključila tudi Portugalsko z njenim čezmorskim imperijem. Napad na portugalsko trgovsko ladjo je zato zadeval tudi španske interese.Nizozemska revolucija, oziroma boj za osoboditev izpod španske nadoblasti je trajal vsaj osemdeset let, od 1568—1648.
↑Angleška Wiki pravi, da so bili pretežnomenoniti, čeprav ne navaja vira
_Rijksmuseum_SK-A-581.jpeg)
![[icon]](/mt/?noimg=&dark=on&url=https%3a%2f%2fsl.wikipedia.org%2fwiki%2fSlika%3aWiki_letter_w_cropped.svg)
